Court partially allows appeal by acquitting defendant on two counts while upholding eight-year sentence for sexual assault.

I. Izpodbijana sodba se glede dejanj, opisanih pod točkama I/II in I/III izreka, tako spremeni, da se zoper

obtoženega A. A., rojenega ... v Celju, EMŠO ..., državljana Republike Slovenije, stanujočega ...,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba:

- da je osebi, mlajši od petnajst let, prikazal avdiovizualne predmete s pornografsko vsebino,

s tem, da je neugotovljenega dne v času med letoma 2005 in 2010 na svojem domu na ... mladoletni hčerki B. B. (rojeni ...) preko videorekorderja predvajal kaseto s filmi s pornografsko vsebino in enkrat tudi na računalniku filme, ki so prikazovali moške in ženske med spolnim občevanjem, oralno zadovoljevanje, pri tem pa ji govoril, da tega ne sme gledati, ko bo sama doma, ker to ni nekaj, kar bi se drugim zdelo normalno,

s čimer naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ-B;

- da je zlorabil mladoletno osebo za izdelavo slik s pornografsko ali drugačno seksualno vsebino,

s tem, da je mladoletno hči B. B. neugotovljenega dne med letoma 2005 in 2010 v spalnici v stanovanjski hiši na ... po končanem spolnem odnosu z mobilnim telefonom fotografiral golo na postelji, nakar je ob blizu fotografiral še njeno spolovilo ter na ta način naredil skupno vsaj pet fotografskih posnetkov s pojasnilom, da jih bo gledal takrat, kadar je ne bo pri njemu, kar pa je ponovno dosegel z zlorabo svoje očetovske avtoritete in B. B.očetu povsem podrejene vloge ter spolne nepoučenosti, zaradi česar je, kljub temu, da ji je bilo neprijetno, pristala, da jo je na tak način fotografiral,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 187. člena KZ-B.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP), v tem delu obremenjujejo proračun.

II. Obtoženemu A. A. se za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B (dejanje, opisano pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe) na podlagi tretjega odstavka 173. člena KZ-1B

izreče kazen

8 (osem) let zapora.

III. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (točka I), prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 (točka II) in prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 176. člena KZ-1. Za kazniva dejanja je obtožencu določilo kazni osem let, sedem mesecev in eno leto zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen devet let in šest mesecev zapora. Oškodovanko B. B. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do izreka sodbe znašajo 2.685,31 EUR, potrebne izdatke oškodovanke ter sodno takso v višini 600,00 EUR po tar. št. 7116 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obtoženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov ter s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti (obtožbe);

- obtoženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka, o izdatkih oškodovanke in o plačilu sodne takse. Predlagali so, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred drugega razpravljajočega sodnika, podredno pa, da spremeni odločitev o kazenski sankciji (kazni zapora).

3. Sledeč zahtevi zagovornikov v pritožbi je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (povratnice pri list. št. 374), seja pa je bila na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP opravljena v odsotnosti predstavnikov državnega tožilstva.

4. S seje senata, na kateri so bile navzoče stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi šestega odstavka 378. člena v zvezi z 295. členom ZKP izključilo javnost zaradi varstva osebnega in družinskega življenja oškodovanke in obtoženca. Izključitev javnosti je predlagala obramba, razlogi za takšno odločitev pritožbenega senata pa so enaki, kot jih je v točki 4 izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

5. Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Glede dejanj pod točkama I/II in I/III izpodbijane sodbe (zastaranje kazenskega pregona):

6. Ob obravnavanju pritožb je pritožbeno sodišče v okvirih preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) zavrnilo obtožbo glede dejanj, opisanih pod točkama I/II in I/III izreka, saj kazenski pregon obtoženca zaradi zastaranja v tem delu ni več dopusten. Iz opisa dejanja v točki I/II izhaja, da naj bi obtoženec mladoletni oškodovanki enkrat predvajal kaseto s filmi s pornografsko vsebino preko videorekorderja, enkrat pa tudi še na računalniku filme, ki so prikazovali moške in ženske med spolnim občevanjem in oralno zadovoljevanje.

Kot čas storitve dejanja, ki se torej manifestira v dveh posameznih izvršitvenih aktih oziroma dveh življenjskih dogodkih, je opredeljen "neugotovljen dan med letoma 2005 in 2010". Kazniva dejanja se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave, 3. člen KZ, 7. člen KZ-1). Dne 5. 5. 2004 je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (novela KZ-B), ki je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena predpisoval denarno kazen ali zapor do dveh let. Po 4. točki prvega odstavka 111.

člena KZ-B kazenski pregon ni več dovoljen, kolikor je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (t. i. relativno zastaranje), po šestem odstavku 112. člena KZ-B pa kazenski pregon v vsakem primeru zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (t. i. absolutno zastaranje). Kljub temu pa se v primeru kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, rok za zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca (tretji odstavek 111.

člena KZ-B). Ta določba pomeni oviro za iztek zastaralnega roka, ne glede na to, ali se iztek roka računa po pravilih o relativnem ali o absolutnem zastaranju. Ker je oškodovanka rojena ... 2001, se rok za zastaranje kazenskega pregona ne bi mogel izteči pred ... 2024 oziroma (če se upošteva zadržanje zastaranja v smislu drugega odstavka 112. člena KZ-B za 64 dni, tj. na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2) pred dnem ... 2024, kar je nedvomno pred odločanjem sodišča druge stopnje.

7. Dne 1. 11. 2008 je začel veljati KZ-1, ki je ob nespremenjeni predpisani kazni za kaznivo dejanje, po novem urejeno v prvem odstavku 176. člena, v 4. točki prvega odstavka 90. člena predpisal 10-letni rok za zastaranje kazenskega pregona; toda zastaralni rok pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Evidentno je torej, da je KZ-1 v tem pogledu za obtoženca strožji zakon, saj bi rok za zastaranje s polnoletnostjo oškodovanke, tj. ... 2019, šele začel teči in se do odločanja pritožbenega sodišča še ne bi iztekel.

Prav zato pa je nujno dognati, kateri zakon (KZ-B ali KZ-1) je v konkretni zadevi treba uporabiti. Iz opisa dejanja, ki kot čas storitve, kot že povedano, opredeljuje "neugotovljen dan v času med letoma 2005 in 2010", ni mogoče prepoznati, ali naj bi bila dva izvršitvena akta, ki se očitata obtožencu, izvršena pred 1. 11. 2008 (uveljavitev KZ-1) ali kasneje. Tega ni moč ugotoviti niti iz izjav oškodovanke, ki je v preiskavi izpovedala, da so bili pornografski filmi "na začetku, ko se je to začelo dogajat, ko je bila enih 5, 6 let stara, ko še ni bila v osnovni šoli" (kar vodi k času storitve v obdobju 2006 - 2007); po predočitvi na glavni obravnavi, da naj bi ji obtoženec po izjavi v predkazenskem postopku pornografsko vsebino prikazal v kasnejšem časovnem obdobju, pa je oškodovanka odgovorila, da natančno ne ve povedati, je pa bilo to v letih od 2005 do 2010.

Glede na vse navedeno je treba čas izvršitve kaznivega dejanja vrednotiti obtožencu v korist ( in dubio pro reo ) ter šteti, da naj bi bilo to dejanje izvršeno še v času veljavnosti KZ-B (pred 1. 11. 2008), saj gre za zakon, ki je za obtoženca očitno milejši, drugačen sklep pa na ravni zanesljivosti ni mogoč. Zato je treba uporabiti KZ-B, ne pa KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje in s tem uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo (kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP). Ker nadalje do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj je obtoženec nekaznovan (četrti odstavek 112.

člena KZ-B), je glede dejanja v točki I/II izreka kazenski pregon obtoženca zastaral po izreku izpodbijane sodbe, toda pred predložitvijo zadeve v pritožbeno odločanje višjemu sodišču (tj. 4. 6. 2024). To sicer ne spremeni dejstva, da je prišlo tudi do kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, saj je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

8. Vse doslej obrazloženo glede dejanja pod točko I/II izreka velja smiselno tudi glede dejanja pod točko I/III izreka. Iz opisa slednjega namreč izhaja, da naj bi obtoženec "neugotovljenega dne med letoma 2005 in 2010" fotografiral golo mladoletno oškodovanko in njeno spolovilo ter na ta način naredil skupno vsaj pet fotografskih posnetkov. Gre torej za en izvršitveni akt v enem življenjskem dogodku. V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da je do fotografiranja prišlo "isti vikend, ko sta gledala te filme" (dejanje pod točko I/II), zelo podobno pa je izpovedala tudi na glavni obravnavi. Posledično je tudi tokrat v korist obtoženca treba šteti, da naj bi bilo dejanje izvršeno v času veljavnosti KZ-B, ki je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 187. člena sicer predpisoval enake zastaralne roke kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena, vendar z dostavkom, da se relevantni zastaralni rok ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca (tretji odstavek 111. člena KZ-B). Če bi se bil namreč uporabil KZ-1 (kaznivo dejanje po drugem odstavku 176. člena), bi zastaralni rok iz 4. točke prvega odstavka 90. člena prav tako začel teči šele od polnoletnosti oškodovanke (tretji odstavek 90. člena). Iz enakih razlogov kot pri dejanju pod točko I/II je potemtakem tudi pri dejanju pod točko I/III treba uporabiti KZ-B, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Ob odsotnosti razlogov za pretrganje zastaranja je tudi glede dejanja pod točko I/III izreka kazenski pregon obtoženca zastaral po izreku napadene sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, podana pa je okoliščina, ki izključi kazenski pregon (kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP).

