Court dismisses appeal in rape case, ruling voluntary consent requires active female decision and absence of force.

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo IV K 13532/2023 z dne 25. 9. 2023 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1, kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora in stransko kazen izgon tujca iz države v trajanju dve leti, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 mu je določilo kazen pet let zapora in stransko kazen izgon tujca iz države v trajanju tri leta ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 mu je določilo kazen štiri mesece zapora. Nato je obtoženemu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let zapora in po 48.a členu KZ-1 enotno stransko kazen izgon tujca iz države v trajanju štirih let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 3. 2023 od 08.00 ure dalje. Po drugem odstavku 48.a člena KZ-1 se trajanj izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteje v čas trajanja te kazni. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 17.000,00 EUR napotilo na pravdo. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in presojo. Obtoženi je vložil laično pritožbo.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku zaradi načina zaslišanja oškodovanke B. B. na glavni obravnavi, kar je po navedbah pritožnika vplivalo na pravilno končno odločitev sodišča, torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da oškodovanka na glavni obravnavi ni izpovedovala prosto po spominu, temveč ji je sodišče prebralo njeno preteklo izpoved. Oškodovanka ni želela prosto izpovedovati o dogodku, ker naj bi bilo to zanjo "pretežko". Sodnica je sicer vprašala stranke postopka, ali se strinjajo s tem, a se obramba s tem ni strinjala in je tudi pojasnila, zakaj se ne strinja. Sodnica je oškodovanko še nekajkrat pozvala, da poda prosto izpoved, vendar je vsakič zavrnila to možnost, češ da je že vse povedala in da je že vse zapisano. Takšno zaslišanje pa po pritožniku ni v skladu z 241. členom ZKP. S tem, ko se je oškodovanki prebralo njeno preteklo izpovedbo, je bilo obrambi obtoženega onemogočeno preverjanje njene verodostojnosti, zlasti, ker se je po mnenju pritožnika na podlagi izvedenih dokazov pokazalo, da je oškodovanka pri svoji izpovedbi večkrat lagala.

5. Pri presoji pritožbenih navedb zagovornika glede načina zaslišanja oškodovanke na glavni obravnavi, ob pregledu zapisnika o njenem zaslišanju, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zaslišanje le-te bilo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo zaslišanje prič na glavni obravnavi oziroma med preiskavo (po določbi prvega odstavka 331. člena ZKP se namreč pri zaslišanju prič in izvedencev na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zaslišanje med preiskavo, kolikor ni v tem poglavju drugače določeno).

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi 26. 7. 2023, je sodnica oškodovanko po danem pouku iz drugega odstavka 240. člena ZKP naslovila s vprašanjem "Kaj se je zgodilo tistega jutra oziroma večera", torej da prosto pove o zadevi. Oškodovanka, sicer res, kot navaja pritožnik, ni želela ponovno prosto izpovedovati, ker je zanjo to pretežko ter povedala, da so vse podrobnosti že napisane oziroma je vse že podrobno opisala, zato je prosila, da se je naj ne sili v ponovno pripovedovanje, ker o tem ne more še enkrat govoriti in hkrati tudi prosila da se ji prebere, kar je že povedala.

Sodnica je stranke vprašala, ali se strinjajo, da se oškodovanki prebere izpovedba, nato pa se ji postavljajo vprašanja in prisotni tožilec se je z navedenim strinjal, zagovornik pa je dejal "Ja, ja, da pa raje vidi, da malo pove, zato ker ne ve, ali bo ista zgodba." O kašnem ostrem nasprotovanju zagovornika o predlaganem načinu zaslišanje oškodovanke torej ni mogoče govoriti. Nato je sodnica oškodovanki predočala njeno izpovedbo, ki jo je podala v preiskavi, oškodovanka pa jo je potrjevala, zatem so sledila podrobna vprašanja sodnice, tožilca in zagovornika ter tudi obtoženega.

