Appeal dismissed; bail revoked due to flight risk and lack of residence in Slovenia.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ukrep javljanja na policijski postaji namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadostuje za zagotovitev cilja, to je uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ni namreč moč spregledati intenzivno izkazanih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost ter dejstvo, da je obtoženec državljan in ima prijavljeno začasno prebivališč v Bosni in Hercegovini, ki pa ni država članica Evropske unije in svojih državljanom ne izroča tujim državam. Našim pravosodnim organom pa je bil na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo predan s strani Nizozemske, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže, da je obtoženec zelo mobilen po tujih državah in posledično težje izsledljiv organom pregona. Glede na to, da obtoženec v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, tako hišni pripor, kot javljanje na policijski postaji, ne prideta v poštev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju, v skladu z navodili pritožbenega sodišča, da vsebinsko odloči o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, le-temu v celoti sledilo in zoper obtoženega odredilo pripor (pravilneje bi bilo podaljšati pripor) iz pripornega razloga begosumnosti, po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da se pripor zoper obtoženca nemudoma odpravi; podredno pa, da se odredi milejši ukrep po 195.b členu ZKP ali da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v predmetni pritožbi zatrjevani razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za odreditev pripora zoper obtoženega izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev begosumnosti, določata ZKP in Ustava RS.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ta izhaja iz pravnomočne obtožnice ter vseh dokazov, na katerih le-ta temelji, zato je obstoj utemeljenega suma podan. V takem primeru je mogoče utemeljen sum ovreči le, če se izkažejo nova dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo o obstoju utemeljenega suma, takšna dejstva pa se v obravnavani zadevi po pravnomočnosti obtožnice niso izkazala. Zagovornica obstoja utemeljenega suma niti ne izpodbija, pač pa zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti ter o neogibnosti, nujnosti in sorazmernosti tega ukrepa.

6. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu povsem utemeljeno izpostavilo (-) da je bil obtoženec našim organom pregona nedosegljiv vse od leta 2002 in je bil šele septembra 2024 prijet na območju Nizozemske ter na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, dne 5.12.2024 predan našim organom, torej se je našim organom uspešno skrival kar 22 let, (-) da mu je bila med tem časom obtožnica vročena, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da je bil seznanjen s predmetnim kazenskim postopkom (-) in da je državljan naše države ter Bosne in Hercegovine, kjer ima prijavljeno začasno prebivališče, v naši državi pa nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, prav tako v Republiki Sloveniji nima premoženja, zaposlitve ali družine. Prezrlo pa tudi ni visoko predpisane zaporne kazni za obtožencu očitano kaznivo dejanje, kar bi ga prav tako lahko vzpodbudilo, da bi v primeru odprave pripora zapustil ozemlje Republike Slovenije. Glede na vse navedeno je zato pravilen zaključek, da je podana visoka stopnja konkretne in realne nevarnosti, da bi obtoženec v primeru odprave pripora, zapustil našo državo in na ta način ponovno otežil oziroma celo onemogočil potek ter dokončanje predmetnega kazenskega postopka. Posledično pa ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ni obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar zagovornica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja.

Zagovornica želi pravilne zaključke sodišča prve stopnje o obstoju begosumnosti izpodbiti z navedbami, da so vse to pretekle okoliščine, sedaj pa je obtoženec tako že bil prijet in se lahko postopek izvede, brez da bi bil v priporu. Vendar glede na vse ugotovljene okoliščine, s takšnimi pavšalnim navedbami ne more uspeti, kot tudi ne z navedbo, da ni podana verjetnost, da bo obdolženi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil kazenskemu postopku. Ob izpostavljenemu 22 letnemu skrivanju pred organi pregona ter ob pretnji visoke zaporne kazni, ki obtožencu grozi zaradi očitanega mu kaznivega dejanja, takšne navedbe in obljube obtoženca, da ne bo pobegnil ali se skril, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo, da ni več begosumen.

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo tudi neogibno potrebnost ukrepa in njegovo sorazmernost, v primerjavi z ustavno zagotovljeno osebno svobodo posameznika. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 8. in 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je glede na vse ugotovljene okoliščine pripor edini ukrep, ki bo lahko zagotovil nadaljnjo izvedbo in dokončanje kazenskega postopka. Kljub temu, da gre pri odreditvi pripora za najintenzivnejši poseg v obtoženčevo osebno svobodo, takšen poseg odtehta cilj, ki se zasleduje z odreditvijo pripora, torej uspešno dokončanje predmetnega postopka. Pri tem je treba upoštevati tudi že omenjeno težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj mu v kazenskem postopku, ki teče zoper njega, grozi relativno visoka prostostna kazen, in sicer od 3 do 15 let zapora.

Ocena sodišča prve stopnje, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve begosumnosti, sama po sebi pomeni, da sodišče šteje, da drugi milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je sklep sodišča prve stopnje pomanjkljiv, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo o možnosti uporabe milejšega osebnega omejevalnega ukrepa. Posledično ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, zagovornica ne more uspeti z navedbo, da je pripor prestrog ukrep in da bi se lahko izvedlo javljanje na policijski postaji, saj se obtoženec zaveda, da je pod nadzorom policije in zato ne obstaja bojazen, da bi pobegnil ali se skril v tujini. Ukrep javljanja na policijski postaji namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadostuje za zagotovitev cilja, to je uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ni namreč moč spregledati intenzivno izkazanih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost ter dejstvo, da je obtoženec državljan in ima prijavljeno začasno prebivališč v Bosni in Hercegovini, ki pa ni država članica Evropske unije in svojih državljanom ne izroča tujim državam. Našim pravosodnim organom pa je bil na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo predan s strani Nizozemske, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže, da je obtoženec zelo mobilen po tujih državah in posledično težje izsledljiv organom pregona. Glede na to, da obtoženec v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, tako hišni pripor, kot javljanje na policijski postaji, ne prideta v poštev. Zagovornica v pritožbi sicer izpostavi, da ima obtoženec v Sloveniji brata in bi lahko hišni pripor prestajal pri njemu, vendar ne navede niti osebnih podatkov brata niti naslova, na katerem bi obtoženec lahko prestajal hišni pripor, ki pa kot že rečeno tudi ni primere ukrep za preprečitev obtoženčeve begosumnosti. Glede na navedeno je tako na mestu le zaključek, da je pripor sorazmeren ukrep in edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve begosumnosti.

8. Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obtoženega niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.