Supreme Court dismisses appeal permission request for failing to meet statutory requirements for significant legal issues.

Predlog se zavrže

[JEDRO]

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik zahtevam glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije ni zadostil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 27.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

◦ vprašanje glede dokazovanja višine nastale nepremoženjske škode z izvedencem medicinske stroke v zvezi s škodnim dogodkom - izbrisom iz registra stalnega prebivalstva;

◦ ali je terjatev na plačilo denarne odškodnine za nastalo premoženjsko škodo po določbah Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, čista ali nečista denarna terjatev;

◦ s katerimi dokaznimi sredstvi se lahko po ustaljeni sodni praksi ugotavlja višina nastale nepremoženjske škode.

4. Predlog ni popoln.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Skladno s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja ter problemsko osredotočena obrazložitev predloga omogočata presojo pomembnosti vprašanja za pravni red in sodno prakso. 1

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik zahtevam glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije ni zadostil. Iz prvega vprašanja ne izhaja natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega problema, temveč je vprašanje oblikovano izrazito splošno. Tožnik niti v obrazložitvi predloga ne pojasnjuje, kateri problemski sklop v zvezi z dokazovanjem višine nepremoženjske škode naj bi sodišče druge stopnje napačno obravnavalo, in v tem smislu ne navede konkretnega pravnega pravila, ki naj bi ga pri reševanju zadeve neustrezno uporabilo. Relevantnih stališč sodišč nižjih stopenj niti ne povzema. Izpostavlja sicer, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, vendar pa njegova utemeljitev o tem, zakaj naj bi bila ta odločitev napačna, ostaja zgolj pri pavšalnem zatrjevanju, da je odločitev sprejeta v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Nadalje se sklicuje na 179. in 180. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), toda ob tem ne obrazloži, kakšno stališče naj bi v tej zvezi zavzelo sodišče druge stopnje, zakaj so njegovi razlogi v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča oziroma ustaljeno sodno prakso in kakšno zvezo imajo te določbe s pomembnim pravnim vprašanjem, o katerem bi Vrhovno sodišče odločalo ob obravnavi revizije. Ker tožnik sodišču druge stopnje očita tako neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga kot tudi zmotno uporabo materialnega prava, ostaja toliko bolj nejasno, na kateri pravni problem naj bi se sploh nanašalo prvo vprašanje.

7. Glede drugega vprašanja tožnik utemeljuje, da bi moralo Vrhovno sodišče poenotiti sodno prakso, vendar obstoja domnevno neenotne sodne prakse ne izkaže skladno s četrtim in petim odstavkom 367.b členom ZPP, saj se ne sklicuje na nobeno zadevo niti opisno ne povzema domnevno nasprotnih stališč sodne prakse. Vrhovno sodišče še dodaja, da vprašanje ni v nobeni zvezi z razlogi, na katerih temelji sodba sodišča druge stopnje. Sodišči nižjih stopenj se namreč zaradi ocene, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti že po temelju, nista ukvarjali z vprašanjem, ali je odškodninsko terjatev za plačilo denarne odškodnine v okoliščinah konkretnega primera opredeliti kot čisto ali nečisto denarno terjatev. Zastavljeno vprašanje tako nima nikakršne vsebinske navezave na stališča izpodbijane sodbe.

8. V nasprotju z zahtevami četrtega odstavka 367.b člena ZPP je tudi tretje vprašanje, s katerim tožnik od Vrhovnega sodišča zahteva, naj pojasni, kako k dokazovanju višine nastale nepremoženjske škode pristopa sodna praksa. Vprašanje temelji na očitnem nerazumevanju vloge Vrhovnega sodišča v postopku dopustitve revizije in ne odpira konkretnega pravnega problema. Tožnik vprašanje navaja zgolj v uvodu predloga za dopustitev revizije, kasneje pa se nanj več ne sklicuje niti ne obrazloži, zakaj bi bilo od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki bi po svojem pomenu presegalo konkretno zadevo.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlog nepopoln, zato ga je na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča II DoR 341/2019 z dne 5. 9. 2019, II DoR 382/2019 z dne 5. 9. 2019, II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020, II DoR 505/2023 z dne 3. 4. 2024 in II DoR 154/2024 z dne 19. 6. 2024.