Court partially allows appeal on denationalization damages calculation but remands cost allocation for procedural error.

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka (v stroškovni odločitvi) razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v zavrnilnem delu točke I. izreka pa delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni plača še:

- tožniku A. A. nadaljnji znesek 38.583,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila;

- dedičem po pok. B. B. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila;

- dedičem po pok. C. C. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (dediči so D. D., E. E. in A. A., vsak z deležem 1/3, ter je tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati še nadaljnjih po 6.430,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila);

- tožnici F. F. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila;

- tožnici G. G. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I. izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji.

Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen.

Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja hipotetična (tržna) najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem in ne dejanska najemnina, ugotavlja po stanju v obravnavanem času in po cenah na dan sojenja, saj gre pri tem prikrajšanju za nečisto denarno terjatev. Res so na takšno sodno prakso tožniki, kot to pravilno izpostavljajo tudi v pritožbi, tekom tega pravdnega postopka tudi večkrat opozorili. Kljub takšnim navedbam pa svojega tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kot so ga postavili v tožbi, vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso spremenili. Ker so s tožbo zahtevali nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin v višini hipotetične tržne najemnine za obdobje 16 let (od leta 1992 do leta 2007) po cenah na dan vložitve tožbe in ker je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), jim več, kot so zahtevali sami, ne more prisoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati: - tožniku A. A. znesek 353.978,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 1.079.808,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne; - dedičem po pok. B. B. znesek 176.989,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 539.904,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne; - dedičem po pok. C. C. znesek 176.989,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (dediči so D. D., E. E. in A. A., vsak z deležem 1/3, ter je tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati po 58.996,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila), v presežku do zahtevanih 539.904,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne; - tožnici F. F. znesek 88.494,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 269.952,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne; - tožnici G. G. znesek 88.494,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 269.952,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne, vse v 15 dneh pod izvršbo. Pod točko II. izreka pa je še odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

2. Zoper to sodbo so se vse tožeče stranke (v nadaljevanju: tožniki) pritožile s skupno pritožbo, pritožbo pa je vložila tudi tožena stranka.

3. Tožniki sodbo izpodbijajo v zavrnilnem delu točke I. izreka in v stroškovnem delu, t.j. v točki II. izreka, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej v bistvenem povzamejo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očitajo, da je izpodbijana sodba kljub obširni obrazložitvi v posameznih delih neobrazložena, saj ne dosega pravnega standarda obrazložene sodne odločbe, zaradi česar je ne morejo ustrezno preizkusiti in se posledično o njej izjaviti.

Izpostavljajo, da je sodišče v tem postopku ugotavljalo prikrajšanje tožnikov v višini najemnine, ki bi jo lahko iztržili za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, ki obsega več stanovanj in poslovnih prostorov, pri ugotavljanju višine prikrajšanja za stanovanja pa je na ugovor tožene stranke upoštevalo, katera stanovanja so bila v neprofitnem najemu, h kateremu bi bili zavezani tudi tožniki po vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, za ostala pa je upoštevalo tržno najemnino. Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje to, katera stanovanja so bila v neprofitnem najemu in koliko časa, ugotavljalo na podlagi pogodb, ki sta jih predložili pravdni stranki in seznama z oznako B21, ki ga je tožena stranka predložila v spis.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, seznam B21 vsebuje popis stanovalcev v spornem obdobju (dokument H. d. o. o. z dne 7. 6. 1994), tak status pa naj bi bil izkazan tudi z ostalimi listinami, ki so z okrajšavo številke prilog navedene pri posameznem najemniku. Tako so pri posameznih najemnikih navedene še druge priloge tožeče in tožene stranke, pri čemer pa glede stanovanj od 15 do 20 v N., za katera sodišče ni razpolagalo z najemnimi pogodbami, ni pojasnjeno, kakšna je njihova vsebina in kako je le ta vplivala na zaključek sodišča, da so bila v določenem časovnem obdobju oddana v najem za neprofitno najemnino.

Isti očitek se nanaša tudi na stanovanja od 10 do 15 v objektu L. Glede stanovanj v M. pa tožniki izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz seznama B21, ki vsebuje popis stanovalcev v spornem obdobju, izhaja, da so spadala med neprofitna stanovanja. Sami pa opozarjajo na to, da Seznam B21, na katerem so popisani najemniki, ne definira vrste najema in sodišče ne pojasni, iz katerih podatkov v seznamu izvaja sklep, da gre pri posameznem stanovanju za neprofitno stanovanje. Zaradi navedenega sodišču prve stopnje očitajo, da svojih zaključkov ni obrazložilo in je glede tega sodba neobrazložena in posledično obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, tožnikom pa je bila s tem kršena tudi pravica do izjave. Očitajo tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in med samimi temi listinami - dokument H. d. o. o. z dne 7. 6. 1994, dejansko stanje pa je ostalo tako zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožniki menijo, da bi lahko tožena stranka (ki ni neuk posameznik in je za upravljanje stavb najela upravnika družbo H. d. o. o., katere stroške tudi uveljavlja v tem postopku), ki je ugovarjala neprofiten najem, v okviru običajne skrbnosti poskrbela, da bodo listine, ki to dokazujejo, za čas po uveljavitvi ZDen na voljo in da jih bo v potrditev svojih navedb sama in pravočasno predložila sodišču.

Glede na navedeno po mnenju tožnikov ni bilo nobenega formalnega ali materialnega razloga za nalogo, ki jo je v nadaljevanju sodišče prve stopnje dalo izvedenki finančne stroke, da zbere in v dokaznem smislu vrednoti procesno gradivo (naloga izvedenca je nadomestiti strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pri čemer je dokazna ocena še vedno pridržana sodišču), ki ga je tožena stranka izkoristila za to, da je k predloženim dokumentom podala še navedbe. Dokumente, posredovane izvedenki skupaj s tremi vlogami (z dne 27. 2. 2018, 12. 3. 2018 in 15. 3. 2018), je tožeča stranka prejela šele skupaj z mnenjem izvedenke in takoj ugovarjala procesno kršitev, saj je bila tožena stranka z navedbami in predlaganjem dokazov prekludirana, tožeča stranka se o njih pred njihovo obravnavo s strani izvedenke ni mogla izjaviti, sodišče pa se tudi kasneje, niti v obrazložitvi sodbe, o teh ugovorih ni izreklo.

Tožniki zato sodišču prve stopnje očitajo, da jih je prikrajšalo za enakopraven položaj v postopku in v pravici do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je zaradi takšnega pristopa sodišča k obravnavanju zadeve in zagrešenih kršitev dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno. Izpodbijajo tudi pravilnost izračuna neprofitnih najemnin, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo po mnenju izvedenke finančne stroke o obračunanih in plačanih najemninah od leta 1996 do 2006 po posameznih letih in kumulativno za posamezen objekt, preračunanih v EUR po stanju na dan 29. 12. 2007.

Ob tem opozarjajo, da izvedenka ni izračunala zneskov najemnin za posamezno stanovanje za celotno obravnavano obdobje, kot ji je naložilo sodišče, pač pa je le ob upoštevanju podatkov iz Pregleda obračunanih in plačanih najemnin v prilogi B3 spisa izvedla valorizacijo zneskov tako, da je za izhodišče posameznega letnega zneska najemnin upoštevala 30.6. v posameznem letu. Najemnin za obdobje od 1992 do 1995 pa izvedenka sploh ni mogla izračunati, ker ji, kot je navedla, tožena stranka podatkov o dejansko obračunanih neprofitnih najemninah ni dala.

To pa pomeni, da izvedenka dejansko ni izračunala neprofitnih najemnin za nobeno od v nalogi opredeljenih obdobij, za obdobje od 1996 do 2006 pa je namesto lastnega izračuna vsakomesečne neprofitne najemnine uporabila Pregled obračunanih in plačanih najemnin, ki ji ga je dala na razpolago tožena stranka in ki po sodišču zahtevanih podatkov ne vsebuje. Tako niti ni izračunala, niti predstavila niti valorizirala vsakokratnih mesečnih neprofitnih najemnin za vsako stanovanje v vsaki stavbi in za vsakega najemnika posebej, kakor ji je naložilo sodišče, s pojasnilom, da izračun neprofitnih najemnin ne sodi v njeno strokovno področje (dopolnitev mnenja z dne 7. 4. 2019).

Tudi razloga za izbiro izhodiščnega datuma 30.

6. v vsakem letu za valorizacijo obračunanih in plačanih najemnin izvedenka po oceni tožnikov ni pojasnila, sodišče pa je ta princip brez pojasnila v sodbi povzelo pri lastnem izračunavanju najemnin. V zvezi s tem tožniki še izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje s sklepom naložilo izvedenki nalogo, da pri pristojnih organih oz. družbah pridobi dodatno dokumentacijo in v pisnem mnenju ugotovi za obdobje od 7. 2. 1991 do 29. 12. 2007 podatke o trajanju neprofitnega najema za posamezno stanovanjsko enoto in višino vsakomesečne neprofitne najemnine zanjo, koliko znaša končni seštevek, nato pa naj izračuna še valorizirano vrednost najemnin na dan izdelave izvedenskega mnenja.

Tožniki sodišču prve stopnje še očitajo, da so glede na to, da v postopku ni izvedlo materialno procesnega vodstva, lahko iz vsebine sklepov, s katerimi je dajalo naloge izvedencev, zgolj sklepale o njegovem pravnem pogledu na spor. Ko izvedenka ni odgovorila na zastavljena vprašanja, je sodišče nadaljevalo postopek tako, da je izvedencu gradbene stroke postavilo ista vprašanja za določeno časovno obdobje (1992-1995), ni pa vztrajalo pri izračunu posameznih mesečnih najemnin za ostalo obdobje, čeprav je izvedenko k temu pozvalo s pozivom k dopolnitvi mnenja z dne 29. 3. 2019, kjer je izrecno zapisalo, da naj potem, ko zbere dejanske in ocenjene podatke o najemninah za vtoževano obdobje 16 let (od vključno januar 1992 do vključno december 2007), nato izračuna še valorizirano vrednost najemnin na dan vložitve tožbe in na dan izdelave izvedenskega mnenja.

Izvedenka je povedala, da tak izračun ne sodi v njeno strokovno področje (dopolnitev z dne 7. 4. 2019). Zakaj ni vztrajalo pri celotnem vtoževanem obdobju, sodišče ni pojasnilo, z njegovim spremenjenim pogledom na to vprašanje, pa so se tožniki seznanili šele ob branju sodbe, v kateri pa se do različnih pristopov k izračunu prikrajšanja sploh ni opredelilo. Tožniki zato sodišču prve stopnje očitajo kršitev načela kontradiktornosti (določilo 5. člena ZPP) in pravice stranke do izjave (že grajana bistvena kršitev ZPP). V nadaljevanju pritožbe tožniki grajajo tudi nadaljnji postopek izvedbe dokaza s ponovno postavitvijo izvedenca gradbene stroke I.

I. z nalogo, da izračuna najemnine samo za obdobje od leta 1992 do 1995 za stanovanja, predvsem pa odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi uporabilo namesto popravljenega oziroma dopolnjenega mnenja z dne 6. 3. 2022, njegovo osnovno mnenje z dne 30. 3. 2020, v katerem ni upošteval v najemnih pogodbah določene najemnine (večina njih je bila sklenjena leta 1992 in 1993, torej v obdobju, ki ga zajema naloga), pač pa je izračunal najemnino z izračunom povprečnih najemnin glede na podatke, s katerimi je razpolagal, čeprav so sami na nepravilnost takšnega pristopa izvedenca opozorili, do te njihove pripombe pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo oziroma razlogov za tak pristop ni pojasnilo oz. so ti - da je v mnenju z dne 30. 3. 2020 valorizacija po SURS, napačni, saj je ta na enak način opravljena tudi v mnenju z dne 6. 3. 2022, taka obrazložitev pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Tožniki še izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje samo preračunalo najemnine za januar 1992 in se pri tem sklicevalo na pristop izvedenke finančne stroke, program SURS in faktor 0,584, ni pa predložilo izračuna ali vsaj navedlo podatka o spletni strani, na kateri je opravilo ta preračun, da bi bilo mogoče ustreznost uporabljenega orodja preveriti. Na enak način, ki mu ugovarjajo, je sodišče prve stopnje izračunalo tudi podatke o neprofitnih najemninah za leto 2007. Izračun je predstavilo na strani 37, 38 in 39. Sodišču prve stopnje tožniki očitajo, da je na ta način ugotavljalo dejstva, za katera je pred tem ocenilo, da jih ni sposobno samo ugotavljati in je v ta namen angažiralo izvedence, pri čemer pa se je pri izračunu sklicevalo na uporabo metode tiste izvedenke, ki je ocenila, da podaja mnenja o prav takem podatku presega njeno strokovno znanje.

