Appeal allowed; first instance court dismissed claim due to procedural violations and failure to address key arguments.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sklepa.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji.

Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS.

S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko 1. izreka zavrnilo predlog predlagatelja za vrnitev zaplenjenega premoženja nepremičnin, ki so bile v času zaplembe pripisane pri vložnih številkah 37, 140, 338, 397, 425, 440, in 453 vse k.o. ..., pri vložni številki 337 k.o. ..., pri vložni številki 132 k.o. ... in pri vložni številki 292 k.o. ..., B. ter premičnega premoženja v B. in stanovanjski hiši na naslovu ... Pod točko 2. izreka pa je sodišče prve stopnje še odločilo, da udeleženci postopka sami nosijo vsak svoje stroške postopka in da skupne stroške postopka nosi predlagatelj.

2. Zoper ta sklep so se s skupno pritožbo pritožili prvi, drugi in šesti predlagatelj (v nadaljevanju: pritožniki), ki sklep izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi ugodi po temelju in vrne v ponovno odločanje glede višine, podredno pa, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzamejo vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa izpostavijo nesporna dejstva in sicer, da je bil A.

A. (...) s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja, opr. št. Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 (v nadaljevanju: kazenska sodba vojaškega sodišča) obsojen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja, da je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996 razveljavljena, kazenski postopek pa ustavljen ter, da je bilo A. A. podržavljeno celotno premoženje in da je takšno podržavljenje necivilizacijsko in protipravno. Zaradi odprave takšnih krivic sta bila sprejet Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju:

ZDen) in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Pritožniki izpostavljajo, da je v zvezi z vračanjem podržavljenega premoženja Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) večkrat poudarilo, da je vračanja podržavljenega premoženja v skladu z načelom pravičnosti. V zvezi s tem je razvilo pojem tako imenovanih pričakova(l)nih pravic. Pri tem se je sklicevalo med drugim na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri gre za poseg v lastninsko pravico iz 1.

člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP), kadar gre z legitimno pričakovanje (legitimate expectation) kot upravičenje na premoženjskem področju. Ustavno sodišče je v zvezi s tem Državnemu zboru odreklo pravico do spreminjanja zakonodaje v smeri, ki bi posegle v pričakova(l)ne pravice. Tako je npr. v odločbi U-I-426/98 poudarilo, da imajo pričakovalne pravice denacionalizacijskih upravičencev prednost pred drugimi vrstami lastnine, ko je določilo, da ZIKS ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.

ZDen in ZIKS sta tranzicijska zakona, ki imata sistemski namen, to pa je poprava krivic in vračilo nezakonito odvzetega premoženja. V tem duhu je potrebno upoštevati vsa splošna načela denacionalizacijskih postopkov tudi z vidika njihovega osnovnega namena. Takšne pričakovalne pravice temeljijo na podlagi 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), ki je podlaga cele vrste pozitivno aktivističnih odločb Ustavnega sodišča, ki so bile namenjene varstvu koristi in pravic upravičencev glede vračanja krivično odvzetega premoženja.

Posledično takšni posegi tudi s strani upravnih organov in sodišč niso dopustni, zaradi česar pravnih podlag ni dovoljeno tolmačiti zožujoče, torej v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Pritožniki menijo, da je iz dosedanjega postopka razbrati, da so redna sodišča po celotni hierarhiji vse odločitve večkrat sprejemala v škodo upravičenca. V odločanje je že dvakrat poseglo tudi Ustavno sodišče, ki je v zadevi vračanja upravičencu A. A. zaplenjenega premoženja na ustavno pritožbo predlagatelja C. C. že odločalo in ustavni pritožbi z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 ugodilo ter razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju:

Vrhovno sodišče) številka II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012, sklep Višjega sodišča v Celju številka Cp 728/2011 z dne 24. 11. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah številka N 2/2011 z dne 21. 2. 2011 v delu, ki se nanaša na odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in zadevo v tem delu vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje. Ustavno sodišče je v zadevi ponovno odločalo o ustavni pritožbi predlagateljice in ji z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 ugodilo ter razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča številka II Ips 143/2017 z dne 11. 1. 2018, sklep Višjega sodišča v Celju številka Cp 553/2016 z dne 12. 1. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah številka N 19/2016 z dne 22. 8. 2016 in zadevo ponovno vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje.

To sodišče pa je z izpodbijano odločitvijo z dne 9. 5. 2023 očitno vstopilo v nov krog odločanja, pri čemer je odločitev ponovno materialno pravno zmotna in so z izpodbijanim sklepom ponovno kršene ustavne pravice pritožnikov do lastnine in do pravnega varstva v zvezi z njihovo pravico do premoženja, ki so ga zahtevali kot dediči po svojem pravnem predniku pok. A. A. na podlagi določil ZIKS. Pritožniki se v nadaljevanju pritožbe najprej opredeljujejo do presoje sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem pravice do izbire postopka in v zvezi s to problematiko najprej povzamejo opis dosedanjih postopkov.

