Administrative court dismisses appeal as time-barred because service on authorized representative counts for the client.

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 360-25/2022/3-02411169 z dne 15. 3. 2022 zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06152-467/2020-12 z dne 29. 9. 2021 zavrže.

[JEDRO]

Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, je v skladu z 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.

[OBRAZLOŽITEV]

Povzetek izpodbijanih odločb:

1. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo, s katero je bilo lastnikom stanovanj in poslovnih prostorov na naslovu A. naloženo, da morajo za odpravo ugotovljenih nepravilnosti namestiti individualne delilnike stroškov ogrevanja za posamezne radiatorje in da mora izvajalec delitve izvajati delitev stroškov za ogrevanje stavbe v pretežnem delu na podlagi dejanske porabe toplote skladno s Pravilnikom o načinu delitve in obračunov stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Določen je bil tudi rok za izpolnitev ukrepov, in sicer do 1. 1. 2022, ter da morajo zavezanci prvostopenjski organ o izvršitvi ukrepov obvestiti v 8 dneh. Odločeno je bilo tudi, da stroški postopka niso nastali in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrgel kot prepozno. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se je organ skliceval na Pogodbo z etažnimi lastniki stanovanjsko poslovne stavbe A. z dne 26. 9. 2018, ki se nahaja v upravnem spisu in iz katere je razvidno, da je upravnik pooblaščen za izvajanje upravljanja za stanovanjsko poslovne stavbe in tudi za zastopanje etažnih lastnikov v sodnih in upravnih zadevah, ki se nanašajo na stavbo kot celoto oziroma organizacijo odvetniškega zastopanja. Odločba je bila pooblaščencu - upravniku vročena dne 1. 10. 2021, kar pomeni, da je tožnikova pritožba prepozna in to ne glede na to, da je prvostopenjski organ iz neznanega razloga odločbo vročal tudi tožniku (ki mu je bila odločba puščena v hišnem predalčniku dne 19. 11. 2021). Šteje se, da je vročitev opravljena, če je bilo pisanje vročeno pooblaščencu stranke.

Povzetek tožbe:

3. Tožnik s tožbo zahteva, naj sodišče prvostopenjsko odločbo v povezavi z drugostopenjsko odločbo odpravi, podredno pa, da naj jo spozna za nično. Hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločilo s sklepom I U 502/2022 z dne 28. 4. 2022 in zahtevo zavrnilo.

4. V laični tožbi tožnik po vsebini nasprotuje tako prvostopenjski odločbi kakor tudi zavrženju njegove pritožbe, torej drugostopenjski odločbi. Prvostopenjskemu organu očita kršitev določb pri vročanju, češ da odločbe ni vročal pravim strankam postopka. Navaja, da mu je bil status stranke priznan s tem, ko mu je bila odločba vročena po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršene so bile določbe ZUP o vročanju, ker inšpekcijski organ ni vročal odločb po ZUP pravim strankam postopka, kršitev pa ni bila odpravljena niti s ponovitvijo vročanja strankam. Po ZUP se lahko vročanje opravi le "enkratno".

5. Tožena stranka se je v odgovoru sklicevala na izpodbijano odločitev.

6. Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi upravnika navedenih zgradb, to je B., d.o.o., ki na tožbo ni odgovoril.

O sodni presoji:

K I. točki izreka:

7. Glede tožbenega izpodbijanja drugostopenjske odločbe je po presoji sodišča bistvena določba prvega odstavka 88. člena ZUP, ki določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se dokumenti vročajo njemu. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu.

8. Tožnik v tožbi ne prereka ugotovitve drugostopenjskega organa, da so etažni lastniki z upravnikom sklenili pogodbo z dne 26. 9. 2018, iz katere je razvidno, da je upravnik pooblaščen za izvajanje upravljanja za stanovanjsko poslovne stavbe in tudi za zastopanje etažnih lastnikov v sodnih in upravnih zadevah, ki se nanašajo na stavbo kot celoto oziroma organizacijo odvetniškega zastopanja. Upravnik je bil torej v upravnem postopku tožnikov pooblaščenec. Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, pa je v skladu z zgoraj citiranim 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu, o čemer se je izrecno izreklo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu I Up 217/2021 z dne 12. 5. 2022, 1 in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami. Neutemeljene so pavšalne tožbene navedbe, da naj prvostopenjski organ odločbe ne bi vročal pravim strankam postopka, saj tožnik kot rečeno, pooblastilnega razmerja z upravnikom ni zanikal.

9. Pravilno je bilo torej postopanje prvostopenjskega organa, ki je odločbo vročilo tožnikovemu pooblaščencu, na to pa ne vpliva kasnejša vročitev tudi tožniku. Ker je bila tožnikova pritožba nesporno vložena po poteku roka za pritožbo, ki je tekel od vročitve pooblaščencu, tj. dne 1. 10. 2021, je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo pravilno zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP. 2 Na zakonitost odločitve poimenovanje akta kot odločbe namesto sklepa ne vpliva. 3

10. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo zoper drugostopenjski akt na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka:

11. Tožnik v tožbenem zahtevku in tudi po vsebini izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo, tj. odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06152-467/2020-12 z dne 29. 9. 2021. Po ugotovitvi, da je tožnik pritožbo zoper navedeno odločbo vložil prepozno, je treba ugotoviti, da za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo niso izpolnjene procesne predpostavke. V prvem odstavku 6. člen ZUS-1 namreč določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

12. Ker je torej tožnik pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo vložil prepozno, je sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrglo.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama relevantno dejansko stanje (da so etažni lastniki z upravnikom sklenili pogodbo z dne 26. 9. 2018, iz katere je razvidno, da je upravnik pooblaščen za izvajanje upravljanja za stanovanjsko poslovne stavbe in tudi za zastopanje etažnih lastnikov v sodnih in upravnih zadevah, ki se nanašajo na stavbo kot celoto; da je bila prvostopenjska odločba vročena pooblaščencu, tj. upravniku, dne 1. 10. 2021; in da je tožnik pritožbo vložil po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo, štetega od 2. 10. 2021 dalje), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 V 6. točki sklepa je namreč navedeno: ZUP v prvem odstavku 87. člena določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Pisanja, ki se morajo po določbah ZUP osebno vročiti naslovniku, se lahko vročijo samo neposredno tej osebi ali drugi osebi, ki je za to od naslovnika izrecno pooblaščena (88. in 89. člen ZUP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je pisanje vročeno stranki, kadar je na predpisan način vročeno njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP). Navedeno velja tudi, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.

2 Ta določa: Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje.

3 Tudi za drugostopenjski organ namreč velja določba drugega odstavka 240. člena ZUP, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom.