Appeal dismissed; court held costs for responding to an obviously unfounded objection were not necessary and thus not recoverable.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke izreka, kolikor se nanaša na upnika, potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za izvršbo so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku. Poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika, je bil nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo (točka I), predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrglo (točka II) in v izpodbijani točki III sklenilo, da strani sami nosita vsaka svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper III. točko izreka, kolikor se nanaša na upnika, se pravočasno pritožuje upnik po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se sklep spremni tako, da mora dolžnik upniku povrniti stroške vloge z dne 15. 5. 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in predlog za odlog izvršbe, upnik pa je na to odgovoril, saj je sodišče upnika pozvalo, da na to vlogo odgovori s posebnim opozorilom, da se bodo v primeru, če ne bo odgovoril, trditve dolžnika štele za resnične, na podlagi prvega odstavka 58. člena ZIZ. V takšnih primerih sodišča priznavajo stroške odgovora za potrebne, o čemer obstaja obširna sodna praksa, ki jo upnik citira. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani III. točki izreka oprlo na peti odstavek 38. člena ZIZ in zaključilo, da v konkretnem primeru stroški upnika za odgovor na ugovor niso bili potrebni za izvršbo, čeprav upnik ugovoru nasprotuje, saj bi sodišče sprejelo enako odločitev, ne glede na navedbe upnika v odgovoru na ugovor.

7. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer ali so stroški postopka priglašeni pravočasno, ali so potrebni za izvršbo in ali so upniku dejansko nastali. Potrebni stroški pa so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru.

8. Upravičenost do povračila stroškov odgovora na ugovor se presoja tudi z vidika obrazloženosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne ter ali so njegove trditve dejanske ali le materialnopravne narave, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Če odgovor na ugovor ne prispeva k odločitvi sodišča o ugovoru, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku, pa čeprav je bil upniku ugovor poslan v odgovor. Upnik samo zaradi tega še ni pridobil pravice do povrnitve stroškov odgovora na ugovor.

9. V konkretnem primeru je bil sicer upnik v pozivu z dne 31. 1. 2024 po 57. členu ZIZ opozorjen na posledice, če v roku ne bo vložil odgovora, to je da se štejejo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ), vendar je v odgovoru na ugovor sam opozoril, da je dolžnikov ugovor neobrazložen in da ni podan noben od taksativno navedenih ugovornih razlogov po 55. člena ZIZ. Pritožbene navedbe upnika, da za naložitev povrnitve stroškov vloge zadošča že sama okoliščina, da je upnik pozvan, da poda odgovor, niso utemeljene. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bil poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev. Če bi bil upniku v pojasnjeni situaciji priznan strošek odgovora na poziv sodišča le zato, ker je bil upniku poslan poziv na odgovor, vsled očitno neobrazloženega ugovora dolžnika, bi sodišče v končni posledici dolžnika obremenilo s povrnitvijo stroškov, ki niso bili potrebni, kar bi bila nezakonita stroškovna odločitev 1 .

11. Poziv k odgovoru torej nikakor ni bil potreben, upnik pa v konkretni zadevi s svojim odgovorom na navedbe dolžnika v odgovoru, ki jih je že sodišče prve stopnje označilo kot pravno nerelevantne, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila odločitev (sodišče v obrazložitvi ocenjuje ugovor kot neobrazložen in pojasnjuje pravno naziranje glede solidarnih obveznosti) enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia ).

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Gl. VSM sklep I Ip 351/2019, VSM sklep I Ip 234/2023, VSL sklep I Ip 469/2023 ipd.