Izpostavljajo, da so pritožniki (oziroma njihovi pravni predniki) dne 17. 5. 1993 vložili v skladu z ZDen zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaplenjeno njihovemu pravnemu predniku A. A. na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča, dne 13. 8. 1997 pa so isti predlagatelji vložili na podlagi določil ZIKS še predlog za vrnitev tega premoženja in plačilo odškodnine pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, saj je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996, ki je postal pravnomočen dne 13. 12. 1996, razveljavljena, kazenski postopek zoper A.

A. pa ustavljen. Postopek po ZDen se je vodil pred upravnim organom v Slovenskih Konjicah, od 13. 8. 1997 dalje pa vzporedno tudi pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah v nepravdnem postopku. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je sprva štelo, da je pristojno za vodenje postopka in je zato že na prvem naroku dne 16. 11. 1999 obravnavalo zadevo, udeleženci pa so se strinjali, da se postavi izvedenec ustrezne stroke zaradi ugotovitve vrednosti zaplenjenega premoženja. Na naroku dne 26. 10. 2000 pa je sodišče pozvalo predlagatelje, da se izjavijo glede na izbirno pravico, kje bodo nadaljevali postopek vrnitve zaplenjenega premoženja, torej ali pred upravnim organom ali pred sodiščem.

Hkrati je ugodilo predlogu predlagateljev in določilo izvedenca. Pred tem sta nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS priznavala pravno podlago za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS ter v svojih vlogah celo pozivala predlagatelje, da morajo izbrati postopek, v katerem bodo uveljavljali vrnitev zaplenjenega premoženja. Predlagatelji so zato na poziv sodišča in po prejemu izvedeniškega mnenja (22. 8. 2003) dne 13. 10. 2003 umaknili zahtevo za denacionalizacijo pred upravnim organom in je bil zato postopek pred upravnim organom ustavljen.

V vlogi upravnemu organu so predlagatelji izrecno navedli, da umikajo zahtevo za denacionalizacijo zato, ker uveljavljajo vrnitev zaplenjenega premoženja in plačilo odškodnine po določilih ZIKS v nepravdnem postopku pred sodiščem. Postopek pred upravnim organom se namreč vsebinsko sploh še ni začel, pred sodiščem pa je bilo že pridobljeno izvedeniško mnenje, pristojnosti sodišča pa tudi udeleženka RS ni nasprotovala. Postopek pred sodiščem se je nato nadaljeval vse do izdaje sklepa prvostopnega sodišča N 11/97 z dne 13. 4. 2006, ko se je sodišče izreklo za nepristojno ter predlog zavrglo.

Sodišče se je pri tem sklicevalo na tedaj objavljene judikate Vrhovnega sodišča II Ips 85/2004, II Ips 712/2005, II Ips 328/2003 in II Ips 275/2002. Po stališčih iz teh judikatov Vrhovnega sodišča je odločilna za presojo pristojnosti za vodenje postopka pravna podlaga, na podlagi katere je bilo upravičencu odvzeto premoženje (1., 2. ali 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ). Z navedenimi odločitvami je bila spremenjena dotlej uveljavljena sodna praksa, kar je razvidno iz tega, da je sodišče že obravnavalo zadevo po vsebini in da pristojnosti sodišča tudi udeleženi zavezanci niso nasprotovali.

Navedena odločitev prvostopnega sodišča je bila nato razveljavljena, v ponovnem postopku N 14/2007 pa je bil predlog predlagateljev zavrnjen, pritožba predlagateljev zavrnjena, z revizijskim sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 324/2010 je bila nato zadeva vrnjena prvostopnemu sodišču, ki je v postopku N 2/2011 odločilo enako in sta to odločitev potrdili Višje in Vrhovno sodišče z odločbami, ki jih je nato Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014. V ponovnem postopku so se vsa tri redna sodišča na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 postavila na stališče, da je sicer podana njihova pristojnost za odločanje o predlogu za vračilo premoženja upravičencu po določilih ZIKS, vendar pa predlog za vračilo premoženja zavrnila iz razloga, ker da upravičenec ob izdaji kazenske sodbe vojaškega sodišča ni imel nobenega premoženja več, ker da naj bi bilo to premoženje podržavljeno ex lege že z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ (6. 2. 1945).

Pri tem so sodišča evidentno zašla v neposredno protislovje, saj je podlaga za zaplembo premoženja v primeru, da je za odločanje o predlogu za vrnitev tega premoženja pristojno sodišče, lahko le (kasneje razveljavljena) kazenska sodba. Če bi bilo namreč premoženje upravičencu zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, potem je za odločanje o predlogu za vrnitev premoženja pristojen le upravni organ po določilih ZDen. Citirane odločitve so bile z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 razveljavljene, pri čemer je Ustavno sodišče izpostavilo, da bo moralo sodišče v ponovnem odločanju upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so pritožniki zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki temelji na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja (tč. 14.).

