Appeal dismissed; court held actual business expenses matter more than statutory 80% presumptions for tax assessment.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks.

Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev (I. točka izreka), odlog (II. točka izreka) in obročno plačilo (III. točka izreka) sodne takse v postopku izdaje začasne odredbe in za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče pri ocenjevanju premoženjskega stanja prve tožeče stranke ni upoštevalo specifik prihodkov samostojnega podjetnika posameznika z normiranimi stroški in ni upoštevalo, da njeni prilivi niso njen mesečni dohodek. Na račun dobiva neenakomerne prilive, ki tudi po odbitku odlivov niso njen neto mesečni dohodek, kot to napačno izhaja iz sklepa, temveč razlika med prilivi in odlivi predstavlja osnovo, od katere mora prva tožeča stranka plačevati davke in prispevke, šele po plačilu teh pa je možno ugotavljati njen neto prihodek. Na transakcijskem računu ugotovljena sredstva v znesku 13.209,14 EUR niso njena osebna sredstva, temveč je znesek v celoti namenjen opravljanju dejavnosti ter plačilu davkov in prispevkov. Pretežni del teh sredstev predstavlja pobrani DDV, ki ga prenakazuje v državni proračun in torej ta sredstva niso v njeni lasti. V letu 2023 je obveznost iz naslova DDV znašala 12.949,28 EUR. Sodišče je stanje na računu ugotavljalo pred zapadlostjo plačila davkov in prispevkov, navedeni znesek pa zmotno štelo za njeno osebno premoženj, čeprav je v resnici na svojem osebnem računu beležila izgubo. Sklep je glede osebnega premoženjskega stanja prve tožeče stranke tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti. Zaradi davčnih obveznosti in plačila prispevkov prva tožeča stranka nikakor ne prejema 8.249,18 mesečno. Podala je relevantne navedbe in predložila obračun akontacije dohodnine za 2022, ki ga sodišče ni upoštevalo, čeprav iz obračuna izhaja, da je normiranka, ki ima davčno priznanih 80 % odhodkov in ji je od prihodkov 71.830 EUR kot dohodek ostalo le 14.366 EUR oziroma 1.197,17 EUR mesečno. Tudi v letu 2023 se položaj ni bistveno spremenil, mesečni dohodek je po odbitju priznanih normiranih stroškov znašal 1.611,70 EUR, kot izhaja iz dohodninske odločbe, ki je k predlogu še ni mogla priložiti, ker se proračunsko leto še ni zaključilo.

3. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je tudi druga tožeča stranka normirana samostojna podjetnica, katere neenakomerni prilivi niso njen dohodek; po davčno priznanih odhodkih ji je v letu 2023 na mesečni ravni ostal dohodek 730,97 EUR, česar pa sodišče ob izgubi na poslovnem računu sploh ni ugotavljalo. Ob negativnem stanju na osebnih računih in dejstvu, da preživljata tri otroke, prejemata nizke mesečne dohodke in odplačujeta naraščajoči kredit v CHF, je ugotovitev sodišča, da je premoženjski standard tožeče stranke daleč od ogroženosti, protispisna. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožeča stranka solastnica več nepremičnin v vrednosti 22.624,99 EUR. Ob tem ni navedlo, za katere nepremičnine gre, po zavedanju tožeče stranke pa z nepremičninami v taki vrednosti ne razpolaga. V zvezi s premoženjskih stanjem otrok je sodišče povsem prezrlo pojasnila z dne 12. 1. 2024, v katerih so bile na poziv sodišča pojasnjene transakcije na njihovih računih. Ne gre za dohodke, temveč za vzdrževanje družinskega člana, plačilo odškodnine, prenakazila lastnih sredstev in vračila posojil. Kljub jasnim pojasnilom je sodišče vse transakcije obravnavalo kot dohodke otrok in s tem sredstva za preživljanje obremenilo dvakrat; upoštevati ne bi smelo niti odškodnine. Zaradi neopredelitve do teh pojasnil ima odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Redni dohodek družine prejema le tožeča stranka, ki mesečno zasluži 2.342,67 EUR, nikakor pa ne 10.092,84 EUR oziroma 2.018,40 EUR na družinskega člana, kot je ugotovilo sodišče. Zato tožeča stranka izpolnjuje pogoje za taksne olajšave. Predlaga spremembo sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodnih taks; podredno pa, da se ji omogoči obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse v postopku za izdajo začasne odredbe in za postopek pred sodiščem prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 15. 12. 2023 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ter hkrati predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. V predlogu je navedla, da ji ob vedno višjih anuitetah kredita ne ostane dovolj sredstev za preživljanje družine, zato je ogrožena njihova eksistenca.

