Appeal dismissed because asylum seeker's voluntary departure after rejection ended legal interest in the administrative proceeding.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal filed by an asylum seeker who voluntarily left the asylum center after receiving a rejection decision. The applicant's counsel claimed the appeal should be allowed, but the court found the applicant had abandoned their legal interest by leaving without notice. Consequently, the court ruled that the appeal was inadmissible due to the lack of a continuing legal interest in the outcome.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), prvi odstavek 22. člena; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), prvi odstavek 346. člena: An appeal is inadmissible if the appellant voluntarily abandons the asylum procedure after a negative decision, thereby demonstrating a lack of legal interest in the administrative proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3276/2024/7 (1222-12) z dne 2. 9. 2024. S tem sklepom je toženka zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, 1 vloženo 29. 7. 2024, in odločila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku.
2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.
3. Toženka je sodišče prve stopnje z vlogo z dne 28. 1. 2025, s katero je bilo Vrhovno sodišče seznanjeno naslednji dan, obvestila, da je tožnica 22. 1. 2025 zapustila prostore izpostave azilnega doma Logatec in da ne ve, kje se nahaja. Zato sodišču predlaga, naj zavrže pritožbo, saj pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.
4. Vrhovno sodišče je navedeno vlogo poslalo pritožničini pooblaščenki v izjavo in jo pozvalo, naj v primeru, da vztraja pri pritožbi, izkaže pravni interes za nadaljevanje pritožbenega postopka. Pooblaščenka je v odgovoru navedla, da s svojo mandantko (stranko) nima stika in da ne ve, kje se nahaja.
5. Pritožba ni dovoljena.
6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
7. Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 2
8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnica 22. 1. 2025 (po vložitvi pritožbe) kljub svoji obveznosti iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiva pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča, samovoljno zapustila azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnila, niti v zvezi s tem ni dala nobenega obvestila. Navedeno pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, drugega pravnega interesa pa tudi po pozivu sodišča ni navedla.
9. Glede na navedeno pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev o pritožbi, 3 zato jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
1 Med drugim zaradi priznane subsidiarne zaščite v Nemčiji.
2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 17/2023 z dne 25. 1. 2023 in I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023.
3 V tem smislu tudi Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008.