9. Zaradi ugotovljenih kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v zvezi z dejanjema pod točkama I/II in I/III izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo v tem delu zavrnilo, pri čemer je dejanji pravno opredelilo po KZ-B kot za obtoženca milejšem zakonu, vključno s stroškovno posledico iz prvega odstavka 96. člena ZKP (točka I izreka te sodbe). Pritožbenih navedb, ki so zaradi izreka zavrnilne sodbe postale brezpredmetne, pritožbeno sodišče ni več preizkušalo.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/I izpodbijane sodbe:

10. Ob upoštevanju pravkar zapisanega je prvenstveno treba pojasniti, da je bil v izpodbijani sodbi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/I izreka, uporabljen pravilni zakon, tj. KZ-1 oziroma natančneje novela KZ-1B, prav tako pa v tem delu ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Obtožencu se namreč očita, da je z zlorabo svojega položaja z osebo, ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, spolno občeval ter izvrševal spolna dejanja v času od neugotovljenega dne od konca leta 2005 do leta 2013. Dejanja, s katerimi je posegal v spolno celovitost in nedotakljivost oškodovanke, zajemajo ne le analne spolne odnose v smislu spolnega občevanja v obdobju med letoma 2008 in 2011, temveč tudi druga spolna dejanja, izvršena s ciljem zadovoljitve obtoženčeve spolne sle, ki so v izreku sodbe natančno in konkretizirano opisana. Tu je temeljna razlika v razmerju do dejanj pod točkama I/II in I/III, kjer ni šlo za ponavljajočo se in kontinuirano protipravno dejavnost, temveč za posamične izvršitvene akte (pri dejanju pod točko I/II dva, pri dejanju pod točko I/III eno).

11. Iz vsebine kazenskopravnega očitka, ki odraža enake in časovno ponavljajoče ter kontinuirane napade na oškodovankino spolno nedotakljivost, je razvidno, da gre pri obtoženemu očitanem spolnem napadu na osebo, mlajšo od petnajst let, za eno(vito) kaznivo dejanje. Storilec takega kaznivega dejanja z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje in obnavlja ter celo krepi protipravnost svoje kriminalne dejavnosti (zoper isto osebo) z različnimi izvršitvenimi dejanji, pri tem pa gre za ravnanja, ki z življenjskega in pravnega stališča predstavljajo celoto, posamezna ravnanja pa so sestavni del te celote.

Gre torej za istovrstna ravnanja, izvršena z izkoriščanjem enakih priložnosti (tj. stikov ob koncih tedna in med počitnicami, ki so se z mladoletno hčerko izvrševali na naslovu obtoženčevega bivanja) ter z enotnim (direktnim) naklepom. Še drugače je mogoče povedati, da posamična in ponavljajoča se ravnanja, ki sicer predstavljajo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pomenijo le količinsko povečanje (znotraj) istega neprava in obsega protipravnosti ter so življenjsko gledano del enotne kriminalne dejavnosti storilca.

Iz slednje izhaja tolikšna stopnja homogenosti, da bi delitev posameznih izvršitvenih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini življenjskega dogajanja tudi v luči materialnopravnih določb. V uveljavljeni sodni praksi se šteje, da je bilo eno(vito) kaznivo dejanje izvršeno in tudi (materialno) dokončano z zadnjim storilčevim ravnanjem (glede na koncepcijo očitka torej v letu 2013), kar nudi odgovor tudi na vprašanje, kateri kazenski zakon je treba uporabiti za pravno opredelitev kaznivega dejanja. V času izvršitve in dokončanja dejanja pa je že veljal KZ-1 (pri čemer ni relevantno, da začetni del obtoženčeve kriminalne dejavnosti časovno sovpada z veljavnostjo KZ-B), natančneje novela KZ-1B (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012), medtem ko kasnejši zakoni za obtoženca niso milejši.

Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, kar prvič pomeni, da kazenski pregon ne bi bil več dovoljen, če bi poteklo dvajset let od izvršitve kaznivega dejanja v letu 2013 (3. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1B), drugič pa je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 90. člena KZ-1B 20-letni rok za zastaranje kazenskega pregona začel teči šele s polnoletnostjo oškodovanke, tj. ... 2019. To pomeni, da kazenski pregon glede dejanja pod točko I/I niti zdaleč ni zastaral.

12. Preizkus izpodbijane sodbe, podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede dejanja pod točko I/I z izvedbo vseh potrebnih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejanske stanje. Dokazna ocena je tako analitično kot sintezno skrbna, tehtna, temeljita, prepričljiva in pravilna. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče, kot obrazloženo, ustrezno apliciralo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa ni zagrešilo. Razumnim razlogom, s katerimi je utemeljena izpodbijana sodba, se pritožbeno sodišče pridržuje in se v delih, kjer neoporečni argumentaciji prvega sodišča niti ni kaj dodati, nanje tudi sklicuje. Pritožbena izvajanja pa višje sodišče zavrača kot neutemeljena, kot sledi.

Glede dokaznih predlogov

13. V spisu se nahaja uradni zaznamek SKP PU Ljubljana z dne 7. 12. 2020 o zbranih obvestilih od psihiatra C. C., ki je policiji navedel, da je B. B. v njegovo ambulanto prišla trikrat v letu 2019 zaradi anksioznosti, samopoškodb in depresivne tesnobe ob konfliktni situaciji z materjo. Iz pogovora ob obisku v septembru 2019 je ocenil, da konflikt z mamo ni edini problem, s katerim se je B. B. soočala, zato je pogovor napeljal v smeri morebitnih neprijetnih izkušenj v preteklosti. Takrat mu je oškodovanka povedala, da je bila v zgodnjem otroštvu večkrat spolno zlorabljena s strani očeta. V decembru 2019, ko je bila naročena na naslednji pregled, naj bi imel namen napeljati pogovor na spolno zlorabo, a oškodovanke na pregled ni bilo. Sledeč izjavi oškodovanke z dne 24. 10. 2020, pri kateri je med zaslišanjem vztrajala, je psihiatru ob tretjem srečanju povedala za spolno zlorabo. Slednji ji je predpisal antidepresive in rekel, da je že prepozno, da bi kar koli naredili, nato pa je k njemu nehala hoditi. V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da mu je na drugem ali tretjem srečanju povedala za spolno zlorabo, a je odvrnil, da če sama ne želi nič storiti glede tega, tudi on ne sme, saj je bila že polnoletna. Obiske pri C. C. je opisala kot doziranje antidepresivov in splošne pogovore, zato je k njemu prenehala hoditi. Kliničnopsihološki izvedenki je B. B. povedala, da se z njim "ni počutila varno". Tudi svetovalki D. D. je bilo znano, da "psiholog", pri katerem je bila B. B. v obravnavi, "ni nič odreagiral". S tem je bilo dovolj zanesljivo dognano, kako je oškodovanka dojemala seanse pri psihiatru, njeno osebno mnenje pa še ne predstavlja "diskreditacije" psihiatra.

14. V pisni vlogi, ki jo je sodišče prejelo na glavni obravnavi 1. 12. 2023, je obramba predlagala zaslišanje C. C. kot priče. V sklopu dokaznega predloga je bila najprej povzeta izjava C. C. iz omenjenega uradnega zaznamka, predlog za zaslišanje priče pa substanciran z navedbami, da iz UZ-ja in iz "dosedanjega postopka" izhaja "precej bolj kompleksna zadeva", kot se poskuša pred sodiščem prikazati, ter da je potrebno ugotoviti, "kakšno vlogo je pri vsem tem imela mati". Jasno naj bi bilo, da se je B. B. bala matere in imela z njo resne težave ter da je do spremembe odnosov z materjo očitno prišlo vzporedno z vložitvijo kazenske ovadbe. Skladno s tem je obramba predlagala, da se zasliši C. C., ki naj sodišču predloži tudi dokumentacijo o poteku zdravljenja oškodovanke. Prvo sodišče je dokazni predlog zavrnilo in procesni sklep utemeljilo že v zapisniku o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2023, nato pa še v točki 10 izpodbijane sodbe. Kljub zavrnitvi dokaznega predloga sta tako zagovornik kot obtoženec (z utemeljitvijo, da je bilo tudi pri C. C. izpostavljeno, da so bile "neke težave med hčerko in mamo") pri predlogu na glavni obravnavi dne 13. 12. 2023 vztrajala, sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog "iz previdnosti" še enkrat zavrnilo.

15. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo, da je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Obrazložilo je, da je izveden dokazni postopek potrdil, da je oškodovanka nekajkrat obiskala psihiatra, nato pa se k njemu ni več vrnila. Izvedenki kliničnopsihološke in psihiatrične stroke sta na str. 8 pisnega mnenja z dne 3. 6. 2022 povzeli vsebino vseh treh psihiatričnih izvidov dr. C. C., ki so bili napisani ob treh obiskih oškodovanke na Centru za klinično psihiatrijo UPK Ljubljana (21. 5. 2019, 18. 6. 2019 in 17. 9. 2019).