Glede na takšno stališče Ustavnega sodišča je oceni pritožnikov popolnoma jasno, da jim tudi tokratna odločitev odvzema pravico do učinkovitega varovanja pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Sodišče prve stopnje namreč na več mestih v izpodbijani odločbi (npr. v točki 16) ugotavlja, da so se predlagatelji prostovoljno odločili za postopek po ZIKS, zaradi česar so sami dolžni nositi posledice takšne odločitve. V zvezi s tem pritožniki izrecno opozarjajo, da je tudi Ustavno sodišče že potrdilo njihova zatrjevanja, da so se morali odločiti za en postopek prav na podlagi poziva sodišča in sodne prakse, pri čemer potek časa med pozivom in dejanskim umikom ne more imeti prav nobenega vpliva.

Pritožniki tako ponovno izpostavljajo, da jih je sodišče izrecno pozvalo, da se morajo odločiti glede postopka in tega poziva kasneje ni preklicalo. Posledično je neprerekano dejstvo, da so pritožniki zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča. Umik seveda ni bil podan pod grožnjo ali zvijačo, dejstvo pa je da tudi ne prostovoljno, ampak kot posledica poziva in obstoječe sodne prakse v času umika. Če umika ne bi bilo, bi tvegali, da se njihov predlog zavrže, kot ga je sodišče že ob prvem odločanju.

Tako je zaradi umika nastopila okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen, zaradi česar ocenjujejo, da jim je glede na ponovno enako stališče sodišče možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja dalo zgolj navidezno. Dejstvo je, da predlagatelji zgolj zato, ker so se odločili za en postopek, ne smejo biti prikrajšani pri uveljavljanju svojih pravic, saj se s tem posega v njihove pričakovalne pravice. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da v tem delu zmotno tolmači dejansko stanje, kar je privedlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožniki pa dodatno še izpostavljajo, da so ugotovitve sodišča tudi v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede vprašanja, ali je bilo pravnemu predniku pritožnikov premoženje zaplenjeno po AVNOJ-u ali s kazensko sodbo, pritožniki še vedno vztrajajo, da iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno med postopkom, izhaja edini logičen zaključek (materialnopravni sklep), da je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, da je v konkretnem primeru sodišče pristojno za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja, lahko sodišče odloča samo po določilih ZIKS in zaključi, da je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ. Ker je bila ta sodba razveljavljena, je sodišče ne samo pristojno, ampak tudi dolžno upoštevati, da kazenske sodbe ni več in glede vračila premoženja uporabiti ZIKS. Upravičenec je bil s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 obsojen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja. Ker je bila ta sodba razveljavljena, se posledice sodbe lahko popravijo le z uporabo določil ZIKS, saj je bil sprejem tega zakona namenjen prav temu in izenačitvi položaja obsojenih upravičencev z drugimi upravičenci, ki so uveljavljali enake zahtevke po ZDen.

V reviziji (zlasti točka 16. obrazložitve revizije) so se pritožniki sklicevali na številne odločbe Ustavnega sodišča in različno sodno prakso rednih sodišč in se na te revizijske navedbe v izogib ponavljanju sklicujejo tudi v tej pritožbi. Do revizijskih navedb se Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zadovoljivo opredelilo. Ustavno sodišče je v zadevi Up 1061/12 razveljavilo v prvotnem postopku, po razumevanju pritožnikov je v točki 10. obrazložitve navedlo razloge, zakaj mora sodišče o zahtevi predlagateljev meritorno odločiti.

V nadaljnjih točkah obrazložitve pa je opozorilo, da je prvostopno sodišče s pozivom k izbiri postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja pri predlagateljih vzbudilo utemeljeno zaupanje, da je ta poziv skladen z namenom ZDen in ZIKS in da je izbira postopka njihova zakonska pravica. Pri tem bi moralo sodišče opozoriti predlagatelje, da bo zaradi pravnih podlag podržavljenja predmet postopka tudi vprašanje pravne podlage njihovega zahtevka in s tem vprašanje pristojnosti (upravnega organa ali sodišča) za odločanje o njihovem zahtevku.