Izračunov tudi ni mogoče preveriti, ker jih sodišče ni priložilo sodbi, opravilo pa jih je samo. Tožniki so tudi ves čas postopka opozarjali na to, da 2,77 EUR/m2 očitno ni tržna najemnina, pač pa neprofitna najemnina, kot izhaja iz podatkov, ki jih je izvedenec I. I. povzel po TRGOSKOP. Na ugovor, da tožena stranka očitno ni pravilno obračunavala neprofitne najemnine in da bi bil zato potreben obračun na podlagi veljavnih predpisov, pa tožniki niso dobili odgovora. Tekom postopka je sodišče sicer dalo nalogo izračunati vsakomesečno neprofitno najemnino izvedencema, najprej izvedenki finančne stroke, potem pa izvedencu gradbene stroke, vendar je nobeden od njiju ni izračunal.

Oba izvedenca sta povedala, da to vprašanje ne sodi v okvir njune strokovnosti, izvedenec gradbene stroke pa, da sodi to vprašanje v področje dela strokovnjaka za določanje vrednosti neprofitne najemnine (mnenje z dne 3. 3. 2022). Zakaj ni pri nalogi vztrajalo in zakaj se je ob več obravnavanih pristopih odločilo za tistega, ki ga je uporabilo v sodbi, sodišče niti v okviru materialno procesnega vodstva niti v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Neprofitno najemnino je ugovarjala tožena stranka, ki pa ni predložila ustreznih dokumentov in se je oziroma upravnik objektov H. d. o. o. glede pomanjkljive dokumentacije skliceval na to, da računovodsko te dokumentacije ni treba hraniti več kot 10 let. Sodišču prve stopnje tožniki očitajo, da se do take obrazložitve tožene stranke oz. tretjega, ni izreklo, dejstvo pa je, da je tožena stranka vedela, da upravlja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijskega postopka in je povsem njena stvar, če ni poskrbela za to, da se dokumenti ohranijo.

Gre za vprašanje porazdelitve dokaznega bremena in s tem materialno pravno vprašanje, ki bi ga sodišče moralo strankam prav tako predstaviti v okviru materialno procesnega vodstva, pa ga ni, kakor tudi ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, pri katerih so tožniki vztrajali tudi na zadnjem naroku. S tega vidika je tožnikom tudi povsem nelogična končna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške, ko pa je prav ugotavljanje višine neprofitne najemnine povzročilo precejšnje stroške in podaljšalo trajanje postopka.

Tožniki sodišču prve stopnje še očitajo, da ni navedlo niti dejanskega niti pravnega razloga, zakaj je vso korist preračunalo na dan 29. 12. 2007. Glede na sodno prakso (VSRS sodba in sklep II Ips 346/2017), na katero so se sklicevali tudi tožniki, mora biti prikrajšanje izračunano na dan izdaje sodne odločbe. Valorizacije lahko služijo za uskladitev podatkov iz različnih časovnih obdobij, ne pa za osnovni izračun prikrajšanja, ki mora biti izdelan na dan izdaje sodne odločbe oz. vsaj blizu temu datumu, ne pa na datum 15 let pred tem.

Tekom samega postopka je sodišče izvedencem nalagalo valorizacijo na dan izdelave mnenja, nič ni nakazovalo na takšno razmišljanje sodišča, kakor so bile stranke z njim seznanjene s sodbo, zato gre v tem oziru za sodbo presenečenja, ki krši načelo kontradiktornosti in jemlje strankam pravico do izjave (VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 12. 2018), prav tako pa je kršeno tudi materialno pravo. Tožniki so na različne pristope k izračunu prikrajšanja in neizvedene dokazne sklepe sodišča opozorili tudi na zadnjem naroku 13. 4. 2022, sodišče je njihovo vztrajanje pri izvedbi dokazov zavrnilo, niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe pa zavrnitve tega dokaznega predloga tožnikov ni obrazložilo, zato je podana kršitev 8. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Tožniki opozarjajo, da so s pristopom, kot ga je ubralo sodišče, posamezna časovna obdobja tudi različno obravnavana. Za obdobje od 1992 do 1995 je za januar 1992 sodišče, za ostale mesece pa izvedenec I. I., izračunal najemnino za vsak mesec posebej. Isto je storilo sodišče za najemnino za leto 2007. Za obdobje od 1996 do 2006 pa je izvedenka povzela seštevek obračunanih in plačanih najemnin in jih valorizirala iz izhodiščnega datuma 30.

6. za vsako leto. Tržna najemnina sploh ni valorizirana, vsi zneski pa so preračunani na 29. 12. 2007 iz razloga, ki ga sodišče ne pojasni. Glede višine tržne najemnine pa tožniki še izpostavljajo, da jo je izvedenec I. I. v svojem osnovnem mnenju izračunal v znesku 2,77 EUR/m2, pri čemer je navedel, da je v aplikaciji TRGOSKOP našel samo en podatek o tržni najemnini (izračun prinese 6,10 EUR/m2 (stran 5 dopolnitve mnenja izvedenca I. I. z dne 3. 3. 2022), vsi ostali podatki pa so se nanašali na neprofitne najemnine. Zato pristop sodišča, ki je ustreznost tržne najemnine v znesku 2,77 EUR/m2 potrjevalo z eno najemno pogodbo, ki jo je skrbnik sklenil za neko konkretno stanovanje, ni ustrezen.

Sicer pa predvsem za objekte v tržnem najemu glede na veljavno sodno prakso ne more biti dvoma, da bi morala biti višina prikrajšanja ugotovljena po stanju v obravnavanem času in cenah v času izdaje sodne odločbe. Tožniki se tudi ne strinjajo s stališčem sodišča, ki je sledilo izvedencu, da je za celotno obdobje 1992-2007 v primeru tržne najemnine uporabilo isto vrednost (2,77 EUR/m2). Menijo pa tudi, da bi moralo najemnine obračunavati po istem principu, ne glede na to, ali gre za stanovanja ali poslovne prostore, izgubo koristi pa izračunati po cenah v času odločanja, torej na način, kot se je zadeve lotilo, ko je prvič postavilo izvedenca gradbene stroke (pred sedmimi leti), saj ni nobenega razloga za različen pristop pri neprofitnih ali profitnih najemninah, pri čemer naj bi se prve obračunavale v vsakokratnem mesečnem znesku, druge pa v enakem mesečnem znesku za vse vtoževano obdobje, ker naj bi sicer prišlo do popačenega zneska.

Ni pomembno, če bi bila najemnina v letu 2015 približno na istem nivoju oz. višini kot v letih 1992-2007. Valorizacija je namenjena ohranjanju vrednosti, česar sodišče ni upoštevalo in je na škodo tožnikov sledilo napačnim stališčem izvedenca. Temu ne bi smelo slediti tudi iz razloga, ker dokazno oceno in zaključke sprejema sodišče in ne izvedenec. Tožniki še izpostavljajo, da je na zadnjem naroku zaslišan izvedenec gradbene stroke tudi jasno povedal, da je cena najema danes drugačna od tiste leta 2015, kar je po njihovem mnenju tudi splošno znano dejstvo.

Glede na to, da vrednosti od 29. 12. 2007 do danes (oz. tudi če se upošteva, da naj bi bile tržne najemnine še leta 2015 enake kot leta 2007) sploh niso bile valorizirane, tožniki menijo, da priznana odmena ni odmerjena po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki je bilo s tem kršeno. V zvezi z objektom na lokaciji N. tožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je v nasprotju z utečeno sodno prakso za stanovanjsko poslovni objekt, pripadajoč stavbi N., upoštevalo, da so se stanovanja oddajala 2 meseca na leto (za sezonske delavce), da je torej upoštevalo način rabe, kot ga je izvajala tožena stranka, ne pa hipotetično korist, do katere so tožniki upravičeni.

Pri tem pa izpostavljajo, da izvedenec ni navedel, da naj bi bili prostori uporabni samo dva meseca, pač pa da so bili uporabljeni samo dva meseca, zato sodišče prve stopnje za odločitev, kot jo je sprejelo, ni imelo podlage v utečeni sodni praksi, po kateri je denacionalizacijski upravičenec po 72. člen ZDen upravičen do odškodnine za nezasedena stanovanja oz. prazne prostore. Tožniki sodišču prve stopnje še očitajo, da se glede teh nepremičnin ni opredelilo do njihovih navedb, da jim gre celotna najemnina za ta objekt, pri čemer še vedno vztrajajo.

Glede stroškov, ki jih izpodbijana sodba odšteva od priznane najemnine, tožniki menijo, da je sodišče prve stopnje povsem napak med te stroške štelo tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUZS), čeprav je sodna praksa (sodba VSRS II Ips 98/2015) jasna, da je zavezanec za plačilo NUZS neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali njenega dela (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Vprašanje plačila NUZS je stvar razmerja med državo in denacionalizacijskim zavezancem.

Ker je tožena stranka v pravno pomembnem obdobju uporabljala predmetno nepremičnino, je bila zanjo dolžna plačevati tudi NUZS. Pravno tolmačenje je po mnenju tožnikov v izpodbijani sodbi napačno. Izpodbijanja sodba zapiše, da sodišče ne najde podlage, zakaj bi toženi stranki odreklo pravico do uveljavljanja NUZS, po drugi strani pa sodišče napačno tolmači pravno podlago za priznanje te pravice toženi stranki. Po mnenju tožnikov sodišče tudi ni imelo podlage, da je toženi stranki priznalo stroške upravnika stavbe, saj je šlo za pogodbeno razmerje med Občino in Upravnikom stavbe, pri čemer je šlo celo za specifičen primer, ko je H. d. o. o. kot upravnik stavbe upravljal celotni stanovanjski fond Občine Žalec in tudi v korist lastnika stanovanja obračunaval in pobiral najemnino.

Upravljanje torej ni bilo neposredno vezano le na upravljanje stavbe, temveč tudi s še drugimi storitvami podjetja H. d. o. o., katerega storitve ne morejo iti na breme denacionalizacijskega upravičenca. Upravnik stavbe zanj ne bi opravljal enakih poslov, kot jih je H. d. o. o. Glede na določila SZ iz leta 1991 s spremembami in veljavna določila ZTLR, ter kasneje SPZ, pa stavba sploh ne bi potrebovala upravnika. Stavbo bi upravljal sam lastnik, zato osebno njemu ne bi nastali nobenih stroški. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je H. d.o.o. plačala storitve.

Tožeča stranka je že tekom pravdne opozorila, da je denacionalizacijski zavezanec upravičen samo do povrnitve tistih stroškov, ki jih dokaže (in ne ocenjuje sodišče s pomočjo izvedenca) in da tožena stranka plačila stroškov upravniku ni dokazala (podobno odločitev glede upravnika je sodba VSRS sodba II Ips 231/2012 v povezavi s sodbo in sklepom VS RS sodba in sklep II Ips 283/2012). Zmotno uporabo materialnega prava tožniki sodišču prve stopnje očitajo tudi v delu, v katerem je toženi stranki kot denacionalizacijskemu zavezancu priznalo stroške zavarovanja objektov, saj to ni strošek lastnika, ki bi bil obvezen in bi imel podlago v zakonu, ampak gre za prostovoljno odločitev lastnika stavbe, ki se odloči skleniti z zavarovalnico, ki jo izbere, zavarovanje.

