Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on security value determination under ZPP Art. 43.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP.

Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožečih strank (v nadaljevanju tožnic) zoper plačilni nalog z dne 28. 9. 2023, s katerim je tožnici pozvalo, da v skladu s tarifno številko 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) doplačata sodno takso v znesku 6.315,00 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pritožujeta tožnici. Nasprotujeta razlagi 43. člena ZPP in njegovi povezavi z določili ZST-1, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem se sklicujeta na stališče Jana Zobca v komentarju 43. člena ZPP (Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 288 in nasl.), da je vrednost spornega predmeta le na prvi pogled objektivno določena z zneskom terjatve in da je treba vselej ugotoviti, kolikšna je vrednost zastavnega predmeta v primerjavi z vrednostjo terjatve, saj je šele potem mogoča presoja, ali vzeti kot vrednost predmeta vrednost terjatve ali pa vrednost zastavnega predmeta.

Takšna argumentacija je po mnenju tožnic še dodatno podprta z uporabo teleološke metode razlage relevantne norme, saj pripelje do istega zaključka, do katerega bi prišli z uporabo splošne metode ocenjevanja ekonomske vrednosti pravnega interesa tožnikov v primeru uveljavljanja nedenarnih zahtevkov. V primeru izpodbijanja zastavne pravice interes tožnikov ne more biti višji od višine njune terjatve, kadar je vrednost zastavnega predmeta višja od vrednosti terjatve. Kadar pa je vrednost zastavnega predmeta manjša od vrednosti terjatve, pa njun interes ne more biti višji od same vrednosti zastavnega predmeta.

V konkretnem primeru je treba upoštevati, da tožnici vrednost predmeta postopka nista določili ob uporabi 43. člena ZPP, temveč na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZST-1. Dejstvo, da ZPP v 43. členu predvideva abstraktni zakonski dejanski stan, ki na prvi pogled neposredno ustreza dejanskemu stanju v konkretnem primeru, ne pomeni nujno, da je potrebno za določitev vrednosti predmeta postopka uporabiti prav to določbo. Vrednost zastavnega predmeta mora namreč biti ocenljiva, če ni, je potrebno uporabiti določbo 30. člena ZST-1, ki ureja vprašanje, kako določiti vrednost predmeta postopka v primeru, da je ni mogoče določiti v skladu z 19. do 29.

členom ZST-1. Ob uporabi analogije se ta določba smiselno razteza tudi na situacije, ko vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti niti ob uporabi določb ZPP. Tožnici sta mnenja, da v konkretnem primeru ni mogoče oceniti vrednosti izpodbijane ločitvene pravice, saj iz stečajnega spisa ni mogoče razbrati vrstnega reda ločitvene pravice toženke, ob upoštevanju dejstva, da ima ločitveno pravico na istih terjatvah še najmanj 10 drugih upnikov. Ne drži navedba sodišča, da je vrednost zastavnega predmeta lahko ocenljiva, ker bi jo tožnici lahko ocenili na način, da bi sešteli vrednost terjatev stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju do B. d.o.o., ki so nastale do začetka stečaja, zatem pa naredili še projekcijo višine terjatev, ki so oziroma bodo nastale po začetku stečajnega postopka.

Iz otvoritvenega poročila in tudi iz preostalih listin v zvezi s stečajem družbe A. d.o.o. namreč ni razvidno, kolikšen je znesek terjatev do B. d.o.o. iz naslova prodaje električne energije do začetka stečajnega postopka, ki je bila proizvedena izključno v sončni elektrarni MFE KPV Inles 111, na katero se nanaša ločitvena pravica toženke. Kar se tiče trditvenega in dokaznega bremena pa sta tožnici mnenja, da glede na naravo relevantnega instituta, ki omogoča, da sodišče po uradni dolžnosti spremeni vrednost spornega predmeta postopka, ne da bi pred tem obema strankama dopustilo, da se o tem izjavita, upoštevanje izključno razpravnega načela in odločanja izključno na podlagi trditev obeh strank pri uporabi določila 31.

člena ZST-1 ne pride v poštev. To ni skladno z namenom 31. člena ZST-1, ki sodišču omogoča spremembo, ne da bi jo katera od strank sploh zahtevala. Tožnici pa dalje menita, da tudi v primeru, da bi sledili razlagi sodišča prve stopnje, slednje neutemeljeno navaja, da sta tožnici tisti, ki nista zadostili svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ob upoštevanju dejstva, da sta tožnici vrednost spornega predmeta postopka označili na podlagi 30. člena ZST-1 v višini 3.500,00 EUR in utemeljili razlog za to, bi morala tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v svojem ugovoru zoper vrednost spora podati ustrezne navedbe glede vrednosti svoje terjatve in vrednosti zastavnega predmeta oziroma ločitvene pravice.

Glede na vse navedeno tožnici predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep, plačilni nalog z dne 28. 9. 2023 in sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta z dne 22. 9. 2023 oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Tako opravljeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana odločitev tako v procesnem kot v dejanskem in materialno pravnem smislu pravilna.

