Appeal dismissed; military readiness for border guard falls under EU Working Time Directive, not exemptions. Court upheld first instance ruling on pay calculation.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožniku v zvezi s stražo za mesece in v zneskih kot izhajajo iz točke I.a) izreka, ter v zvezi z varovanjem državne meje za mesece in v zneskih kot izhajajo iz točke I.b), zavrnilo pa je višji zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov iz te točke pred 7. 10. 2019. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo v zvezi s pripravljenostjo na delo na delovnem mestu ali določenem kraju za naloge v zvezi s terenskim usposabljanjem in vajami v točki II izreka in toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 68,19 % njegovih stroškov, tožnik pa toženki 31,81 % njenih stroškov (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbo (tožbeni zahtevek) v delu, v katerem je tožnik vtoževal razliko dodatka za stalno pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj, urjenja in usposabljanja. Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodnega podčastnika, nato pa četnega podčastnika v poveljniško logistični četi A., pri čemer je skrbel, da so imeli vojaki potrebno opremo in nastanitev za izvedbo vaj, obenem pa je opravljal njihovo usposabljanje. Priča B. B. je izpovedal, da je vsak teren specifika, zato so tudi vaje in usposabljanja imele različno naravo, ki pa je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Toženka je na splošno trdila, da so vse vaje izključene iz področja uporabe Direktive. Glede na dejstvo, da dokazni postopek glede narave posameznih vaj in usposabljanj ni bil izveden, predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, posledično pa predlaga tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, saj je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi vseh pritožbenih razlogov z obsežno pritožbo pritožuje toženka. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti varovanja državne meje in vojaške straže ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena odločalo v škodo toženke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, odločitev pa predstavlja sodbo presenečenja. Toženka je bila dolžna dokazati le, da je dejavnost izključena s področja uporabe direktive, ne pa tudi, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik.

Čeprav je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz izreka sodbe Sodišča EU C‑742/19, se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. Toženka je v postopku zatrjevala, da je straža taka posebna dejavnost, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka glede straže presojalo zgolj po kriteriju ali je straže mogoče organizirati po kriteriju 12/12, drugih kriterijev ni presojalo, čeprav ga je toženka nanje opozarjala. Sklicuje se na pisno izjavo priče C.

C. in izjavo dr. D. D., ki jo delno skenira tudi v pritožbi, čeprav gre za listino, ki je že vložena v spisu. Navaja, da sodišče posameznih izvedenih dokazov ni ocenilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Enake argumente toženka navaja tudi glede intervencijske skupine E., za katero je toženka v postopku zatrjevala, da predstavlja posebno dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Sodišče prve stopnje je navedbe toženke zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo VS RS VIII Ips 196/2018, ki po pritožbenem stališču ne ne bi smela imeti neposrednih učinkov na ta spor.

Tožnik ni opravljal običajne straže, ampak je nalogo izvajal v okviru intervencijske skupine, predstavlja sodne prakse, ni pa se opredelilo do večine njenih navedb. Stražo je napačno štelo za običajno službo, saj pri presoji ni upoštevalo, da gre za aktivnost, ki jo opravlja oborožena enota izurjenih pripadnikov Slovenske vojske, ki varuje objekte izrednega pomena za varnost države na način, da pri tem ni primerna rotacija zaposlenih. Pri vojaških objektih vedno obstaja možnost izrednih dogodkov, zato njihovega varovanja ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti.

Pri presoji se je napačno in pomanjkljivo opredelilo do listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z varovanjem državne meje. Ni opravilo dokazne ocene o tem ali naloga varovanja državne meje predstavlja vojaško operacijo in zaključilo, da je varovanje državne meje po zakonu v pristojnosti policije, pripadniki SV pa so tem zgolj v podporni vlogi. Svojo odločitev, da ne gre za izjemo od uporabe Direktive zmotno opredeljuje z ugotovitvijo, da dejavnosti, ki traja že več let, ni mogoče označiti za izredno situacijo.

Ni upoštevalo, da so se aktivnosti na meji začele s sklepom Vlade in se je operacija Odboj izvajala na podlagi direktive o sodelovanju SV in Policije. Dokazno tudi ni ocenilo izpovedi strokovne priče dr. D. D. Čeprav sta elemente vojaške operacije v času, ko je varovanje državne meje opravljal tožnik, dokazali izpovedi prič F. F. in pisna izjava D. D., je sodišče napačno zaključilo, da operacija Odboj ni odziv na izredno situacijo in ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Ker ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, niti obrazložilo svoje odločitve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP. Z odločitvijo je poseglo v pravico države, da neko vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki ne more imeti učinkov v obravnavanem sporu, in ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ker je dejavnosti straže in varovanja državne meje umestilo v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, je napačno uporabilo materialno pravo. Napačna je zavrnitev argumenta toženke v zvezi z neprimernostjo vsakodnevnih rotacij pripadnikov v času epidemije COVID-19, ko je bilo sprejetih večje število ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe SARS-CoV-2, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

V obdobju epidemije so bili zagotovo izpolnjeni razlogi, ki utemeljujejo izjemo od uporabe direktive po tretji alineji sodbe Sodišča EU C-742/19. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je mogoče za naloge varovanja meje in straže v obdobju epidemije trditi, da rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednih dogodkov, saj je šlo za izredne razmere svetovne razsežnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša stroške pritožbe.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagali, naj jo kot neutemeljeno zavrne in nasprotni stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev razen delno o potrebnih stroških postopka toženke. Pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki v vtoževanem obdobju na delo razporejen na formacijsko dolžnost višji enotovni podčastnik v ... brigadi, ... četa. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj na terenu, varovanja meje in straže, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje in stražo, zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za čas vojaških vaj in usposabljanj.

