Appeal dismissed due to lack of legal interest as Dublin transfer responsibility shifted to Slovenia.

Pritožba tožnikov se zavrže.

[JEDRO]

Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

Pritožnika si zaradi nastopa okoliščin, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti, z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2736/2024/10 (1221-11) z dne 2. 8. 2024, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ki ju Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bosta tožnika predana Kraljevini Švedski kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošenj na podlagi Uredbe Dublin III. 1

2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila, je pa Vrhovno sodišče 3. 1. 2025 prejelo njeno vlogo, iz katere izhaja, da je 28. 12. 2024 potekel rok za predajo Kraljevini Švedski.

4. Vrhovno sodišče je toženkino vlogo vročalo v odgovor in pritožnika pozvalo, naj se v roku treh dni izjavita, ali vztrajata pri pritožbi in da v primeru, da pri pritožbi vztrajata, izkažeta pravni interes kot eno izmed procesnih predpostavk za nadaljnji postopek.

5. Pritožnika na ta poziv nista odgovorila.

6. Tožena stranka je Vrhovno sodišče v svoji vlogi z dne 29. 1. 2025 obvestila, da sta pritožnika samovoljno zapustila Azilni dom in se vanj nista vrnila.

7. Pritožba ni dovoljena.

8. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

9. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je prva pritožnica 21. 6. 2024 pri toženki vložila prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bila 28. 4. 2015 že vpisana v Centralno evidenco EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito v Kraljevini Švedski. Zaradi navedenega je toženka Kraljevini Švedski 26. 6. 2024 v skladu z (d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Kraljevina Švedska je 28. 6. 2024 na zahtevo odgovorila in potrdila, da v skladu z navedeno določbo sprejema odgovornost za ponovni sprejem prve pritožnice in njenega sina. Glede ponovnega sprejema drugega pritožnika se je sklicevala tudi na določbo tretjega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Kraljevini Švedski za pritožnika, toženka odločila z izpodbijanim sklepom, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

10. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je od sprejetja zahteve s strani Kraljevine Švedske za ponovni sprejem pritožnikov, to je od 28. 6. 2024, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilcev ni izvedla. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje dne 28. 8. 2024. Ker toženka predaje ni izvršila, rok pa se je iztekel po tem, ko je njuno pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

11. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. 2 Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

12. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če se za to podani tudi drugi zakonski pogoji. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

13. Glede na navedeno so torej nastopile okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. 3 Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnika ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je ob zavrženju te pritožbe in njenih posledicah okoliščine domnevne samovoljne zapustitve Azilnega doma s strani pritožnikov, ki jih toženka izpostavlja v novi vlogi z dne 29. 1. 2025, lahko upoštevne v nadaljnjem postopku odločanja o podanih prošnjah.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3 Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.