Court allows public employee's claim for fixed-position allowance, rejecting prior exhaustion requirement.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik za obdobje od oktobra 2022 do oktobra 2023 zahteval plačilo položajnega dodatka v konkretiziranih mesečnih zneskih. Naložilo mu je, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je predmet tožbe denarna terjatev, njeno uveljavljanje pa je lahko odvisno zgolj od izteka zastaralnega roka. Nepravilno je stališče sodišča, da ni uveljavljal čiste denarne terjatve. Položajni dodatek je bil opredeljen v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo tudi dogovorjeno, da mu pripada skladno z določbami Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Ta Uredba jasno določa pripadajoči odstotek dodatka upoštevajoč objektivni kriterij (število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v enoti). Dodatek torej ni določen v razponu in ni podvržen subjektivni določitvi odstotka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Predmet tožbe je plačilo položajnega dodatka. V skladu s prvim odstavkom 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, kateri izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta. V drugem odstavku citirane določbe je predpisano, da višina položajnega dodatka znaša najmanj 5 % in največ 12 % osnovne plače, v tretjem odstavku pa, da kriterije za določitev višine določi vlada z uredbo. Za vtoževano obdobje velja Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010 in nadaljnji; v nadaljevanju: Uredba).

6. Prvostopenjsko zavrženje tožbe temelji na naslednjih razlogih: ne gre za čisto denarno terjatev, saj višina tožniku pripadajočega dodatka ni določena v pogodbi o zaposlitvi (oziroma aneksu), v Uredbi pa je določena le v razponu; tožnik bi moral pred vložitvijo tožbe uveljavljati predhodno pravno varstvo pri delodajalcu po določbah 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji); za prve tri vtoževane mesece je predhodno varstvo sicer uveljavljal, a nato zamudil zakonski rok za sodno varstvo; za preostalo vtoževano obdobje ni uveljavljal predhodnega varstva.

7. Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen).

8. Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu 1 . Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.

9. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek prvostopenjskemu sodišču (tretja točka 365. člena ZPP). To je dolžno o tožbi odločiti z meritorno sodno odločbo.

1 Prim. VIII SM 1/2024 z dne 20. 8. 2024.