Appeal dismissed; court fee obligation arises upon service of judgment, not finality, under ZST 1.5(1).

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper plačilni nalog z dne 24. 5. 2024.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka. Navaja, da ni zavezana plačati sodne takse, ker ji sodišče prve stopnje takšne obveznosti ni naložilo v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, čeprav jih je podala v ugovoru zoper plačilni nalog. Prav tako ni odločilo o stroških, ki jih je priglasila v ugovoru zoper plačilni nalog. Taksno obveznost toženke je napačno utemeljilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.). Ta določba se namreč ne nanaša na toženko, ampak na tožnika. Prav tako se je pri odločitvi napačno sklicevalo na 15. člen ZST 1, ki se nanaša na čas po pravnomočnosti sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da razveljavi plačilni nalog z dne 24. 5. 2024, oziroma da razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v korist toženke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih smiselno uveljavlja pritožba, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo ugovor toženke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Če se stranka pritožuje zoper odločitev o stroških kot sestavni del sodbe, je predvideno pravno sredstvo pritožba zoper sodbo oziroma pritožba zoper sklep, če izpodbija samo stroškovni izrek. Sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zoper plačilni nalog ni presojalo stroškovne odločitve. Ugovor zoper plačilni nalog je namreč dopustno vložiti iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je taksna obveznost toženke nastala, znesek sodne takse pa je bil s plačilnim nalogom pravilno odmerjen. Glede na predmet presoje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno opredelilo tudi do vseh relevantnih navedb toženke.

6. Čeprav ima toženka na načelni ravni prav, da je treba o taksni obveznosti odločiti v izreku sodbe, je neutemeljeno njeno pritožbeno vztrajanje, da taksna obveznost ni nastala. Na podlagi drugega odstavka 3. člena ZST 1 je namreč toženka zavezana sodno takso plačati glede na svoj uspeh v postopku. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je toženka glede na uspeh dolžna plačati 30 odstotkov sodne takse. Plačilni nalog, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo znesek sodne takse, ki ga je dolžna plačati toženka, tako temelji na jasni pravni podlagi.

7. Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.

8. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog smiselno zajema tudi odločitev o priglašenih stroških ugovora zoper plačilni nalog. Ker je bil toženkin ugovor glede plačila sodne takse zavrnjen, mora toženka sama kriti stroške v zvezi s tem pravnim sredstvom. Sicer pa takšen ugovor niti ni relevanten za uspeh strank v postopku, zato so priglašeni stroški tudi sicer nepotrebni za pravdo in kot taki v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ne morejo bremeniti nasprotne stranke.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Odločitev, da toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.