Prav tako ne gre za strošek, ki bi ohranjal stanje nepremičnine iz leta 1991. V preteklosti sklenjeno zavarovanje (od 1991 do 29. 12. 2007) nikakor ni bilo sklenjeno v korist denacionalizacijskega upravičenca, zato slednji ne bi imel iz tega naslova nobene koristi in jih tudi ne bi bil dolžan plačati. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na VSRS sodba in sklep II Ips 283/2012, ki izpostavlja, da se v utečeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odškodnina po 72. členu ZDen zniža za stroške upravljanja in vzdrževanja le, če je te stroške kril denacionalizacijski zavezanec (v konkretnem primeru tožena stranka).

To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali so toženi stranki stroški upravljanja in vzdrževanja sploh nastali, in če so, v kakšni višini. Tožena stranka bi stroške morala zatrjevati in dokazati, pa jih ni. Ugotavljanje na podlagi projekcije ali na vsak podoben način je nedopustno, kar izhaja iz odločbe v zadevi II Ips 541/2001. Med te stroške pa sodna praksa ne uvršča stroškov zavarovanja. Tožniki so prepričani, da je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki priznalo stroške nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, stroške upravnika stavbe in stroške plačila zavarovalnih premij premoženjskega zavarovanja objektov, materialno pravno napačna in v nasprotju z utečeno sodno prakso vrhovnega sodišča.

Če pa bi vsi ti stroški toženi stranki šli (upoštevajoč stroške vzdrževanja, ki jih je sodišče priznalo), pa bi moralo sodišče te stroške konkretno za objekte ..., tudi sorazmerno znižati, kot je to storilo pri najemnini za ta objekt. V nadaljevanju pritožbe tožniki sodišču prve stopnje še očitajo, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njihovega ugovora o dokazni in trditveni prekluziji tožene stranke (vloga z dne 8. oz. 9. 12. 2016; 11. 6. 2018), zaradi česar mu očitajo, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj ne bi smelo graditi odločitve ne nezakonito pridobljenih dokazih.

Izpodbijajo pa tudi odločitev o stroških postopka, vsebovano v izpodbijani sodbi. Pri tem izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so tožniki uspeli z zahtevkom v višini 30% oz. 33 % in da bi morali ob uporabljenem pobotu vrniti toženi stranki del pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očitajo, da te svoje odločitve ni obrazložilo tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Poudarjajo, da so imeli bistveno višje stroške kot tožena stranka. Že samo plačilo sodne takse ob vložitvi tožbe je bil znesek, ki zagotovo prekoračuje nagrade za odvetniške storitve vseh štirih odvetnikov.

Na strani tožnikov pa so delovali v postopku na prvi stopnji trije odvetniki, katerih nagrada se odmerja po Zakoni o odvetniški tarifi iz leta 2009. Poleg navedenega pa so tožniki tudi zalagali za stroške izvedencev, zato menijo, da odločitev sodišča ni skladna z določbo 154 . člena ZPP, ampak je ta določba prekršena.

4. Zoper izpodbijano sodbo se je pritožila tudi tožena stranka, ki izpodbija ugodilni del točke I. izreka izpodbijane sodbe in njen stroškovni del, t.j. točko II. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

V zvezi s pravno podlago, ki jo je za razsojo v tej zadevi uporabilo sodišče prve stopnje, t.j. določilom 72. člena ZDen, tožena stranka pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje glede obstoja ustaljene sodne prakse, da je ob tem, da ZDen sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine, v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji, da odgovornost za zahtevke denacionalizacijskih upravičencev ne izvira iz protipravnih ravnanj denacionalizacijskih zavezancev (tj. da ne gre za odškodninske ali obogatitvene zahtevke).

Nasprotuje pa razlogovanju, da je država s predpisi (kot jih razlagajo sodišča) denacionalizacijskim zavezanem naložila obveznost povračila določenih izgub, čeprav jih ti niso povzročili. Kot zmotno označi tudi razlago sodišča prve stopnje, da naj bi se US RS že izreklo o določbi 2. odstavka 72. člena ZDen (odločba U-I-22/99), saj se ta odločitev Ustavnega sodišča RS ne opredeljuje do problematike citirane zakonske določbe glede določitve zavezanca za povračilo izgube denacionalizacijskim upravičencem, temveč je slednje stališče zavzeto v praksi rednih sodišč, ki jo v nadaljevanju primeroma tudi navaja (npr.

VSL Sodba I Cp 1863/2017, VSRS sodba II Ips 66/2013). Primarno uveljavlja, da razlaga rednih sodišč o zavezancih za povračilo izgube denacionalizacijskim upravičencem ni ustavnoskladna, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pri presoji uporabi Schumannovo formulo. Izpostavlja načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena URS, ki zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako in opozarja, da je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo treba v bistvenem različne položaje obravnavati ustrezno različno. Če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno ali v bistvenem različni enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

Opozarja, da načelo enakosti pred zakonom ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti, ki je dolžna zakonske določbe razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč in izvršilnih organov, odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, vendar pa pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ob tem pa še dodaja, da mora, če meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru, protiustavna, sodnik prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156.

člen Ustave), sicer pa mora (znotraj v pravni stroki uveljavljenih metod razlage) najti ustavnoskladno razlago zakonske norme. Nobene zakonske določbe namreč ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku. Poglavitno sredstvo interpretacije je vedno jezikovna razlaga, ki določa besedni pomen pravnega pravila in hkrati mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti, še posebej ne v škodo z Ustavo določenih pravic prizadete osebe. Pravilo, da jezikovna razlaga določa besedni pomen pravnih pravil in hkrati mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti, ni samo sebi namen, saj se šele s tem v pravnem sistemu zagotavlja predvidljivost ter pravnim subjektom omogoča, da se vnaprej seznanijo s pravnimi pravili, ki jih zadevajo, in se po njih tudi ravnajo.

V nasprotnem primeru namreč sploh ne moremo govoriti o razlagi pravnih pravil, temveč "razlagalec" sam ustvarja pravna pravila in tako prevzema vlogo zakonodajalca. V tej zvezi tožena stranka zatrjuje, da razlaga sodišč glede zavezanca za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena ZDen posega v njeno ustavno zagotovljeno pravico do lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS. Poudarja, da je določilo 2. odstavka 72. člena ZDen temelj za popravo krivic, ki so bile pravnim subjektom prizadejane z brezplačnim podržavljenjem premoženja ali s podržavljenjem z neustrezno odškodnino, glede na dejansko vrednost premoženja, da je torej namen ZDen v popravi krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej.

Vendar to ne pomeni, da bi bili predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Nasprotno, predpisov, ki so bili podlaga za podržavljanje, ZDen ni razveljavil, niti ni tega predvidel v postopkih. Prav tako ni vzpostavil stanja ob podržavljenju, razveljavil ali odpravil pravnomočne odločbe o podržavljenju in ni posegal v razmerja do njegove uveljavitve. Je pa zagotovil, da se upravičencem na njihovo zahtevo in v za to predvidenem postopku vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem premoženju oziroma prizna odškodnina s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

URS v 2. odstavku 15. člena določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice in svoboščine, v 3. odstavku 15. člena pa, da so človekove pravice in svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V primeru, ko pa pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Tožena stranka zatrjuje, da v konkretnem primeru gre za kolizijo nasproti stoječih si pravic do zasebne lastnine iz 33.

člena Ustave RS, pri čemer razlaga sodišč da je neomejeno varstvo le-te denacionalizacijskim upravičencem, na rovaš denacionalizacijskih zavezancev, to pa navkljub okoliščini, da si nasproti stojita enakovredni človekovi pravici. Iz navedenega po mnenju tožene stranke sledi, da razlaga določila 2. odstavka 72. člena ZDen ni ustavnoskladna. Pri tem opozarja še na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki jih je le-to glede pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP sprejelo v svoji sodni praksi.

Tako mora biti po ustaljeni presoji ESČP vsak poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP predpisan z zakonom, zasledovati pa mora vsaj enega ali več legitimnih ciljev. Podana mora biti tudi razumna zveza med samim posegom v zadevno pravico ter ciljem, ki se s tem posegom zasleduje, poseg in cilj pa morata biti sorazmerna. Z drugimi besedami, ESČP preverja, ali je bilo doseženo pravično ravnotežje med interesi splošne javnosti in interesi prizadete osebe. Takšno ravnotežje pa ne bo podano, če mora slednja nositi nesorazmerno ali pretirano breme (excessive burden).

ESČP poleg tega v svoji ustaljeni sodni praksi poudarja, da se vprašanje, ali je bilo doseženo pravo ravnovesje med interesi splošne javnosti in interesi prizadetega posameznika, lahko zastavi šele, ko je izkazano, da je poseg v posameznikovo pravico zadostil zahtevi po zakonitosti in pod pogojem, da takšen poseg ni arbitraren. V 1. členu Protokola št. 1 k EKČP je določeno, da ima vsaka fizična in pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja, nadalje da nikomur ne sme biti odvzeta lastnina, razen kadar je to v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, ali ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.

V istem členu Protokola št. 1 je poleg tega določeno še, da varstvo lastnine ne preprečuje državam, da nadzirajo uporabo premoženja in da uvajajo davke, druge prispevke ali denarne kazni. V zvezi s tem tožena stranka še opozarja, da je eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati.

Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi ostali predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eden od načel pravne države iz 2. člena, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa. S tem, ko ZDen izrecno ne določa, kdo je zavezanec za povračilo nadomestila za nezmožnost uporabe nepremičnine iz drugega odstavka 72. člena ZDen, je v slednjem nedvomno podana pravna praznina, kar tožena stranka uveljavlja poleg primarno izpostavljenega pravnega argumenta.

URS izrecno ne prepoveduje pravne praznine. Ustavno sodišče pa je z razlago 2. člena URS (načela pravne države) ugotovilo, da določene opustitve zakonodajalca lahko pomenijo protiustavno pravno praznino, ki krši načelo pravne države iz 2. člena URS oziroma drugi odstavek 3. člena URS (načelo delitve oblasti). Pravne praznine so neustavne, če se jih z metodami razlage ne da zapolniti. Tožena stranka na tem mestu trdi, da ZDen v delu, v katerem ne določa zavezanca za plačilo po 2. odstavku 72. člena ZDen, predstavlja neustavno pravno praznino, še posebej iz razloga, ker je upoštevaje različne metode razlage slednjemu mogoče pripisati vsebinsko različne diametralno nasprotne pomene, posledično pa kršitev načela pravne varnosti dopušča sodiščem arbitrarno odločanje.

Toženka posebej izpostavlja, da so sodniki upoštevaje 125. člen URS pri odločanju vezani na Ustavo in zakon, posledično morajo soditi v zakonskem okviru, ne glede na to, ali menijo, da je zakonodajalec nekatera vprašanja uredil smotrno ali ne. V kolikor menijo, da so nekatera vprašanja z zakonom urejena neustavno (kot v predmetnem primeru, ko dejansko obstoji pravna praznina, ki seje z ustaljenimi metodami razlage ne da zapolniti), ne morejo in niti ne smejo prevzeti vloge zakonodajalca in sami dajati zakonom vsebine, ki je ti nimajo. Drži sicer, da so postopki denacionalizacije nerazumno dolgi (ESČP je v zadevi Keržina-Kukovec proti Sloveniji odločilo, da je RS kršila 6.

člen EKČP, ker več kot enajst let ni bilo odločeno o zahtevku za denacionalizacijo), posledično pa je s tem povezana tudi nezmožnost uporabe premoženja v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločitve (med prejšnjim lastništvom in lastništvom, katerega podlaga je denacionalizacija, ni pravne kontinuitete; denacionalizacija je vselej ukrep ustanovitve nove lastninske pravice, kar pomeni, daje odločba o vrnitvi podržavljene stvari konstitutivna-konstituira upravičenčevo lastninsko pravico na stvari; do trenutka pravnomočnosti oz. dokončnosti odločbe o denacionalizaciji ima na denacionalizirani stvari pravico uporabe zavezanec, od tedaj dalje pa upravičenec do denacionalizacije), vendar pa je navedeno posledica ravnanja oziroma opustitve državnih organov.