Zato in ker je sodišče tudi po pozivu nadaljevalo postopek na podlagi določb ZIKS ter izvajalo posamezne dokaze, so se pritožniki lahko utemeljeno zanesli, da so s tem, ko so sledili pozivu sodišča in izbrali sodni postopek, izbrali tudi pravilno pravno podlago zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja in pričakovali, da jim bo sodišče omogočilo učinkovito uveljavitev njihove pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, tako da bo meritorno odločilo o njihovem zahtevku. Prvostopno sodišče je nato res odločilo o zahtevku predlagateljev meritorno in zavrnilo zahtevek, to odločitev pa sta potrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče. Stališča vseh treh sodišč so po vsebini enaka kot v prvotnih z ustavno odločbo razveljavljenih sklepih, torej da upravičencu premoženje ni bilo odvzeto s kazensko sodbo temveč ex lege na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ, ki naj bi stopil v veljavo 6. 2. 1945. Z meritorno odločitvijo, s katero so sodišča zavrnila zahtevek na podlagi določb ZIKS iz vsebinsko enakih razlogov kot v prejšnjem postopku, so sodišča evidentno obšla odločitev in naziranje Ustavnega sodišča v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014. Po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazen zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju, ker med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljenjem na podlagi predpisov, navedenih v 3.

členu ZDen z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala. Z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 so bile tudi te odločitve razveljavljene in je bila zadeva ponovno vrnjena Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje. Sodišče prve stopnje pa je pod pretvezo meritornega odločanja ponovno odločilo enako ob enakem tolmačenju materialnega prava, za katerega je Ustavno sodišče že dvakrat ugotovilo, da ni ustrezno. Ponovna zavrnitev zahtevka je s tega vidika nerazumljiva, saj je Ustavno sodišče smiselno menilo, da je potrebno v predmetni zadevi odločiti o zahtevku po določilih ZIKS, ker so predlagatelji umaknili zahtevek po ZDen in se pri tem zanesli na to, da je pravna podlaga zahtevka podana tako po ZDen kot po ZIKS.

Zato bi sodišče v tem konkretnem primeru (po upravičenem umiku zahtevka po ZDen) moralo upoštevati pravno podlago iz ZIKS, torej da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča razveljavljena in so zato odpadle vse posledice te sodbe (odvzem prostosti, izguba jugoslovanskega državljanstva in zaplemba celotnega premoženja), da so odločbe vojaških sodišč veljale za izvršljive z dnem njihove pravnomočnosti, da je bila sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945.

Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da se v tem delu sploh ni opredelilo, zaradi česar je glede tega vprašanja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega pa sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nesporno je, da je bil prvi konkretni ukrep jugoslovanskih oblasti po koncu vojne sodba vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945. Vojaško sodišče je moralo biti seznanjeno z odlokom AVNOJ in ne samo z Uredbo o vojaških sodiščih in je lahko sodbo izdalo le na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, saj sicer upravičencu kot jugoslovanskemu državljanu ne bi izreklo poleg glavne kazni odvzema prostost si stransko kazen izgube državljanstva in zaplembe premoženja.

Tekom celotnega postopka od vložitve zahtevka po ZIKS dne 14. 8. 1997 dalje in tudi po odločitvah Ustavnega sodišča pritožniki zatrjujejo, da je bilo premoženje upravičencu zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča in da mora o zahtevku za vrnitev tega premoženja odločati le sodišče na podlagi določb ZIKS in upoštevati pogoje vračanja po ZIKS (in ne po ZDen) ter da je pravna podlaga za vračilo zaplenjenega premoženja le razveljavljena kazenska sodba vojaškega sodišča. Nazadnje so pritožniki to uveljavljali in podrobno utemeljili tudi v svoji reviziji z dne 2. 3. 2017 in se v izogib ponavljanju sklicujejo na navedbe v tej reviziji.

V točki 16. obrazložitve revizije so se pritožniki sklicevali na številne judikate, ki so bili sprejeti pred letom 2004, ko seje sodna praksa spremenila. Iz v reviziji citiranih odločb Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča izhaja, da se je sodna praksa glede pravne podlage za zahtevek po ZDen oz. ZIKS spremenila. Judikatura, ki jo navaja Vrhovno sodišče v svoji revizijski odločbi z dne 11. 1. 2018 pod opombo 6. k točki 14. obrazložitve temu pritrjuje in ne obratno. Pri tem sodišča celo spregledajo odločbo Ustavnega sodišča Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014, ki je, kot že navedeno, odločilo, da je za odločitev o zahtevku predlagateljev v konkretnem primeru po umiku zahteve za denacionalizacijo pristojno zgolj še sodišče, saj sicer ni mogoče doseči namena ZDen in ZIKS glede učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.

Upravičenec je že pred koncem vojne odšel na zdravljenje v Gradec. Do konca vojne je razpolagal z vsem svojim premoženjem, saj so podjetje vodili njegovi prokuristi, zasebno premoženje pa so upravljali njegovi pooblaščenci. Vse to izhaja iz navedb pritožnikov v denacionalizacijskem postopku. O avnojskih sklepih, ki naj bi stopili v veljavo 6. 2. 1945, ni imel pojma, saj le-ti na območju Slovenije, kjer je v tem času še potekala vojna, niso bili objavljeni, prav tako pa mu ni bila vročena niti sodba vojaškega sodišča niti odločba zaplembene komisije.

