Appeal dismissed; farmer must pay municipal water and waste services as compulsory public utility obligations.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora pa v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Glede storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Odlok o komunalni in padavinski vodi in zavrnilo toženčev ugovor o tožničinem neupravičenem zaračunavanju teh storitev, ker je oproščen njihovega plačila, saj je registriran kot kmetijsko gospodarstvo (prvi, drugi in tretji odstavek 16. člena Odlojma o komunalni in padavinski vodi).

Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede storitev s komunalnimi odpadki. Uporaba tožničinih storitev je za toženca obvezna, toženec pa je obvezen uporabnik storitev javne službe (3. točka prvega odstavka 6. člena, 13. in 14. člen Odloka o komunalnih odpadkih). Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, si toženec ne more izbirati, ali bo tožničino storitev uporabljal ali ne, saj gre za prisilni predpis, ki v javnem interesu ureja reden in učinkovit odvoz odpadkov. Zato tudi ne more zavračati že izdanih računov z razlogom, da zavrača storitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da mora toženec v roku 8 dni tožnici plačati 571,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, natančneje opredeljenimi v I. točki izreka, tožbeni zahtevek v presežku za znesek 10,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, natančneje opredeljenih v II. točki izreka, pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora v roku osem dni povrniti tožnici izvršilne stroške v višini 116,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in pravdne stroške v višini 325,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), v presežku za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 30,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Toženec vlaga zoper sodbo pravočasno laično pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s katero sodbi po vsebini smiselno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zanj neugodnih I., III. in V. točki izreka (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 442. členom ZPP). Navaja, da so terjatve zastarale, na kar je opozoril že v prvem odgovoru na pripravljalno vlogo, zaradi česar računi in izvršilni stroški niso izterljivi. Obresti so sicer pri vsakem računu že obračunane v končnem znesku. Navaja, da tožnica ne zbira, ne obdeluje in ne odvaža njegovih komunalnih odpadkov, kar je že dokazal s priloženim video gradivom. Odpadke proda oziroma jih uporabi v kmetijski dejavnosti. V zvezi s tem se sklicuje se na drugi odstavek 42. člena Odloka o načinu izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Slovenske Konjice. Tožnica mu ne omogoča priklopa na javno kanalizacijo, ker so "blendirali" priklop, ki je predviden za njegovo hišo, zato hkrati zahteva pisno potrdilo, da je priklop trenutno onemogočen. Opozarja na neučinkovito zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje pri hiši, ki povzroča škodo na kmetijskih zemljiščih in objektu, zaradi česar se ne more in se ne bo priključil na javno kanalizacijo in ne plačuje dajatev. Zaradi povzročene škode je upravičen do odškodnine. Sodišča prve stopnje dokaza B1 v zvezi s tem ni pregledalo. Tudi ni preverilo dokaza A11, ali je tožnica izvedla vse, kar ji je bilo naloženo v izreku sodbe pod točko I in obrazložitvi pod točko 12. Sodišče prve stopnje ni omogočilo zaslišanja strank v postopku, s čimer je kršilo pravico do dokazovanja na ustni obravnavi. Izpodbija tudi odločitev o naloženih stroških, ker so neupravičeni, saj je del računov že zastaralo in so previsoki, ker so obračunani za celoto in ne del. Priglaša stroške postopka v skupnem znesku 200 EUR (sodna taksa, poštnina za vse zavrnjene račune in odgovore na pritožbe). 1

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila po pooblaščeni odvetniški družbi. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži povrnitev stroškov tožničinega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, ker je predmet zahtevka denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodbo v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi obravnavana, je po prvem odstavku 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar sta bili stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučeni. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik ob pravilnem materialnopravnem izhodišču v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženec v pritožbi vztraja, da tožnica ne zbira, ne obdeluje in ne odvaža toženčevih komunalnih odpadkov ter da mu ne omogoča priklopa na javno kanalizacijo. Glede na obrazloženo se te pritožbene navedbe nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Pritožbene navedbe o neučinkovito zgrajenem javnem kanalizacijskem omrežju pri hiši, s čimer je toženec utemeljeval svojo nepriključitev na javno kanalizacijo in neplačevanje dajatev, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj toženec teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje v dopustnih pripravljalnih vlogah (četrti odstavek 452. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP) ni podal, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

8. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano:

- tožnica je izvajalka obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode ter zbiranja komunalnih odpadkov na območju Občine Slovenske Konjice na podlagi dveh občinskih odlokov, in sicer Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Slovenske Konjice 2 (v nadaljevanju Odlok o komunalni in padavinski odpadni vodi) in Odloka o načinu izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Slovenske Konjice. 3

- tožnica je toženca večkrat, v letu 2013, 2014 in 2015 obvestila, da se mora obvezno priključiti na javno kanalizacijo, saj toženčeva objekta ležita na območju, ki je opremljeno z javno kanalizacijo; tudi Upravno sodišče RS je tožencu v odločbi (IV U 198/2017 z dne 18. 9. 2019) pojasnilo, da kot kmet ni upravičen do oprostitve odvajanja blata v javno kanalizacijo, da je njegova priključitev nanjo obvezna in da oprostitev, na katero se sklicuje, zanj ne velja, ker njegov objekt ne leži izven anglomeracijskega območja, ki ni opremljeno z javno kanalizacijo;

- toženec ni dokazal, da mu tožnica ne omogoča priključitve na javno kanalizacijo in da je tožnica priklop betonsko "blindirala"; tožnica je priklop na javno kanalizacijo zgolj zavarovala pred nečistočami in škodljivci, vendar je plastično cev lahko odstraniti in je pojasnila, da bo to storila, ko se bo toženec priklopil na kanalizacijo;

- tožnica je pojasnila, na kakšen način opravi storitev odvoza odpadkov na toženčevem naslovu, toženec pa ni dokazal, da tožnica storitev ne bi opravila, tudi ni dokazal, da naj bi odpadke prodal,

- toženec stalno biva v nepremičnini na naslovu ... v Slovenskih Konjicah in je uporabnik dveh odjemnih mest, zato je tožnica tožencu za opravljene storitve izstavila mesečno po dva računa;

- višina mesečnih obveznosti (naloženih tožencu v plačilo v skupnem znesku 571,73 EUR) je razvidna iz posameznih računov, kjer se navedeni tudi neplačani delni zneski (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). 4

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec neupravičeno zavrača plačilo tožničine terjatve iz naslova storitev v zvezi s komunalnim odpadki ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Glede storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Odlok o komunalni in padavinski vodi in zavrnilo toženčev ugovor o tožničinem neupravičenem zaračunavanju teh storitev, ker je oproščen njihovega plačila, saj je registriran kot kmetijsko gospodarstvo. Po prvem odstavku 16. člena Odloka o komunalni in padavinski odpadni vodi mora biti namreč za vsako stavbo, ki je na območju poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo in v kateri nastaja komunalna odpadna voda, omogočena priključitev na javno kanalizacijo. Po drugem in tretjem odstavku 16. člena Odloka o komunalni in padavinski odpadni vodi je na območju, kjer je zgrajena javna kanalizacija, obvezna priključitev na javno kanalizacijsko omrežje v šestih mesecih od dneva, ko uporabnik prejme obvestilo o pogojih čiščenja in odvajanja komunalne in padavinske odpadne vode, ki ga mora izvajalec javne službe dati bodočemu uporabniku. Da toženec kot kmet ni upravičen do oprostitve odvajanja blata v javno kanalizacijo in je njegova priključitev nanjo obvezna ter oprostitev, na katero se sklicuje, zanj ne velja, ker njegov objekt ne leži izven anglomeracijskega območja, ki ni opremljeno z javno kanalizacijo, je (kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje) tožencu že pojasnilo tudi Upravno sodišče RS (odločba IV U 198/2017 z dne 18. 9. 2019).

10. Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede storitev s komunalnimi odpadki. Uporaba tožničinih storitev je za toženca obvezna, toženec pa je obvezen uporabnik storitev javne službe (3. točka prvega odstavka 6. člena, 13. in 14. člen Odloka o komunalnih odpadkih). Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, si toženec ne more izbirati, ali bo tožničino storitev uporabljal ali ne, saj gre za prisilni predpis, ki v javnem interesu ureja reden in učinkovit odvoz odpadkov. Zato tudi ne more zavračati že izdanih računov z razlogom, da zavrača storitve.

11. Toženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija višine tožnici prisojenega zneska glavnice, ponavlja (sicer zgolj splošna in pavšalna) očitka o zastaranju in obrestih ter posledično tudi naložene stroške, na katera je odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej točke 16 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v skupnem znesku 10,05 EUR (II. točka izreka), ker je presodilo, da so obveznosti v skupnem znesku 9,83 EUR zastarale, za terjatev v znesku 0,09 EUR (št. računa 1016655 z dne 31. 3. 2020) račun ni bil predložen, za terjatve zneskov 0,10 EUR (št. računa 1051971), 0,01 EUR (račun št. 1058265) in 0,02 EUR (račun št. 106459) pa je tožnica sama priznala, da jih neutemeljeno izterjuje. Toženec po vsebini odločitve sodišča prve stopnje v tem delu, ki je zanj ugodna, ne izpodbija.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pregledalo dokaza B1. Toženec v zvezi s tem pritožbenim očitkom izrecno sicer ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga iz drugega odstavka 339. člena ZPP, v kolikor pa meri na postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je pojasniti, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog v zvezi s priloženim CD posnetkom (toženec ga je priložil k odgovoru na dopolnitev tožbe) obrazloženo zavrnilo, ker toženec v zvezi z njim ni podal nobenih navedb. V skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) morajo namreč biti dokazni predlogi substancirani, nesubstanciran dokazni predlog pa predstavlja razlog za upravičeno zavrnitev dokaznega predloga.

13. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo dokaza A11, ker ni preverilo, ali je tožnica izvedla vse, kar ji je bilo naloženo v izreku sodbe pod točko I in obrazložitvi pod točko 12, je nejasen. Sodišče prve stopnje je namreč ta dokaz (priloga A11) izvedlo - prebralo je sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 310/2018 z dne 5. 12. 2018, s katero tožnici ni bilo nič naloženo, ampak je bila zavrnjena dolžnikova pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 90/2017 z dne 20. 3. 2018.

14. Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni omogočilo zaslišanja strank v postopku, s čimer je kršilo pravico do dokazovanja na ustni obravnavi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženec zaslišanja izrecno ni predlagal (niti tega ne zatrjuje v pritožbi), v pritožbi pa tudi vsebinsko ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da naroka v tej zadevi ni izvedlo, ker je ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank izvedbe naroka ni predlagala (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

15. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je obrazložena 5 in pravilno oprta na določbo 155. člena ZPP glede potrebnosti stroškov in ob tem tudi glede stroškov tožnice (upnice) na veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, glede povrnitve stroškov pa na uspeh v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer je v obrazložitvi tudi upoštevano, da je bil del zahtevka zavrnjen.

16. Toženčeva pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

17. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP) v skupnem znesku 186,66 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22 - v nadaljevanju OT) glede na vrednost izpodbijanega dela (571,73 EUR): za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 150 EUR (250 točk po tar. št. 22/1 posebnega dela OT), pavšalni znesek za materialne stroške v znesku 3 EUR (5 priglašenih točk po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 33,66 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Toženec mora plačati odmerjene stroške v osemdnevnem izpolnitvenem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe, v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Pritožbeno sodišče ni upoštevalo toženčeve vloge z dne 30. 5. 2024, vložene 31. 5. 2024, naslovljene "Odgovor na odgovor na pritožbo tožene stranke z dne 22. 2. 2024 P 344/2021, z dne 24. 4. 2024". Določbe ZPP odgovora na odgovor na pritožbo ne predvidevajo. Upoštevanje navedene vloge bi pomenilo nedovoljeno dopolnitev pritožbe po preteku zakonskega roka (tretji odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku).

2 Ur. l. RS, št. 46/2014.

3 Sodišče prve stopnje je pomotoma navedlo ime prej veljavnega odloka (Odlok o načinu izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Slovenske Konjice; Ur. l. RS, št. 46/2014 in 17/2017), sicer pa je pravilno uporabilo Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki in drugimi vrstami odpadkov v Občini Slovenske Konjice (Ur. l. RS, št. 46/2018, v nadaljevanju Odlok o komunalnih odpadkih). Oba odloka sicer določata obvezno vključitev v javno službo zbiranja odpadkov.

4 Toženec sicer samemu izračunu cen na posameznih računih in teku zakonskim zamudnih obresti ni argumentirano ugovarjal.

5 Glej točke 19 do 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.