Iz prvega izvida je med drugim razvidna oškodovankina anamneza, da sta mati in oče približno 14 let razvezana, da pa živi pri materi, s katero sta se večkrat selili, pri čemer mati nima pravega razumevanja zanjo ter ne ve, da je prišla na pregled, oče pa je glede tega bolj razumevajoč. Drugih relevantnih navedb (opisani so oškodovankini simptomi, opažanja psihiatra in predpisan antidepresiv) C. C. izvidi ne vsebujejo. Prvo sodišče je nadalje navedlo, da iz dokaznega postopka izhaja, da sta imeli B. B. in njena mati E. E.) težaven odnos, da sta se veliko prepirali in da si je oškodovanka v določenem obdobju res želela živeti pri očetu (obtožencu).

V točki 16 razlogov je povzelo izpovedbo oškodovanke, da se je zaradi očetovih izjav o mami začela spraševati, ali je mama res slaba in ali je dejansko nima rada. O odnosu med oškodovanko in E. E., ki je bil sprva turbulenten, nato pa se je ustalil, sta se izrekli tudi postavljeni izvedenki. Slednji sta v bistvenem pojasnili, da je konflikten odnos med njima izviral prav iz doživljanja hude stiske zaradi spolnih zlorab, ki jih je oškodovanka trpela, materi pa se o njih ni zaupala. Travme je latentno izražala s "problematičnim" vedenjem, izvora katerega mati ni prepoznala, saj je bila o zlorabah seznanjena šele po vložitvi kazenske ovadbe.

V točki 29 obrazložitve je sodišče še dodatno izpostavilo ugotovitve izvedenke za psihiatrijo, da je imela oškodovanka motnje čustvovanja in vedenja kot posledic travme iz zgodnjega otroštva, stisko pa je izražala z neprilagojenim vedenjem, ki mu je mati zaradi nepoznavanja vzrokov nasprotovala, kar je vodilo v konflikte. Sodišče prve stopnje je izjave in izpovedbe oškodovanke glede odločilnih dejstev dokazno ocenilo kot vsebinsko skladne, podrobne in verodostojne, zaradi vsega navedenega pa je zaključilo, da zaslišanje C. C. (pri katerem je bila v obravnavi le oškodovanka, obtoženca pa ni nikoli srečal) ne bi moglo še dodatno osvetliti pravnorelevantnih dejstev, vključno z naravo odnosa med oškodovanko in E. E., o katerem sta odkrito izpovedovali obe omenjeni, zaslišani kot priči.

Že v preiskavi je oškodovanka potrdila, da se je v osnovni šoli odločala, ali bi šla živet k obtoženemu. Šlo je za obdobje, ko ji je oče govoril veliko laži o mami, ter za obdobje, ko z mamo nista imeli najboljšega odnosa, saj se je hitro razjezila in je bila žalostna zaradi vsega, kar se je dogajalo pri obtožencu, o tem pa se (po njegovih navodilih) ni smela z nikomer pogovarjati (niti z mamo). Ker kot otrok ni razumela, da spolna zloraba ni izraz ljubezni, je menila, da je F. F. (novi partner matere in očim oškodovanke), ker tega z njo ne počne, nima rad.

Sicer je imela zaradi početja obtoženega težave v šoli, trpele so tudi ocene, vendar mami razloga za to ni povedala. Tudi na glavni obravnavi je oškodovanka izpovedala, da ne mami niti F. F. ni razkrila ničesar. Ko pa je o spolni zlorabi vendarle povedala materi (po vložitvi kazenske ovadbe), ji je zelo odleglo, pri čemer imata z mamo sedaj kar dober odnos. Temu pa še ni bilo tako v letu 2019, ko je očetu napisala pismo v prilogi B5. Pojasnila je, da je šlo za obdobje, ko se je borila sama s sabo, če ga prijavi ali ne; hkrati jo je obtoženec s črnjenjem matere obračal proti njej.

Gre za časovno obdobje, ki sovpada z oškodovankinimi tremi obiski dr. C. C. Tudi E. E., je povedala, da oškodovanka kljub večkratnim spraševanjem ni nikdar izdala, da bi bilo pri očetu kaj narobe. Je pa potrdila, da sta bili s hčerko v slabših odnosih, saj je začela popuščati v šoli in ji je zato (nevedoč za vzroke njenih težav) določene stvari prepovedala. Po izpovedbi G. G. sta imeli oškodovanka in E. E. v začetku pričine zveze z B. B. (leta 2017) turbulenten odnos z veliko "kreganja", zadnji dve leti (nekje od 2020 dalje) pa se je njun odnos občutno izboljšal.

16. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje C. C. kot priče upravičeno zavrnilo kot nepotreben, kar pomeni, da z odločitvijo ni kršilo imperativov, uzakonjenih v 17. členu ZKP. Zavrnitev iz tega razloga je, upoštevaje zgoraj navedeno, prvo sodišče umestilo v celovito dokazno oceno, zato pritožbeno problematizirana postopkovna odločitev odraža rezultate izvedenega dokaznega postopka. S tem je sodišče upoštevalo merila, ki so se pri odločanju o dokaznih predlogih obrambe izoblikovala v (ustavno)sodni praksi. 1 Kršitev pravice do obrambe kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371.

člena ZKP (ne gre namreč za pritožbeno zatrjevano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) posledično ne more biti podana, kot tudi ne kršitev pravil poštenega postopka in pravice do poštenega sojenja, pri čemer ob zavrnitvi dokaznega predloga kot nepotrebnega ni odločilno, ali bi se z zaslišanjem predlagane priče kazenski postopek še dodatno zavlekel ali ne bi. Že konkretizacija dokaznega predloga je prvenstveno izrazito podsubstancirana, saj navedbe, da naj bi šlo za "precej bolj kompleksno zadevo", pri kateri naj bi imela E. E. neznano vlogo, ne ustrezajo standardu določnosti, ki zaznamuje dokazni predlog v smeri ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev.

Tako nedoločna je tudi pritožbena teza, da gre za "precej bolj kompleksno situacijo", v celoti pa so nekonkretizirana pritožbena izvajanja, da bi zaslišanje priče osvetlilo, kakšno je bilo "dejansko stanje in izjave oškodovanke" pred prijavo obtoženca ter kakšne "druge dimenzije odnosa hčere z materjo in siceršnja življenjska problematika". S pavšalnim ugibanjem na ravni gole špekulacije, da so bili "problemi oškodovanke morda drugačne narave", ni moč utemeljiti relevantnosti dokaznega predloga. V dokaznem postopku je bil v obsegu, ki je pomemben za predmetno zadevo, odnos med oškodovanko in E. E. povsem zadostno razjasnjen ter ostaja scela neizkazano, o katerih odločilnih dejstvih (ki bi bila le hipotetično obtoženemu v korist) bi lahko izpoveda C.

C. ki je oškodovanko srečal v treh bežnih seansah, pa še takrat se je (sodeč po uradnem zaznamku o zbranih obvestilih od C. C. z dne 7. 12. 2020) njegova pozornost od konflikta z materjo usmerila k neprijetnim izkušnjam v preteklosti, ne obratno. Zagovornikom ne gre pritrditi, da naj bi bilo zaslišanje C. C. eden odločilnih dokazov, zlasti pa ostaja docela nepojasnjeno, kako naj bi C. C. vedel kar koli o (finančnem) "konstruktu" zoper obtoženca s strani hčerke, sestre in sestrične (kot bo obrazloženo, je prvo sodišče prepričljivo ugotovilo, da tovrsten "konstrukt" ne obstaja).

Prvo sodišče je tehtno in utemeljeno v izvedenih dokazih zaključilo, da E. E. oziroma njena ravnanja sama po sebi niso bila vzrok za dalj časa trajajoč težaven odnos z B. B., pač pa je med njima prihajalo do bolj ali manj latentnih konfliktov prav zaradi posledic zlorab, ki jih je z lastno hčerko izvrševal obtoženec, ter zaradi njegove negativne nastrojenosti proti bivši partnerki. Oškodovanka je bila namreč, tako izvedenka psihiatrinja, izrazito sugestibilna. Razumno in življenjsko je pojasnilo oškodovanke, da je do izboljšanja odnosa z materjo prišlo zlasti tedaj, ko se ji je končno lahko zaupala o spolni zlorabi, kar pa se je logično pripetilo v obdobju po vložitvi kazenske ovadbe ter v tem ni nič nenavadnega, kot je namignila obramba pri podajanju dokaznega predloga, ki je bil pravilno zavrnjen kot nepotreben.

Na podlagi izpovedbe C. C. ne bi bilo mogoče spoznavno izpodbiti niti dokazne ocene oškodovankinih obremenilnih izjav kot verodostojnih, čemur sta pritrdili tudi obe postavljeni izvedenki. Na pritožbeno tezo zagovornikov, da je obramba želela doseči zaslišanje C. C., ker je (v izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskih mnenjih) "zasledila določeno stopnjo iracionalnosti", pa ni moč resno odgovoriti.

17. Sodišče prve stopnje je na zapisnik o glavni obravnavi dne 1. 12. 2023 in 13. 12. 2023 ter v sedaj izpodbijani sodbi razumno zavrnilo tudi dokazni predlog, podan v pisni vlogi na obravnavi 1. 12. 2023, naj sodišče pregleda in odredi forenzično preiskavo mobilnega telefona obtoženega, ki vsebuje tudi SMS korespondenco med njim samim in oškodovanko v letih 2012 - 2013, iz katere je razvidno, da je oškodovanka imela strah pred materjo ter je želela priti živet k obtožencu, to pa naj bi dokazovalo, da je imela oškodovanka "probleme druge, tj. tudi v družini svoje matere". Iz vsebinsko enakih razlogov, ki jim je pritožbeno sodišče zgoraj že pritrdilo, je pritrditi tudi stališču prvega sodišča, da je bilo dejansko stanje glede nesoglasij B. B. z materjo in njene želje po selitvi k očetu v celoti razjasnjeno, zato ni nobene potrebe, da bi se že ugotovljene okoliščine še dodatno preverjale z vpogledom v njuno SMS komunikacijo. Vnovično pritožbeno pojasnjevanje, da je obtoženec (s pomočjo "nekega računalničarja" H. H.) "napravil izprint" vseh telefonskih sporočil, ne more spremeniti dejstva, da je bil dokazni predlog po pregledu SMS korespondence upravičeno zavrnjen kot nepotreben.