Da mu je bilo premoženja zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 so pritožniki kot njegovi dediči izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in kot osebi nemške narodnosti odvzeto jugoslovansko državljanstvo. To namreč izhaja iz sporočil, ki so jih še leta 1967 posredovali jugoslovanski organi avstrijskim organom. Kljub temu pa vsi trije sklepi rednih sodišč teh okoliščin ne upoštevajo in jih štejejo za brezpredmetne, ker da naj bi premoženje prešlo v državno last z uveljavitvijo 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 na podlagi deklaratorne odločbe zaplembene komisije z dne 4. 9. 1945 še pred zaplembo s kazensko sodbo z dne 20. 8. 1945. Predpisi, s katerimi je bil potrjen Odlok AVNOJ, so bili sprejeti kasneje, torej že po izreku sodbe vojaškega sodišča. Vsi kasnejši ukrepi so predstavljali ukrepe deklaratorne narave zaradi uveljavitve Odloka AVNOJ. V času sprejema teh ukrepov pravni prednik pritožnice zaradi kazenske sodbe sploh ni imel nobenega premoženja več, saj mu je bilo dejansko odvzeto s takojšnjo pravnomočnostjo kazenske sodbe vojaškega sodišča.

To so predlagatelji uveljavljali v vseh postopkih tako pred upravnimi organi kot pred sodišči. Tudi Odlok AVNOJ in sklep zaplembene komisije z dne 4. 9. 1945 ne navajajo popisa celotnega premoženja, ampak ravno tako zgolj splošno govorijo o vsem premoženju. Vpisi v zk so bili zgolj deklaratorne narave, saj je bilo premoženje konstitutivno odvzeto že s kazensko sodbo. Poleg tega upravičencu ti sklepi niso bili vročeni in se nanje ni mogel pritožiti, zato tudi ta okoliščina ne more iti v njegovo škodo. Sklepi zaplembene komisije, ki predstavljajo upravni akt, so nični, ker niso mogli zapleniti premoženja, ki je že bilo zaplenjeno s kazensko sodbo.

Posledično so tudi vknjižbe v zemljiško knjigo, ki temeljijo na takšnih ničnih sklepih, neveljavni. Pritožba meni, da Odlok AVNOJ-a ni pravni akt, ki bi sam neposredno lahko učinkoval ne glede na določene formulacije v odloku in po oceni pritožbe ne more predstavljati konkretnega pravnega akta za zaplembo premoženja. Tudi če odmislimo neustavnost takšnega odloka že zaradi retroaktivnega učinkovanja, ki ga je uvedel zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestaciji premoženja odsotnih oseb iz avgusta 1946, je jasno da Odlok kot tak ne more predstavljati konkretne pravne podlage za razlastitev.

Že sam odlok je namreč predvideval izdajanje upravnih odločb o zaplembi oziroma na sodne odločbe o zaplembi, kadar je šlo za imetje vojnih zločincev in njihovih pomagačev. Takšno stališče potrjujejo določbe 4. člena zakona, kot tudi določilo 2. člena in 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine. Zakon o konfiskaciji je določal, da se sme zapleniti zgolj premoženje tistih oseb, zoper katere je bila izrečena zakonita odločba o zaplembi. Pravni sistem je torej že v tistem času temeljil na podržavljenju premoženja z odločbami in sodbami, ne pa na neposrednem učinkovanju Odloka AVNOJ-a.

Trenutek prehoda premoženja je tako predstavljal trenutek pravnomočnosti takšne odločbe, v konkretnem primeru kazenske sodbe, ki je bila globoko konstitutivne narave. Kasnejše realizacije sprememb v zk pa niso konstitutivne narave, ampak zgolj deklaratorne. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je bila sodna odločba izdana pred odločbo zaplembene komisije. Po takšni pravnomočni sodni odločbi se ravno obratno od stališča sodišča prve stopnje z odločbo zaplembene komisije ni bilo ničesar več mogoče zapleniti, čeprav je bila kasneje izdana upravna odločba.

Ker premoženje tudi v odločbi 4. 9. 1945 ni opredeljeno posamično, temveč zgolj kot zaplemba vsega premoženja, v času izdaje odločbe z dne 9. 4. 1946 pa je bila sodba kazenskega sodišča tudi že pravnomočna, upravne odločbe niso mogle biti realizirane, ker upravičenec v času njihove izdaje ni imel več premoženja, ker je bilo predhodno že zaplenjeno s kazensko sodbo. Tako gre pri kasneje izdanih upravnih odločbah o zaplembi za naknadno realizacijo podržavljenja, kije bilo predhodno že izvedeno s sodno zaplembo premoženja. Takšen postopek pa je skonstruiran v škodo upravičenca, kar ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je hotel z noveliranjem ZIKS in ZDen med drugim okrepiti položaj upravičencev, če se je v primeru zaplemb premoženja s kazensko sodbo skrčil obseg pričakovalne pravice.

