Supreme Court rejects transfer of jurisdiction request based on subjective distrust and alleged procedural violations.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da morebiten neuspeh stranke s temi sredstvi oziroma instituti prav tako ne pomeni nastopa "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navedbe tožnika, da "toženec pozna veliko sodnikov z mariborskega sodišča" so povsem pavšalne in nikakor ne zadoščajo za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v tej zadevi. Tudi tožnikov dvom v pravilnost dodeljevanja zadev sodnikom je povsem pavšalen in ne more omajati videza objektivne nepristranskosti. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa prav tako ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V pravdni zadevi III P 27/2023 Okrajnega sodišča v Mariboru tožnik s tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži, da mu je za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in osebnostnih pravic dolžan plačati odškodnino v znesku 19.764,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Tožnik je v vlogi z dne 17. 12. 2024 predlagal določitev drugega pristojnega sodišča na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer izven območja Višjega sodišča v Mariboru. Pojasnjuje, da nima zaupanja v delo razpravljajočega sodnika in Okrajno sodišče v Mariboru zaradi nezakonitih ravnanj v tem postopku. Razpravljajoči sodnik je kršil njegovo pravico do izjave, s tem ko mu je določil prekratek rok za odgovor na vlogo toženca, nadalje pa tudi s tem, ko ni postopal v skladu z 285. členom ZPP in mu ni omogočil, da poda ustrezna stališča oziroma dopolni trditveno podlago. Kljub vsem tem kršitvam ni uspel s predlogom za njegovo izločitev, sklepa o tem predlogu pa ni nikoli prejel. Razpravljajoči sodnik je sodil tudi v zadevi II P 578/2022, v kateri je šlo za spor med istima pravdnima strankama ter isto dejansko stanje. Sprašuje se, kako sta bili lahko obe zadevi dodeljeni istemu sodniku. Navaja, da toženec pozna veliko sodnikov z mariborskega sodišča. Meni, da mu glede na navedeno pred Okrajnim sodiščem v Mariboru ne more biti zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med "druge tehtne razloge" spada tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki upravičuje prenos pristojnosti v primerih, ko bi bilo objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča. Poudariti je treba, da predstavlja institut delegacije pristojnosti izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato se razlogi zanjo presojajo restriktivno.

5. Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da morebiten neuspeh stranke s temi sredstvi oziroma instituti prav tako ne pomeni nastopa "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena ZPP. 1 Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev razpravljajočega sodnika pa je bil tožniku vročen, in sicer 3. 1. 2025. 2

6. Navedbe tožnika, da "toženec pozna veliko sodnikov z mariborskega sodišča" so povsem pavšalne in nikakor ne zadoščajo za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v tej zadevi. Tudi tožnikov dvom v pravilnost dodeljevanja zadev sodnikom je povsem pavšalen in ne more omajati videza objektivne nepristranskosti. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa prav tako ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. 3

7. Uveljavljani razlogi tako ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

1 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS I R 42/2023 z dne 5. 4. 2023, I R 129/2021 z dne 6. 10. 2021, I R 110/2021 z dne 11. 8. 2021, I R 188/2020 z dne 20. 1. 2021, I R 87/2020 z dne 3. 7. 2020, I R 11/2020 z dne 30. 1. 2020, I R 38/2019 z dne 15. 4. 2019, I R 119/2018 z dne 9. 8. 2018, I R 78/2018 z dne 28. 6. 2018, I R 32/2016 z dne 9. 3. 2016, I R 19/2015 z dne 5. 2. 2015, I R 21/2012 z dne 9. 2. 2012 in I R 24/2008 z dne 6. 3. 2008.

2 Vročilnica na red. št. 31 spisa.

3 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 62/2012 z dne 19. 4. 2012 in I R 35/2007 z dne 29. 3. 2007.