K pritožbi tožnika

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS). Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.

10. Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov: ukazov toženke, pisnih izjav F. F. in G. G. ter izpovedi tožnikovega nadrejenega H. H. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, in da je tožnik na teh usposabljanjih sodeloval v dvojni vlogi, in sicer kot logistična podpora, kakor tudi v vlogi vadbenca. Pripadniki logistične podpore se usposabljajo skladno z enoto, ki se usposablja. Morajo se prilagajati poteku usposabljanja prav tako kot drugi pripadniki, ki se usposabljajo. Ne poznajo scenarija posamezne vaje, čeprav so te vnaprej načrtovane, zato se morajo v takem primeru ustrezno odzvati in nuditi ustrezno logistično podporo. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, tudi ekstremnih. Da rotacija pripadnikov logistične enote ni možna, izhaja tudi iz pisnih izjav G. G. in F. F. Tožnik je opravljal naloge, ki bi jih moral opravljati tudi v primeru vojnega napada ali druge nevarnosti, tako da s svojim delom ni pomagal le pri izvedbi vojaških vaj, ampak se je, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, tudi sam uril.

11. Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije.

12. Ob ugotovitvi, da narava vojaških vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo nacionalno zakonodajo. Po drugem odstavku 97.e člena ZObr se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, tožniku pa za pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj in usposabljanj na podlagi drugega odstavka 46. člena KPJS pripada le dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do 100 % osnovne plače v tem delu utemeljeno zavrnilo.

K pritožbi toženke

13. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Opredelilo se je do vseh za odločitev pomembnih navedb toženke, vse izvedene dokaze je pravilno in skrbno presodilo, na podlagi vsakega posebej ter vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka dokazno oceno sprejelo skladno z določbo 8. člena ZPP.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.

16. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik stražo opravljal izključno v okviru skupine E. in da je bilo delo v E. evidentirano enako kot opravljanje straže. Kljub stališču toženke, ki enači dejavnost E. s stražo, da gre za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje in da pri njeni organizaciji in izvedbi ni mogoče uvesti sistema rotacije ali načrtovanja, saj bi uvedba več rotacij imela nepopravljive posledice in bi se potencialno povečala ranljivost objektov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za dejavnost, ki se opravlja kot dejavnost varovanja objektov v mirnem času. Ni se izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, opravljala se je kot redna dejavnost. Osnova naloga E. je izvajanje obhodov vseh objektov v območju odgovornosti skladno z mesečnim načrtom. Posamezna E. skupina je sestavljena iz štirih vojakov, in sicer poveljnika in treh pripadnikov. Sodišče prve stopnje je kljub zatrjevanju toženke, da je intervencijski čas te skupine 15 minut, na podlagi izpovedi prič I. I. in H. H. pravilno ugotovilo, da je rotacija možna (v 12 urnih izmenah) tudi v tem primeru. I. I., ki je kot pripravljalec izvedbenih dokumentov za E. na nivoju brigade dober poznavalec njenega delovanja, je namreč izpovedal, da bi imelo delo E. v 12 urnih rotacijah določene negativne posledice, vendar bi bilo tudi v takšni organizaciji cilje E. definitivno možno doseči. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja še, da toženka tudi ni zatrjevala kako pogoste so intervencije, ki jih mora skupina E. izvesti v roku 15 min.

17. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, nakar se je ta dejavnost oboroženih sil leta 2020 preoblikovala v operacijo Odboj. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom obrazložitve sodbe, da bi pojav množičnih migracij kvečjemu v začetni fazi lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno. Pravilna je tudi ugotovitev, da tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije kot izhajajo iz sodbe SEU. Ta je definirana kot izredna okoliščina npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja zdravja in varnosti skupnosti, a bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno spoštovati vsa z Direktivo določena pravila. Da pri varovanju državne meje ne gre za izredne razmere izhaja tudi iz odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 vse z dne 14. 5. 2024. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo pisni izjavi dr. D. D. in F. F., odločitev pa je tudi v tem delu pravilno obrazložena in utemeljena, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to neutemeljeno zatrjevano v pritožbi. S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard vojaške operacije v pravem pomenu besede.

19. Pravilna je tudi presoja obstoja izjeme po drugi in četrti alineji izreka sodbe C‑742/19. Toženka v pritožbi neutemeljeno razlikuje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo uvedbe takšnega sistema pri varovanju meje. Glede na ugotovitev, da je toženka varovanje meje pred letom 2020 izvajala z rotacijo zaposlenih, tako da ni posegala v jamstva na področju trajanja delovnega časa in počitka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil sistem rotacije možen tudi po uvedbi operacije Odboj. Ker gre takšno organizacijo dela šteti za uresničljivo, je logičen zaključek, da je sistem rotacije pri varovanju meje primeren, tj. v skladu s pravili in tudi z namenom te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi bilo varovanje meje mogoče izvesti tako, da se upošteva pravila o organizaciji delovnega časa, zato odstop od Direktive 2003/88/ES ne bi bil upravičen.

20. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo argumente toženke v zvezi z neprimernostjo vsakodnevnih rotacij pripadnikov v času epidemije COVID-19, ko je bilo sprejetih večje število ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Sodišče tega stališča pravilno ni upoštevalo. Delo v mehurčku bi toženka lahko dosegala na način, da bi na stražo v dnevnih rotacijah pošiljala vojaške enote, v katerih bi bili vedno isti pripadniki, enako pa velja tudi za varovanje državne meje.

21. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

22. Ker s pritožbama strank uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli. Svoje stroške odgovorov na pritožbo pa skladno s 155. členom ZPP tudi krijeta sami, saj z njima k odločitvi o pritožbah nista bistveno prispevali.