Appeal dismissed; court upheld equal success of both parties warranting split litigation costs under ZPP.
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed, and the first-instance court's decision to split litigation costs was confirmed. The plaintiff argued that her 94.83% success rate should have resulted in the defendant bearing all costs, while the defendant failed entirely on their counterclaim. The appellate court rejected this, ruling that because both parties achieved their primary objectives in the property dispute, their success was proportionally equal, justifying the split cost allocation.
Legislator headnote
AI generatedZPP 154. odst. 2; ZPP 365. člen: When both parties in a reciprocal claim succeed in their primary requests, the court may deem their success proportionally equal and order each party to bear their own litigation costs.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje iz 5. točke obrazložitve, da sta tako tožnica s svojim zahtevkom, kot tudi toženec z nasprotno tožbo v pretežnem delu v celoti uspela.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.
2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju s tretjim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je tožnica uspela v 94,83 % in bi posledično sodišče moralo celotne stroške naložiti v plačilo tožencu. Ne strinja se s povsem zmotnim naziranjem naslovnega sodišča, da je potrebno zaradi toženčevega ugovora sočasnosti izpolnitve šteti, da sta bili obe stranki v pravdi enako uspešni, in da je posledično utemeljeno odločiti, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, saj zaradi ugovora sočasnosti tožnica ne bo dobila nič manj od tega, kar je vtoževala s tožbo, to bo vplivalo zgolj na sočasnost izpolnitve. Nikakor ne gre za primerljiv uspeh v pravdi, saj sočasnosti izpolnitve ni mogoče oceniti tako visoko, kot ga je povsem samovoljno ocenilo naslovno sodišče. Tožnica je že od vsega začetka zahtevala, da se ji vrne kupnina za predmetno nepremičnino, sama pa je bila istočasno tudi pripravljena izročiti neobremenjeno nepremičnino v stanju, kot je bila ob njenem prevzemu. Naslovno sodišče je povsem nepojasnjeno in neutemeljeno zanemarilo dejstvo, da je toženec v celoti propadel s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi, kot tudi s svojim pobotnim ugovorom, česar pa ni upoštevalo pri odločanju o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo vse stroške postopka.
3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 365. členom ZPP).
6. V predmetni zadevi je tožnica postavila zahtevek na vračilo kupnine za nepremičnino v znesku 159.000,00 EUR in plačilo pogodbene kazni v višini 8.662,50 EUR. Toženka je z nasprotno tožbo zahtevala izročitev neobremenjene nepremičnine in vračilo 6.000,00 EUR. S sodbo in sklepom z dne 4. 7. 2023 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna toženki v last in posest izročiti neobremenjeno nepremičnino v stanju, kot jo je prejela ob sklenitvi pogodbe, in da je toženec dolžan tožnici plačati 159.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tako zahtevek na plačilo pogodbene kazni kot pobotni ugovor v višini 6.000,00 EUR zavrnilo.
7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje iz 5. točke obrazložitve, da sta tako tožnica s svojim zahtevkom, kot tudi toženec z nasprotno tožbo v pretežnem delu v celoti uspela. S tem, ko je tožnica uspela z zahtevkom na vračilo kupnine, toženec pa je uspel z zahtevkom na izročitev neobremenjene nepremičnine, gre tudi po mnenju sodišča druge stopnje za sorazmerno enak uspeh obeh pravdnih strank, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pravilna 1 in je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
8. Tožnica s pritožbo ni uspela, prav tako toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).
1 VSL I Cpg 1095/2016 z dne 22. 11. 2017, VSL sodba I Cpg 309/2019 z dne 21. 4. 2020, VSL sodba I Cp 618/2015 z dne 15. 4. 2015.