Ob upoštevanju vsega navedenega je v konkretni zadevi tako materialno pravno zmotno trditi, da je bila podlaga za odvzem premoženja upravna odločba in ne kazenska sodba. Pa tudi, če bi bilo temu tako, glede na odločitve ustavnega sodišča in namen ZIKS in ZDen, to ne sme odvzeti pravice upravičencu do vračila premoženja, ki je namenjeno odpravi krivic.

3. Na pritožbo je odgovorila le prva nasprotna udeleženka, ki se v odgovoru zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša še stroške svojega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej nepravdni zadevi so predlagatelji dne 14. 8. 1997 vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja in za plačilo odškodnine za tisti del zaplenjenega premoženja, za katerega vrnitev v naravi ni več mogoča. Navajali so, da je bil A. A. s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, obsojen na dvajset let odvzema prostosti s prislinim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja, da je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Kr 142/96, z dne 2. 12. 1996, ki je postal pravnomočen dne 13. 12. 1996, razveljavljena in kazenski postopek zoper A. A. ustavljen. Predlog so vložili na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Trdili so, da je bilo premoženje v času zaplembe sestavljeno iz nepremičnin, pripisanih pri vložnih številka 37, 140, 338, 397, 425, 440, in 453, vse k.o. ..., pri vi. št. 337 k.o. ..., pri vi. št. 132 k.o. ... in pri vi. št. 292 k.o. ..., podjetja B. ter premičnega premoženja v B. in stanovanjski hiši na naslovu ... Zahtevali so tudi plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja za obdobje od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve. (O tem delu zahtevka je že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 21. 2. 2011, opr. št. N 2/2011). Predhodno so pri pristojnem upravnem organu Občine Slovenske Konjice predlagatelji podali tudi zahtevo za denacionalizacijo s sodbo zaplenjenega premoženja. Ta predlog so v letu 2003 umaknili in zahtevali, da se o vrnitvi premoženja oziroma odškodnini odloči v tem nepravdnem postopku.

7. V tem nepravdnem postopku je bilo že večkrat odločeno, tudi pravnomočno, vendar so bile vse dosedanje odločitve sodišč razveljavljene, nazadnje z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022, s katero so bili razveljavljeni sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 143/2017 z dne 11. 1. 2018, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 553/2016 z dne 12. 1. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. N 19/2016 z dne 22. 8. 2016, zadeva pa vrnjena v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah z ugotovitvijo, da je bila z izpodbijanimi odločitvami vseh treh sodišč, ker niso zadostile zahtevi Ustavnega sodišča v odločbi Up-1061/2012, da mora biti vsebinska odločitev o zahtevku utemeljena z materialnopravnimi argumenti, sprejemljivimi z vidika pravice iz 33. člena Ustave in ki pritožnici onemogočajo učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, pritožnici kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišču je bilo dano navodilo, da bo moralo pri ponovnem odločanju ravnati tako, da bo upoštevalo stališča Ustavnega sodišča, navedena že v odločbi št. Up-1061/12 in ponovljena v tej odločbi, ter odločitev o predlogu predlagateljev utemeljiti z razlogi, ki bodo skladni z ustavnopravnimi zahtevami iz 33. člena Ustave. Zlasti bo moralo ustrezno upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so predlagatelji zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki je temeljil na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

8. V novem postopku, v katerem je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo za odločitev v tej zadevi predstavljajo določila 145. člena ZIKS, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja. Najprej je zavrnilo ugovora aktivne legitimacije predlagateljev in pasivne legitimacije prvega nasprotnega udeleženca. Ugotovilo in zaključilo je namreč, da so predlagatelji pravni nasledniki, dediči pokojnega upravičenca A. A., ki je bil najprej s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 obsojen, premoženje pa zaplenjeno.

Ker je bila ta kazenska sodba vojaškega sodišča s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 2. 12. 1996, opr. št. II Kr 142/96, ki je postal pravnomočen 13. 12. 1996, razveljavljena in kazenski postopek zoper A. A. ustavljen, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so v skladu s 1. odstavkom 145. člena ZIKS, ki določa, da če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, predlagatelji za uveljavljanje tovrstnega zahtevka aktivno legitimirani. Ugovor pasivne legitimacije prvega nasprotnega udeleženca pa je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je v predlogu zahtevano premoženje tudi v njihovi lasti, zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja v naravi pa so v skladu z določilom 145.b člena ZIKS vse pravne osebe, v premoženju katerih so zaplenjene stvari, ki še niso v zasebni lasti.

