Supreme Court dismisses appeal admissibility request due to lack of concrete legal arguments and procedural violations. The applicant failed to meet strict statutory requirements for a valid petition. The court ruled that the petition was inadmissible because it lacked specific legal arguments and procedural violations. The applicant failed to provide concrete evidence of legal importance or procedural breaches. The court emphasized the need for precise legal reasoning and factual support in appeal requests. The decision reinforces strict standards for admissibility under Slovenian civil procedure law. The ruling highlights the necessity of detailed justification for appellate review requests. The court found the petition insufficiently substantiated regarding legal and procedural grounds. The applicant did not demonstrate a significant legal issue requiring Supreme Court intervention. The decision upholds the lower court's judgment on procedural admissibility grounds.

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

[JEDRO]

Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 30.735,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 3.869,19 EUR.

2. Toženec je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasen predlog za dopustitev revizije glede sledečih vprašanj:

◦ "Ali gre za zakonito ravnanje tožeče stranke v primeru, ko v nasprotju z drugim in četrtim odstavkom 20. člena ZPotk-2 in prvim odstavkom 22. člena ZpotK- 2:

- toženi stranki na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov ni določila primernega roka zapadlih obveznosti, ki ni krajši od 15 dni,

- toženi stranki v primeru, ko dajalec kredita zahteva plačilo ostalih plačil pred njihovo zapadlostjo in bi naj z enostransko izjavo odstopil od kreditne pogodbe, pa obveznost plačila ni določena v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPotk-2.

◦ Ali je zakonita odločitev sodišča, ki je kršilo načelo kontradiktornosti in je razloge sodbe oprlo izključno na trditve tožeče stranke, ne da bi pri tem izvajalo dokaze tožene stranke?"

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 367.a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. V četrtem odstavku 367.b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, 1 da je prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev v predlogu pa se mora nanj tudi problemsko osredotočati v luči konkretnega primera. Šele tako popoln predlog nato omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso. Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Stroga zakonska zahteva po drugi strani ni nepremostljiva niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku 2 in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva. 3

7. Tožnica je banka, ponudnica potrošniškega kredita, toženec pa kreditojemalec, ki je z banko sklenil kreditno pogodbo. Toženec v predlogu trdi, da sodne prakse glede prvega vprašanja v zvezi z odstopom od kreditne pogodbe še ni, glede drugega vprašanja pa uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 871/2015 od katerega naj bi odločitev sodišča druge stopnje odstopala. V nadaljevanju povzema, kaj naj bi iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajalo, ob tem pa sodbe sodišča prve stopnje sploh ne priloži. S prvim vprašanjem graja napačno uporabo materialnega prava, vendar toženec v predlogu teh očitkov ne obrazloži, temveč zgolj prepisuje zakonske določbe. Nato med vrsticami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP), enako seveda velja za vložitev predloga za dopustitev takšne revizije. Prvo ponujeno vprašanje je nekorektno navezano na prikrojeno, neresnično dejansko stanje.

8. V preostanku predloga sodiščema očita kršitev določb pravdnega postopka, predvsem načela kontradiktornosti oz. pravice do izjave iz 5. člena ZPP. Navaja, da je sodišče dolžno upoštevati navedbe in dokaze obeh strank in ne le ene od njih. Toženec le pavšalno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje in razen navedbe, da se je "proti kršitvi kontradiktornosti" pritožil, ne konkretizira očitkov zoper sodišče druge stopnje, ki je na njegove pritožbene navedbe v sodbi odgovorilo.

9. Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in zato izreka v ta namen predvideno sankcijo iz šestega odstavka 367.b člena ZPP.

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II DoR 341/2019, II DoR 382/2019, II DoR 191/2020, II DoR 503/2023, II DoR 154/2024 in številne druge.

2 Stranka se lahko v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP sama zastopa le, če ima opravljen pravniški državni izpit; pooblaščenca pa si lahko izbere le med odvetniki.

3 Tako Vrhovno sodišče v sklepih II DoR 189/2017, II DoR 185/2022, II DoR 503/2023 in II DoR 141/2024.