Appeal dismissed; court upheld liability for damages and costs due to failure to pay within agreed deadline.

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 1. odstavka 131. člena OZ o krivdni odškodninski odgovornosti in to materialno pravo tudi pravilno uporabilo, ko je toženki naložilo plačilo nadaljnje odškodnine v višini 150,00 EUR, ki jo predstavljajo zaradi neutemeljeno sproženega izvršilnega postopka nastali stroški blokade računa pri P. d.d. v višini 38,00 EUR in stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 112,00 EUR, saj ni sporno, da toženka te škode tožniku do izteka roka za prostovoljno plačilo, ki ji ga je tožnik podelil v zahtevku z dne 17. 5. 2018, toženka pa ga je prejela najkasneje dne 20. 5. 2018, ni poravnala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od dne 22. 3. 2019 dalje do plačila in plačati znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 183,49 EUR od dne 29. 5. 2018 do dne 22. 3. 2019, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 389,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) in mu naloži plačilo pravdnih stroškov, ki so toženki nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov toženke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa potrjuje, da ni sporno, da je toženka plačala znesek 33,49 EUR, za katerega je tožnik tožbo umaknil. Razlike v skupnem znesku 150,00 EUR ter zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa toženka ni plačala, ker so po njenem mnenju neutemeljeni. Izpostavlja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nesporno, da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih v skupnem znesku 71,49 EUR, ki jih je toženka plačala tožniku dne 22. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve, konec 6. in začetek 7. strani).

Ta ugotovitev je po mnenju toženke protispisna, saj je toženka v odgovoru na tožbo izrecno navajala, da je tožnik dokazal le stroške 33,49 EUR, plačan A. d.d. (tč. 3 odgovora). Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku plačala znesek 71,49 EUR, ker mu je iz razloga, da je dokazano le plačilo 38,00 EUR, plačala le ta znesek, kar prav tako izhaja iz odgovora na tožbo (tč. 3 odgovora). Tudi ta ugotovitev sodišča prve stopnje je zato po oceni toženke protispisna. Protispisnost predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, zato je potrebno izpodbijano sodbo po njenem mnenju razveljaviti že iz tega razloga. Nadalje toženka izpostavlja, da sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ugotavlja, da je sporno plačilo glavnice 150,00 EUR, kar predstavlja znesek stroška blokade pri E. d.d., sedaj B. d.d. v višini 38,00 EUR in odvetniške stroške v višini 112,00 EUR. Ta ugotovitev je sicer pravilna, vendar so si razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju, zato obstaja tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Glede zneska 38,00 EUR je toženka ugovarjala, da ta strošek ni izkazan in da je izkazan le v višini 10,00 EUR, kot izhaja iz dopisa E. d.d. z dne 22. 2. 2016, v katerem je izrecno navedeno: datum bremenitve 18. 2. 2016, višina obremenitve 10,00 EUR. Toženka nadalje še poudarja, da je tožnik v zvezi z zahtevkoma iz naslova blokad TRR v tožbi navedel le, da so mu zaračunali stroške za vsak blokiran račun in sicer 38,00 EUR B. d.d. in 33,49 EUR A. d.d., vse skladno s tarifo banke in zakonsko podlago takratnega Zakona o plačilnih storitvah in sistemih, da je tako podal le splošno navedbo, na odgovor toženke pa je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da je tožeča stranka „jasno izkazala stroške in predložila tudi potrebna dokazila.

Strošek storitev bank je jasno izkazan z listinama.“ Toženka je v prvi pripravljalni vlogi opozorila, da tožnik ni navedel, s katerima listinama bi naj izkazal stroške bank. Listina E. d.d. ne izkazuje plačila zneska 38,00 EUR. Kot višina obremenitve je naveden le znesek 10,00 EUR. Tožba v tem delu zato po njeni oceni ni sklepčna, saj tožnik nejasnosti in nasprotja med navedbami in dokazno listino ni niti obrazložil. Škodo je potrebno opredeliti določno in jo dokazati, ne glede na višino le-te. Zaključek sodišča prve stopnje je tako po mnenju toženke protispisen, poleg tega pa logično in življenjsko tako nevzdržen, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja prešla v bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je v dokazni stiski zateklo k razlogom, da je tožnik „nedvomno“ plačal znesek 38,00 EUR, in sicer „10,00 EUR dne 18. 2. 2016, preostanek pa ob prvem razpoložljivem stanju.“ Za takšen zaključek v spisu pa po oceni toženke ni nobene opore, nobenega dokaza in niti ne trditvene podlage. Zaključek sodišča prve stopnje je protispisen. Sklicevanje na vsebino dopisa, da strošek znaša 38,00 EUR, ne zadostuje za ugotovitev, da je ta znesek tožnik z gotovostjo plačal. Če ga ni plačal, pa mu škoda ni nastala.