6. Po dopolnitvi predloga in po vpogledu v ustrezne uradne evidence je sodišče z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo, odločitev pa oprlo na določbe 11., 12. in 12.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Ugotovilo je, da prva in druga tožeča stranka živita s tremi otroki, ki sta jih dolžni preživljati. Prva tožeča stranka je v treh mesecih pred vložitvijo predloga prejela 30.015,60 EUR prilivov, po odlivih 5.247,73 EUR pa je njen dohodek znašal 24.747,87 EUR oziroma 8.249,29 EUR mesečno. Druga tožeča stranka je imela na računu pri X., d. d. prilive v znesku 922,88 EUR oziroma 307,63 EUR mesečno, na računu pri Y., d. d. pa je imela 6.130 EUR prilivov in 6.398,11 EUR odlivov. Hči A. A. je v treh mesecih pred vložitvijo predloga prejela 767,09 EUR prihodkov oziroma 255,70 EUR mesečno, sin B. A. 2.244,66 EUR oziroma 748,22 EUR mesečno, hči C. A. pa 1.596 EUR oziroma 532,00 EUR mesečno. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da so povprečni mesečni dohodki na člana družine znašali 2.018,40 EUR. Nadalje je sodišče ugotovilo, da sta lastnici več nepremičnin, ki so po GURS vredne 22.624,99 EUR. Prva tožeča stranka je na računu pri Z., d. d. imela 13.209,14 EUR sredstev, druga tožeča stranka pa na računu pri Y., d. d. 642,50 EUR sredstev in na računu pri X., d. d. negativno stanje v znesku 132,86 EUR. A. A. je imela na računu pri Z., d. d. 55,22 EUR, B. A. na računu pri isti banki 392,01 EUR in C. A. na računu pri Y., d. d. 405,64 EUR.

7. Po presoji celotnega opisanega stanja je sodišče zaključilo, da povprečni mesečni dohodek družine presega dohodkovni cenzus 930,68 EUR po drugem odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči; tudi premoženje družine (sredstva na računih in nepremičnine) presega višino mejnega zneska 22.336,32 EUR, ki ga prvi odstavek 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) in 17. ter 18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS) v zvezi z drugim odstavkom 12.a člena ZST-1 določajo kot mejo za pridobitev brezplačne pravne pomoči ter denarne socialne pomoči in s tem kot mejo za upravičenost do taksnih olajšav. Opisano finančno in premoženjsko stanje po presoji sodišča kaže, da življenjski standard družine ni slab in je daleč od socialne ogroženosti, zato lahko tožeča stranka brez ogrožanja lastnega preživljanja in preživljanja družine takoj in v celotnem znesku plača sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.449 EUR in sodno takso za postopek izdaje začasne odredbe v znesku 144,90 EUR. Institut taksnih olajšav je namreč treba razlagati zelo restriktivno in je namenjen le socialno najbolj ogroženim, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano.