Pritožbeno sodišče v takšnem načinu zaslišanje oškodovanke ne prepozna kršitve 241. člena ZKP, saj je sodnica od oškodovanke zahtevala, naj pove, kaj se je kritičnega jutra oziroma večera zgodilo, vendar pa oškodovanka glede na naravo zadeve, povsem razumljivo ni želela podoživljati dogodka s ponovnim podajanjem izjave, ker je bilo to zanjo očitno pretežko in mučno. Je pa zagovornik nato oškodovanki postavljal vprašanja, na katera pa je tudi odgovarjala. S tem je bilo obrambi obtoženega omogočeno, da skozi postavljena vprašanja preveri njeno izpovedbo, ki jo je podala v preiskavi in tudi potrdila na glavni obravnavi.

Zato se ni moč strinjati s pritožnikom, da mu je bilo onemogočeno preverjanje oškodovankine pretekle izpovedbe in da je sodišče prve stopnje zaradi navedenega načina zaslišanje oškodovanke kršilo določbe ZKP. Sicer pa bi pritožnik moral utemeljiti, kako naj bi naveden način zaslišanja oškodovanke vplival (ali bi mogel vplivati) na pravilnost in zakonitost sodbe. Le posplošena trditev, da je bilo na ta način onemogočeno, da se preveri verodostojnost oškodovankine izpovedbe, ne zadostuje.

6. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo dokazno vrednost izpovedbe oškodovanke B. B. V izpodbijani sodbi na strani 11 in 12 se je sodišče prve stopnje opredelilo do zagovora obdolženega, in sicer da mu verjame, da je med njim in oškodovanko, preden sta ostala sama, prišlo do poljubljanja in da se je oškodovanka z nogami dotikala C. C. in obdolženega, s katerima se je družila tistega večera oziroma jutra ter da je v nadaljevanju oškodovanka želela iti z obdolženim stran od C. C., kar vse je slednji tudi potrdil, čeprav oškodovanka o tem ni izpovedovala. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da navedeno ne pomeni, da si je oškodovanka v nadaljevanju želela spolnih odnosov z obtoženim. Oškodovanka je namreč prepričljivo izpovedala, da je z obdolženim skupaj odšla na samo, ker ji bo dal še eno črtico kokaina. Oba sta nato tudi kokain "posnifala", kar potrdi v zagovoru tudi obtoženi. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da je bil interes oškodovanke, da zaužije prepovedano drogo, ne pa tudi, da ima spolna odnosa z obtoženim, ki sta sledila. Oškodovanka je tudi po oceni pritožbenega sodišča bila prepričljiva v opisu neželenih spolnih odnosov z obtoženim. Ni mogoče prezreti, da je tako ob podajanju kazenske ovadbe in nato pri zaslišanju v preiskavi, okoliščine, v katerih je prišlo do spolnih odnosov z obtoženim, oškodovanka opisovala enako suvereno, pri tem pa je vztrajala tudi na glavni obravnavi. Ob tem je enako navajala, na kakšen način se je skušala braniti pred obtoženim, tako da je ta nedvomno vedel, da spolnih odnosov noče. Pri tem tudi pritožbeno sodišče ni zasledilo razhajanj ali nasprotij, ki bi omajale verodostojnost njene izpovedbe. Oškodovanka je tudi takoj po dogodku odšla na policijsko postajo in kaznivo dejanje posilstva naznanila.

7. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožnikovih navedb, da naj bi bil oškodovankin "življenjski slog" pokazatelj njene (ne) resnicoljubnosti. Pritožnik povsem neutemeljeno oškodovanki očita razuzdano življenje, ko navaja, da oškodovanki ni tuje jemanje prepovedanih drog in pijančevanje ter da naj bi se kritične noči "zapletla" kar z dvema tujcema, da ima oškodovanka pestro spolno življenje ter številne spolne partnerje, kar naj bi dokazovalo tudi poročilo NFL o preiskavi št. ... z dne 13. 1. 2022, iz katerega izhaja, da je bilo glede sledi št. 6 (spodnje hlačke, notranja površina, predel koraka - izrezan košček tkanine) DNK izolirana iz mešanice bioloških sledi treh ali več oseb, pri čemer je bila večina mešanice moškega izvora. Zaradi teh okoliščin oškodovanka naj ne bi ustrezala klasičnemu profilu žrtve posilstva. Takšni zaključki pritožnika so deplasirani in neupoštevani, saj izhaja iz pravil pričakovanega profila žrtve posilstva, ne pa iz vseh okoliščin konkretne zadeve. Treba je upoštevati, da le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile. Zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne morejo omajati pritožnikovi očitki, da je oškodovanka po obravnavanem dogodku šla na potovanje v Indijo, prav tako pa ne okoliščina, da zaslišana policistka Č. Č., ki je po dogodku opravila razgovor z oškodovanko, pri slednji ni opazila umazanih ali strganih oblačil.

8. Pritožnik tako neuspešno zatrjuje, da nekonsistentna izjava oškodovanke potrjuje, da v obravnavanem primeru zoper njo ni bila uporabljena sila in da ni bila prisiljena v spolne odnose z obtoženim, ker se mu ni upirala. Neutemeljeno tudi navaja, da kolikor bi obtoženi zoper oškodovanko uporabil silo, bi ginekolog moral zaznati pri pregledu oškodovanke modrice oziroma poškodbe njenega spolovila ali kakršne druge poškodbe na telesu, ki bi pričale o moči, nadvladi in prisiljenju s strani obtoženega. Res je sicer, da ginekolog ob pregledu oškodovanke ni zaznal poškodb na njenem telesu, vendar te ugotovitve ne pomenijo, da je oškodovanka s spolnima odnosoma soglašala.

Načeloma sicer drži, da se žrtev posilstva skuša temu izogniti z besednim prepričevanjem ali fizičnim upiranjem, pri čemer sta način in intenzivnost obrambe odvisna od številnih okoliščin in tudi osebnostnih lastnosti žrtve. Oškodovanka je prepričljivo povedala, da je potem, ko sta z obtoženim posnifala kokain iz njenega mobilnega telefona, obtoženi telefon vzel iz njene roke in ga dal v žep svoje jakne. Sprva je mislila, da se heca in je z roko stegnila v njegov žep, da bi vzela svoj telefon, pa ji je dejal, da ji ga ne da, dokler ne bo imela z njim spolnega odnosa.

Pričel jo je otipavati pod oblačili po spolovilu, upirala se mu je tako, da se je poskušala umakniti in dati roko iz hlač, a ni mogla, ker je bil obtoženi močnejši od nje in jo je še naprej držal pod hlačami za spolovilo, nakar je želela iz svojega žepa vzeti solzivec, da bi se branila, a ji ga je vzel skupaj z njenimi ključi in dal v svoj žep. Oškodovanka se je ustrašila, kaj vse še je zmožen in je v bistvu otrpnila, ker ni vedela, kaj ji lahko še naredi, v bistvu se je bolj bala za preživetje, saj obtoženega ni poznala. Takrat je bila v šoku in ležala na tleh na hrbtu in pustila, da naredi, kar želi.

Obtoženi si je nato hlače slekel do kolen, njej pa hlače in spodnje hlače potegnil pod kolena, ji razširil noge in z njo vaginalno občeval. Glede na takšno ravnanje obtoženega, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, obtoženi zoper oškodovanko uporabil silo v tolikšni meri, da je zlomila oškodovankin upor do te mere, da je dosegel prvi spolni odnos, zatem je še oškodovankino glavo na silo potisnil k svojemu spolnemu udu, da se je oškodovanka z usti dotaknila njegovega penisa in jo poskušal prisiliti, da bi ga še oralno zadovoljila, a je oškodovanka uspela glavo umakniti stran.