V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, na kakšni podlagi je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last in zaključilo, da je v državno last prešlo to premoženje že na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 z dnem njegove uveljavitve, torej ex lege, po samem zakonu, t.j. dne 6. 2. 1945. Zaključilo je še, da predlagatelji niso uspeli dokazati, da je premoženje A. A. prešlo na državo na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, saj je bila ta izdana po prehodu premoženja v državno last in ob izdaji te sodbe A.

A. ni bil več lastnik premičnega in nepremičnega premoženja na območju ... in kar ni bilo v njegovi lasti, ni moglo preiti na drug subjekt. Ker predlagatelji niso uspeli dokazati, da je bil pravni prednik predlagateljev ob izdaji sodbe vojaškega sodišče lastnik premoženja, katerega vrnitev zahtevajo na podlagi določb ZIKS, je sodišče njihov zahtevek po vrnitvi v predlogu navedenega premoženja zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju sklepa (v točkah od 27. do 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa) opredelilo še do pravice predlagateljev do izbire postopka in do posledic takšne izbire, do okoliščine poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen, izreklo pa se je tudi o skladnosti svoje odločitve z ustavnopravnimi zahtevami iz 33.

člena Ustave, vse v skladu z navodili Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-507/18 z dne 9. 6. 2022.

9. Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A.

A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji, t.j. sporočil jugoslovanskih organov avstrijskim organom, ki se nahajajo v prilogah A22-A27. Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS, saj je šele na naroku dne 16. 12. 2014 (takrat je prva nasprotna udeleženka vložila tudi pripravljalno vlogo na to temo) tudi oziroma predvsem zaradi spremembe sodne prakse (še zlasti judikat Vrhovnega sodišča opr.

št. II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004) postalo sporno oziroma je postalo pomembno vprašanje, ali je bila podlaga za zaplembo kazenska sodba vojaškega sodišča ali pa Odlok AVNOJ-a. S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli.

Ta obveznost sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso 1 in pravno teorijo 2 ne velja zgolj za pravno nepomembne in očitno neutemeljene navedbe (in dokazne predloge) strank. Za zgoraj izpostavljene navedbe in dokazne predloge predlagateljev pa ni mogoče kar a priori zavzeti stališča, da gre pri njih za pravno nepomembne oziroma očitno neutemeljene navedbe in dokazne predloge, zato bi se do njih sodišče prve stopnje moralo opredeliti in sicer tako v zvezi s presojo vprašanja, na kakšni podlagi je bilo pravnemu predniku predlagateljev zaplenjeno premoženje, ki je predmet njihovega zahtevka za vračilo, ali na podlagi Odloka AVNOJ ali na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča, kot tudi v okviru presoje vpliva poziva sodišča na izbiro postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

10. Ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa so že same po sebi v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 terjale razveljavitev izpodbijanega sklepa. Gre namreč za absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, ki so takšne narave, da jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ne more kot prvo navesti razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in namesto njega navesti manjkajoče razloge glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, ali pa so ti v takšni meri pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti. Prav tako se tudi ne more kot prvo opredeliti do (dejanskih in pravnih) navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Ker se ugotovljene procesne kršitve nanašajo na fazo izdaje oziroma pisne izdelave sklepa, pritožbeno sodišče zadeve sodišču prve stopnje ni vrnilo v nov postopek temveč le v novo izdajo in izdelavo sklepa. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki ima v tem konkretnem primeru glede na naravo, zapletenost in pomembnost zadeve za udeležence postopka prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Z razveljavitvijo sklepa in vrnitvijo zadeve le v novo izdajo in izdelavo sklepa sodišču prve stopnje pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj se s tem sam postopek, ki je sicer res že dolgotrajen, ne bo bistveno podaljšal.

11. Napotki sodišču prve stopnje izhajajo že iz zgoraj navedenega, zato podrobnejši niti niso potrebni. Pritožbeno sodišče pa kljub temu opozarja še na to, da bo moralo sodišče prve stopnje pri novi izdaji in izdelavi sklepa, ko se bo opredelilo do vseh pravno pomembnih dejanskih in pravnih vprašanj in navedb udeležencev postopka, (dodatno) tudi do zgoraj izpostavljenih navedb predlagateljev, paziti na to, da bo svojo odločitev argumentiralo v skladu z navodili Ustavnega sodišča v odločbi Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022. Ustavno sodišče je namreč sodišču v tej odločbi naložilo, da bo moralo pri ponovnem odločanju ravnati tako, da bo upoštevalo stališča Ustavnega sodišča, navedena že v odločbi št. Up-1061/12 in ponovljena v tej odločbi, ter odločitev o predlogu predlagateljev utemeljiti z razlogi, ki bodo skladni z ustavnopravnimi zahtevami iz 33. člena Ustave, da bo moralo zlasti ustrezno upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so pritožnica in drugi predlagatelji zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki je temeljil na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

