Supreme Court allows review on whether national regulator can enforce obligations in inter-operator disputes.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskega spora?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskegaspora?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper delno odločbo, št. 38261-4/2018/100 z dne 17. 7. 2020, s katero je toženka v medoperaterskem sporu zavrnila tožničine zahtevke, da mora stranka z interesom:

‒ objaviti podrobne stroškovne kalkulacije posameznih veleprodajnih storitev, ki prikazujejo dovolj podrobne elemente (vključno z nazivom vodilnega proizvoda), kot to določa točka 10.e odločbe št. 38244-2/2017/29 (1. točka izreka izpodbijanega upravnega akta);

‒ tožnico obravnavati enako kot operaterja, s katerim je sklenila aneks o dolgoročnem zakupu, in aneks spremeniti tako, da (a) bodo enakovredno upoštevani produkti in zgolj produkti, ki se nudijo preko vseh NGA omrežij, (b) bodo količinski popusti vezani zgolj na rast števila pridobljenih priključkov in (c) pri popustih ne bodo kršeni principi investicijske lestve; (d) ko njegovo vsebino odobri AKOS (toženka), mora spremenjeni aneks vključiti v vzorčno ponudbo (2. točka izreka izpodbijanega upravnega akta);

‒ spremeniti vzorčno ponudbo za lokalni dostop na fiksni lokaciji na upoštevnem trgu 3a in vzorčno ponudbo za širokopasovni dostop z bitnim tokom na upoštevnem trgu 3a tako, da (i) veleprodajne cene veljajo za vse priključke in storitve (novo naročene in obstoječe), (ii) veljavnost veleprodajnih cen ni omejena zgolj na storitve, ki so zakupljene za določeno obdobje, in (iii) ne razlikuje med veleprodajnimi cenami za mesečne zakupnine glede na tehnologijo omrežja (3. in 4. točka izreka izpodbijanega upravnega akta).

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica v medoperaterskem sporu ne more zahtevati (1) izpolnitve regulativih obveznosti, ki so bile stranki z interesom kot operaterju s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) naložene z odločbo o določitvi OPTM, (2) spremembe teh obveznosti ali naložitve novih regulativnih obveznosti (torej takšnih, ki z odločbo o določitvi OPTM še niso naložene) in (3) spremembe vzorčnih ponudb. V teh sporih se po presoji Upravnega sodišča lahko rešujejo le tehnična in komercialna vprašanja operaterskega dostopa oziroma medomrežnega povezovanja iz drugega odstavka 90. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom‑1) 1 . Ugotavljanje kršitev regulativnih obveznosti iz odločbe o določitvi OPTM, sprejemanje ukrepov v tej zvezi in spreminjanje vzorčnih ponudb je dopustno le v postopku nadzora iz XVI. poglavja ZEKom-1, spreminjanje obveznosti iz odločbe o določitvi OPTM in naložitev novih pa v postopku po 101. členu ZEKom-1. Drugače ne določata ne Okvirna direktiva, 2 ne Direktiva o dostopu. 3 Operater lahko tako vloži pobudo za začetek postopka nadzora ali pa ob pogodbenem urejanju razmerij z OPTM zahteva, da ta niso urejena v nasprotju z odločbo o določitvi OPTM.

3. Zoper to sodbo je tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) na Vrhovno sodišče vložila obravnavani predlog, v katerem predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

- ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti OPTM v postopku reševanja medoperaterskega spora in

- ali je bilo Upravno sodišče dolžno upoštevati drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, prejeto dne 15. 5. 2024 tj. 8 dni pred narokom za glavno obravnavo.

