Court allows appeal against dismissal of fraud charge, ruling data on payment cards constitutes the original payment instrument.

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

[JEDRO]

Pritrditi je pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kot pravilno navaja, se plačilne kartice kot negotovinsko plačilno sredstvo pojavljajo v plačilnem prometu kot standardizirane plastične kartice, ki so nosilci podatkov v obliki vtisnjenega zapisa, magnetnega zapisa in zapisa v elektronskem vezju. Ti trije zapisi in z njim povezani podatki o imetniku kartice, njenem izdajatelju in možnosti njene uporabe tako pri plačevanju kot tudi pri dvigovanju gotovine na bankomatih, omogočajo preverjanje s podatki v evidenčni centralni bazi izdajatelja pred izvedbo vsake brezgotovinske transakcije. Pri plačilnih karticah je tako bistvena njihova funkcija nosilca podatkovnih zapisov, ki omogočajo poslovanje. Zato se izvornost plačilne kartice tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanaša na vprašanje, ali je obdolženec uporabil fizično (plastično) plačilno kartico kot nosilec podatkov, ampak na vprašanje, ali je uporabil izvorne, to je nespremenjene plačilne podatke, ki so na tem nosilcu zapisani. Kot pravilno izpostavlja pritožba, zavarovana kazenskopravna dobrina po drugem odstavku 246. člena KZ-1 ni nosilec podatkov (kos plastike), ampak negotovinsko plačilno sredstvo, torej podatki, ki omogočajo plačilo in s tem varnost brezgotovinskega poslovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/4532/2022 z dne 10. 8. 2023 zoper obdolženega A. A., v delu, v katerem se mu pod točko 2. obtožbe očita storitev kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP neutemeljeno zavrglo obtožni predlog zoper obdolženca glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1, ko je presodilo, da dejanje, ki se mu očita pod 2. točko obtožbe, ni kaznivo dejanje. Napačno je namreč ocenilo, da v opisu niso konkretno navedeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ker uporaba podatkov iz fotografij sprednje in zadnje strani bančne kartice oškodovanca ne predstavlja zakonskega znaka uporabe negotovinskega plačilnega sredstva v izvorni obliki.

5. Pritrditi je pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kot pravilno navaja, se plačilne kartice kot negotovinsko plačilno sredstvo pojavljajo v plačilnem prometu kot standardizirane plastične kartice, ki so nosilci podatkov v obliki vtisnjenega zapisa, magnetnega zapisa in zapisa v elektronskem vezju. Ti trije zapisi in z njim povezani podatki o imetniku kartice, njenem izdajatelju in možnosti njene uporabe tako pri plačevanju kot tudi pri dvigovanju gotovine na bankomatih, omogočajo preverjanje s podatki v evidenčni centralni bazi izdajatelja pred izvedbo vsake brezgotovinske transakcije. 1 Pri plačilnih karticah je tako bistvena njihova funkcija nosilca podatkovnih zapisov, ki omogočajo poslovanje.

Zato se izvornost plačilne kartice tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanaša na vprašanje, ali je obdolženec uporabil fizično (plastično) plačilno kartico kot nosilec podatkov, ampak na vprašanje, ali je uporabil izvorne, to je nespremenjene plačilne podatke, ki so na tem nosilcu zapisani. Kot pravilno izpostavlja pritožba, zavarovana kazenskopravna dobrina po drugem odstavku 246. člena KZ-1 ni nosilec podatkov (kos plastike), ampak negotovinsko plačilno sredstvo, torej podatki, ki omogočajo plačilo in s tem varnost brezgotovinskega poslovanja.

Nenazadnje takšno razlago zakonskega znaka uporabe plačilnega sredstva v izvorni obliki potrjuje tudi Direktiva (EU) 2019/713 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o boju proti goljufijam in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/413/PNZ (v nadaljevanju Direktiva), na podlagi katere je bila z novelo KZ-1I ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena dodana v KZ-1. Skladno z 2. členom Direktive pojem "negotovinski plačilni instrument" pomeni nematerializirano ali materializirano zaščiteno napravo, predmet ali zapis ali kombinacijo navedenega, ki ni zakonito plačilno sredstvo in ki posamično ali v povezavi s postopkom ali več postopki imetniku ali uporabniku omogoča prenos denarja ali denarne vrednosti, vključno prek digitalnih sredstev menjave.

To pomeni, da tudi zapis podatkov na plačilni kartici predstavlja plačilno sredstvo v izvorni obliki, če ti podatki omogočajo izvršitev plačila. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 je tako mogoče storiti ne le z neupravičeno uporabo negotovinskega plačilnega sredstva v fizični obliki, ampak tudi z neupravičeno uporabo izvornih podatkov z negotovinskega plačilnega sredstva, do katerih je storilec prišel na nezakonit način.

6. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi višjega državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člen ZKP).

1 J. Kozina, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, str. 1081