8. Ob tako natančni obrazložitvi sodišča prve stopnje je treba kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke, da je sklep glede premoženjskega stanja tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti. Sklep vsebuje jasno razčlenjene in pojasnjene razloge o odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni, zato pritožbeno očitani kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

9. Pritožba navaja, da je sodišče finančno in premoženjsko stanje ugotovilo napačno, vendar tudi takim navedbam ni mogoče slediti. Obširne pritožbene navedbe, da ugotovljeni prilivi ne predstavljajo dejanskih dohodkov in da tudi sredstva na računih niso čisti dohodek tožeče stranke, ker mora kot samostojni podjetnik posameznik iz vseh teh sredstev plačati še prispevke in davke, predvsem DDV, predstavljajo nedovoljene in s tem neupoštevne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ne bi mogla podati že v predlogu za taksne olajšave. Poleg tega je trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksne olajšave, na strani predlagatelja, saj predstavlja taksna olajšava izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). 1

10. Drži sicer, da je tožeča stranka k predlogu priložila obračuna akontacije dohodnine za 2022, iz katerih izhaja, da sta tožnika samostojna podjetnika posameznika z normiranimi stroški, in da se sodišče do teh odločb v izpodbijanem sklepu posebej ni opredelilo. Vendar pa po oceni višjega sodišča taka neopredelitev oziroma neupoštevanje teh odločb ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks. Kakršne koli trditvene in dokazne podlage o dejanski višini odhodkov pri poslovanju samostojnega podjetnika posameznika (tako kot za že prej omenjene davke in prispevke) tožeča stranka v svojem predlogu ni podala, zato njenih navedb o posledično bistveno nižjih dohodkih niti ni mogoče preveriti.

11. Neutemeljeno je izpodbijana tudi ugotovitev sodišča glede nepremičnega premoženja in njegove vrednosti. Iz vpogledov v uradne evidence, katerih izpisi se nahajajo v spisu, je razvidno, da sta tožnika (so)lastnika več nepremičnin, ki glede na svojo lego in namembnost ne predstavljajo rezidenčnih nepremičnin (nepremičnine, ki predstavlja njun dom, pa sodišče pri presoji premoženjskega stanja ni upoštevalo). Po javnih podatkih portala za množično vrednotenje nepremičnin pri GURS znaša seštevek vrednosti upoštevnih nepremičnin 22.624,99 EUR, o čemer se je z vpogledom v evidence pri obravnavi predmetne pritožbe prepričalo tudi višje sodišče. Ugotovitve sodišča glede lastništva in vrednosti nepremičnin je torej v celoti mogoče preizkusiti; s pavšalnim nasprotovanjem, da z nepremičninami v taki vrednosti ne razpolagata, pa njihove pravilnosti ni mogoče izpodbiti. Višje sodišče ob tem še dodaja, da tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi bilo to nepremično premoženje nelikvidno oziroma neunovčljivo in da ga zato ne bi bilo mogoče uporabiti za plačilo sodne takse.

12. V zvezi z dohodki otrok je sicer pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče kot dohodke delno upoštevalo tudi prilive, ki so jih otroci dobili od staršev z namenom kritja osnovnih življenjskih potreb (za oblačila, učbenike ipd.) in so bili torej isti zneski upoštevani dvakrat. Vendar pa tudi neupoštevanje teh prilivov, ki po pritožbenih izračunih v upoštevnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo predloga skupno znašajo nekaj manj kot 2.000 EUR, ne spreminja zaključka, da je še vedno presežen dohodkovni in premoženjski cenzus ter s tem pogoji za taksno olajšavo. Ni pa mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ne bi smelo upoštevati odškodnine, ki jo je sin B. A. prejel od zavarovalnice iz naslova povrnitve škode na vozilu v prometni nesreči. Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja. 2

13. Zaključek, da je tožeča stranka glede na ugotovljeno finančno in premoženjsko stanje sposobna brez ogrožanja svojega preživljanja in preživljanja otrok takoj in v celoti plačati sodno takso in da ni upravičena do taksnih olajšav, je pravilen, pritožba pa neutemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. VSL Sklep II Cp 2208/2019 z dne 6. 1. 2020.

2 Prim. VSK Sklep I Cp 181/2018 z dne 27. 9. 2018 in VSRS Sodba VIII Ips 216/2016 z dne 24. 1. 2017.