Appeal dismissed; sentencing within legal bounds is not a violation of criminal law requiring protection of legality request.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 54900/2022 z dne 15. 5. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je določilo kazen eno leto zapora, preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Lendavi II K 69986/2019 z dne 6. 12. 2021, s katero je bila obsojencu določena kazen šest mesecev zapora, ter mu nato izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 54900/2022 z dne 25. 1. 2024 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče nižjo kazen zapora.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki sta se o njem izjavila.

B. 5. Vložnik trdi, da je sodišče v odločbi o kazni prekršilo kazenski zakon, saj ni pravilno odmerilo višine zaporne kazni, ki odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno vložiti le iz razlogov, ki so izčrpno (taksativno) navedeni v prvem odstavku 420. člena ZKP. Odločbo o kazni je dovoljeno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, če je sodišče z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP), ali če je kazen odmerilo arbitrarno in tako prekršilo načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. 1 Obseg presoje zatrjevanih kršitev je po prvem odstavku 424. člena ZKP omejen z načelom dispozitivnosti, zato mora vložnik kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti. 2

7. Vložnikova navedba, da izrečena kazen odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, je nepopolna in neobrazložena, saj vložnik ni pojasnil, katero kršitev z njo uveljavlja, prav tako svojih navedb z ničemer ni konkretiziral. Takšne navedbe zato ni mogoče preizkusiti. Vložnikova trditev, da sodišče ni pravilno odmerilo višine kazni, pomeni posplošeno uveljavljanje izpodbojnega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Preostale navedbe, da bi sodišči morali upoštevati obsojenčevo opravičilo, njegovo obžalovanje dejanja in dejstvo, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke izhaja obsojenčeva zmanjšana prištevnost v času storitve kaznivega dejanja, sodijo v polje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Obsojenec je v svoji izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke smiselno navedel še, da bi sodišče moralo v izrečeno kazen všteti dvomesečno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici Ormož, da izvedenec ni v zadostni meri upošteval obsojenčeve zdravstvene dokumentacije, in da pred sodiščem prve stopnje ni bil deležen poštenega sojenja. Teh navedb pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vsebovala, zato se v zahtevi za varstvo zakonitosti nanje ni več mogoče sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C. 9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker zatrjevane kršitve niso bile konkretizirane tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Glede na osebne podatke, ki so razvidni iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, obsojenec nima prihodkov in premoženja ter je prejemnik denarne socialne pomoči, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010, I Ips 82/2005 z dne 23. 3. 2006, I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 303/2001 z dne 12. 6. 2003, I Ips 245/2000 z dne 13. 2. 2003 in številne druge.

2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na PDF dokument