Appeal dismissed; court upheld default judgment where plaintiff's claim was properly served despite defendant's denial of receipt due to mailbox issues.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance default judgment that awarded the plaintiff half of two real estate properties and unpaid pension. The defendant argued the lawsuit was improperly served because he never received the summons due to a malfunctioning mailbox, claiming he regularly inspected it and was unaware of the documents. The court ruled that the plaintiff had been properly notified via the mailbox on September 20, and subsequent attempts to deliver the actual documents were correctly attributed to the defendant's failure to address the initial notice or fix the mailbox, making his blanket denial of receipt invalid.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 318. člen 1. odstavek; 353. člen: A default judgment is valid when the plaintiff was properly notified via the mailbox and the defendant fails to respond to the initial notice or rectify the delivery issue, rendering a blanket denial of receipt ineffective.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ne glede na težave z neuporabnim hišnim predalčnikom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se šteje vročitev tožencu za opravljeno 5. 10. 2023, ker mu je bilo 20. 9. 2023 puščeno obvestilo o pošiljki, na katerega ni reagiral, pošiljka sama pa zaradi neuporabnega predalčnika kasneje ni bila puščena v njem. Na navedeno je bil pravilno opozorjen, tako s strani Pošte kot tudi s strani sodišča. S strani slednjega je prejel tudi poizvedbo, ki mu je bila puščena na vratih. Z golim zanikanjem, da ničesar ni prejel, ne more uspeti, še zlasti ne zato, ker trdi, da je njegov predalčnik ves čas v redu v funkciji in da ga je pregledoval.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se iz premoženja zapustnice A. A. izloči polovica dveh nepremičnin in neizplačana pokojnina, last tožnice. Odločilo je še o stroških postopka.
2. Toženec se je proti zamudni sodbi pritožil. Najprej navaja, da je bila tožba vročena nepravilno, in da mu zato ni bila dana možnost odgovoriti nanjo. Zanika, da bi 20. 9. 2023 v poštni predalčnik prejel obvestilo o sodni pošiljki - tožbo s prilogami in pozivom za odgovor. Njegov poštni predalčnik je ustrezen, redno ga pregleduje. Včasih je bil res slabše zaprt in ga je lahko odprl močnejši poteg, v mesecu septembru 2023 ga je celo oblepil. Trdi, da 6. 10. 2023 tudi ni prejel nobenega pisanja. Ni dobil niti poziva pošte 16. 11. 2023, da naj odpravi pomanjkljivost predalčnika niti dopisa sodišča s pozivom, naj pove, ali je pisanje prejel. Tudi ne drži, da bi na vratih 4. 12. 2023 prejel kakšno obvestilo. S tožnico uporabljata isti predalčnik. Vsaj od 16. 11. 2023 je bil predalčnik ustrezno zavarovan in bi vsekakor opazil, če bi bilo kaj v njem ali pa, na vratih. Če bi karkoli od tega opazil, bi na tožbo vsekakor odgovoril. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in opredeljuje svoje stroške s pritožbo.
3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji, ki jih 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe zahteva: pravilna vročitev tožbe tožencu, odsotnost odgovora na tožbo, sklepčnost tožbe, to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi, in ne gre tudi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je zamudno sodbo izdalo in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.
6. Tožba je bila tožencu pravilno vročena. Prvostopenjsko sodišče se je izrecno in intenzivno ukvarjalo z vprašanjem vročitve tožbe tožencu in naposled ugotovilo, da mu je bila ta (s pozivom za odgovor s prilogami) pravilno vročena. Ne glede na težave z neuporabnim hišnim predalčnikom (glej opis aktivnosti sodišča in Pošte v tč. 6. do 9. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se šteje vročitev tožencu za opravljeno 5. 10. 2023, ker mu je bilo 20. 9. 2023 puščeno obvestilo o pošiljki, na katerega ni reagiral, pošiljka sama pa zaradi neuporabnega predalčnika kasneje ni bila puščena v njem. Na navedeno je bil pravilno opozorjen, tako s strani Pošte kot tudi s strani sodišča. S strani slednjega je prejel tudi poizvedbo, ki mu je bila puščena na vratih. Z golim zanikanjem, da ničesar ni prejel, ne more uspeti, še zlasti ne zato, ker trdi, da je njegov predalčnik ves čas v redu v funkciji in da ga je pregledoval. Naposled je dodati še okoliščino, da bi lahko bil toženec (ne glede na skupen predalčnik pravdnih strank) v času vložitve tožbe še posebej pozoren na morebitno sodno pošiljko, saj je bila tožnica s sklepom sodišča napotena, da zoper njega v določenem roku vloži tožbo.
7. Pritožba je zato neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.
8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na podane argumente sodišča prve stopnje, zato kljub temu, da ima tožena stranka do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si tožnica ni mogla koristiti, zato naj strošek zanjo trpi sama (155. čl. ZPP).