Appeal dismissed; employer's dismissal during probation for business reasons is unlawful under ZDR-1.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2023 nezakonita in jo razveljavilo. Nadalje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 22. 10. 2023, ampak je trajalo do 6. 6. 2024. Pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2022 je sodno razvezalo z dnem 6. 6. 2024. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 23. 10. 2023 do 6. 6. 2024 vzpostaviti delovno razmerje, ji za ta čas plačati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.477,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji plačati denarno povračilo v znesku 4.955,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.583,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izpodbija odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj skrbno tehtati koristi in stroške takšne odločitve ter upoštevati tudi interese tožnice in ne zgolj toženke. Vztraja, da ne obstojijo objektivni razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik toženke jih v svoji izpovedbi ni potrdil. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo izpovedbi A. A., ki je bila zaslišana za zakonitim zastopnikom toženke in je imela tako možnost odpraviti pomanjkljivosti njegove izpovedbe. Zakoniti zastopnik toženke v svoji izpovedbi ni potrdil, da je toženka prenehala opravljati določene naloge, ki jih je opravljala tožnica. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo zaščito tožnice kot starejše delavke. Navaja tudi nove okoliščine na strani toženke, ki so nastopile že po koncu tega postopka, in sicer, da dve delavki, na kateri naj bi bilo po toženkinih zatrjevanjih preneseno delo tožnice, nista več v delovnem razmerju pri toženki. Izpodbija tudi višino prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je to prenizko in da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Tako ni sledilo njenim navedbam, da so zaradi njene starosti njene zaposlitvene možnosti majhne. Nadalje je pri odmeri napačno upoštevalo dejstvo, da bo tožnica prejela plače za čas sedmih mesecev, saj to ni upoštevna okoliščina pri odmeri nadomestila. Kot razlog za odmero je neutemeljeno navedlo tudi nezakonitost odpovedi zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj tudi to ni zakonski razlog za odmero povračila. Meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnica ni prejemala nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za reintegracijo, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa da ji namesto reintegracije prisodi denarno povračilo v višini desetih bruto plač. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da 125. člen ZDR-1 delodajalcem prepoveduje, da bi delavcem v času poskusnega dela podali odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti jezikovno razlago tega določila. Sodišču prve stopnje očita, da ni izpeljalo dokaznega postopka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da ni presojalo utemeljenosti poslovnega razloga, ker je napačno ocenilo, da odpoved ni mogla biti podana zaradi trajanja poskusnega dela. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati bistveno prej, in sicer takoj po koncu poskusnega dela. Izpodbija tudi višino tožnici prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je bilo to odmerjeno previsoko za zgolj tri mesece dela. Meni še, da bi moralo sodišče pri tem upoštevati tudi tožničino plačo, ki je bila precej visoka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica in toženka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 7. 4. 2023, v času teka šestmesečnega poskusnega dela, ki bi se tožnici izteklo 30. 6. 2023. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). 1

8. Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti jezikovno razlago določila šestega odstavka 125. člena ZDR-1. To določilo se glasi: "V času trajanja poskusnega dela lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi , če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave". Vendar pa je tudi upoštevaje jezikovno razlago tega določila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz določil celotnega 125. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da se lahko delavcu v času poskusnega dela pogodba o zaposlitvi odpove le iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela in tudi , če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Zakonodajalec ne bi posebej določil, da sme delodajalec delavcu v času poskusnega dela odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi iz razlogov, določenih v šestem odstavku 125. člena ZDR-1, če bi bili v času poskusnega dela dopustni tudi vsi ostali razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času trajanja poskusnega dela, nezakonita. Zato je neutemeljen toženkin pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti poslovnega razloga, saj to, glede na že ugotovljeno nezakonitost odpovedi, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokazni postopek v zvezi z utemeljenostjo predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

10. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, na predlog delavca ali delodajalca, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 39/2020).

11. Dejstvo, da je bila tožnica v času odločanja sodišča prve stopnje brezposelna, samo po sebi ne preprečuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, za kar se tožnica neutemeljeno zavzema v pritožbi. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi podan objektivni razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dejansko ukinila tožničino delovno mesto ter naloge tega delovnega mesta prenesla na druga delovna mesta, nekatere naloge pa je ukinila. Reintegracija pomeni vrnitev delavca na njegovo delovno mesto (glede katerega mu je bila pogodba nezakonito odpovedana), ki pa v obravnavanem primeru ne obstaja več. Odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, je tako pravilna.

12. Neutemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da toženkin zakoniti zastopnik ni potrdil navedb o objektivnih okoliščinah, ki utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Izpovedal je namreč, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, naloge tega delovnega mesta pa prenesene na ostale zaposlene ali pa ukinjene, ter da tega delovnega mesta pri toženki ne potrebujejo. Njegovo izpoved potrjujejo tudi ostali izvedeni dokazi - izpovedbe prič in listine v spisu. V zvezi s tem ni odločilno, kar navaja tožnica v pritožbi, da zakoniti zastopnik v svoji izpovedbi ni naštel prav vseh tistih nalog, ki jih je opravljala tožnica in jih z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta toženka ne opravlja več, kot tudi ne, ali je izpovedal, da bo nalogo spremljanja tveganj opravljal sam. O tem, katere naloge tožničinega delovnega mesta so bile prenesene na druga delovna mesta oziroma službe toženke in katere naloge so bile ukinjene, je natančno izpovedala priča A. A. Bistveno pa je, da vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da je bilo tožničino delovno mesto dejansko ukinjeno (česar tožnica v pritožbi niti ne izpodbija), kar onemogoča njeno reintegracijo k toženki. Prav tako niso bistvene tožničine pritožbene navedbe o novih okoliščinah, ki naj bi nastale že po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da dve delavki, ki sta prevzeli del tožničinih nalog, nista več v delovnem razmerju s toženko. Navedeno ne spremeni dejstva, da tožničinega delovnega mesta pri toženki ni več. Poleg tega pa so bile naloge tožničinega delovnega mesta prenesene na druga delovna mesta in ne na poimensko določene delavce.

13. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča. Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Te je sodišče prve stopnje raziskalo in pravilno presodilo, da so podani pogoji za sodno razvezo.

14. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi pravilno sodno razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje. V zadevi namreč niso bile podane nobene druge okoliščine, ki bi utemeljevale sodno razvezo že pred odločitvijo sodišča prve stopnje (npr. nova zaposlitev ali samozaposlitev ali pa upokojitev tožnice). Datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi se namreč lahko določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe le, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Zavzemanje toženke v pritožbi, da bi bilo treba pogodbo o zaposlitvi razvezati že z dnem, ko bi bilo končano tožničino poskusno delo, je tako neutemeljeno; toženka pa tega tudi sicer ni uveljavljala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Obe stranki se neutemeljeno pritožujeta tudi zoper višino denarnega povračila, ki je bilo tožnici prisojeno v višini dveh tožničinih povprečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako odmerjeno povračilo primerno. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, skladno s katerimi sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

16. Toženka se zavzema za znižanje povračila zaradi dejstva, ker je tožnica delo pri toženki dejansko opravljala zelo kratek čas - le tri mesece (v delovnem razmerju s toženko pa je bila - zaradi kasnejšega bolniškega staleža - nekaj manj kot deset mescev). Drži sicer, da bi zgolj kriterij trajanja tožničine zaposlitve pri toženki sam po sebi lahko utemeljeval tudi nižje nadomestilo, a je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še ostale navedene zakonske kriterije za odmero povračila, predvsem tožničino starost, zaradi katere so tožničine možnosti za novo zaposlitev (kljub magistrski izobrazbi poslovnih in ekonomskih ved ter raznolikim delovnim izkušnjam) morda nekoliko manjše oziroma zgolj povprečne (ne pa tudi majhne oziroma nične, kot vztraja tožnica). Višina tožničine plače, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, pa ni določena kot kriterij iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.

17. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo tudi v okviru reparacijskega zahtevka prisojenih sedem plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi zmotno navaja, da to ne more biti okoliščina, ki bi vplivala na višino denarnega povračila. Gre za kriterij pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Ta kriterij predstavlja "protiutež" prvim trem kriterijem iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, saj daljše kot je obdobje prisojene reparacije oziroma več pravic, kot delavec uveljavi za čas, ko ni delal, nižje je denarno povračilo in obratno (prim. sodbo VSRS VIII Ips 60/2021). V zvezi s tem je neutemeljen tudi tožničin pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnica ni prejemala nadomestila med brezposelnostjo.

18. Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila zmotno upoštevalo, da je razlog nezakonitosti odpovedi toženkina napačna uporaba materialnega prava, češ da to ni kriterij iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Gre za v tem določilu določen kriterij okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je do nezakonitosti odpovedi prišlo zaradi toženkine zmotne razlage oziroma nepoznavanja določil 125. člena ZDR-1. To pa objektivno ne predstavlja grobe kršitve delavčevih pravic, ki bi utemeljevala višje denarno povračilo, za katerega se zavzema tožnica v pritožbi.

19. Pritožbenih navedb iz tožničine laične pritožbe o poslovanju toženke in nalogah, ki jih je toženka dolžna izvajati, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso bile odločilnega pomena za ta spor (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo; je pa upravičena do povrnitve stroškov odgovora na toženkino pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici za sestavo odgovora na toženkino pritožbo priznalo priglašenih 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Tako tudi Delovna razmerja z e-komentarjem, Tax - Fin - Lex, komentar k 125. členu ZDR-1.