V skladu s prakso ESČP, primeroma v zadevi Sierpinski proti Poljski, tožena stranka izpostavlja, da je država dolžna zagotoviti učinkovit sistem vračila nacionaliziranega premoženja, sicer posega v 1. člen Prvega Protokola št. 1 h Konvenciji. Gre torej za obveznost države in s tem tudi za njeno odgovornost za škodo, ki nastane zaradi neizpolnjevanja te obveznosti. Razlaga rednih sodišč, da je zavezanec za povračilo škode denacionalizacijski zavezanec, ob tem, da slednji nima vpliva na tek denacionalizacijskega postopka, ter s tem povezano stališče Vrhovnega sodišča RS, da je podana odgovornost upravnega organa, ki je vodil postopek denacionalizacije, le, če se dokaže, daje namenoma zavlačeval postopek, je povsem v nasprotju s prej predstavljenim stališčem ESČP (v tem primeru gre za ti. probatio diabolica).

Breme povračila škode, ki je v prvi vrsti posledica nerazumno dolgega trajanja denacionalizacijskih postopkov, je tako povsem nesorazmerno prevaljeno na denacionalizacijske zavezance, ki zaradi stališča Vrhovnega sodišča RS (za katerega prav tako ni nikakršne podlage v zakonu) niti ne morejo doseči povrnitve zneska plačane odškodnine, četudi je povsem jasno, da sami niso s svojimi ravnanji vplivali na tem postopka oz. slednjega niso zavlačevali. V zvezi z zatrjevano neustavnostjo pravne praznine je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da prekine postopek odločanja o predmetni pritožbi ter na podlagi 156.

člena Ustave in 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka sodišču prve stopnje očita še nespoštovanje metodološkega napotka dokazne ocene iz 8. člena ZPP kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj meni, da dokazna ocena v predmetnem primeru ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. Pravilnost metode 8. člena ZPP je namreč izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična ter logično vzdržna, razumna in dosledna;

če je torej taka, da izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno. Tožena stranka pa zatrjuje, da dokazna ocena v konkretnem primeru ni taka, saj je v predmetnem primeru popolnoma izostala dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke: glede podatkov o višini tržne najemnine in o uporabni površini za posamezno stanovanje; glede okoliščin na podlagi katerih je v predmetnem primeru zaključil, da so stanovanja na dan uveljavitve ZDen 7. 12. 1991 bila v funkciji oziroma v takšni kondiciji, da jih je bilo mogoče oddajati; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za kletno-skladiščne prostore in za prostore sušilnic znaša 20 odstotkov najemnine za stanovanjske površine; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za prostore za pripravo in delitev hrane znaša 110 odstotkov tržne najemnine za stanovanjske bivalne prostore; da je najemnina za delavske sobe, upoštevaje stanje prostorov določena kot v primeru osnovnega-stanovanjskega objekta, saj so tudi ti prostori zasedeni sezonsko.

Meni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno svojo dokazno oceno graditi na trdnejših in prepričljivejših argumentih, kot je to storilo v konkretnem primeru. Predvsem bi moralo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Morebitna nasprotja o odločilnih dejstvih v izvedenih dokazih je bilo dolžno razjasniti s popolno dokazno oceno, zaključki sodišča pa ne smejo nasprotovati listinskim dokazom ter zapisnikom o izpovedbah strank in prič.

Na podlagi kompleksne dokazne ocene bi moralo sodišče navesti popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, da bi bil možen tudi preizkus pravilnosti odločitve. Pomanjkljivosti v dokazni oceni sodišča prve stopnje pa po prepričanju tožene stranke niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Podredno v tem oziru tožena stranka še uveljavlja, da gre v primeru zavzetih stališč imenovanega izvedenca: o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za kletno-skladiščne prostore in za prostore sušilnic znaša 20 odstotkov najemnine za stanovanjske površine; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za prostore za pripravo in delitev hrane znaša 110 odstotkov tržne najemnine za stanovanjske bivalne prostore; da je najemnina za delavske sobe, upoštevaje stanje prostorov določena kot v primeru osnovnega-stanovanjskega objekta, saj so tudi ti prostori zasedeni sezonsko, za vprašanja pravne narave, o katerih izvedenec ne more podajati mnenja, saj so predmet dokazovanja z izvedencem abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj, ki so tako kot splošne življenjske izkušnje in splošno znana pravila matematike, fizike, biologije, psihologije itd. nujna za povezavo konkretnih dejstev v določen dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita še neobrazloženost in neizkazanost pravilnosti opravljene revalorizacije stroškov, ki jo je sodišče opravilo s pomočjo programa SURS, saj je ni moč preveriti, opozarja pa tudi na prepoved sodniške samovolje. Neobrazloženost razlogov za sprejem odločitve pa sodišču prve stopnje tožena stranka očita tudi glede vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke. Meni, da ji je zato bilo poseženo v njeni z URS zagotovljeni pravici iz 22. in 23. člena URS ter tudi v pravico iz 6. člena EKČP in v nadaljevanju v podkrepitev tega njenega stališča citira še odločbi Ustavnega sodišča RS opr.

št. Up-771/11-10 in Up-163/98.

5. Tožniki so odgovorili na pritožbo tožene stranke, le-ta pa je odgovorila na njihovo pritožbo. Tako tožniki v svojem odgovoru kot tudi tožena stranka v svojem odgovoru se zavzemajo za zavrnitev nasprotnikove pritožbe in priglašajo še vsak svoje stroške odgovora na pritožbo.

6. O predlogu tožene stranke, da pritožbeno sodišče zaradi neustavne pravne praznine prekine postopek odločanja o predmetni pritožbi ter na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) prične postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), je pritožbeno sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 1. 3. 2023, s katerim je bil ta predlog tožene stranke zavrnjen, pravnomočen pa je postal s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. Cp 20/2023 z dne 24. 5. 2023.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. V tej pravdni zadevi so tožniki kot dediči denacionalizacijskega upravičenca K. K. od tožene stranke kot denacionalizacijske zavezanke zahtevali plačilo odškodnine za nemožnost uporabe podržavljenih nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest, za čas od uveljavitve ZDen do pravnomočne vrnitve premoženja. Zahtevek so utemeljevali na določilu 72. člena ZDen. Za stanovanjske površine so zahtevali odškodnino v višini tržne najemnine za profitna stanovanja v Občini Žalec po ceni 4,00 EUR/m2 mesečno. Glede na to, da imajo stanovanjske stavbe skupaj neto tlorisno površino 2180,39 EUR, so tožniki trdili, da so bili v vsem tem času mesečno prikrajšani za 8.722,00 EUR, kar pomeni za obdobje 16 let oz. obdobje od 7. 12. 1991 do 29. 12. 2007 prikrajšanje za znesek 1.674.624,00 EUR, kar je znesek, ki ga tožniki uveljavljajo v skladu z dednimi deleži, ki jim pripada po pokojnem K. K. Glede gospodarskega objekta na parceli 1184/1 k.o. ..., kjer znaša njegova uporabna površina 2669 m2, pa so tožniki trdili, da bi iztržili primerno tržno najemnino 2,00 EUR/m2 mesečno in da so bili zato prikrajšani za 5.338,00 EUR mesečno, v celotnem vtoževanem obdobje 16 let pa so bili skupaj prikrajšani za 1,024.896,00 EUR, vsak od njih pa zahteva odmeno v skladu z dednim deležem, ki mu pripada po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu.

10. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen).

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in zaključilo, da je za določena stanovanja tožena stranka izkazala, da so bile za njih sklenjene pogodbe za neprofitno najemnino za nedoločen čas, nadalje je še ugotovilo, da so bila nekatera od teh stanovanj zasedena v celotnem vtoževanem obdobju, druga le del tega časa, za nekatera pa je ugotovilo, da so bila prazna že na dan uveljavitve ZDen. Ker bi moral tudi denacionalizacijski upravičenec sam s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice v skladu s 147. členom takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju:

SZ) skleniti najemne pogodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so tožniki za tista stanovanja, ki so bila v uporabi s strani najemnikov-prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice (oz. njihovih pravnih naslednikov v smislu 3. odst. 147. čl. SZ) upravičeni do odmene v višini neprofitne najemnine za obdobje trajanja upravičenj iz stanovanjske pravice, v preostalem obsegu nezasedenih nepremičnin pa so upravičeni do profitne oz. tržne najemnine. Enako velja tudi v primeru najprej zasedenih stanovanj, po prenehanju upravičenj iz stanovanjske pravice, torej po izselitvi upravičenega najemnika.

S pomočjo izvedencev in cenilcev gradbene stroke (I. I.) in ekonomske stroke (J. J.) in s pomočjo programa revalorizacije SURS je ugotovilo, da znaša za stanovanja v objektu L. v celotnem vtoževanem obdobju in preračunan na dan 29. 12. 2007 seštevek vseh najemnin skupaj 218.357,39 EUR, od tega seštevek neprofitnih najemnin 189.855,96 EUR, seštevek tržnih najemnin pa 28.501,43 EUR, za stanovanja v objektu M. v celotnem vtoževanem obdobju in preračunan na dan 29. 12. 2007 seštevek vseh najemnin skupaj 43.380,76 EUR, od tega seštevek neprofitnih najemnin 10.523,56 EUR, seštevek tržnih najemnin pa 32.857,20 EUR, za stanovanja v objektu N. pa v celotnem vtoževanem obdobju in preračunan na dan 29. 12. 2007 seštevek vseh najemnin skupaj 289.874,22 EUR, od tega seštevek neprofitnih najemnin 210.970,91 EUR, seštevek tržnih najemnin pa 78.903,31 EUR, seštevek tržnih najemnin za nestanovanjske prostore objektov št. 56 in 58 na naslovu N. pa skupaj 776.805,39 EUR, pri čemer je upoštevalo, da tožnikom od vseh priznanih najemnin za N. pripada le znesek, ki ustreza višini njihovega solastniškega deleža na teh nepremičninah t.j. 2476/2521 oziroma 762.939,37 EUR, seštevek vseh priznanih zneskov najemnin pa skupaj tako znaša 1.024.677,52 EUR.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo še, da se od tega zneska odštejejo še na dan 29. 12. 2007 preračunani stroški vzdrževanja za vse objekte v višini 78.455,55 EUR, stroški upravljanja v višini 57.967.36 EUR in stroški NUSZ v višini 3.308,08 EUR, skupaj torej stroški v višini 139.730,99 EUR in da so zato tožniki skupaj za celotno vtoževano obdobje od 1992-2007 upravičeni do denarne odmene v višini 884.946,53 EUR, od tega pa glede na dedne deleže po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu tožnik A.

A. 353.978,61 EUR, tožnik C. C. (oz. dediči) 176.989,31 EUR (oziroma dediči D. D., E. E. in A. A., vsak z deležem 1/3), tožnica F. F 88.494,65 EUR, tožnica G. G. 88.494,65 EUR in tožnica B.B. (oz. dediči) 176.989,31 EUR.

K pritožbi tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari (v ugodilnem delu točke I. izreka izpodbijane sodbe):

12. V pretežnem delu svoje pritožbe tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen in pri tem sodišču prve stopnje očita napačno razlago, t.j. razlago, ki ni ustavnoskladna, tega določila ZDen o zavezancu za povračilo izgube denacionalizacijskim upravičencem, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

13. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je zmotno pojasnilo sodišča prve stopnje, da se je Ustavno sodišče RS že izreklo o določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, saj je bila ta določba ZDen predmet ustavne presoje v odločbi opr. št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Pritrditi pa je toženi stranki, da Ustavno sodišče RS te določbe ZDen doslej še ni presojalo v zvezi z vprašanjem, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, saj je v odločbi opr. št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 presojalo ustavno skladnost te določbe ZDen oziroma njene razlage v sedaj že ustaljeni in enotni sodni praksi le glede vprašanja, ali je razlaga sodne prakse, ki to določbo razlaga kot specialno in neposredno pravno podlago zahtevkov za plačilo posebne odškodnine od uveljavitve ZDen dalje, v nasprotju z Ustavo RS.

14. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 1. 3. 2023, v katerem je zavrnilo predlog tožene stranke, da zaradi neustavne pravne praznine prekine postopek odločanja o predmetni pritožbi ter na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) prične postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pojasnilo, da čeprav 2. odstavek 72. člena ZDen ne določa zavezanca za plačilo nadomestila, takšna ureditev še ne predstavlja (avtomatično) neustavne pravne praznine, ki bi jo lahko napolnil z vsebino le zakonodajalec, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka tudi v pritožbi, saj jo lahko napolni z ustavno skladno uporabo pravil o razlagi pravnih norm tudi sodišče, zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da določilo 2. odstavka 72. člena ZDen predstavlja opustitev zakonodajalca, ki pomeni protiustavno pravno praznino, ki krši načelo pravne države iz 2. člena URS.

15. Kot izpostavlja že tožena stranka sama, je sodišče prve stopnje pri svoji razlagi tega določila ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji. Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS terja zadržanost pri spreminjanju sodne prakse, vsak odstop od ustaljene sodne prakse pa je potrebno ustrezno obrazložiti, navesti okoliščine, ki terjajo spremembo dosedanje ustaljene in enotne sodne prakse.

Po presoji pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank ni zaslediti nobenih takšnih posebnih okoliščin tega primera, ki bi utemeljevale odstop od takšne ustaljene in enotne sodne prakse, še zlasti upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da tožena stranka ni subjekt zasebnega prava temveč subjekt javnega prava. Takšna razlaga določila 2. odstavka 72. člena ZDen tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z URS. Pridružuje se namreč sedaj že ustaljenemu in enotnemu stališču sodne prakse, ki izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča RS, da je, čeprav drugi odstavek 72.

člena ZDen ne določa, kdo je zavezanec za plačilo tega nadomestila, glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, to tisti, ki je zavezanec za vrnitev premoženja v naravi (prvi odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji 1 . Taka razlaga izhaja iz ekonomskega bistva lastninske pravice (ali njej ustrezajoče pravice uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine), saj je zavezanec za vračilo od uveljavitve ZDen, pa tudi od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje, vse do pravnomočnosti izdane odločbe od nacionaliziranih nepremičnin pridobival oziroma bi lahko pridobival ekonomsko korist 2 .

Takšno izhodišče interpretacije 2. odstavka 72. člena ZDen po prepričanju pritožbenega sodišča ne posega nedopustno v pravico tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena URS, zato so tovrstni pomisleki tožene stranke v pritožbi neutemeljeni. Ustavne meje lastninske pravice zavezanca za plačilo nadomestila se namreč v skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso v teh postopkih varujejo tako, da se pri odmeri nadomestila upošteva in presoja tudi položaj zavezanca (tožene stranke), ki je bil ves čas denacionalizacijskega postopka lastnik premoženja, s katerim ni smel razpolagati zaradi prepovedi iz 88.

člena ZDen ter je bil ves čas v negotovosti, da bo treba premoženje vrniti (da bo torej lastninsko pravico izgubil). To pa na takšen način, da bo zavezanec upravičencu (tožeči stranki) plačal na račun njegovega prikrajšanja le toliko, kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen 3 , upoštevaje pri tem tudi dejanske stroške denacionalizacijskega zavezanca za vzdrževanje nepremičnin in stroške, ki bi jih imel tudi denacionalizacijski upravičenec, če bi postal lastnik nepremičnin že v času uveljavitve ZDen. Takšno izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi upravičenca do nadomestila se zdi povsem ustrezno oziroma ustavno skladno tudi iz vidika dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov, na katere zavezanci za plačilo nadomestila, kot to izpostavlja v svojem predlogu tudi tožena stranka, niso imeli pravega vpliva.

16. S takšno razlago 2. odstavka 72. člena ZDen toženi stranki tudi ni kršena pravica do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, kot to v svoji pritožbi neutemeljeno navaja tožena stranka, saj je vrnitev nacionaliziranega premoženja zakonsko urejena. Ne more se uspešno sklicevati na zadevo Sierpinski proti Poljski in na stališče ESČP, izraženo v tej zadevi, da je država dolžna zagotoviti učinkovit sistem vračila nacionaliziranega premoženja in na odgovornost države za škodo, ki nastane zaradi neizpolnjevanja te obveznosti, saj tožena stranka kot denacionalizacijski zavezanec v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegovih dedičev, kakršno je tudi razmerje iz tega pravdnega postopka, takšnih ugovorov ne more uveljavljati, ne more se sklicevati na to, da je bilo breme povračila škode denacionalizacijskim upravičencem zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov nesorazmerno prevaljeno na denacionalizacijske zavezance. Če pa je toženi stranki zaradi nerazumno dolgega denacionalizacijskega postopka, ki je posledica nezagotovitve učinkovitega sistema vračila nacionaliziranega premoženja in pomeni kršitev pravice do mirnega uživanja pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, nastala kakšna škoda, bo le-to morala uveljavljati v drugem postopku in zoper odgovorno osebo, državo RS.

17. Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke o neustreznosti dokazne ocene oziroma o kršitvi metodološkega napotka dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj). Vsem tem kriterijem je dokazna ocena sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi zadostila. Med drugim je sodišče prve stopnje na strani 23 izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da se je odločilo za uporabo tabel v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke z dne 30. 3. 2020 in ne za uporabo njegovih dopolnilnih izračunov v dopolnitvi z dne 6. 3. 2022, navedlo je tudi razloge za to svojo odločitev, zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da je dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke povsem izostala.

Da ne bi dokazno ocenilo še kakšnega drugega izvedenega dokaza, pa tožena stranka sodišču prve stopnje konkretizirano ne očita. Očitek tožene stranke, da dokazna ocena v konkretnem primeru ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ker je popolnoma izostala dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke: glede podatkov o višini tržne najemnine in o uporabni površini za posamezno stanovanje; glede okoliščin na podlagi katerih je v predmetnem primeru zaključil, da so stanovanja na dan uveljavitve ZDen 7. 12. 1991 bila v funkciji oziroma v takšni kondiciji. da jih je bilo mogoče oddajati; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za kletno-skladiščne prostore in za prostore sušilnic znaša 20 odstotkov najemnine za stanovanjske površine; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za prostore za pripravo in delitev hrane znaša 110 odstotkov tržne najemnine za stanovanjske bivalne prostore; da je najemnina za delavske sobe, upoštevaje stanje prostorov določena kot v primeru osnovnega-stanovanjskega objekta, saj so tudi ti prostori zasedeni sezonsko, pa po svoji vsebini ne predstavlja kršitve metodološkega napotka iz 8.

člena ZPP, niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Lahko bi kvečjemu predstavljala kršitev pravice do izjave (ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pripomb stranke na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke) iz 5. člena ZPP in kršitev 22. člena URS, posledično pa absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je tožena stranka tozadevno ne uveljavlja, nanjo pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.

člena ZPP).

18. Tožena stranka tudi nima prav, da gre v primeru s strani izvedenca gradbene stroke zavzetih stališč: o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za kletno-skladiščne prostore in za prostore sušilnic znaša 20 odstotkov najemnine za stanovanjske površine; o pravilnosti zavzetega stališča, da najemnina za prostore za pripravo in delitev hrane znaša 110 odstotkov tržne najemnine za stanovanjske bivalne prostore; da je najemnina za delavske sobe, upoštevaje stanje prostorov določena kot v primeru osnovnega-stanovanjskega objekta, saj so tudi ti prostori zasedeni sezonsko, za vprašanja pravne narave, o katerih izvedenec ne more podajati mnenja, saj gre pri vseh teh stališčih za tipična vprašanja dejanske narave, ki sodijo v domeno izvedenca gradbene stroke.

19. Pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke in na njem temelječih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožena stranka ne more izpodbiti zgolj z drugačnim lastnim laičnim in povsem pavšalnim mnenjem, da zaključki izvedenca niso strokovno pravilni.

20. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da je pravilnost opravljene revalorizacije stroškov neizkazana oziroma, da je izpodbijana sodba v tem delu popolnoma neobrazložena in opravljene revalorizacije ni moč preveriti. Sodišče prve stopnje je na strani 40 izpodbijane sodbe obrazložilo, da je opravilo revalorizacijo stroškov na dan 29. 12. 2007 s pomočjo programa SURS zaradi primerljivosti oziroma enakega imenovalca z obračuni najemnin za isto obdobje (na enak način kot pri najemninah, od 30. 6. za vsako posamezno leto). Čeprav izračuna revalorizacije ni priložilo, pa je navedlo povsem dovolj podatkov, da lahko vsaka stranka preizkusi pravilnost izračuna in morebitne nepravilnosti izračunanih zneskov tudi konkretizirano graja. Program oziroma metodologija SURS je, kot je to v zvezi z mnenjem izvedenke finančne stroke pojasnjeno na strani 20 izpodbijane sodbe, namreč uradna metodologija, ki se uporablja za preračun poljubnega zneska iz poljubnega dne v preteklem obdobju na izbran datum, na strani 20 izpodbijane sodbe pa je v zvezi z mnenjem izvedenca gradbene stroke navedena tudi spletna stran aplikacije SURS, ki omogoča to preračunavanje in posledično preizkus pravilnosti izračunov sodišča prve stopnje, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tozadevno ni podana.

21. Ker teh izračunov izvedenca gradbene stroke tožena stranka ne izpodbija konkretizirano, so neutemeljene tudi njene pavšalne pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi višine teh stroškov in posledično tudi njene pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi višine prikrajšanja, do katerega so upravičeni tožniki.

22. Kot je pravilno pojasnilo na strani 11 izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje, je v skladu z ustaljeno sodno prakso pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Ker torej protipravnost ravnanja zavezanca za plačilo odmene pri tovrstnih zahtevkih ni odločilno dejstvo za razsojo, je povsem neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da je prišlo do posega v ustavno zagotovljeni pravici tožene stranke iz 22. in 23. člena URS in v njeno pravico iz 6. člena EKČP, ker izpodbijana sodba nima razlogov za sprejem izpodbijane odločitve zlasti glede protipravnega ravnanja tožene stranke. Tozadevno tako smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je lahko podana le v primeru, če se nanaša na pravno odločilna dejstva.

K pritožbi tožnikov zoper odločitev o glavni stvari (v zavrnilnem delu točke I. izreka izpodbijane sodbe):

23. Ni pritrditi tožnikom, da jim je sodišče prve stopnje vzelo pravico do izjave in zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi glede stanovanj od 15 do 20 v N. in glede stanovanj od 10 do 15 v objektu L., za katera sodišče ni razpolagalo z najemnimi pogodbami, ni pojasnjeno, kakšna je vsebina listin, ki naj bi po zaključku sodišča prve stopnje izkazovale status teh stanovanj kot stanovanj v neprofitnem najemu in ker obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in med samimi temi listinami-dokument H. d.o.o. z dne 7. 6. 1994 (priloga B21), t.j. seznam, na katerem so popisani najemniki, saj ta seznam vrste najema ne definira.

Kot to navaja že sama pritožba, je sodišče prve stopnje obrazložilo, z navedbo številk prilog, na katere dokaze se je oprlo, ko je tudi za zgoraj navedena stanovanja, za katera v spisu ni bilo priloženih najemnih pogodb, zaključilo, da so spadala med neprofitna stanovanja. Čeprav v izpodbijani sodbi ni povzelo vsebine teh listin, pa je že s takšno obrazložitvijo po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP ni podana, saj se da ta njegov zaključek pritožbeno preizkusiti, strankam pa je zagotovljena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj jim je omogočeno, da se z branjem teh listin prepričajo v pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje, pa tudi da se o njem izjavijo oziroma njegovo pravilnost s pritožbo tudi konkretizirano izpodbijajo. Da je temu res tako nenazadnje kaže že sama pritožba tožnikov, v kateri izražajo svoje stališče glede priloge B21, ko ocenjujejo, da le-ta statusa najemna ne definira.

Ker je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost lahko podana samo v primeru, ko sodišče določen podatek iz spisa nepravilno prenese (napačno povzame iz listinskega gradiva) v sodbo, v tem konkretnem primeru pa tožniki takšne nepravilnosti v tehniki prenosa ne navajajo oziroma nasprotno celo trdijo, da vsebine listin sodišče prve stopnje ne samo, da je ni povzelo, je tudi ni pojasnilo, je iz tega razloga že iz samih pritožbenih navedb tožnikov očitno, da zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP ni podana in da tako zatrjevana kršitev lahko predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan.

24. Dejanskega zaključka, da so bila tudi stanovanja od 15 do 20 v N. in od 10 do 15 v objektu L., za katera sicer najemne pogodbe niso bile priložene, dana v neprofitni najem, sodišče prve stopnje namreč ni sprejelo le na podlagi seznama v prilogi B21 (dokument H. d. o. o. z dne 7. 6. 1994), za katerega tožniki v pritožbi izpostavljajo, da vrste najema ne definira, ampak tudi na podlagi drugih listin, ki jih je navedlo pri posameznem stanovanju oziroma najemniku (npr. pri stanovanju št. 15 N. še prilogi A36 in B53 itd.). Da vrsta najema iz teh listin ne izhaja oziroma, da ni mogoče tudi na podlagi teh listin v povezavi z listino v prilogi B21 sklepati na vrsto najema, pa tožniki v pritožbi izrecno ne zatrjujejo, prav tako pa niso niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ponudili kakšnega nasprotnega dokaza, ki bi omajal oziroma ovrgel pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče kot pravilen sprejelo dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so tudi vsa zgoraj navedena stanovanja bila v času uveljavitve ZDen oddana v neprofitni najem.

25. Povsem nekonkretizirane in posledično neutemeljene so navedbe tožnikov, da jim je bila kršena pravica do izjave, ker so dokumente, posredovane s strani tožene stranke izvedenki finančne stroke s tremi vlogami (z dne 27. 2. 2018, 12. 3. 20018 in 15. 3. 2018), prejeli šele skupaj z mnenjem izvedenke, saj ne navajajo, katere dokumente sploh imajo v mislih. Če pa so imeli tožniki v mislih dokumente-najemne pogodbe, ki jih ji je tožena stranka poslala skupaj z dopisom z dne 27. 2. 2018 in Pregled obračunanih in plačanih najemnin, ki jih ji je poslala še kasneje, pa je že sodišče prve stopnje na strani 15 izpodbijane sodbe (tretji in četrti odstavek) ugotovilo, da so to bili dokumenti, ki so se v spisu že nahajali. To pa pomeni, da so se tožniki imeli možnost o njih izjaviti že pred obravnavo pri izvedenki. V vsakem primeru pa jim je bila dana možnost, da so se lahko o teh dokumentih izjavili vsaj po prejemu izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke, zato pri jih ne gre za "nezakonito" (s kršitvijo določb 286. člena ZPP o prekluzijah prepozno) pridobljene dokaze, prav tako pa jim tudi ni bila kršena pravica do izjave, posledično pa ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do ugovora tožnikov, da je tožena stranka z navedbami in predlaganjem teh dokumentov prekludirana, pa je odgovor na ta ugovor, t.j. da tožena stranka ni bila prekludirana z navedbami in predlaganimi dokazi, impliciran že v upoštevanju vseh navedb in predlaganih dokazov tožene stranke, zato tudi iz tega razloga uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

26. Zakaj bi zaradi upoštevanja po stališču tožnikov "prepoznih" navedb in dokazov tožene stranke ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma, katerih dejstev zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tožniki v pritožbi ne konkretizirajo, zato se do te njihove pavšalne navedbe pritožbeno sodišče sploh ne more opredeliti in je kot takšna tudi ta pritožbena navedba tožnikov neutemeljena.

27. Sodišče prve stopnje je ugotovilo prikrajšanje tožnikov iz naslova neprofitnih najemnin za celotno vtoževano obdobje 16 let (1992-2007), pojasnilo je tudi pristope oziroma načine izračuna prikrajšanja za posamezna obdobja (s povzemanjem izvedenskega mnenja izvedenka finančne stroke glede obračunanih in plačanih najemnin od leta 1996-2006, s povzemanjem izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke glede najverjetnejše višine neprofitne najemnine za manjkajoče obdobje od leta 1992-1995 ter z navedbo podatkov in metode lastnega izračuna najverjetnejše višine neprofitne najemnine za januar 1992 in za leto 2007), pa tudi razloge za uporabo različnih pristopov ugotavljanje višine neprofitne najemnine, kar vse je obrazložilo v poglavju z naslovom: Višina neprofitne najemnine, v podpoglavju z naslovom: Izračun neprofitnih najemnin na straneh od 20-28 izpodbijane sodbe za obdobje od 1992-2006 (od tega za obdobje 1996-2006 na straneh od 20-21, za obdobje od 1992 do 1995 na straneh od 21-28), za leto 2007 pa na straneh od 37-39 izpodbijane sodbe, zato so neutemeljeni očitki tožnikov, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni vztrajalo z izvedenko finančne stroke pri celotnem vtoževanem obdobju, da se ni opredelilo do različnih pristopov k izračunanju prikrajšanja in da je s takšnim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) ter pravico stranke do izjave, posledično pa tudi ni podana s temi pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

28. Tožniki v pripombah zoper izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke in v pripombah zoper dopolnitev le-tega niso problematizirali z njeno izbiro izhodiščnega datuma izračunov 30. 6. v vsakem letu, zato ne morejo uspeti s pritožbeno navedbo, da izbire izhodiščnega datuma niti izvedenka niti sodišče prve stopnje nista pojasnila.

29. Da bi bili izračuni izvedenke finančne stroke tudi sicer nepravilni, pa tožniki v pritožbi izrecno in konkretizirano niti ne zatrjujejo.

30. Ni pritrditi tožnikom, da je s tem, ko je pri odločanju o višini neprofitne najemnine za obdobje od 1992-1995 upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke z dne 30. 3. 2020, čeprav je imelo v spisu tudi njegovo popravljeno izvedensko mnenje z dne 6. 3. 2022, ki ga je izdelal ob upoštevanju pripomb tožnikov o napačnosti podatkov za posamezna stanovanja in s tem, ko ni pojasnilo razlogov za takšen pristop oziroma je navedlo za takšen pristop napačne razloge, sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je t.i. protispisnost lahko podana samo v primeru, ko sodišče določen podatek iz spisa nepravilno prenese (napačno povzame iz listinskega gradiva) v sodbo, v tem konkretnem primeru pa tožniki takšne nepravilnosti v tehniki prenosa ne navajajo. Sodišču prve stopnje s temi pritožbenimi navedbami v resnici očitajo neobrazloženo dokazno oceno kot kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno dokazno oceno in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi nista podani.

Že tožniki sami s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje takšen pristop pojasnilo z napačnimi razlogi, priznavajo, da je sodišče prve stopnje razloge navedlo, zato o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče pa sprejema kot pravilne tudi razloge sodišča prve stopnje na straneh 22 in 23 izpodbijane sodbe za uporabo izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke z dne 30. 3. 2020 in neuporabo njegovega mnenja z dne 6. 3. 2022, saj metodologija v slednjem ne da točnega izhodiščnega položaja.

Zmnožki povprečne najemnine v SIT/m2 s podatkom o površini za izhodiščni mesec so namreč točni v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke z dne 30. 3. 2020, v mnenju z dne 6. 3. 2022 pa ne. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilen upoštevaje pri tem tudi opozorilo izvedenca gradbene stroke na strani 5 odgovorov v njegovem mnenju z dne 6. 3. 2022 na pripombo tožnikov, da je potrebno pri izračunu neprofitnih najemnin izhajati iz zneskov po pogodbah, ki jih je mogoče vpogledati v tabelah izvedenke J.

J., brez preračunavanja na povprečne vrednosti, ki je glasilo, da je to mogoče opraviti samo za pogodbe, ki so datirane na pretežni del enakega meseca najema po njenih tabelah, ne pa za pogodbe, ki izstopajo celo izven obdobja, ki ga je določilo sodišče. Prav tako tudi ni mogoče slediti navedbam tožnikov o napačnosti izračunov najemnin za obdobje od 1992-1995 v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke z dne 30. 3. 2020 in njihovim trditvam, da je izvedenec gradbene stroke te napake odpravil v izvedenskem mnenju z dne 6. 3. 2022, saj sodni izvedenec gradbene stroke tega, da bi bili predhodni izračuni napačni, ni potrdil.

Prav nasprotno je pod zaključki svojega mnenja z dne 6. 3. 2022 izrecno navedel, da je uporaba obeh načinov določitve vrednosti neprofitnih najemnin tudi ob odsotnosti večine podatkov o neprofitnih najemninah za konkretna stanovanja in za konkretne mesece oziroma za obravnavano obdobje dala podobne rezultate, da vrednosti praktično sovpadajo.

31. Že tožniki sami v pritožbi navajajo, da se je sodišče prve stopnje pri tem, ko je samo izračunalo neprofitno najemnino za januar 1992, sklicevalo na pristop izvedenke finančne stroke, program SURS in faktor 0,548, kar pomeni, da je navedlo prav vse podatke, potrebne za to, da bi lahko stranke preizkusile pravilnost njegovega izračuna in ga tudi konkretizirano izpodbijale v pritožbi. Kot je to bilo že predhodno pojasnjeno, je program SURS za valorizacijo uradna metodologija, ki se uporablja za preračun poljubnega zneska iz poljubnega dne v preteklem obdobju na izbran datum, na strani 20 izpodbijane sodbe pa je v zvezi z mnenjem izvedenca gradbene stroke sodišče prve stopnje navedlo tudi spletno stran aplikacije SURS, ki omogoča to preračunavanje in posledično preizkus pravilnosti izračunov sodišča prve stopnje, zato so neutemeljeni očitki tožnikov v pritožbi, da se zato, ker sodišče izračunov ni predložilo izpodbijani sodbi, ne da preveriti ustreznost uporabljenega orodja. Enako velja tudi za izračune neprofitne najemnine s strani sodišča prve stopnje za leto 2007. Da bi bili ti izračuni sodišča prve stopnje nepravilni, pa tožniki izrecno in konkretizirano niti ne zatrjujejo, zato so neutemeljeni tudi njihovi povsem pavšalni očitki o zmotni ugotovitvi višine neprofitne najemnine za januar 1992 in leto 2007.

32. Sodišče prve stopnje je na strani 23 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je sprejelo pristop izvedenca gradbene stroke v izvedenskem mnenju z dne 30. 3. 2020 tudi v delu, ko se je oprl na podatke o površinah v najemnih pogodbah v spisu kot osnovo za odmero neprofitne najemnine (kolikor so bile pogodbe predložene s strani strank), saj je logično obrazložil, da se je na te podatke oprl ob predpostavki, da so bila stanovanja predhodno pravilno in zakonito točkovana ter da so podatki v predloženih najemnih pogodbah o tem pravilni, da je izvedenec pojasnil, da glede pravilnosti točkovanja stanovanj (za določitev neprofitne najemnine pred sklenitvijo konkretnih pogodb v spisu) ni imel nobenega razloga za dvom in je v celoti zaupal tem podatkom, še posebej zaradi tega, ker so točkovanja stanovanj (za določitve vrednosti neprofitnih najemnin v neprofitnih stanovanjih) že tedaj lahko izvajali za to pooblaščeni strokovnjaki, z opravljenimi ustreznimi izpiti — kot to velja še danes, poudaril pa je še, da je bila njegova naloga ugotavljanje manjkajočih podatkov o (najverjetnejši) višini neprofitnih najemnin od leta 1992 do leta 1995, zato tudi ni razloga za uporabo podzakonskih predpisov o metodologiji za oblikovanje najemnin, ki so pričeli veljati šele kasneje npr. v avgustu 1995. Ob takšnem pojasnilu se tako za povsem neutemeljenega izkaže očitek tožnikov, da niso dobili odgovora na svoj, tudi sicer povsem pavšalen, ugovor, da tožena stranka očitno ni pravilno obračunavala neprofitne najemnine in da bi bil zato potreben obračun na podlagi veljavnih predpisov. V tem pojasnilu pa je impliciran tudi odgovor sodišča prve stopnje na vprašanje, zakaj ni vztrajalo pri nalogi, dani izvedencem, izračunati vsakomesečno neprofitno najemnino in na vprašanje, zakaj se je odločilo ravno za pristop izračuna neprofitnih najemnin, ki ga je uporabilo v izpodbijani sodbi.