12. Najpomembnejše stališče, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi Up-1061/12-32 in nato ponovilo tudi v odločbi Up-507/18-19, pri svoji odločitvi pa ga je dolžno upoštevati tudi sodišče prve stopnje, je stališče o pomenu zaupanja posameznika, da bo sodišče, ker ga k temu zavezuje 125. člen Ustave, odločilo skladno z Ustavo in zakonom ter o pomembnosti in pomenu poziva sodišča k izbiri postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja. Pri tem je Ustavno sodišče pojasnilo, da po ustaljeni ustavnosodni presoji možnost izbire postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja sicer velja le za tiste obsojence (oziroma njihove pravne naslednike), ki jim je bilo premoženje podržavljeno (le) na podlagi kasneje razveljavljene kazenske sodbe, ki je bila izdana na podlagi katerega od predpisov iz 3. ali 4.

člena ZDen. Kljub temu pa je glede na dejanske okoliščine tega primera, ko je sodišče predlagatelje izrecno pozvalo k izbiri postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja, ki ga je utemeljilo s sklicevanjem na "izbirno pravico", Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je s takšnim pozivom sodišče pri predlagateljih vzbudilo utemeljeno zaupanje, da je ta poziv skladen z namenom ZDen in ZIKS ter da je izbira postopka njihova zakonska pravica, saj niti iz zapisnika niti iz drugih listin v sodnem spisu obravnavane zadeve ne izhaja, da bi sodišče predlagatelje bodisi ob pozivu bodisi kasneje, preden so ti pri upravnem organu umaknili zahtevo za denacionalizacijo, opozorilo, da bo (zaradi različnih pravnih podlag podržavljenja) predmet presoje v postopku, ki ga bodo izbrali, tudi vprašanje pravne podlage njihovega zahtevka, da so se zato in ker je sodišče tudi po pozivu nadaljevalo postopek na podlagi določb ZIKS ter izvajalo posamezne dokaze, predlagatelji lahko utemeljeno zanesli, da so s tem, ko so sledili pozivu sodišča in izbrali sodni postopek, izbrali tudi pravilno pravno podlago zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja, zato so lahko upravičeno pričakovali, da jim bo sodišče omogočilo učinkovito uveljavitev njihove pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja tako, da bo meritorno odločilo o njihovem zahtevku.

Izreklo se je tudi glede stališča sodišč, po katerem upravičenci, ki so vrnitev (z Odlokom AVNOJ in kazensko sodbo) podržavljenega premoženja zahtevali tako v upravnem postopku na podlagi določb ZDen kot tudi v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS in so za uveljavljanje pravice do vrnitve tega premoženja na poziv sodišča izbrali sodni postopek, zahtevo za denacionalizacijo istega premoženja pa umaknili, te svoje pravice na podlagi določb ZIKS ne morejo več uveljavljati, to pa iz razloga, ker je sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe.

Sprejelo je stališče, da glede na to, da se je v času, ko so predlagatelji vložili predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS, že iztekel rok, ki ga je v prvem odstavku 64. člena ZDen zakonodajalec določil za vložitev zahtevkov za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, taka razlaga zakonske ureditve ni skladna z namenom vračanja podržavljenega premoženja po ZIKS in ZDen. To stališče je Ustavno sodišče ponovilo in še nadgradilo v kasnejši odločbi Up-507/18-19, ko je zavzelo stališče, da okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v takrat izpodbijanem sklepu, t.j. da so predlagatelji postopek po ZIKS izbrali zaradi težkega bremena dokazovanja državljanstva, zlasti pogoja lojalnosti, zahtevanega v postopku po ZDen in da v to niso bili prisiljeni, omenilo pa je tudi razvoj sodne prakse v zvezi z razmerjem med postopkoma po ZIKS in ZDen, ne morejo spremeniti pomena stališč iz odločbe št.

Up-1061/12 in da za obravnavano zadevo to pomeni, da takšno stališče ne more drugače vplivati na dejstvo poziva, naj predlagatelji izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali pravico do vrnitve podržavljenega premoženja (torej na podlagi stališča o možnosti izbire postopka tudi v primerih, ko je bilo lastniku premoženje podržavljeno tako na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen kot tudi v kazenskem postopku, ko je šlo torej za podvajanje podlag podržavljanja premoženja), saj v nobenem primeru možnost izbire ne more imeti le formalnega pomena, ampak mora pomeniti možnost izbire med postopki, v katerih lahko posameznik v skladu z zakonskimi pogoji doseže vrnitev podržavljenega premoženja.

13. Tudi to, kako je pri svoji odločitvi upoštevalo to stališče Ustavnega sodišča, bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, ko bo izdalo in izdelalo nov sklep o predlogu predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja.

14. Ker to glede na ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, ki so terjale njegovo razveljavitev, ni potrebno, se o preostalih pritožbenih navedbah pritožnikov pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

15. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

1 Pimerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016.

2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 287-301 in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, str. 53-63.