5. Tožnici sta hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog za doplačilo sodne takse ugovarjali tudi zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta z dne 22. 9. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 31. člena ZST-1 in 43. člena ZPP po uradni dolžnosti določilo vrednost spornega predmeta v višini 1.186.899,10 EUR, kolikor znaša skupna vrednost v stečajnem postopku družbe A. d.o.o priznanih terjatev toženke, ki so zavarovane z ločitveno pravico. Sodišče prve stopnje je ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo, saj je vztrajalo pri vrednosti spornega predmeta, določeni ob uporabi 43. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST in pravilnosti novo odmerjene sodne takse oziroma njenega doplačila.

6. Tožnici v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog znova oporekata pravilnosti odmere sodne takse zaradi nepravilnosti sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta, zato je sodišče druge stopnje ob preizkusu pravilnosti izpodbijane odločitve opravilo tudi presojo v sklepu določene vrednosti spornega predmeta.

7. Sodne takse se po prvem odstavku 19. člena ZST-1 plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje te vrednosti se po drugem odstavku 19. člena ZST-1 smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek.

8. Za uveljavljani nedenarni tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvenih pravic ZST-1 ne vsebuje posebnih določb glede določitve vrednosti zahtevka za potrebe odmere dolžne sodne takse. Skladno z drugim odstavkom 44. člena ZPP je v tem primeru odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. Vendar pa je dispozicija tožeče stranke glede določitve vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih omejena s korekturno dolžnostjo sodišča, ki je možna po dveh pravnih podlagah. In sicer po tretjem odstavku 44. člena ZPP, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede, očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča (za kar v obravnavanem primeru ne gre, saj je za predmetni spor ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče) in po prvem odstavku 31. člena ZST-1 v primeru, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, pri čemer sodišče po uradni dolžnosti ali na ugovor druge stranke s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri.

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP. Po tretjem odstavku 30. člena ZST-1, na katerega se sklicujeta tožnici, se namreč vrednost predmeta postopka določi le, ko je ni mogoče 1 določiti skladno z določili 19. člena do 29. člena ZST-1 (torej niti ob smiselni uporabi določil ZPP), niti po prostem preudarku po določilu prvega odstavka 30. člena ZST-1. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je sporno vrednost predmeta postopka mogoče določiti ob smiselni uporabi določila 43. člena ZPP.

10. Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja nazadnje citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Pravna teorija uporabo te določbe razširja tudi na tožbo za ugotovitev obstoja ali neobstoja zastavne pravice (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 228). V danem primeru sicer tožnici s tožbo uveljavljata ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, ki pa je po svoji naravi zastavna pravica. 2

11. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve. Pravilnost takšne razlage in upoštevanje razpravnega načela v postopku določanja vrednosti spornega predmeta potrjuje tako pravna teorija 3 (ki jo tožnici sicer povzemata, a ne celovito) kot sodna praksa (prim. VSL sklep I Cp 1160/2021 z dne 18. 8. 2021, VSL sklep I Cpg 585/2014 z dne 10. 4. 2014). Tožeča stranka mora navesti tudi vrednost zastavnega predmeta (in seveda znesek terjatve), da bo sodišče lahko pravilnost navedene vrednosti preizkusilo (samoiniciativno ali na ugovor toženca) pod pogoji iz tretjega odstavka 44. člena ZPP oziroma 31. člena ZST-1. Za določitev vrednosti spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP tako ob odsotnosti kakršnihkoli navedb o vrednosti zastavnega predmeta, zadošča podatek o vrednosti zavarovane terjatve. Prepričljiv argument, ki govori proti tožničini razlagi 43. člena ZPP, t.j. da je le-to možno uporabiti le v primeru, ko sta znana tako višina terjatve kot tudi vrednost zastavnega predmeta, je tudi obstoj možnosti izigravanja zakonske določbe z namenom izogniti se višji taksni obveznosti na način, da stranka namenoma ne navede oziroma oceni vrednosti zastavnega predmeta, da bi se ta vrednost določila na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZST-1. Po mnenju sodišča druge stopnje se tožeča stranka s sklicevanjem na določilo tretjega odstavka 30. člena ZST-1 tudi ne more razbremeniti svojega trditvenega in dokaznega bremena glede vrednosti zastavnega predmeta oziroma ga prevaliti na drugo stranko ali celo sodišče, ki naj bi ga po (zmotnem) stališču tožnic ugotavljalo po uradni dolžnosti.

12. Sodišče prve stopnje je zato glede na obrazloženo ravnalo pravilno, ko je za vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve 1.186.899,10 EUR, ki je zavarovana z ločitveno pravico. Na tej podlagi je skladno z drugim odstavkom 32. člena in tarifno številko 1111 ZST-1 tožnici s plačilnim nalogom z dne 28. 9. 2023 pravilno pozvalo na doplačilo dolžne sodne takse, njun ugovor zoper plačilni nalog pa kot neutemeljen zavrnilo.

13. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo tožnic zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Zaradi neuspeha s pritožbo, tožnici krijeta sami svoje pritožbene stroške (prvi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Po mnenju sodišča druge stopnje pojma "ni mogoče" ni enačiti s pojmom "pretežko".

2 Tožnici zatrjujeta, da toženka nima zastavne pravice na obstoječih in bodočih terjatvah zastavnega dolžnika do družbe B. d.o.o.

3 Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2005, str. 228 in nasl.