33. Prav tako je neutemeljen tudi očitek tožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma izreklo do navedb tožene stranke oziroma tretjega (H. d. o. o.), ki se je glede pomanjkljive dokumentacije o neprofitnih najemninah skliceval/a na to, da računovodsko te dokumentacije ni treba hraniti več kot 10 let, saj se je do teh navedb opredelilo na strani 21, ko je v tem delu povzelo izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke z dne 27. 3. 2019, ki je obrazložila, da teh podatkov (o obračunanih neprofitnih najemninah za obdobje od 1992 do 1995 leta) ni več mogoče pridobiti in jih upravnik objektov H. d. o. o. ni dostavil, ker z njo ne razpolagajo več, da so glede na zakonsko določene roke dolžni računovodsko dokumentacijo s tega področja hraniti 10 let po letu, ko je bil na njeni podlagi izdelan zaključni račun, ker so ta leta že potekla, pa so dokumentacijo uničili. Glede na to, da je sodišče prve stopnje za obdobje od leta 1992 do leta 1995, za katero tožena stranka ni več razpolagala s podatki o dejansko plačanih neprofitnih najemninah, izvedencema naložilo ugotavljanje manjkajočih podatkov o (najverjetnejši) višini neprofitnih najemnin, potrebe po kašnem dodatnem pojasnilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva glede porazdelitve dokaznega bremena in načina oziroma pristopa ugotavljanja prikrajšanja tožnikov za to obdobje ni bilo, zato so neutemeljeni tudi očitki tožnikov o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu sodišča prve stopnje oziroma o kršitvi določila 285. člena ZPP kot relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

34. Neutemeljen pa je tudi pavšalen očitek tožnikov, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, pri katerih so tožniki vztrajali tudi na zadnjem naroku, saj teh dokazov ne navajajo konkretizirano in se zato do tega očitka, ki bi sicer predstavljal absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče sploh ne more opredeliti.

35. Čeprav sodišče prve stopnje izrecno res ni navedlo, zakaj je za preračun koristi izbralo ravno datum 29. 12. 2007, pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno mogoče razbrati, da je ta datum sodišče prve stopnje izbralo iz razloga, ker, kot je to navedeno na več mestih izpodbijane sodbe, predstavlja konec vtoževanega obdobja.

36. Tržne najemnine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so glede na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke preračunana ne stanje v letu 2007 oziroma po cenah iz leta 2007, zato (re)valorizacija le-teh na dan 29. 12. 2007 zaradi ohranitve njihove vrednosti ni bila potrebna. Neutemeljen je tako očitek tožnikov, da valorizacije tržnih najemnin sodišče prve stopnje sploh ni opravilo. Ker so tako vse najemnine, tako tržne kot tudi (dejansko plačane oziroma najverjetnejše) neprofitne, preračunane na isti datum, pa je neutemeljen tudi očitek tožnikov, da so s pristopom, kot ga je ubralo sodišče prve stopnje, posamezna časovna obdobja različno obravnavana.

37. Čeprav so se tožniki sklicevali na sodno prakso, da mora biti prikrajšanje izračunano na dan izdaje sodne odločbe in čeprav je res sodišče prve stopnje izvedencem med drugim nalagalo valorizacijo tudi na dan izdelave mnenja (pa tudi na dan vložitve tožbe 4 ), pa zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje prikrajšanje nato preračunalo na dan 29. 12. 2007, izpodbijana sodba še ne predstavlja sodbe presenečenja, posledično pa tudi iz tega razloga zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Očitana "kršitev" lahko predstavlja kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava, o kateri se bo pritožbeno sodišče še opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

38. Izvedenec gradbene stroke je pojasnil, kako je izračunal višino tržne najemnine v znesku 2,77 EUR/m2, pojasnil je tudi, da je in zakaj je takšna (povprečna) cena tržnega najema ustrezna za celotno vtoževano obdobje. Takšnemu izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno sledilo in pravilno ugotovilo prikrajšanje tožnikov tudi za stanovanja, ki niso bila oddana v (neprofitni) najem, saj dvoma v pravilnost takšnega strokovnega mnenja izvedenca gradbene stroke, ki mu je pri svoji odločitvi sledilo tudi sodišče prve stopnje, tožniki ne morejo vzbuditi zgolj z lastnim laičnim mnenjem, da tako izračunana cena ni ustrezna, prav tako pa tudi ne z golo navedbo, da ustreznosti takšne tržne najemnine ni mogoče potrjevati z eno najemno pogodbo, ki jo je skrbnik sklenil za neko konkretno stanovanje, brez dodatnih trditev o obstoju kakšnih posebnih dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi bila sklenjena najemna pogodba za to konkretno stanovanje s takšno, nižjo, najemnino in brez dokazov, da bi katerokoli stanovanje od obravnavanih kadarkoli dejansko oddali na trgu za višjo najemnino od tiste, ki jo je izvedenec gradbene stroke ocenil kot povprečno tržno najemnino.

39. Pritrditi je sicer tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja hipotetična (tržna) najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem in ne dejanska najemnina, ugotavlja po stanju v obravnavanem času in po cenah na dan sojenja 5 , saj gre pri tem prikrajšanju za nečisto denarno terjatev. Res so na takšno sodno prakso tožniki, kot to pravilno izpostavljajo tudi v pritožbi, tekom tega pravdnega postopka tudi večkrat opozorili. Kljub takšnim navedbam pa svojega tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kot so ga postavili v tožbi, vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso spremenili. Ker so s tožbo zahtevali nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin v višini hipotetične tržne najemnine za obdobje 16 let (od leta 1992 do leta 2007) po cenah na dan vložitve tožbe in ker je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), jim več, kot so zahtevali sami, ne more prisoditi. Tožniki so upoštevaje novo sodno prakso glede zamudnih obresti in izrecno tudi iz razloga, ker izvedenec gradbene stroke hipotetičnih tržnih najemnin ni valoriziral na dan izdelave izvedenskega mnenja (z dne 15. 12. 2015), s pripravljalnima vlogama z dne 19. 9. 2016 (prvo-četrtotožeča stranka) in z dne 20. 9. 2016 (petotožeča stranka) namreč spremenili (zgolj) obrestni del tožbenega zahtevka, ko so zakonske zamudne obresti, namesto s tožbo zahtevanih od izdaje sodbe dalje do plačila, zahtevali že za čas treh let nazaj od vložitve pripravljalnih vlog (t.j. od 19. 9. 2013 oziroma petotožeča stranka od 20. 9. 2013) dalje do plačila, ne pa tudi glavnega dela tožbenega zahtevka.

40. Ni pritrditi tožnikom, da sodni izvedenec gradbene stroke ni navedel, da naj bi bili prostori v objektu št. 59 na lokaciji N. uporabni samo dva meseca (za sezonske delavce), saj je sodni izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju z dne 15. 12. 2015 za kletna stanovanja - delavske sobe - v objektu št. 59, kar je sodišče prve stopne povzelo v zadnjem odstavku na strani 31 izpodbijane sodbe, ugotovil, da za stalno bivanje niso primerne, da so lahko primerne le kot začasna bivališča in da gre dejansko za bivališče obiralcev hmelja in da so ti prostori tako dejansko zasedeni zgolj v času aktivnosti pridelave hmelja, t.j. približno 2 meseca letno. Ker je za ugotavljanje hipotetične koristi, do katere so upravičeni tožniki, kot je bilo to že predhodno obrazloženo, torej odločilno stanje nepremičnine v obravnavanem času in ker je sodni izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da so kletna stanovanja - delavske sobe - v objektu št. 59, lahko primerne le kot začasna bivališča in da gre dejansko za bivališče obiralcev hmelja in da so ti prostori tako dejansko zasedeni zgolj v času aktivnosti pridelave hmelja, t.j. približno 2 meseca letno, je takšno stanje teh nepremičnin sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo tudi pri ugotavljanju višine prikrajšanja tožnikov. Tudi tožniki sami zaradi takšnega stanja teh stanovanj, ki za stalno bivanje niso primerna, ne bi mogli pridobivati koristi (stanovanj oddajati v najem) v večjem obsegu oziroma nasprotnega, da bi lahko ta konkretna stanovanja oddajali v najem celo leto, niso dokazali, zato so neutemeljene njihove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo višino prikrajšanja tožnikov.

41. Tožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je sodišče prve stopnje od višine prikrajšanja, do plačila katerega so upravičeni tožniki, odštelo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ). Kot v pritožbi priznavajo tudi tožniki sami, je bila dolžna tožena stranka strošek NUSZ plačevati, ker je v obravnavanem obdobju uporabljala predmetne nepremičnine. To pa pomeni, da bi ta strošek, če bi nepremičnine prejeli v last in posest in jo uporabljali že od uveljavitve ZDen dalje, bremenil tudi tožnike. Ker se ob pravilni uporabi 2. odstavka 72. člena ZDen pri ugotavljanju prikrajšanja v skladu s sodno prakso od ugotovljenega prikrajšanja v višini hipotetičnih najemnin odštejejo tudi vsi stroški, ki bi jih imel oziroma moral trpeti tudi denacionalizacijski upravičenec, če bi prejel nepremičnino že ob uveljavitvi ZDen, je sodišče prve stopnje tudi ta strošek pravilno upoštevalo pri ugotavljanju prikrajšanja tožnikov. Tožniki si zmotno razlagajo, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, konkretno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, zavzetim v sodbi II Ips 98/2015. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi zgolj pojasnilo, da je toženka do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetno nepremičnino in zato bila zanjo dolžna plačevati NUSZ, 6 ni pa presojalo vprašanja, ali bi ta strošek predstavljal tudi breme tožnika, če bi mu bila vrnjena nepremičnina v posest in s tem v uporabo že ob uveljavitvi ZDen.

42. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje na straneh 41 in 42 izpodbijane sodbe, da se toženi stranki v okviru ugovora zmanjšanja nadomestila za uporabo nepremičnin prizna tudi strošek upravljanja. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da sodna praksa šteje stroške v zvezi z upravljanjem (npr. skrb za nepremičnino, skrb za oddajo v najem, ipd.) za stroške, ki bremenijo lastnika večstanovanjske stavbe, da se mora lastnik (najemodajalec) pri upravljanju bodisi angažirati sam, ali delo poveriti za upravljanje usposobljenim agentom, da mora nepremično pregledovati in na osnovi pregledov ocenjevati njeno stanje ter potrebne vzdrževalne ukrepe, iskati najemnike in se z njimi pogajati, pobirati najemnino in se angažirati v primeru njenega neplačevanja obračunavati davščine in podajati davčne napovedi. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri teh stroških za stroške, ki nastanejo pri upravljanju večstanovanjske stavbe v vsakem primeru in se jim denacionalizacijski upravičenec ne more izogniti. Drugačno pravno naziranje tožnikov v pritožbi je zato pravno zmotno. Dejstvo, da je šlo za pogodbeno razmerje med toženo stranko in upravnikom, da je H. d.o.o. kot upravnik stavbe upravljal celotni stanovanjski fond tožene stranke in tudi v korist tožene stranke kot lastnika stanovanj obračunaval in pobiral najemnine, na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ti stroški priznajo, nima prav nobenega vpliva, saj to dejstvo zgolj potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da so stroški upravljanja toženi stranki dejansko nastali. Tožniki tudi nimajo prav, da višine teh stroškov tožena stranka ni izkazala, saj jih je izkazala z računi upravnika stavbe H. d.o.o., kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

43. Načeloma je pritrditi tožnikom, da so stroški zavarovanja objektov prostovoljna odločitev lastnika stavbe in po zakonu sicer niso obvezni. Prav tako imajo tožniki prav, da pri teh stroških ne gre za stroške, ki bi ohranjali stanje nepremičnin iz leta 1991. Spregledali pa so pomembno okoliščino tega konkretnega primera, na katero je, kljub temu, da je predhodno pojasnil, da z vidika gradbene stroke stroški zavarovanja nepremičnine res niso obvezni za zasebnike, opozoril izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju oziroma na naroku dne 16. 9. 2016, ki ga je v trem delu povzelo tudi sodišče prve stopnje na strani 40 izpodbijane sodbe in sicer, da iz lastne prakse v zavarovalništvu ve, da je bilo zavarovanje v preteklosti za družbene nepremičnine obvezno. Ker je tožena stranka javnopravni subjekt, občina, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka kot dober gospodar dolžna skleniti ustrezna zavarovanja premoženja, še posebej za sporne nepremičnine, za katere je bila vložena zahteva za vračilo objektov v naravi in da je zato bil tudi ta strošek zanjo nujen oziroma potreben stroške, ki ga zato upravičeno uveljavlja pri svojem ugovoru zmanjšanja nadomestila za uporabo nepremičnin v dejansko izkazani višini. Drugačno stališče tožnikov, izraženo v pritožbi, da tega stroška sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju hipotetičnega prikrajšanja tožnikov, ker tožniki tega stroška ne bi imeli in ni bil v njihovo korist, je zato pravno zmotno. Ker je šlo za dejanski in ne hipotetični strošek tožene stranke, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnikov, da bi moralo sodišče ta strošek za objekte N., sorazmerno znižati, kot je to storilo pri najemnini za ta objekt.

44. Ker se v skladu s sodno prakso ugotavlja višina prikrajšanja denacionalizacijskih upravičencev, kadar se le-ta oziroma kolikor se le-ta ugotavlja po metodi hipotetičnih tržnih najemnin, po cenah na dan sojenja (če je tako zahtevano tudi s tožbenim zahtevkom) in ker je za ohranitev vrednosti prikrajšanja denacionalizacijskih upravičencev, kadar se in kolikor se njihovo prikrajšanje ugotavlja po metodi dejanskih najemnin, enako pa velja tudi za ohranitev vrednosti dejanskih stroškov vzdrževanja (tudi plačanih premij zavarovanja), upravljanja in stroškov, ki bi jih z nepremičnino imel denacionalizacijski upravičenec, če bi postal lastnik nepremičnine že na dan uveljavitve ZDen, ki se odštejejo od hipotetičnega prikrajšanja upravičencev, potrebna valorizacija, je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72.

člena ZDen, zaradi pravilne ugotovitve višine prikrajšanja tožnikov kot pravnih naslednikov (dedičev) denacionalizacijskega upravičenca na dan vložitve tožbe (v mejah postavljenega tožbenega zahtevka tožnikov) vsa z izpodbijano sodbo na dan 29. 12. 2007 preračunana prikrajšanja upravičencev v višini tržnih in neprofitnih najemnin in na isti dan preračune stroške vzdrževanja, zavarovanja, upravljanja in stroške nadomestila za stavbno zemljišče, valorizirati na dan vložitve tožbe, t.j. na dan 27. 12. 2012. Izračun valorizacije na dan 27. 12. 2012, ki sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, je opravilo pritožbeno sodišče samo.

Kot izhaja iz, k tej odločbi pritožbenega sodišča, priloženih izračunov, znaša za objekt L. seštevek vseh najemnin, ki so bile v izpodbijani sodbi valorizirane na datum 29. 12. 2007 (na znesek 218.357,39 EUR), valoriziran na dan vložitve tožbe (27. 12. 2012) 242.158,35 EUR, za objekt M. seštevek vseh najemnin, ki so bile v izpodbijani sodbi valorizirane na datum 29. 12. 2007 (na znesek 43.380,76 EUR), valoriziran na dan vložitve tožbe (27. 12. 2012) 48.109,26 EUR, za objekt N. seštevek vseh najemnin, ki so bile v izpodbijani sodbi valorizirane na datum 29. 12. 2007 (na znesek 762.939,37 EUR), valoriziran na dan vložitve tožbe (27. 12. 2012) 846.099,76 EUR, seštevek vseh stroškov vzdrževanja, upravljanja in stroškov za NUSZ, ki so bili v izpodbijani sodbi valorizirani na datum 29. 12. 2007 (na znesek 139.730,99 EUR), pa valoriziran na dan vložitve tožbe (27. 12. 2012) 154.961,67 EUR, kar pomeni, da znaša priznana višina denarne odmene (nadomestila za uporabo nacionaliziranih nepremičnin) za objekte L., M. in N., za celotno vtoževano obdobje od 1992 do 2007 (namesto z izpodbijano sodbo odmerjenih 884.946,53 EUR) 981.405,70 EUR.

Glede na dedne deleže tožnikov, ki pritožbeno niso izpodbijani, je tako tožnik A. A. (40/100) upravičen namesto do (po izpodbijani sodbi dosojenega) zneska 353.978,61 EUR do zneska 392.562,28 EUR, tožnik C. C. (oziroma dediči 20/100) upravičen namesto do (po izpodbijani sodbi dosojenega) zneska 176.989,31 EUR do zneska 196.281,14 EUR, tožnica F. F. (10/100) upravičena namesto do (po izpodbijani sodbi dosojenega) do zneska 88.494,65 EUR do zneska 98.140,57 EUR, tožnica G. G. (10/100) upravičena namesto do (po izpodbijani sodbi dosojenega) do zneska 88.494,65 EUR do zneska 98.140,57 EUR in tožnica B.

B. (oz. dediči 20/100) upravičena namesto do (po izpodbijani sodbi dosojenega) zneska 176.989,31 EUR do zneska 196.281,14 EUR. Zaradi navedenega je bilo pritožbi tožnikov skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijane točke I. izreka delno spremeniti tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni plača še: tožniku A. A. nadaljnji znesek 38.583,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila; dedičem po pok. B. B. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila; dedičem po pok.

C. C. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (dediči so D. D., E. E. in A. A., vsak z deležem 1/3 7 , ter je tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati še nadaljnjih po 6.430,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila); tožnici F. F. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila in tožnici G. G. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, pri čemer sam začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno tudi ni izpodbijan.

V preostalem delu je bilo glede glavne stvari pritožbo tožnikov v skladu s 353. členom ZPP zavrniti, prav tako je bilo glede glavne stvari v celoti zavrniti tudi pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem delu točke I. izreka izpodbijano sodbo potrditi.

K pritožbama tožnikov in tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. izreka izpodbijane sodbe:

45. Ni pritrditi tožnikom, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o stroških postopka ni obrazložilo, saj je za svojo odločitev navedlo dovolj razlogov v zadnjih dveh odstavkih obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 46, da se ta njegova odločitev tudi pritožbeno preizkusiti, zato vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

46. Tožniki pa pravilno opozarjajo na zmotno uporabo materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 154. člena ZPP, ki jo je glede stroškovne odločitve sodišče prve stopnje prekršilo s tem, da je ob ugotovitvah, da se je dokazni postopek izvajal zgolj glede odločanja o višini terjatev za posamezna stanovanja oz. objekte, da se glede podlage zahtevka dokazni postopek ni izvajal in v zvezi s tem niso nastajali posebni stroški (šlo je za izključno materialno pravno vprašanje), da zato v tej zadevi ni razloga za delitev stroškov na "temelj" in "višino" ter da je bila vtoževana denarna terjatev, s katero so tožeče stranke uspele v obsegu 1/3 oz. konkretno 33 %, tožena stranka pa je zaradi zavrnitve denarnih terjatev v presežku uspela v deležu 2/3, zaključilo, da okoliščinam tega primera ustreza odločitev, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške. Kar je nadalje obrazložilo s tem, da bi bile, če bi upoštevali izključno deleže, tožeče stranke dolžne toženi stranki povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov (preostalo 1/3 nad pobotanjem), takšna odločitev pa ne bi bila pravilna in primerna glede na izid pravde, ko je tožečim strankam vendarle prisojen znaten del terjatve. Okoliščine primera, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi o povračilu stroškov, t.j. izvajanje dokaznega postopka le glede višine tožbenega zahtevka, le delni uspeh tožečih strank v postopku in dejstvo, da je tudi tožena stranka s svojimi ugovori uspela v relativno visokem deležu, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 154. člena ZPP, sodišču namreč nalagajo prav nasprotno odločitev in sicer, da odloči o povrnitvi stroškov glede na dosežen uspeh pravdnih strank v postopku. Kot pravilno v svoji pritožbi izpostavljajo tudi tožniki, je pri svoji stroškovni odločitvi sodišče prve stopnje ob tem popolnoma spregledalo še druge pomembne okoliščine tega primera, ki prav tako napotujejo na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje glede na dosežen uspeh v pravdi, še zlasti pa okoliščino, da je na strani tožeče stranke pet tožnikov, ki uveljavljajo vsak svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko in to v različnih višinah, v postopku pa nimajo istega oziroma skupnega pooblaščenca, saj so zastopani po treh različnih odvetnikih ter okoliščino, da so tožnikom nastali še znatni stroški z izvedbo dokazov z izvedenci in strošek plačila sodne takse.

47. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 154. člena ZPP, sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo določila 155. člena ZPP, posledično pa tudi ni ugotavljalo dejstev, pomembnih za presojo potrebnosti priglašenih stroškov pravdnih strank, kar od sodišča terja določilo 155. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbi tožnikov, posledično pa v tem delu tudi pritožbi tožene stranke, glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka pred njim, vsebovane v točki II. izreka izpodbijane sodbe, v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP ugoditi ter v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o stroških postopka, v katerem pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari nov oziroma drugačen delež uspeha pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje.

48. Glede na obrazloženo posebni napotki sodišču prve stopnje v novem postopku odločanja o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, niso potrebni.

49. Ker je bila glede odločitve o glavni stvari izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje s to odločbo pritožbenega sodišča spremenjena, na ugotovitev deleža uspeha s pravnim sredstvom pa v primeru, ko se izpodbija tudi odločitev o glavni stvari, ne vpliva uspeh pravnega sredstva v zvezi s stroškovno odločitvijo kot stransko terjatvijo, je pritožbeno sodišče kljub temu, da je izpodbijano sodbo razveljavilo v stroškovnem delu, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP s to odločbo odločilo tudi o stroških tega pritožbenega postopka. Ker so tožniki sodbo izpodbijali s skupno pritožbo, z njo pa so uspeli le v 5% (zahtevali so še plačilo nadaljnjih 1,814.573,40 EUR, prisojenih pa jim je bilo še nadaljnjih 96.459,17 EUR), kar v skladu s sodno prakso predstavlja le uspeh v sorazmerno majhnem delu in ker je tožena stranka s svojo pritožbo glede odločitve o glavni stvari v celoti propadla, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. in 3. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je v tem primeru najbolj ustrezno, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, kar vključuje tako stroške vloženih pritožb in odgovorov na pritožbe zoper izpodbijano sodbo kot tudi stroške pritožbenega postopka, nastale v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 1. 3. 2023.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 685/2003 z dne 27. 1. 2005, II Ips 608/2007 z dne 3. 6. 2010, II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014, II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015 in II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016.

2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017.

3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 66/2017 z dne 22. 5. 2017.

4 Primerjaj sklep za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke z dne 20. 12. 2018.

5 Primerjaj sklep in sodbo VSRS opr. št. II Ips 346/2017.

6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016.

7 Kdo so dediči po pokojnem C. C. in kakšni so njihovi deleži pritožbeno ni sporno.