Navedeno je po mnenju toženke pomembno ugotoviti tudi iz razloga, ker je terjatev na ta znesek morebiti že zastarala. Pavšalna ugotovitev sodišča ne more nadomestiti z gotovostjo ugotovljenega dejstva. Ne zdrži niti sklicevanje na splošno znano višino stroška, ker ta strošek zagotovo ni splošno znano dejstvo. Zaključki v točki 13. izpodbijane sodbe so zato po mnenju toženke protispisni, poleg tega pa je dokazna ocena tako neprepričljiva, neživljenjska in nepodprta, da je prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Toženka sodišču prve stopnje še očita, da se ni ukvarjalo niti s pomembno navedbo tožeče stranke (verjetno pravilno tožene stranke), da je zahtevek v tem delu nesklepčen, zato sodbe v tem delu, ker ni odgovorjeno na odločilno dejstvo, prav tako ni mogoče preizkusiti in obstoji že citirana bistvena kršitev določb postopka. Toženka nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo predpravdnih odvetniških stroškov (stroškov poziva). Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno označilo njene navedbe v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka za pavšalne in se z njimi nepravilno ni ukvarjalo, saj ni odgovorilo na odločilne navedbe toženke, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo, in sicer, da ni dokazano, da je ta strošek tožniku nastal (torej, da ga je tožnik plačal); da je tožba bila preuranjena, saj če bi tožnik toženki s pozivom predložil dokaze o plačilu tega, kar je terjal, ali bi se tožnik na dopis toženke odzval, saj je pooblaščenka poslala e-sporočilo z dne 31. 5. 2018 kot poziv k predložitvi dokazov, bi toženka tedaj zneske, ki bi bili dokazano plačani, tudi poravnala; da je torej strošek zahtevka bil nepotreben, ker je bil nesklepčen, ker niso bili predloženi dokazi o nastali škodi.

Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na navedbo, da ni dokazano, da je tožniku strošek nastal. Po njenem mnenju bi moral tožnik predložiti dokazilo, da mu je bil izdan račun, ki ga je plačal. Gre za odločilno dejstvo, saj če tega stroška tožnik ni imel, do povrnitve ni upravičen. Izpodbijana sodba po mnenju toženke nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Nesporno pa tožnik tega dokaza ni dal. Toženka poudarja, da ni dolžna plačati nečesa, kar ni dokazano, da je zmanjšalo tožnikovo premoženje.

Sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo. Tega ni bila dolžna plačati niti na podlagi zahtevka, saj dokazi niso bili predloženi. Takšnega zahtevka ni dolžna plačati, saj je bil nepotreben kot nesklepčen, brez dokazov. Sodna praksa, ki zaključuje, da je nekdo dolžan plačati nekaj, kar ni dokazno podprto, zgolj na podlagi pisne zahteve, bi bila v nasprotju s pravico do izjave, enakega varstva pravic, zlasti tudi načelom zakonitosti in pravne države. Ker je takšen bil tudi zahtevek, je bil nepotreben in neuporaben, tožnik pa ga ni dopolnil niti na poziv toženke.

Toženka nadalje še izpostavlja, da je navedla, da iz e-sporočila z dne 31. 5. 2018 izhaja poziv, da pooblaščenec naj predloži dokazila o nastali škodi, ker je stranka pripravljena škodo poravnati. Ni sporno, da je pooblaščenec poziv prejel, vendar ni odgovoril, niti jih ni priložil tožbi. Iz tega razloga je tudi ugovarjala, da ni v zamudi s plačilom zahtevka, tudi če bi bil utemeljen. Sodišče prve stopnje se je po oceni toženke materialnopravno zmotno postavilo na stališče, da dejstvo ″(ne)prejema‶ ni pomembno. Ocenilo je, da noben predpis ne zahteva sklepčnosti zahtevka, ZPP pa se ne uporablja.

