Leasing contract classified as installment sale; appeal dismissed for breach of right to defense.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da v primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje določilo, da lastninska pravica preide na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom nekega drugega v pogodbi dogovorjenega zneska, ima takšna pogodba značaj prodajne pogodbe (prodaja na obroke in prodaja s pridržkom lastninske pravice).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo zneska 7.790,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila. V presežku, to je glede 3.424,72 EUR, je zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). V III. in IV. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v višini 69 %, tožnica pa je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 31 %.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da tožnica vtožuje odškodnino, ki ustreza njenemu pozitivnemu interesu. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo še neporavnanih pogodbenih obveznosti po obeh leasing pogodbah, česar pa tožnica sploh ni zatrjevala in s tožbo ni zahtevala. Tožnica v predmetnem postopku izpolnitev pogodbe, to je plačilo neplačanih anuitet, ni zahtevala, zato ji slednjega tudi ne more prisoditi. Tožnica ne vtožuje izpolnitve pogodbe, torej plačila še neporavnanih anuitet po obeh leasing pogodbah, o tem tudi ni podala trditvene podlage.

Nadomestitev izpolnitvenega zahtevka z odškodninskim sovpada z odstopom od pogodbe, sodišče pa je zaključilo, da tožnica ni odstopila od pogodbe, torej pogodba še vedno velja, zato tudi ni upravičena do odškodnine, ki jo vtožuje in bi posledično sodišče moralo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrniti. Leasingodajalec ima možnost zahtevati odškodnino, ki ustreza njegovemu pozitivnemu interesu, nastane pa z njegovim odstopom od leasing pogodbe, saj je takrat nastala škoda že določljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica od pogodbe ni odstopila, zato se njena izpolnitvena obveznost toženke ni spremenila v odškodninsko, ampak še vedno obstoji izpolnitvena obveznost.

S tem, ko je sodišče tožnici prisodilo znesek v skupnem znesku 7.790,20 EUR, kar predstavlja razliko med vsoto vseh anuitet obeh leasing pogodb ter že plačanim zneskom za vsako v višini 1.503,40 EUR za vsako pogodbo, je sodišče odločilo mimo oziroma izven postavljenega tožbenega zahtevka, saj tožnica ni zahtevala izpolnitve pogodbe, kot ji je to prisodilo sodišče, ampak je postavila odškodninski zahtevek, do katerega pa bi bila upravičena šele v primeru, če bi od leasing pogodbe odstopila. Ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožnice, je kršilo pravico toženki do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča je arbitrarna in povsem izven trditvene podlage in postavljenega tožbenega zahtevka. Prav tako je zmotno odločeno o ugovoru zastaranja, saj gre za zastaranje anuitet in ne obrokov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. V predmetni zadevi sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi o finančnem leasingu (št. 13075 in 13076), s katerima sta dogovorili, da je toženka kot leasingojemalka v uporabo prevzela predmet pogodbe - traktorja in se zavezala vrednost pogodb plačati v 59 mesečnih obrokih. Leasing pogodbi sta prenehali z dnem, ko zapade v plačilo zadnji obrok. S samim podpisom pogodb se je leasingojemalec obvezal predmet leasinga odkupiti po vnaprej dogovorjeni ceni 100,00 EUR, ki se plača hkrati z zadnjim obrokom.

6. Pravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da v primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje določilo, da lastninska pravica preide na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom nekega drugega v pogodbi dogovorjenega zneska, ima takšna pogodba značaj prodajne pogodbe (prodaja na obroke in prodaja s pridržkom lastninske pravice. 1

7. V konkretni zadevi se elementi najemne pogodbe kažejo v dogovoru, da dajalec lesinga za določen čas prepusti predmet v uporabo jemalcu leasinga in za to dobiva plačilo. Na drugi strani pa prevalitev tveganja in razbremenitev odgovornosti dajalca leasinga na jemalca leasinga kaže na to, da je dogovor prevzel tudi značilnosti prodajne pogodbe. Ob upoštevanju končnega namena strank, to je prehoda lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka (in plačila 100,00 EUR), sodi ta dogovor tudi v sklop prodaje na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Pri prodaji na obroke pridobi kupec lastninsko pravico takoj, izjemoma pa z odložnim pogojem, če je hkrati dogovorjen pridržek lastninske pravice. Sklenjeni dogovor vsebuje tudi elemente prodaje na obroke s pridržkom lastninske pravice. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za ti pogodbi veljajo pravila o prodaji na obroke, v skladu s 552. člen OZ 2 .

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da do veljavnega odstopa od pogodbe ni prišlo, saj je tožnica odstopila od pogodbe potem, ko so bili vsi obroki po obeh pogodbah že zapadli v plačilo in je zato njen dopis z dne 25. 4. 2019 pravilno štelo le kot poziv za plačilo zapadlih obveznosti (15. do 17. točka obrazložitve). Tožnica vtožuje zapadle in neplačane obroke (kar res imenuje pozitivni pogodbeni interes), saj je izhajala iz napačnega izhodišča, da je od predmetnih leasing pogodb odstopila. Vendar pa iz njenih trditev v dopolnitvi tožbe in nadaljnji vlogi izhaja, da zahteva plačilo zapadlih in neplačanih obrokov po obeh pogodbah.

9. S tem nima prav pritožba, da toženka zahteva plačilo odškodnine kot pozitivnega pogodbenega interesa in kršitev iz 8. točke drugega odstavka ni podana, saj sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage strank. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tožnici neplačane obroke po leasing pogodbah, kljub temu, da do razdrtja pogodbe ni prišlo, saj se je po pogodbi zavezala svojo pogodbeno obveznost izpolniti (9. člen OZ), slednjega pa ni storila.

10. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tega, da obveznost toženke niso občasne dajatve oziroma anuitete, zato triletni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 347. člena OZ ne pride v poštev, saj glede na naravo predmetne pogodbe, ki ima značaj prodaje predmeta na obroke, ne gre za plačilo anuitet, ampak za obročno plačilo, za katero velja petletni splošni zastaralni rok (346. člen OZ), ki pa do vložitve tožbe ni potekel (21. točka obrazložitve).

11. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP).

1 VS RS II Ips 736/2010, II Ips 42/2010, II Ips 27/2016, dr. Peter Grilc, Pogodba o leasingu, tipologija, kvalifikacija, Pravosodni bilten, letnik 1999, št. 3, str. 113.

2 VSRS II Ips 280/2002 z dne 12. 2.2004.