4. Glede prvega vprašanja v predlogu navaja, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Upravno sodišče je po eni strani presodilo, da predlagateljica izpolnitve obveznosti iz odločbe o določitvi OPTM ne more zahtevati v medoperaterskem sporu, po drugi pa je navedlo, da so operaterji "ob pogodbenem urejanju razmerij z OPTM upravičeni zahtevati, da je to urejeno tudi v okvirjih, kot jih (za OPTM) vzpostavlja regulativna odločba". Po prvem odstavku 217. člena ZEKom-1 se medoperaterski spori nanašajo tudi na obstoječe obveznosti, ki jih določajo na podlagi tega zakona izdani posamični akti, torej tudi na obveznosti, ki jih stranki z interesom nalagajo odločbe o določitvi OPTM. Drugačno stališče nasprotuje drugemu odstavku 217. člena ZEKom-1 in členu 20(1) Okvirne direktive. Postopek nadzora ni namenjen reševanju sporov in predlagateljica v njem nima zagotovljenega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, še zlasti zato, ker toženka noče implementirati sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-426/05 (Tele2 Telecommunication). Drugi odstavek 90. člena ZEKom-1 ni specialna določba v razmerju do 217. člena ZEKom-1 in ne omejuje predmeta medoperaterskih sporov, določenega z Okvirno direktivo. Ta postopka nadzora sploh ne predvideva. Sicer neobrazloženi stališči Upravnega sodišča, da v medoperaterskem sporu ni mogoče posegati v vzorčno ponudbo in OPTM nalagati obveznosti, nista skladni s členom 20(3) Okvirne direktive. Pomembnost pravnega vprašanja predlagateljica utemeljuje s tem, da prakse Vrhovnega sodišča še ni, in s predlogom za postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z razlago členov 20(1) in 20(3) Okvirne direktive.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP 4 glede prvega vprašanja izpolnjeni. Ob tem pojasnjuje, da se "uveljavljanje obveznosti OPTM" v vprašanju lahko nanaša tako na razloge Upravnega sodišča glede izpolnitve že naloženih regulativnih obveznosti iz odločbe o določitvi OTPM, kot tudi na njihovo spremembo oziroma naložitev novih. Ne s prvim, ne z drugim vidikom vprašanja se Vrhovno sodišče še ni ukvarjalo, ocenjuje pa, da je splošna dilema, kaj je lahko predmet medoperaterskega spora, pomembna za vnaprej nedoločeno število primerov, ki jih bosta obravnavala toženka in Upravno sodišče.

7. Vprašanje se nadalje nanaša na razlago prava EU. S prvim odstavkom 217. člena ZEKom-1 je bil v slovenski pravni red prenesen člen 20(1) Okvirne direktive, ki je medoperaterske spore opredeljeval kot spore "v zvezi z obveznostmi iz te direktive ali posebnih direktiv". Glede na to da tožnica zatrjuje, da v obravnavanem medoperaterskem sporu uveljavlja obveznosti preglednosti, nediskriminacije ter cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva iz členov 9, 10 in 13 Direktive o dostopu (kar je v skladu s členom 2(l) Okvirne direktive ena izmed posebnih direktiv iz člena 20(1) istega predpisa), ugotovitev Upravnega sodišča, da razlagi, kot jo je zavzelo, določbe Okvirne direktive in Direktive o dostopu ne nasprotujejo, sama po sebi tudi ne omogoča zaključka, da bi SEU zadevno določbo s spornega vidika že razložilo ali da bi bil njen namen tako jasen, da se ne bi postavljal noben razumen dvom o njegovi vsebini.

8. Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče predlogu glede prvega vprašanja ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). V preostalem delu, torej glede drugega vprašanja, revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V času izdaje izpodbijanega upravnega akta (17. 7. 2020) je veljal in se uporabljal ZEKom-1, Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 - ZIN-B, 54/14 - odl. US, 81/15, 40/17, 30/19 - odl. US. Gre za čistopis, ki se je uporabljal od 10. 5. 2019 do 17. 12. 2021.

2 Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva), ki je v času izdaje izpodbijanega upravnega akta še veljala.

3 Direktiva 2002/19/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu).

4 V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).