18. Na več mestih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje argumentirano navedlo, da in zakaj je izjave oškodovanke glede odločilnih obremenilnih dejstev dokazno ocenilo kot prepričljive, konsistentne, podrobne in jasne, njene izpovedbe pa kot podprte tudi z izpovedbami prič I. I., G. G.., D. D., E. E. in F. F. (glede njihovih lastnih zaznavanj in dejstev, ki jim jih je zaupala oškodovanka) ter K. K. in L. L. (glede spolnih zlorab, ki jih je tudi v razmerju do njiju izvajal obtoženec), naposled pa še z mnenjema izvedenk kliničnopsihološke in psihiatrične stroke.

Verodostojnost oškodovanke je obramba skušala omajati z dokaznim predlogom (pisna vloga, prejeta na glavni obravnavi 1. 12. 2023), naj prvo sodišče "vpogleda" (prebere) "kompletna plačila preživnine", ki jo je obtoženec plačeval za hči B. B., pri čemer so bili priloženi izpiski plačil le za določena leta, drugače pa le izpisane tabele z nepreverljivo vsebino. Branje teh listin naj bi dokazovalo, da je obtoženi redno mesečno plačeval preživnino, do zamikov pa je prišlo le med vikendi, ko se je nahajal v Avstriji. S tem naj bi se kot neresnične pokazale izjave oškodovanke med zaslišanjem na glavni obravnavi, da obtoženec še takrat, ko je moral plačati preživnino, slednje ni mogel ali pa ni hotel dati oziroma da ji preživnine večino časa ni dajal ali pa je prišla na račun z zamudo.

Po mnenju obrambe se, ker B. B. ne govori resnice pri nepomembni zadevi, kot je preživnina, zastavlja vprašanje, ali tudi v drugih svojih trditvah (glede odločilnih dejstev) ne govori resnice. Sicer je E. E. izpovedala, da je bivši mož preživnino za hčerko plačeval, ko pa je opazila, da preživnine na računu ni, ga je poklicala. Ko je B. B. dopolnila 18 let, je preživnino nakazoval njej neposredno, zato ne ve, kako sta se dogovorila. Zakaj naj bi bila takšna izpovedba E. E. neresnična, pritožniki ne izkažejo. Obtoženčeva partnerka M.

M. je izpovedala, da so takoj, ko je prišel rok za plačilo preživnine, "klicali" (B. B. in njena mama), če še ni bila nakazana na račun. Sodišče prve stopnje (točka 23 izpodbijane sodbe) se je opredelilo, da je ta (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) obtožencu izredno naklonjena priča potrdila, da se preživnina očitno ni vselej nahajala na računu, ko je potekel rok za plačilo, za kar pa bi (ne glede na odsotnost v Avstriji) moral poskrbeti izključno obtoženi. Posledično v problematizirani izpovedbi oškodovanke, ki je nakazala na težave s plačevanjem preživnine, nikakor ne gre za tolikšno stopnjo "neresničnosti", kot jo skuša uveljaviti obramba, zlasti pa ima prav prvo sodišče (točka 10 sodbe), da analitična in sintezna dokazna ocena verodostojnosti izpovedb oškodovanke (o odločilnih okoliščinah, kar plačevanje preživnine ni) ne podpira zaključka o njeni neresnicoljubnosti, prav nasprotno.

Niti pritožbeno sodišče ne more spregledati, da je oškodovanka o nepredstavljivo bolečih in travmatičnih izkušnjah z lastnim očetom pripovedovala štirikrat (dvakrat na policiji in dvakrat na sodišču), vselej pa spontano, jasno, popolno, podrobno, prepričljivo in v bistvenih delih skladno. V celoti je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni najti nobenega razumnega razloga, da bi oškodovanka za obtoženca obremenilno izpovedovala ne zgolj v optiki krive izpovedbe pred sodiščem, marveč prvenstveno v luči izpostavitve in razgaljanja svoje najgloblje intime v luči sekundarne in terciarne viktimizacije, če se to, kar je povedala, ne bi zares zgodilo.

Nobenih okoliščin ni (niti na pritožbeni stopnji), ki bi vzbujale kakršne koli pomisleke v verodostojnost oškodovankinih izpovedb glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja, na kar filigransko seciranje njenih izjav o (ne)plačevanju preživnine ne more imeti nikakršnega relevantnega vpliva. Zato s pritožbenim reproduciranjem vsebine dokaznega predloga in vztrajanjem pri zatrjevanju rednega plačevanja preživnine pred sodiščem druge stopnje ne bo mogoče uspeti ne v smislu izpodbijanja zavrnitve dokaznega predloga niti v luči izpodbijanja verodostojnosti oškodovanke.

Že na tem mestu je treba pripomniti, da je uveljavljanje "odškodninskega zahtevka" (premoženjskopravnega zahtevka) v kazenskem postopku pravica oškodovanca, uveljavitev procesne pravice pa niti zdaleč ne more kazati na oškodovančevo neverodostojnost.

19. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje zavrnilo obtožbo glede dejanja pod točko I/III izreka izpodbijane sodbe, pa vendarle odgovarja na pritožbeno izpodbijanje zavrnitve dokaznega predloga (prejetega s pisno vlogo na glavni obravnavi 1. 12. 2023), da sodišče odredi forenzično preiskavo obtoženčevega mobilnega telefona in postavi "izvedenca ustrezne stroke" za potrditev verodostojnosti "printov slik". Tudi s tem dokaznim predlogom je obramba namreč merila k neverodostojnosti oškodovankinih izjav (vključno o izdelavi slik s pornografsko oziroma seksualno vsebino), ki naj bi jih obtoženec naredil z mobilnim telefonom. Konkretni telefon naj bi obtoženec našel (v letu 2023), med računalniško pridobljenimi slikami s tega telefona pa naj ne bi bilo nobenih takšnih, ki bi prikazovale spolno nasilje ali nedopustno fotografiranje. Pritožbeno sodišče brez pridržkov sprejema razloge v točki 10 (strani 16 in 17) izpodbijane sodbe, s katerimi je že prvo sodišče razumno utemeljilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, ter obrazložilo, zakaj s predlagano forenzično eksploracijo ne bi bilo mogoče omajati, še manj pa izpodbiti dokaznih zaključkov o verodostojnosti oškodovanke. Ob upoštevanju navedenega v prejšnji točki te sodbe se na predmetne razloge kot pravilne sklicuje tudi višje sodišče.

20. Že na predobravnavnem naroku 23. 8. 2023 je obramba predlagala "določitev novega izvedenca psihiatrične stroke", saj je prvotno mnenje (kliničnopsihološke in psihiatrične stroke) "neke vrste indični dokaz", z mnenjem (dr. N. N. in dr. O. O.) pa obramba ne soglaša. Mnenje naj bi bilo sestavljeno pristransko, ker nekritično povzema in verjame navedbam oškodovanke, tj. brez resnega in objektivnega pristopa, ki bi moral biti izpeljan skladno s pravili stroke. Novi izvedenec bi lahko prišel "povsem do drugačnih ugotovitev". Obramba je na glavni obravnavi 5. 10. 2023 vztrajala pri postavitvi novih izvedencev iste stroke, saj je želela, da se zadeva nekoliko širše razjasni in da se upoštevajo tudi tekom dokaznega postopka ugotovljene okoliščine.

V pisnem dokaznem predlogu, ki je bil prejet na glavni obravnavi 1. 12. 2023, pa je obramba predlagala, naj se določi novega izvedenca tako psihiatra kot psihologa, pri čemer naj bo vsaj en izvedenec moškega spola, tj. v smislu enakopravnega zastopanja spolov. Dokazni predlog je prvo sodišče tudi tokrat zavrnilo s procesnim sklepom, obrazloženim v zapisniku o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2023, nato pa "iz previdnosti" (saj je obramba pri dokaznih predlogih vztrajala) še na glavni obravnavi 13. 12. 2023. V točkah 10 in 30 izpodbijane sodbe se je opredelilo, da sta postavljeni izvedenki preučili vso razpoložljivo dokumentacijo ter opravili strokovna pregleda oziroma intervjuja z oškodovanko (izvedenka klinične psihologije) in z obtožencem (obe izvedenki).