Zatem pa je ponovno na silo dosegel še drug spolni odnos, kljub temu, da mu je oškodovanka večkrat v joku rekla, naj jo pusti pri miru. S tem je obtoženi preprečil dejansko pričakovani odpor oškodovanke in vse kar tak upor zlomi, je mogoče razumeti kot ustrezno količino uporabljene sile. Na tej točki tudi ni pomembno, ali se žrtev dejansko fizično ali kako drugače upira nasilju storilca in ali je imela žrtev sploh možnost, da se storilcu upre, saj zadošča že, da je bilo odpor mogoče razumno pričakovati in ga je storilec že od začetka želel izključiti.

Glede na obrazloženo je kakršnokoli ugibanje pritožnika, da je bila oškodovanka sposobna aktivnega upiranja med prvim in drugim spolnim občevanjem ob njenem zaužitju kokaina, ki kvečjemu poživlja in je stimulans in da naj bi med prvim in drugim spolnim odnosom poteklo od 5 do 13 minut ter da ni poskušala zbežati ali kričati na pomoč, irrelavantno.

9. Pritožnik zatrjuje, da ni dokazano, da je obtoženi oškodovanki odtujil solzivec oziroma, da ga je želela uporabiti. Oškodovanka je prepričljivo in logično izpovedala, da ga je imela skupaj s ključi v žepu in ga je hotela tudi vzeti iz žepa, a da ji je to obtoženi preprečil in ji ključe skupaj s solzivcem odvzel. Da je obtoženi to storil, ker se je šalil, ne prepriča pritožbenega sodišča, kot tudi ne, da ji ga je vrnil. Da je zagovor obtoženega v tem delu ne prepriča, pa nenazadnje ni zanemarljiva izjava oškodovanca D. D., ki je podal kazensko ovadbo zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja pod točko III. izreka sodbe, za katerega je obtoženi krivdo na predobravnavnem naroku priznal. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (priloga A, stran 27) namreč izhaja, da je obtoženi ob tem dogodku uporabil solzivec. Sicer pa kot pravilno ugotavlja pritožnik, odtujitev solzivca niti ni inkriminirana.

10. Pritožba napada zavrnitev dokazov sodišča prve stopnje, da se zasliši ginekologa E. E., ki je oškodovanko pregledal po dogodku in izpolnil ambulantni protokol v primeru posilstva in da se za oškodovanko postavi izvedenec psiholog. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem kršilo obtoženčevo pravico do obrambe.

11. Sodišče mora odločati o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank 1 . Kljub načelni obveznosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, obstaja vrsta upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Predvsem sodiščem ni treba izvesti dokazov, ki za odločitev niso bistveni ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V primeru obravnave dokaznih predlogov v korist obdolženca je ustavnosodna praksa uveljavila še nekoliko strožje kriterije, po katerih je izvedba razbremenilnih dokazov nujna, kadar so pravno relevantni, dovoljeni, zanesljivi, jih je mogoče izvesti in niso evidentno neuspešni ter kadar je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen. V dvomu je vsak dokaz, predlagan s strani obrambe, obdolžencu v korist in ga je potrebno izvesti. 2 V nasprotnem primeru lahko neizvedba dokazov v korist obdolženca pomeni relativno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki ima za posledico nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. 3

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje ginekologa E. E., ker je zaključilo, da so vse relevantne okoliščine oprave pregleda oškodovanke razvidne iz Protokola v primeru posilstva, ki ga je podpisal omenjeni ginekolog. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in ugotavlja, da iz navedenega protokola izhaja, da je oškodovanko še istega dne po dogodku pregledal zdravnik E. E., in sicer je opravil pregled celega telesa, kot tudi pregled genitalnega področja pri oškodovanki ter ugotovil, da ni vidnih poškodb. Pritožnik je navedel, da je predlagal zaslišanje zdravnika, saj bi bila njegova opažanja in zaznave ter izkušnje v podobnih primerih pomembne za razbremenitev obtoženega. Pritožnik s tako splošnimi pritožbenimi navedbami ni izkazal materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza, saj ne konkretizira, katera dodatna opažanja oziroma zaznave zdravnika bi lahko razbremenile obtoženega, od tistih, katere je zdravnik ugotovil v navedenem Protokolu. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da je obtoženi zoper oškodovanko uporabil silo (točka 8 tega sklepa), so tudi neutemeljeni pritožnikovi očitki, da bi moralo sodišče obtoženega oprostiti storitve kaznivega dejanja posilstva, ker pri pregledu oškodovanke zdravnik E. E. ni zaznal nobenih vidnih telesnih poškodb. Pritožnik ponovno izhaja iz pravil pričakovanega ravnanja oškodovanke v primeru izvršenega posilstva, torej da bi se morala aktivno upirati tako, da bi zadobila vidne telesne poškodbe, kar je zmotno, saj je treba upoštevati, da je dejanje posilstva specifično in da žrtve ne reagirajo vedno tako, kot bi bilo na splošno pričakovati od žrtve tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da pritožnik z dokaznim predlog po postavitvi izvedenca psihološke stroke za oškodovanko, ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi izvedba tega dokaza pripeljala do materialnopravno relevantnih ugotovitve v korist obtoženega. Pritožnik trdi, da zdravstveni izvidi, ki jih je oškodovanka dostavila sodišču o njenem zdravljenju depresije ter jemanja pomirjeval ne predstavljajo dokaza, da je bila žrtev kaznivega dejanja posilstva. Zato je obramba obtoženega predlagala postavitev izvedenca psihološke stroke, da pregleda relevantno zdravstveno dokumentacijo oškodovanke ter poda mnenje ali je oškodovanka doživela negativno spolno izkušnjo, posttravmatsko stresno motnjo ter ali je dogodek oškodovanki pustil kakšne posledice oziroma ali med njenim depresivnim stanjem ter očitanim dogodkom posilstva obstaja vzročna zveza.

Strinjati se je s pritožnikom, da zdravstvena dokumentacija oškodovanke, ki jo je predložila, neposredno ne dokazujejo, da je bilo zoper njo izvršeno kaznivo dejanje posilstvo, tega ne trdi niti prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Ta dokumentacija izkazuje posledice, ki jih je oškodovanka imela po obravnavanem dogodku, v kar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Oškodovanka je izpovedala, da zaradi dogodka obiskuje psihologinjo oziroma psihiatrinjo, saj je bilo njeno stanje katastrofalno, saj se ni vedela soočiti s tem, kar se ji je zgodilo.

Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v njeno verodostojnost, saj iz njene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je oškodovanko že zdravnik E. E. takoj po pregledu pod stopnjo "zelo hitro" napotil na kliničnopsihološko obravnavo (priloga C1). 23. 12. 2022 je bila oškodovanka obravnavana v Univerzitetni psihiatrični kliniki ..., pri kateri je bila zaradi obravnavanega dogodka ugotovljena akutna stresna reakcija, svetovana ji je bila medikamentozna podpora in nadaljnja psihoterapevtska obravnava. Obravnavo na tej kliniki je oškodovanka imela še 16. 3. 2023 (priloga C12), 19. 4. 2023 (priloga C20) in 4. 7. 2023 (priloga C18).

Imela je tudi obravnavo v Psihološki ambulanti Ginekološke klinike 17. 1. 2023, kjer so ji potrdili razvoj potramatske motnje z vsemi sklopi simptomov ob prisotnih motnjah razpoloženja, pri čemer je bila za obvladovanje anksiozne simptomatike v marcu 2023 vključena v skupino za učenje tehnik sproščanja. Tudi pri kontroli dne 4. 7. 2023 je pri oškodovanki še vztrajala potravmatska motnja (priloga C19). V slednjem poročilu je doc. dr. F. F., univ. dipl. psih., spec. klin. psih. izpostavila, da obravnava oškodovanke še ni zaključena, saj posilstvo pri ženski povzroči vrsto dolgoročnih posledic za telesno in duševno zdravje ter vpliva na medosebne odnose.