Zahtevek tudi ni obvezen. Zaključuje pa še, da iz zahtevka jasno izhaja višina škode. Navedeni zaključki so po mnenju toženke zmotni. Dejstvo je, da tožnik ni vložil kar tožbe. Poslal je zahtevek. Toženka je v tej pravdi dokazala, da je plačala, kar je dokazano. Po njenem mnenju tako ni sporno, da bi plačala tudi ostale zneske, če bi bili dokazani. Vendar pa toženka ni bila dolžna plačati nečesa zgolj zato, ker jasno izhaja iz zahtevka. Določbo OZ, da mora biti škoda znana, je potrebno nedvomno tolmačiti tako, da mora biti škoda tudi dokazana in ne le pavšalno navedena brez vseh dokazov, kar velja tudi za predpravdni zahtevek.

Bistvena okoliščina tega spora tako po mnenju toženke ni, kot zaključuje sodišče prve stopnje, da zahtevek ni potreben, predpisan in obvezen, temveč je bistvena okoliščina, da je bil poslan, in če tožnik zahteva plačilo odškodnine v zahtevku, bi morala biti škoda dokazana. Tožnik ni izpolnil te zahteve, čeprav ga je toženka nesporno pozvala in je sodišče to tudi ugotovilo. Sodišču prve stopnje toženka očita, da navaja, da to ni pomembno, saj to po njenem mnenju nakazuje na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Toženka ni bila dolžna pred pravdo plačati nekaj, kar ni bilo dokazano.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem, na podlagi česa je štelo, da je bil zahtevek utemeljen, ker ni bilo predloženih nobenih dokazov. Sodišču prve stopnje toženka očita tudi zmotnost uporabe materialnega prava, ko je zaključilo, da je toženka dolžna plačati tudi 112,00 EUR stroška predpravdnega zahtevka. Dokazna ocena pa je po njenem mnenju tako zmotna, neprepričljiva in nepopolna, da je prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zmotno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti.

Dokler toženka ni prejela dokazov o nastali škodi, ni bila dolžna ničesar plačati, saj škoda ni bila znana in toženka ni bila v zamudi s plačilom. Sodišču prve stopnje očita, da nelogično in v nasprotju, torej protispisno, z e-sporočilom pooblaščenke z dne 31. 5. 2018 celo zaključuje, da toženka višini škode ni ugovarjala. Pooblaščenka je izrecno navedla, da bo plačala 76,00 EUR, ko bo prejela dokazila o plačilu tega zneska. Navedla je še, da predlaga zapis izvensodne poravnave. Njeno mnenje je, da je s tem nedvomno izkazala, da potrebuje dokaze o plačilu, kar pomeni, da višini seveda ugovarja.

Če bi jo priznala, bi znesek plačala in ne bi zahtevala dokazov. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tarife bank tudi javno objavljene, pa toženka izpostavlja, da niso pomembne tarife, temveč je pomembno to, kar je tožnik dejansko plačal. In od tega je šele v pravdi dokazal plačilo zneska 33,49 EUR. Po obrazloženem je zato po oceni toženke zmoten zaključek, da je bila „seznanjena s svojim dolgom“, saj ni bila, ker o tem pred pravdo ni prejela dokazov; če bi jih, bi plačala in sklenila izvensodno poravnavo, kar iz e-sporočila nedvomno izhaja in te pravde ne bi bilo.

V pravdi pa je predložen le dokaz o plačilu 33,49 EUR, strošek predpravdnega zahtevka, ki toženki ni dopuščal izpolnitve obveznosti, pa je bil nepotreben. Glede na to je sodišče prve stopnje po mnenju toženke neutemeljeno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 33,49 EUR, saj je ta znesek plačala takoj, ko je izvedela za obveznost, to je dne 22. 3. 2019. Od preostalih zneskov pa so obresti po njenem mnenju neutemeljeno prisojene, ker obveznost ni nastala, višina ni dokazana (provizija) oziroma je strošek bil nepotreben, poleg tega ni dokazano, da je plačan (odvetniški stroški).