Sodišče prve stopnje je obe mnenji izkušenih izvedenk dokazno ovrednotilo kot diagnostično utemeljeni, strokovni, nepristranski, skladni s pravili znanosti in stroke, jasni, popolni, dopolnjujoči in skladni, življenjsko sprejemljivo in logično obrazloženi, dodatno pojasnjeni med zaslišanji izvedenk na glavni obravnavi ter potrjeni tudi z drugimi izvedenimi dokazi, zaradi česar sodišče ni našlo nobenega dvoma v pravilnost oziroma strokovnost izvedenskih mnenj. Prvo sodišče je tako docela tehtno in tudi tokrat vpeto v celovito dokazno oceno sodbe zaključilo, da dokazni predlog obrambe temelji v golem nestrinjanju z (obremenilno) vsebino mnenj, to pa nedvomno ni upošteven razlog za postavitev novih izvedencev, ki bi se izrek(a)la o identičnih odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izpodbijani sodbi, da v podanem procesnem in spoznavnem položaju ni govora o situacijah iz 257. in 258. člena ZKP, ki bi zahtevale angažiranje drugih izvedencev iste stroke.

21. Ker je bil iz zgoraj utemeljenih razlogov kot nepotreben tehtno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče C. C., zavrnitve predloga za postavitev novih izvedencev pritožbeno ni moč uspešno izpodbiti z znova scela nepodprtimi špekulacijami, kaj bi utegnil izpovedati C. C., pri čemer zagovorniki poleg že zavrnjene "problematike z materjo" kot pritožbeno novoto ponujajo celo sklic na viktimološko-psihološki fenomen stockholmskega sindroma. Za trditve pritožbe, da naj bi bili angažirani izvedenki "očitno negativno nastrojeni" do obtoženega, njuno izvedensko delo pa da je zaznamoval (v pritožbi nepojasnjen) "subjektivni pristop", ki naj bi, kot je razumeti pritožbena izvajanja, enostransko favoriziral oškodovanko, enako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče v podatkih spisa ne najde niti najmanjše utemeljene osnove. Pritožbena razprava o "seksizmu brez primere" je brezpredmetna, saj sta izvedenki izdelali objektivni in verodostojni mnenji, na kateri se je prvo sodišče upravičeno oprlo, zato je vsako razpravljanje o spolu postavljenih ter predlaganih izvedencev povsem irelevantno za odločitev. Vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi skuša obramba prepričati v zmotnost dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, pa temeljijo v ponavljanju obtoženčevega zagovora in podajanju lastnih ocen izvedenih dokazov, kar ni razlog za postavitev drugih izvedencev.

22. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo neizvedene dokazne predloge obrambe, drugačne pritožbene trditve pa niso utemeljene. To velja tudi za večidel posplošena izvajanja samega obtoženega, da je bil diskriminiran, ker prvo sodišče "ni hotelo sprejeti nobenih dokazov". Sicer pa obtoženec v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov glede SMS sporočil, (ne)plačevanja preživnine in nestrinjanja z izvedenskima mnenjema v pritožbi ne ponudi ničesar vsebinskega ali dodatnega, na kar pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo že pri obravnavi pritožbe zagovornikov. Dejansko stanje v zadevi zato ni bilo nepopolno, prav tako pa ne zmotno ugotovljeno.

Glede dejanskega stanja

23. Kot je bilo poudarjeno že v dosedanjih izvajanjih, je sodišče prve stopnje zagovor obtoženega, ki ga v bistvenih potezah zaznamuje zanikanje kaznivega dejanja in pripisovanje obremenilnih izpovedb oškodovanke ter prič E. E., K. K. in L. L. "finančnemu konstruktu" v ozadju, ovrglo na podlagi atomističnega in holističnega dokaznega vrednotenja prav vseh izvedenih dokazov. S tem je bilo zadoščeno imperativu, da mora krivdo dokazati tisti, ki jo zatrjuje, torej organ pregona. Brez pomena so pritožbene navedbe, da obtoženec ni imel možnosti, da bi se razbremenil očitkov oziroma "dokazal nedolžnost", saj to - prvič - ni bila njegova naloga, drugič pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izsledki dokazovanja prezentno kažejo v obtoženčevo breme, tj. ne glede na to, da v predmetni zadevi ne obstojijo "realni materialni dokazi".

Da oškodovankinim izjavam in izpovedbam ni mogoče odreči verodostojnosti zaradi diskrepanc glede (ne)plačevanja preživnine, je pritožbeno sodišče v točki 18 te sodbe že utemeljilo. Prav tako je v točki 15 že nakazalo, da je oškodovanka večkrat pojasnjevala, kako ji je obtoženec govoril, da o dogajanju med njima ne sme nikomur povedati, saj ga sicer ne bo več videla, oziroma celo, da bo šel v zapor (kar kaže, da se je dobro zavedal protipravnosti svojih ravnanj). Zato pač ni mogoče slediti obtoženčevim pritožbenim navedbam, da bi "takšen otrok od 7 do 10 let" o spolni zlorabi takoj povedal vsem, "predvsem pa mamici".

V dokaznem postopku je bilo zanesljivo ugotovljeno, zakaj je oškodovanka v kritičnem času o kaznivem dejanju molčala. Glede na tehtne in argumentirane razloge o verodostojnosti izjav oškodovanke, ki prežemajo celotno obrazložitev izpodbijane sodbe, je docela neresno izpodbijanje oškodovankine verodostojnosti s pritožbenimi navedbami, da je končala srednjo šolo za medijskega tehnika, kjer se je naučila predstavitev in prezentacij, zaradi česar je "sposobna zaigrati, podati določene izjave" pred sodiščem. Neuspešno je tudi obtoženčevo pritožbeno prepričevanje, da si je B.

B. "vse skupaj izmislila" ter da so težave, ki jih je imela, izvirale iz razhoda med njim in E. E. in iz prihoda v novo družino, kjer da je bila oškodovanka precej obremenjena. Ne le, da je slednje oškodovanka decidirano zanikala; tudi iz izvedenskih mnenj (točka 15 te sodbe) je razvidno, da so oškodovankine zdravstvene težave na področju duševnega zdravja prvenstveno izvirale iz izkušnje spolne zlorabe. Obtoženi tudi v pritožbi v celoti abstrahira posledice (depresija in anksioznost, težave v sferah čustvovanja in medosebnih odnosov, motnje hranjenja in samopoškodovanje), ki jih je zaradi njegovih ravnanj oškodovanka nedvomno trpela ter jih trpi še danes.

24. Sodišče prve stopnje je, sledeč utemeljeno sprejetima mnenjema izvedenk tako kliničnopsihološke kot psihiatrične stroke, razjasnilo tudi pomen pisma "za očija" v prilogi B5, ki ga je oškodovanka obtožencu napisala v letu 2019, torej približno leto dni pred prijavo kaznivega dejanja. Dr. N. N. je na glavni obravnavi pojasnjevala, da je bila oškodovanka izrazito ambivalentna do obtoženca, ki ga je kot očeta imela izjemno rada, kljub temu, da jo je (spolno) zlorabljal. Med tema psihičnima realnostma je morala loviti obremenjujoče psihološko ravnotežje, kar ne izključuje ne želje v določenem obdobju, da bi živela pri njemu, niti izražanja ljubezni v pismu v prilogi B5, ki ni v nasprotju z ambivalenco žrtev spolnih zlorab oziroma incestnih razmerij. S priobčenjem pisma, na katerega se zagovorniki še v pritožbi sklicujejo, po mnenju izvedenke in zaključkih prvega sodišča, ki jim višje sodišče pritrjuje, pa verodostojnost oškodovanke ni bila zmanjšana, kvečjemu obratno. Tudi dr. O. O. je opisala izrazito ambivalenten odnos oškodovanke do obtoženca, pri čemer je oškodovanka navkljub izkušnji zlorabe z očetom vendarle ohranjala intimen, zaupljiv in dolgo časa lojalen ter zaščitniški odnos, prežet z občutki krivde na strani žrtve (točki 28 in 29 izpodbijane sodbe). V tej posledici se vsebina pisma v prilogi B5, ki mu je B. B. priložila presunljivo fotografijo, kako jo oče pestuje kot dojenčico, ne pokaže kot dokaz, ki bi kakor koli omajal konsistentno dokazno oceno prve sodbe, še manj pa kot dokaz, ki bi razbremenjeval obtoženca. Toliko manjši pomen ima rojstnodnevna voščilnica v prilogi B4, v zvezi s katero je že sama oškodovanka pojasnila, da gre le za čestitko brez vsakršne dodatne vsebine.

25. Enako neuspešno je pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti K. K. in L. L., ki sta obe doživeto, pretresljivo in prepričljivo opisovali obtoženčeve spolne zlorabe, ki sta jih bili sami deležni v mladosti, pri čemer sta prav njuni izpovedbi dokaza, ki učinkujeta zoper obtoženca, in ne drži pritožbena teza, da ni ne indicev niti dokazov, da so njune navedbe resnične. Tako sestra kot sestrična obtoženca sta razumno in življenjsko povsem sprejemljivo obrazložili, zakaj sta se o obtoženčevih zlorabah odločili spregovoriti šele takrat, ko je prijavo zoper njega podala oškodovanka, posledično pa časovni zamik do vznika njunih obtožb ne krni njune verodostojnosti.

K. K. je izpovedala, da jo je že obtoženi zmanipuliral, češ kdo bo njej verjel in da je starši ne bodo imeli radi, če bo izdala, da je imel obtoženec z njo spolne odnose, zaradi česar je do prijave oškodovanke o lastni izkušnji molčala. Vztrajala je pri izjavi, da se je za pričanje odločila, ker želi, da pride resnica na dan, čeprav brata noče kazensko preganjati, zlasti pa želi pomagati oškodovanki. Pred tem se je o zlorabi zaupala le svojemu možu kot najbližji zaupni osebi. Tudi L. L. je izpovedala, da so bili (oralni) spolni odnosi z obtožencem "njuna skrivnost", v kar jo je prepričal, tega pa se je držala.