Na podlagi teh izvidov je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je oškodovanka zaradi obravnavanega dogodke utrpela posledice, o katerih je tudi sama izpovedovala in da ni prav nikakršnega dvoma, da je oškodovanka v konkretnem primeru doživela negativno spolno izkušnjo, zaradi katere je imela številne psihične težave. V danih okoliščinah, ko je sodišče prve stopnje po oceni utemeljenosti dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihologa za oškodovanko ta dokazni predlog zavrnilo in ko je zavrnitev ustrezno obrazložilo, obtoženčeva pravica do obrambe ni bila okrnjena ter glede tega uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371.

člena ZKP) ni podana.

14. Po vsem obrazloženem se kot neutemeljena izkaže tudi pritožba obtoženega, v kateri laično navaja, da je nedolžen in da je oškodovanka to želela.

15. Preizkus odločbe o kazenski sankcije je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja. V izpodbijani sodbi je v točki 26 prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev o izbiri in višini odmere kazni obtoženemu in obtoženemu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od šest mesecev do osem let, določilo primerno kazen eno leto in dva meseca zapora, kot je tudi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, primerno določilo kazen štiri mesece zapora. Pri obeh kaznivih dejanjih je pri višini zaporne kazni pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino obtoženčevo priznanje krivde. Okoliščina, da je obtoženi krivdo za navedeni kaznivi dejanji priznal, pa nikakor samo po sebi ne predstavlja zakonski temelj za uporabo omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Določila te določbe se namreč uporabijo, če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki pa v obravnavanem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane glede na težo, količino in časovno obdobje obravnavanih kaznivih dejanj.

16. Pritožba navaja, da je določena kazen zapora v višini pet let za kaznivo dejanje posilstva pretirana ter da odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, še toliko bolj, ker je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da posebnih obteževalnih okoliščin pri storitvi kaznivega dejanja ni našlo. Glede na to, da oškodovanka ni utrpela telesnih poškodb, pritožnik ocenjuje, da gre za nizko težo kaznivega dejanja. Pritožbenemu zavzemanju za spremembo določene kazenske sankcije za kaznivo dejanje posilstva v obtoženčevo korist ni mogoče pritrditi. Ni mogoče prezreti, da gre za eno težjih kaznivih dejanj, za katero je predpisana kazen zapor od enega do deset let, glede na ugotovljene okoliščine storitve kaznivega dejanja, pa tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je določena kazen v višini pet let primerna in pravična. Upoštevati je treba, da je obtoženi z oškodovanko proti njeni volji kar dvakrat spolno občeval, da je po prvem spolnem odnosu tudi želel, da ga oškodovanka oralno zadovolji, zaradi česar ni mogoče šteti, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, da gre za nizko težo kaznivega dejanja. Teže kaznivega dejanja tudi odsotnost telesnih poškodb pri oškodovanki ne zmanjšuje, brez dvoma pa je oškodovanka imela zaradi dejanja psihične posledice, kar tudi vpliva na višino določene kazni. Zavrženost ravnanja obtoženega, s katerim je prizadel spolno integriteto oškodovanke, se tako ustrezno izraža v višini zaporne kazni pet let, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in je zato ne gre spreminjati obtožencu v korist.

17. Po obrazloženem pritožbeno sodišče odmerjeno enotno kazen zapora v višini šest let ocenjuje kot ustrezno in pravilno ovrednoteno, enako tudi glede izrečene enotne stranske kazni izgon tujca iz države v trajanju štirih let in sta tudi po presoji pritožbenega sodišča primerni in pravični, zato je zavzemanje pritožnika za nižjo prostostno kazen neutemeljeno.

18. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi zagovornika obtoženega in obtoženega zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

19. Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bi moral kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako pa je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti bremenijo proračun, kar je tudi ustrezno obrazložilo (je brez premičnega in nepremičnega premoženje, se nahaja v priporu, izrečena mu je bila daljša zaporna kazen). Iz enakih razlogov pa je to storilo pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obtoženca.

1 Sodba VSRS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019.

2 Ustavna odločba UP 34/93 z dne 8. 6. 1995.

3 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba Ljubljana 2004, str. 796.