Tožnik (verjetno pravilno toženka) izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je v posledici nezakonite odločitve sodišča sodišče tudi zmotno stroške priznalo tožniku. Poleg tega pa po mnenju toženke tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ker tožba ni bila potrebna in tudi nadaljnje aktivnosti tožnika ne. Neutemeljeno je začel pravdo in odvzel toženki možnost, da se temu izogne s tem, ko ji pred pravdo ni poslal dokazov o višini nastanka škode. Toženka izpostavlja, da je že v pripravljalni vlogi navedla, da iz sodne prakse izhaja, da predpravdno nasprotovanje predstavlja povod za tožbo (npr.

VSL I Cp 687/2018). Vendar pa sama pred pravdo ni nasprotovala zahtevku, le dokazan ni bil, zato utemeljeno ni plačala, kar je zahtevala. Ker zahtevek ni bil popoln, gre v tem sporu po njeni oceni tudi za krivdno povzročene stroške tožnika, ki jih je dolžan trpeti sam. Podrejeno pa tožnik (verjetno pravilno toženka) navaja, da če bo sodišče štelo, da je tožba bila preuranjeno vložena za zneske provizije in bi priznalo stroške predpravdnega zahtevka, potem tožnik ni upravičen do stroškov sestave tožbe 200 točk in prve pripravljalne vloge 200 točk, 2 % materialnih stroškov in 22% DDV.

Ob koncu svoje pritožbe toženka še poudarja, da gre v tej zadevi sicer res za spor majhne vrednosti, vendar pa tudi zanj veljajo ista procesna pravila kot v rednih sporih tako glede trditvene podlage kot glede dokaznega bremena. Tega pa tožnik po mnenju toženje ni zmogel, razen za znesek 33,49 EUR, ki je poravnan. Še enkrat izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomembnih navedb toženke, ker je izhajalo iz zmotnih, neprepričljivih, nelogičnih in protispisnih zaključkov, tako da je sodbo po njeni oceni potrebno razveljaviti.

Toženka sicer meni, da ker ni dokazov o višini škode, da je na mestu tudi sprememba sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ker je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo (člen 131 OZ), je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, zaradi česar je njena pritožba utemeljena, posledično pa je nepravilna tudi odločitev sodišča, da je toženka tožniku dolžna povrniti stroške postopka.

3. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tem pravdnem postopku od toženke zahteval plačilo zneska 183,49 EUR s pripadki 1 in navajal, da sta bila tožnik in njegov sin C. CP. po sodbi naslovnega sodišča opr. št. P 462/2011, potrjeni s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 2. 10. 2014, solidarno dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 974,59 EUR. Rok se jima je iztekel v soboto dne 8. 11. 2014, tožnik pa je dolg poravnal prvi naslednji delovni dan dne 10. 11. 2014, s čimer je izpolnil svojo obveznost po sodbi. Dne 1. 6. 2015 pa je toženka pri Okrajnem sodišču v Celju vložila predlog za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva na OPP zaradi izterjave 974,59 EUR s pripadki kljub že poravnanemu dolgu.

Tožnik je sklepu ugovarjal, izvršilno sodišče pa je toženko z dopisom z dne 6. 11. 2015 seznanilo, da je bil dolg že poravnan, vendar je toženka dopustila, da se je izvršba nadaljevala. Sodišče je nato s sklepom opr. št. 1 306/2015 z dne 22. 1. 2016 ustavilo izvršbo, ker je tožnik uspel dokazati, da je dolg že poravnan. Tožniku so banke ob prejetju sklepa blokirale vse transakcijske račune, kar mu je povzročilo gmotno škodo in močno otežilo njegovo poslovanje ter preživljanje, s čimer mu je nastala škoda. Banke so mu po blokadi sredstev za to storitev zaračunale stroške za vsak blokiran račun in sicer B. d.d. znesek 38,00 EUR in A. d.d. znesek 33,49 EUR, skupaj 71,49 EUR.