Okrog svoje polnoletnosti in ko se je zavedla, kaj ji je obtoženec počel, je padla v zelo močno depresijo in doživela totalen živčni zlom. V približno tem obdobju je imela samomorilni poizkus, a je kljub obravnavi pri psihologinji bila tedaj preveč šibka, da bi šla sama proti temu (v smislu prijave obtoženca), saj se je spraševala, kdo ji bo sploh verjel. Ko je izvedela, kaj se je dogajalo B. B., je reagirala izrazito čustveno, saj se je hkrati čutila krivo, da ni s svojim razkritjem morebiti prihranila oškodovanki izkušenj in posledic, ki izvirajo iz predmetnega kaznivega dejanja, nato pa se je kot K.

K. še sama odločila, da stoji oškodovanki ob strani. Z drugačnimi pritožbenimi izvajanji in z lastno dokazno oceno ni moč prepričati višjega sodišča v neresnicoljubnost izjav ter pojasnil zaslišanih prič, pri čemer pritožbeni senat v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom prvega sodišča v točki 20 izpodbijane sodbe. Ne le, da bi se priči izpostavili krivi izpovedbi v tem (kazenskem) postopku; enako kot velja za oškodovanko je docela nerazumno, da bi se izpostavljali sekundarni in terciarni viktimizaciji z razgaljanjem najgloblje intime, če bi brata oziroma bratranca obtoževali po krivem, pri čemer sojenja za dejanja na njuno škodo ne bo.

Navsezadnje je tudi izvedenka psihiatrične stroke (točka 29) ocenila, da oškodovanka in priči K. K. in L. L. verodostojno opisujejo občutke nemoči, sramovanja in travm kot simptomov oziroma posledic spolnih zlorab s strani obtoženca, kar je izvedenka dognala na podlagi strokovnih izkušenj dela z žrtvami s kompleksno posttravmatsko stresno motnjo. Obrambno zanikanje doživetih izkustev (čeprav ima obtoženec nedvomno pravico, da zanika protipravna ravnanja in da gradi obrambo na rušenju verodostojnosti prič), tudi v povezavi z zatrjevano manipulacijo tega kazenskega postopka zaradi pridobitve finančnih koristi (več v nadaljevanju), je označila kot ponovno travmatizacijo in invalidacijo oškodovanke ter K.

K. in L.L. v smislu razvrednotenja njihove psihološke bolečine in travme. Kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno mnenje kvalificirane izvedenke le še dodatno utrjuje za obtoženca obremenjujočo dokazno oceno v izpodbijani sodbi.

26. Neoporečni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje (v točki 21 izpodbijane sodbe) ovrglo zagovorno vztrajanje, da je ta kazenski postopek plod finančnega konstrukta ne le oškodovanke, ampak tudi njene matere ter obtoženčeve sestre in sestrične. Obtoženec je sicer večkrat pojasnjeval, da živi v stanovanjski hiši, ki jo je po pokojni babici podedovala njegova mati P. P., po smrti slednje pa naj bi hiša pripadla njemu. Hkrati pa je že v preiskavi povedal, da nima nobenega premoženja, nima niti prihrankov, v Avstriji pa prejema mesečno plačo 2.500,00 EUR neto.

Obtoženec torej prejema solidno plačo, vendar nič več kot to, zaradi česar je že v izhodišču precej nenavadno, da bi se omenjene osebe želele polastiti njegovega premoženja, glede katerega že prvo sodišče korektno ugotavlja, da ga pravzaprav sploh nima. Nespregledljivo pa je, da so vse zaslišane priče več kot le prepričljivo zanikale, da bi bil v ozadju kakršen koli "konstrukt". Oškodovanka je izpovedala, da razen avta ni nič v obtoženčevi lasti; hiša, v kateri živi, pa je pisana na njegovo mamo. Razumno se je (retorično) vprašala, zakaj bi svoje zasebne in občutljive stvari izpostavila svetu zaradi očitanega finančnega motiva, in zatrdila, da nihče ob obtoženca noče nič.

Priča I. I. je izpovedala, da je oškodovanka v pogovorih vedno zaključevala, da denar tukaj ni pomemben ter da je pomembno le, da se razjasni, kaj se je zgodilo. Tudi G. G. je zanikala, da bi bila v ozadju pridobitev premoženjske koristi; smiselno enako je izpovedala D. D. E. E. je zatrdila, da nihče noče od obtoženca nič, saj itak nič nima, še hiša je od njegove mame. Želijo le, da pride zadeva do konca. K. K. je na predočitev zagovora odgovorila z vprašanjem, ali je ona kadar koli zahtevala kakšen denar, in dodala, da je edini, ki je "mahnjen na denar", on, torej obtoženec.

Priča ni vedela niti tega, ali je na obtoženca pisan avto, hiša pa je tako še mamina. Na očitke o konstruktu se je čustveno odzvala z vprašanjem, ali njeni občutki in doživetja niso vredna nič, obtoženčev zagovor pa je označila kot izmišljotine, ob katerih je ostala brez besed. Zaključila je, da je hiša, v kateri živi brat, ne zanima. L. L. je očitke o premoženjskih interesih izrecno zavrnila ter odgovorila, da je v življenju uspešna in da od obtoženca ne potrebuje niti centa, kaj šele zraka, ki ga dihata. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zagovor obtoženca nima prav nobene podlage v dejstvih in izvedenih dokazih, medtem ko je tudi po presoji pritožbenega sodišča evidentno nerazumno, da bi se kar štiri priče izpostavljale posledicam krivega pričanja ter razkrivanju najintimnejših in najobčutljivejših vsebin spolne narave zgolj zaradi pričakovanja nekakšne neugotovljene "finančne odmene" v negotovi prihodnosti.

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvo sodišče podcenilo "argument morebitnega poskusa materialnega okoriščenja", saj je obtoženčev zagovor v tej smeri v dokaznem postopku preverilo in preizkusilo ter ga, upoštevajoč izsledke dokazovanja, utemeljeno zavrnilo. Z reproduciranjem zagovora in z nepodprtimi trditvami, da "ta realiteta dejansko obstaja", v pritožbenem postopku ne bo moč prodreti, podtikanju finančnih interesov trem žrtvam spolnih zlorab ter materi oškodovanke pa odreka vsakršno težo in logiko tudi sodišče druge stopnje. Brez pomena so zato pritožbena izvajanja, da je obtoženec upravičen do dediščine, ki pa je, če bo obsojen, ne bo prejel, in da je hiša, v kateri živi, vredna 200.000,00 EUR, hkrati pa je povsem brezpredmetno, koliko sredstev je v hišo vložil. Višje sodišče sprejema dokazno presojo prvega sodišča, ki je verjelo oškodovanki in zaslišanim pričam tako v delu opisovanja spolnih zlorab kakor v delu zanikanja premoženjskih interesov, s podajanjem nasprotne ocene v pritožbah (vključno s tezo, da je inteligentna oškodovanka zavedla sodišče) pa ne bo moč imeti uspeha. Tudi obtoženec z navedbami, da so se po babičini smrti (konstrukt naj bi se začel pripravljati celo že na samem pogrebu pokojne babice) štiri osebe dogovorile, da si bodo delile denar (očitno s prodajo hiše), le neuspešno ponavlja svoj zagovor, enako neuspešno pa zatrjuje, da so izpovedbe omenjenih prič krive in naučene na pamet, sledeč reku "denar je sveta vladar". Kje v podatkih spisa naj bi se kazalo, da sta imeli oškodovanka in priča G. G. pri pripravi konstrukta strokovno pomoč mame G. G., ki naj bi bila odvetnica v Ljubljani, obtoženec ne pojasni, hkrati pa so te trditve, ki mejijo na difamacijo, povsem brez teže. Kot je že bilo odgovorjeno, je priglasitev premoženjskopravnega zahtevka pravica oškodovanca v kazenskem postopku, laično sestavljena vloga oškodovanke v tej smeri (list. št. 212) pa niti ne izkazuje kakršne koli "strokovne asistence". F. F. nikdar ni izpovedal, da so zoper obtoženca "po priporočilu neke odvetnice iz Ljubljane priglasili odškodninski zahtevek v tem postopku", temveč je povedal, da se je bil posvetoval s šefovo ženo, ki je profesorica Pravne fakultete in je B. B. svetovala, naj "nekaj uveljavlja", zato pa je B. B. nato vložila premoženjskopravni zahtevek. Obtoženčeve pritožbene teze so tako ne le neutemeljene, ampak tudi protispisne.

28. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku razjasnilo dejansko stanje v zvezi z izjavo E. E. v časopisu (priloga C1), da bi si v primeru, če bi zadela na lotu, kupila zdravje, da je njena dolgoročna želja imeti apartmaje za oddajo, da je tretja želja iti z družino na potovanje po celem svetu, pri čemer pa že ima načrt za finančno neodvisnost in ta želja bo prva izpolnjena. Priča E. E. je zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da je prišlo pri tem "intervjuju" do scela naključnega vprašanja novinarke. Glede apartmajev je povedala, da bodo začeli z obnovo hiše, v kateri bi se naredili apartmaji. "Načrt za finančno neodvisnost", ki ga obramba vztrajno povezuje z zatrjevanjem finančnega konstrukta, je priča vezala na moža (F. F.) ter na njegovo napredovanje v službi, dobre investicije in dobre kontakte, nikakor pa ne na obtoženca, pri čemer niti priči ni bilo jasno, od kod bi nekdanji mož sklepal, da se kar koli izjavljeno v časopisnem članku nanaša nanj. Tudi F. F. je potrdil, da imata skupni finančni načrt onadva z ženo, gre pa za skupni cilj oddajanja stanovanja ali apartmajev, kar ni v ničemer povezano z obtožencem oziroma z dogajanjem, ki zaznamuje predmetni kazenski postopek. F. F. je dodal, da imajo sami dovolj in da niso nobeni reveži, da bi potrebovali obtoženčev denar, živeli pa bodo v hiši na ... ter ne potrebujejo ničesar. Pritožbeno sodišče se pridržuje dokazni oceni prvega sodišča, ki je poklonilo vero prepričljivim pojasnilom obeh zaslišanih prič in na tej podlagi ovrglo insinuacije, da se načrti za finančno neodvisnost E. E. nanašajo na odškodninska oziroma sploh premoženjska pričakovanja, vezana na izid pričujočega postopka. Načrti za prihodnost, ki sta jih omenjala E. E. in F. F., gotovo niso neuresničljivi zaradi višine plače, ki naj bi jo trenutno prejemala E. E., zlasti pa časopisni članek tudi po presoji pritožbenega sodišča za obtoženca nima nobene razbremenilne teže, medtem ko v intervjuju, ki izraža legitimne aspiracije članov neke družine (ne glede na njihovo sedanje finančno stanje), ni prepoznati "neprevidne izjave". Obširna pritožbena razpredanja, ki časopisni izjavi pripišejo pomen, ki ga ta nima, se pokažejo kot neutemeljena.

29. V celoti deplasirana so pritožbena izvajanja, ki skušajo teorijo o premoženjskem konstruktu podpreti celo z okoliščino, da je PP Ljubljana Center dopis z dne 16. 10. 2020 (priloga B2) poslala na naslov "B. B.,..." (priloga B3), kjer ga je prevzel obtoženec, ki tam živi. Očitno je namreč, da je oškodovanka ustno ovadbo z dne 15. 10. 2020 podala na ljubljanski policijski postaji, nakar je PP Ljubljana Center (kar jasno izhaja iz priloge B2) zadevo zaradi krajevne nepristojnosti odstopila SKP PU Celje, dopis pa v vednost poslala tudi oškodovanki. Tudi če oškodovanka takrat ni (več) živela na naslovu ... in je dopis prestregel obtoženec, je povsem nejasno, zakaj naj bi takšno postopanje PP Ljubljana Center, čeravno je prišlo do pomote pri naslovu stalnega bivališča oškodovanke, kazalo na nekakšno "teorijo zarote" v ozadju. Kot je razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 15. 10. 2020, je oškodovanka kot prebivališče navedla ..., zato zagovorniki protispisno trdijo, da je zavestno in namerno navedla napačen naslov policiji, trditve v točki 13 pritožbe pa so brezpredmetne.

30. Sodišče druge stopnje v popolnosti soglaša tudi z dokazno oceno izpovedbe priče M. M., ki je kot obtoženčeva sedanja partnerica obtoženca skušala ne le razbremeniti z docela nelogičnimi, neživljenjskimi in nesprejemljivimi izjavami, temveč se je izpovedba priče na glavni obravnavi izkazala za povsem izmišljeno ter v osnovi za krivo izpovedbo v kazenskem postopku. 2 M. M. je vztrajala pri vsebini uradnega zaznamka PU Celje o zbranih obvestilih z dne 22. 12. 2020, v katerem je med drugim navedeno, da oškodovanka s pričo ni nikoli govorila o (spolni) zlorabi, prav tako ne, da bi bila zlorabljena s strani koga drugega (torej ne obtoženca). Ko je bila M. M. zaslišana v preiskavi, ni povedala ničesar o sumih spolne zlorabe na katerem drugem naslovu, na glavni obravnavi pa je že v prosti izpovedbi izjavila, da se je šele v obdobju po preiskavi spomnila, da je bil razlog za selitev oškodovankine nove družine iz hiše starih staršev na ... ta, da je B. B. spolno zlorabljal njen očim F. F., kar je vedel tudi stari oče od F. F. in tega v svoji hiši ni trpel. F. F. naj bi vsak večer prihajal k B. B. v sobo, si namazal čokoladni puding in od nje zahteval, da ga poliže. Na ta način naj bi oškodovanka dobila vsaj kaj za jesti, F. F. pa naj bi prihajal v njeno sobo, ker da od njene mame "ni več dobil seksa". Navedeno naj bi priči povedala sama oškodovanka nekje v času osnovne šole, leta 2019 pa naj bi pričo celo nagovarjala k pričanju proti obtožencu, češ da "celo življenje ni dobila nič od njega, zdaj pa bi rada denar". Da o zlorabah F. F. ni povedala v preiskavi, je priča M. M. utemeljila z "drugimi osebnimi zadevami" (urejanje dokumentacije za stanovanje v Bolgariji, hude alergije in močni glavoboli), zaradi katerih je na vse pozabila, je pa o ravnanju F. F. seznanila tako obtoženca (ki o tem v zagovoru ni povedal nič) kakor njegovo mamo P. P., ki naj bi odvrnila, da če B. B. sama noče na CSD, tudi oni ne morejo narediti ničesar.

31. Oškodovanka, ki je bila prisotna na naroku, na katerem je bila zaslišana M. M., se je na izpovedbo priče takoj odzvala. Povedala je, da je "ogabno", kar si je priča izmislila, in da laže pred sodiščem. Zanikala je, da bi se je F. F. kadar koli dotaknil; še več - gre za eno redkih moških oseb, ki jim po izkušnjah z očetom lahko povsem zaupa. Dodala je, da razlog za selitev v občinsko stanovanje ni bil v ničemer povezan s kakršnimi koli ravnanji F. F. Prav tako se z M. M. nikoli o čem takem ni pogovarjala, saj nista imeli dobrega odnosa in ji česa takega, tudi če bi bilo res, ne bi zaupala; starega očeta od F.

F. pa priča, katere izpovedba je "šokantna", očitno omenja zato, ker je že pokojni in ne more ničesar več povedati. F. F. je, ko je bil zaslišan kot priča, najprej komentiral, da se "naš dedi zdaj obrača v grobu". Povedal je, da je bil razlog za selitev nesoglasje zaradi plačevanja stroškov, decidirano in skladno z oškodovanko pa je zanikal, da bi slednjo (spolno) zlorabljal. Neoporečna je zato dokazna ocena prvega sodišča (točke 17 ter 23 in 24 izpodbijane sodbe), da je bilo zanikanje obeh domnevno vpletenih v spolno zlorabo prezentno kategorično, razlog za selitev iz hiše starega očeta pa razumno pojasnjen.

Po drugi strani se je kot povsem neresnicoljubna in neverodostojna pokazala izpovedba priče M. M. na glavni obravnavi 5. 10. 2023 (ki se je odpovedala pravni dobroti, da ji kot partnerici obtoženca ni treba pričati, nato je bila opozorjena na dolžnost resnice in posledice krivega pričanja), ki je poleg oškodovanke in F. F. ni potrdila niti izpovedba (obtožencu sicer evidentno naklonjene) matere P. P. Ne zgolj, da niti slednji B. B. ni nikoli rekla ničesar čez novega partnerja njene mame (F. F.); zanikala je, da bi ji M. M. kadar koli povedala, da B.B. zlorablja mamin novi partner.

Prav tako se ni spomnila, da bi sama izjavila, češ da če B. B. noče na CSD, niti oni ne morejo nič narediti (kot je sodišču prikazovala M. M.), česar pa bi se nedvomno spomnila, če bi se res zgodilo, saj gre gotovo za pretresljive informacije. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno ugotovilo, da je bila izpovedba M. M. v celoti ovržena, priča pa je v (neuspešnem) poskusu, da razbremeni obtoženca kot svojega partnerja, s podtikanjem tako zavržnega očitka, kot je spolna zloraba otroka (pastorke), F. F. celo presegla vsebino obtoženčevega zagovora.

Povsem nenavadno, nerazumno in neživljenjsko je, da priča o tako pomembnih okoliščinah, ki naj bi razbremenjevale obtoženca, ne bi nemudoma povedala tako policiji v fazi predkazenskega postopka kot navsezadnje sodišču v fazi preiskave, kar še dodatno izpričuje izmišljenost izpovedbe. Spomin človeka s potekom časa bledi, ne obratno, izgovori priče za "pozabljanje" dejstev v prehodnih fazah tega postopka (dokumentacija, alergije, glavoboli) pa so do skrajnosti neprepričljivi.

32. Dokazne ocene izpodbijane sodbe, da ni bilo nič narobe v družini E. E. (tj. v smislu pravnorelevantnih dejstev v tej kazenski zadevi), še najmanj, da je do spolnih zlorab prihajalo tam, ne pri obtoženemu, slednji v pritožbenem postopku ne more omajati z navedbami, da sam tega ni izjavljal, saj naj bi mu tako svetoval odvetnik. Ker gre pri očitkih F. F. za neosnovana podtikanja, obtoženec ne bo uspel s prepričevanjem, da naj bi M. M. (po resnici) izpovedovala, "ker jo je to bolelo". Neuspešna je tudi njegova lastna dokazna ocena izpovedbe P. P., ki da se "ni hotela spomniti" (očitno pogovora o domnevni zlorabi F. F.), saj da zdaj ščiti B. B. Roko na srce, pri izpovedbi P. P. ni bilo niti najmanj zaznati kakšne omembe vredne naklonjenosti oškodovanki.

33. Novoto v postopku predstavljajo pritožbena izvajanja, ki izpodbijajo krivdorek sodbe v delu, da je imel obtoženec z oškodovanko v času od njenega sedmega do desetega leta starosti enkrat do dvakrat mesečno nezaščiten analni spolni odnos, pri čemer se zagovorniki sklicujejo na priložen članek s svetovnega spleta, tj. z domene aktivni.si oziroma "metropolitan". Neresno je v postopek pred sodiščem druge stopnje pristopati z vsebino medmrežja, pri čemer niti ne gre za strokovni (medicinski) članek. Tudi sicer pa je neutemeljena pritožbena vsebina, da bi pri 7- do 10-letni deklici v primeru analnega spolnega občevanja nedvomno prišlo do poškodb (raztrganin in krvavitev), ki ne bi mogle, kot je razumeti pritožbi, ostati neopažene. Pritožbeno sodišče se s takšnimi izvajanji ne strinja, saj pač ni nujno, da analni spolni odnosi per definitionem puščajo poškodbene posledice, tj. ne pri mladih deklicah, kakršna je bila v kritičnem času oškodovanka, niti pri odraslih ženskah, kot namigujejo zagovorniki. Sodišče prve stopnje "kakanja v hlače" pri oškodovanki, o čemer sta izpovedovali priči E. E. in F. F., pa tudi priča R. R., niti ni vrednotilo kot izkaza analnih spolnih odnosov, pač pa kvečjemu kot simptom širšega spektra doživetih spolnih zlorab. Oškodovanka je bila v svojih izjavah in izpovedbah, kot že večkrat poudarjeno, prepričljiva ter verodostojna tudi v delu, ko je opisovala analne spolne odnose, v katere jo je silil obtoženec; izpovedala je, da je pri tem čutila bolečine, ne pa hkrati, da bi utrpela še poškodbe (ki jih očitno ni bilo in sploh ni treba, da bi nastale, zaradi česar je logično, če tosmerni "zdravstveni pregledi" oškodovanke niso bili opravljeni). Z drugačnimi naziranji ni moč prepričati v zmotnost dognanega dejanskega stanja. Brez smisla so obtoženčeve pritožbene navedbe o oškodovankinem domnevnem uživanju "trave" in alkohola v "slabi družbi" v času 2018 - 2019, saj v tem ni prav nobene relevantne povezave z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem.

34. Kolikor v zvezi s problematiziranjem analnega spolnega občevanja zagovorniki očitajo prvemu sodišču, da ni postavilo izvedenca "ustrezne medicinske stroke" (ki bi sodišču pojasnil, da bi "zagotovo prišlo do raztrganine in krvavitve anusa"), je prvenstveno treba ugotoviti, da v postopku na prvi stopnji obramba takšnega dokaznega predloga ni podala, kar pomeni, da predmetnih pritožbenih navedb ni mogoče presojati skozi prizmo kršitve pravice do obrambe, temveč zgolj v optiki zatrjevanja nepopolno (zmotno) ugotovljenega dejanskega stanja. Ta razlog pa, glede na zgoraj pojasnjeno, ni podan. Enako velja za pritožbene teze obtoženca, da naj bi se z "ustrezno medicinsko tehniko" za nazaj ugotavljalo, kako je bilo z "analnim seksom" B. B. in v katerem obdobju, pri čemer gre obtoženec celo tako daleč, da hčerki kot "logično" pripisuje analno spolno občevanje, a v najstniških letih. Splošno znano dejstvo je, da raztrganine in krvavitve anusa, kar zatrjujeta pritožbi, po 13 letih od prenehanja izvrševanja kaznivega dejanja ne morejo biti objektivno zaznavne, čeravno bi do tovrstnih poškodb res prišlo, vendar niti to ni bilo ugotovljeno. Te in ostale navedbe, s katerimi sta pritožbi skušali vnesti dvom v popolno ter pravilno dognano dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

Glede kazenske sankcije

35. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo obtožbo glede dejanj, opisanih pod točkama I/II in I/III izreka izpodbijane sodbe, je obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I/I izreka, glede katerega je bil spoznan za krivega, izreklo kazen osem let zapora, tj. v enaki višini, kolikor je znašala določena zaporna kazen za to kaznivo dejanje že po izpodbijani sodbi. Presoja pritožbenih navedb v smeri izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji ni pokazala nikakršnih razlogov za nižanje zdaj izrečene kazni zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje (točka 33 sodbe) ni prezrlo nobene relevantne okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero konkretne kazenske sankcije. Pravilno je upoštevalo, da je obtoženec izvršil hudo kaznivo dejanje iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pri čemer gre za eno najbolj zavržnih kaznivih dejanj na škodo svoje hčerke, s katerim je z zlorabo hčerkinega zaupanja grobo posegel tako v njeno telesno kot duševno celovitost. Kaznivo dejanje je izvrševal v dolgem časovnem obdobju, vse od leta 2005 do leta 2013, izkoriščajoč praktično vsako priložnost, ko je oškodovanka prišla k njemu na stik, s čimer je izkazal izjemno vztrajnost in odločnost pri izvrševanju dejanja, od česar ga ni odvrnilo niti večkratno izraženo nasprotovanje oškodovanke, kar pomeni, da je izkazal tudi popolno neobčutljivost za njeno telesno in psihološko dobrobit ter kot oče ultimativno zavržno izrabil hčerkino (otroško) nebogljenost. Prvo sodišče je v obteževalni smeri tehtno vrednotilo dejstvo, da so imela dejanja obtoženca izrazit negativen vpliv na oškodovankino nadaljnje življenje, o čemer je izpovedala sama, izpovedale so zaslišane priče in potrdili postavljeni izvedenki. V olajševalni smeri je sodišče ovrednotilo okoliščino, da obtoženec doslej še ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, drugih olajševalnih okoliščin pa ni zasledilo, čemur je na pritožbeni ravni mogoče le pritrditi. Posledično je zaporna kazen v odmerjenem trajanju tudi po zaključku pritožbenega sodišča primerno in pravično povračilo za kaznivo dejanje ter je ustrezna smotrom kazenskopravnega sankcioniranja v obravnavani zadevi.

36. K drugačni odločitvi pritožbenega sodišča glede izrečene kazni že pojmovno ne more privesti zanikanje kaznivega dejanja v delu izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji. Ne drži niti to, da je bila obtožencu izrečena "bistveno previsoka" kazen, brez temelja pa so pritožbene navedbe, da če je do dejanja prišlo, "nikakor ni šlo za tako hudo dejanje". Izrečena kazen ustrezno odseva tudi kriterij teže kaznivega dejanja; na neresno trditev zagovornikov, da je obtoženec "dobil hujšo kazen, kot če bi koga ubil", pa pritožbeno sodišče ne odgovarja. Enako velja za "občutek, da je bil kaznovan še za sestro in sestrično". Sicer pa je olajševalno okoliščino, da je obtoženec doslej nekaznovan, v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je za oškodovanko plačeval preživnino, nima olajševalne vsebine, saj gre za obtoženčevo zakonsko in navsezadnje moralno dolžnost. Trditev pritožbe, da ima obtoženec urejeno družinsko življenje in je oškodovanki "nudil vse, kar si je želela", zanjo skrbel in ji pomagal, pa ob upoštevanju teže in narave kaznivega dejanja, ki ga je izvršil na njeno škodo, v popolnosti zbledi in meji na hipokrizijo. V delu, ko se zagovorniki sklicujejo na nekatere primere sodne prakse, ki naj bi bili "podobni", tam prisojene kazni pa da "občutno odstopajo", se pritožba šteje za neobrazloženo in nesubstancirano. V pritožbenem postopku, ki ga zaznamuje načelo dispozitivnosti, bi bilo treba določno pojasniti in argumentirati, zakaj naj bi izrečena kazen v bistvenem odstopala od primerljivih judiciranih zadev, hkrati pa konkretizirano utemeljiti, da gre za primerljivo stanje stvari glede relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni. Od višjega sodišča ni mogoče pričakovati, da brska po (pritožbi priloženih) odločbah drugih sodišč in ugiba, kaj natančno so pritožniki želeli ponuditi v pritožbeno presojo. Zato niti takšnim pritožbenim izvajanjem ne gre priznati uspeha.

37. Odločb o stroških kazenskega postopka (v točkah II, III in IV izpodbijane sodbe) zagovorniki z ničemer določno ne izpodbijajo, saj tem odločbam nasprotujejo le v posledici (neutemeljenega) nestrinjanja z izrečeno obsodilno sodbo glede dejanja pod točko I/I krivdoreka.

38. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, izreklo zavrnilno sodbo glede dejanj pod točkama I/II in I/III izreka (točka 9 te sodbe), za kaznivo dejanje pod točko I/I izreka pa je obtoženemu izreklo kazen osem let zapora. Vloženi pritožbi je na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v potrjenih delih ni dognanih kršitev, ki so predmet preizkusa po prvem odstavku 383. člena ZKP.

39. Ker je bilo (zaradi izreka zavrnilne sodbe) deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter številne druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

2 Ob pravnomočnosti izpodbijane sodbe bo pritožbeno sodišče na podlagi 145. člena ZKP pri pristojnem državnem tožilstvu naznanilo sum izvršitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1.