Tožnik je z dopisom z dne 17. 5. 2018 toženko pozval, da denarna sredstva v skupni višini 179,00 EUR (za tožnika in očeta) nakaže na fiduciarni račun pooblaščenca v roku 8 dni, in opozorilom na stroške pooblaščenca v višini 91,80 EUR+DDV. Toženka pa se na dopis ni odzvala, niti ni poravnala navedenega zneska. Zoper njo je bila dne 23. 2. 2017 tudi izdana Sodba o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju opr. št. III K 6840/2017, ki je postala pravnomočna dne 8. 3. 2017, na podlagi katere je bila toženka obsojena, da je storila poskus kaznivega dejanja goljufije in ji izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Civilno sodišče je vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, vezano je na izrek obtožbe, ki vsebuje ugotovitev, da je toženka, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto zaposlenega strokovnega sodelavca na Okrajnem sodišču v Celju in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo tujega premoženja izdal sklep o izvršbi. Tožniku je zaradi tega protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v višini 71,49 EUR zaradi blokiranih sredstev na računu, plačati pa je moral tudi strošek pooblaščenca v višini 112,00 EUR (brez DDV 91,80 EUR), skupno torej 183,49 EUR.

Glede na dejstvo, da je toženka dopis pooblaščenca tožnika z dne 17. 5. 2018 zagotovo prejela do dne 20. 5. 2018, tožnik zahteva plačilo zamudnih obresti od dne 29. 5. 2018 dalje do plačila.

7. Neutemeljen je očitek toženke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Toženka sodišču prve stopnje očita, da naj bi protispisnost zagrešilo s tem, da je sprejelo napačen zaključek, da je med pravdnima strankama nesporno, da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih v skupnem znesku 71,49 EUR, ki jih je toženka plačala tožniku dne 22. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve, konec 6. in začetek 7. strani) in da višini škode toženke ni ugovarjala, saj je v odgovoru na tožbo izrecno navajala, da je tožnik dokazal le stroške 33,49 EUR, plačan A. d.d. (tč. 3 odgovora), prav tako pa je v e-sporočilu z dne 31. 5. 2018 izrecno navedla, da bo plačala 76,00 EUR, ko bo prejela dokazila, nadalje s tem, da je zmotno ugotovilo, da je toženka tožniku plačala znesek 71,49 EUR, ker mu je iz razloga, da je dokazano le plačilo 38,00 EUR, plačala le ta znesek, kar prav tako izhaja iz odgovora na tožbo, pa tudi s tem, da je zaključilo, da je tožnik ″nedvomno‶ plačal znesek 38,00 EUR, in sicer „10,00 EUR dne 18. 2. 2016, preostanek pa ob prvem razpoložljivem stanju.“, ker takšen zaključek nima opore v spisu, nobenega dokaza niti ne trditvene podlage.

Pritožbeno zatrjevane kršitve namreč ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja v prvem primeru, da je neko dejstvo med pravdnima strankama nesporno oziroma priznano, ker ni konkretizirano zanikano (ugovarjano), v drugem primeru, da neko dejstvo obstaja in v tretjem primeru, da neko dejstvo obstaja, pri čemer je le-to ugotovljeno tudi mimo trditvene podlage.

Gre torej v prvem primeru kvečjemu za nepravilno uporabo določbe 214. člena ZPP, ki pa lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v drugem primeru za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v tretjem primeru pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev razpravnega načela (določil 7. in 212. člena ZPP), ki pa tudi predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tako relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka kot tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa sta v postopkih v sporu majhne vrednosti nedovoljena pritožbena razloga, zato ju pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8. S pritožbenimi navedbami, v katerih na več mestih izpostavlja nedokazanost nastanka vtoževane škode (tako stroškov blokade na računu pri E. d.d. kot tudi stroškov odvetniškega predpravdnega zahtevka), toženka, tudi pod krinko zatrjevanih postopkovnih kršitev, v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je v postopku v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Tako tudi ni pritrditi toženki, da je zaključek sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnik nedvomno plačal stroške blokade v višini 38,00 EUR na računu B. d.d., tako logično in življenjsko nevzdržen, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja prešla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je za takšen zaključek sodišče prve stopnje navedlo dovolj razlogov in tudi povsem ustrezne in življenjsko logične razloge, utemeljilo pa ga je z listino, t.j. z dopisom E. d.d. z dne 22. 4. 2016 (priloga A3), in tudi s Tarifo banke, pri čemer je oba dokaza po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezno dokazno ocenilo, ko je glede na to, da iz navedenega dopisa, katerega vsebina ni sporna, izhaja, da je bila na tožnikovem računu zaradi izvršbe toženke uvedena aktivna blokada, da znaša strošek le-te po pogodbi in Tarifi banke 38,00 EUR za posamezni sklep, ter da se ta strošek zaračuna iz razpoložljivega stanja na računu (toženka ni prerekala same izvedbe blokade in ne višine stroška), upoštevajoč tako celotno vsebino te listine, ki je tudi v skladu z ustaljeno in znano prakso poslovanja bank (tovrstne posebne bančne storitve niso brezplačne, ceniki storitev bank so tudi objavljeni), zaključilo in štelo, da je ta strošek tožnik nedvomno utrpel in plačal (10,00 EUR dne 18. 2. 2016, preostanek pa ob prvem razpoložljivem stanju) in da je tako zadostno izkazan.

10. Pritrditi pa je toženki, da je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je med pravdnima strankama nesporno, da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih v skupnem znesku 71,49 EUR, ki jih je toženka plačala tožniku dne 22. 3. 2019, v nasprotju z njegovo ugotovitvijo v točki 12. obrazložitve, da je sporno plačilo glavnice 150,00 EUR, kar predstavlja znesek stroška blokade pri E. d.d., sedaj B. d.d. v višini 38,00 EUR in odvetniške stroške v višini 112,00 EUR in da je zato izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je takšne narave, da jo je pritožbeno sodišče odpravilo samo na takšen način, da ni upoštevalo evidentno nepravilnega zaključka v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je med pravdnima strankama nesporno, da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih v skupnem znesku 71,49 EUR, ki jih je toženka plačala tožniku dne 22. 3. 2019, saj tako iz trditev obeh pravdnih strank kot tudi iz celotne nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe nedvomno in nesporno izhaja, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, kot nesporno plačano ugotovilo le plačilo v višini 33,49 EUR, kolikor je znašalo plačilo stroškov blokade računa pri A. d.d., znesek v višini 38,00 EUR (plačilo stroškov blokade računa pri E. d.d.) pa je štelo za spornega med strankama in ga kot takšnega tudi ugotavljalo.

11. So pa neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je tožba v delu, ki se nanaša na plačilo 38,00 EUR, nesklepčna, saj je tožnik tudi za ta del tožbenega zahtevka v tožbi navedel vsa dejstva, ki so po materialnem pravu potrebna za utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka tako po podlagi kot tudi po višini. Zatrjeval je protipravno ravnanje toženke, ki niti ni sporno, škodo, ki mu je zaradi njega nastala, t.j. strošek blokade računa pri banki in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, škodo pa je opredelil tudi po višini, pri tem pa se je skliceval na že prej omenjena dokaza, t.j. dopis E. d.d. z dne 22. 4. 2016 (priloga A3) in Tarifo banke. Ker je vprašanje sklepčnost tudi vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče zaključuje, da tozadevno tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je predpravdni odvetniški strošek, povračilo katerega kot škodo uveljavlja tožnik v tej pravdni zadevi, izkazan s samim dopisom oz. zahtevkom (priloga A9), ker je bil nesporno sestavljen, zadostno obrazložen (predložitev dokazov ni nujna) in posredovan toženki (prejem tega ni sporen). S temi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj so pravilni. Čeprav nanje sodišče prve stopnje ni odgovorilo izrecno, pa je v tem zaključku sodišča prve stopnje vsebovan tudi odgovor na navedbe tožene stranke, ki jih ta izpostavlja v pritožbi in za katere neutemeljeno navaja, da nanje ni dobila odgovora, t.j. da ni dokazano, da je ta strošek tožniku nastal (torej, da ga je tožnik plačal); da je tožba bila preuranjena, saj če bi tožnik toženki s pozivom predložil dokaze o plačilu tega, kar je terjal, ali bi se tožnik na dopis toženke odzval, saj je pooblaščenka poslala e-sporočilo z dne 31. 5. 2018 kot poziv k predložitvi dokazov, bi toženka tedaj zneske, ki bi bili dokazano plačani, tudi poravnala; da je torej strošek zahtevka bil nepotreben, ker je bil nesklepčen, ker niso bili predloženi dokazi o nastali škodi. Tudi glede vprašanja nastanka škode v višini 112,00 EUR iz naslova povračila predpravdnih odvetniških stroškov je tako izpodbijana sodba zadostno obrazložena, da se da preizkusiti, enako pa velja tudi za dokazno oceno sodišča prve stopnje glede te oblike premoženjske škode, ki ni neprepričljiva in nepopolna, kot to zmotno prikazuje toženka v pritožbi, zato so neutemeljeni očitki toženke, da je tudi v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa s takšnim zaključkom toženki tudi ni kršena pravica do izjave, kršeno ni načelo zakonitosti in pravne države ter pravica do enakega varstva pravic, ki so v 14. in 22. členu Ustave RS zajamčene pravice in katerih kršitev, če bi bila podana, bi sicer lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da za nastanek škode iz naslova povračila predpravdnih odvetniških stroškov in posledično presojo trenutka zapadlosti odškodninskega zahtevka dejstvo (ne)prejema odgovora tožnika na poziv toženke, da naj ji le-ta predloži dokazila o nastali škodi, ni pravno relevantno, da so neutemeljena oziroma nepomembna navajanja toženke, da odškodninski zahtevek ni bil sklepčen in da je bil nepopoln, saj noben predpis ne določa, kakšen mora biti predpravdni zahtevek v primeru, kot je konkretni, upoštevajoč 2. odstavek 299. člena OZ pa za zamudo dolžnika zadošča že samo ustni opomin upnika. Drugačno pritožbeno stališče toženke in vztrajanje pri lastnih trditvah, da bi moral biti takšen predpravdni zahtevek, da bi lahko ustvarjal pravne posledice, popoln v tem smislu, da bi vseboval tudi dokazila, je pravno zmotno. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo procesnih kavtel in dokaznih standardov, ki jih ureja ZPP, saj se izven sodnega postopka določbe ZPP ne uporabljajo, posledično pa zato za izven sodno uveljavljanje (predpravdnih) zahtevkov ne veljajo niti zakonsko predvidene procesne kavtele, niti določbe o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, o popolnosti vlog, prav tako pa tudi ne dokazni standardi, na katere so sicer stranke in sodišče vezani v sodnem (pravdnem) postopku.

14. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno uporabilo materialno pravo, določili 2. odstavka 299. člena OZ in 1. odstavka 378. člena OZ, ko je ob dejanski ugotovitvi v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnik pooblaščenki toženke poslal odškodninski zahtevek z dne 17. 5. 2018 in ob dejanskih ugotovitvah v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženka prejela ta zahtevek najkasneje do dne 20. 5. 2018 in da ga do izteka osemdnevnega paricijskega roka ni poravnala, zaključilo, da je bila toženka v zamudi z njegovim plačilo od dne 29. 5. 2018 dalje, posledično pa je materialno pravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in sicer od zneska neplačane odškodnine v višini 150,00 EUR od dne 22. 3. 2019 (t.j. od dne, ko je toženka tožniku delno poravnala škodo v višini 33,49 EUR) kot tudi od skupnega zneska odškodnine v višini 183,49 EUR od dne zapadlosti 29. 5. 2018 do dneva delnega plačila 22. 3. 2019. Drugačno stališče toženke, da ni bila v zamudi s plačilom odškodnine, ker predpravdni odškodninski zahtevek ni vseboval tudi dokazil o nastanku škode, je namreč ob predhodno obrazloženem pravno zmotno. Zamuda s plačilom v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ ne nastopi s predložitvijo dokazov, temveč je dovolj že zahteva za poravnavo terjatve in iztek paricijskega roka, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, saj se je toženka s takšno zahtevo seznanila z nastankom tožnikove škode in s svojo obveznostjo, da jo povrne.

15. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva, na katera je vezano tudi pritožbeno sodišče:

- da je toženka ravnala nedopustno, ko je dne 1. 6. 2015 zoper tožnika vložila predlog za izvršbo zaradi izterjatve zneska 974,59 EUR s pripadki, ki predstavljajo pravdne stroške, ki jih je bil tožnik skupaj z D. D. dolžan plačati toženki na podlagi sodbe opr. št. P 462/2011, čeprav je le-te tožnik toženki že plačal dne 10. 11. 2014,

- da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih, odprtih pri E. d.d. (sedaj B. d.d.) v višini 38,00 EUR in A. d.d. v višini 33,49 EUR ter odvetniški stroški za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 112,00 EUR,

- da je toženka tožniku stroške v višini 33,49 EUR plačala dne 22. 3. 2019, ni pa poravnala stroškov blokade računa pri E. d.d. v višini 38,00 EUR in stroškov predpravdnega odvetniškega zahtevka v višini 112,00 EUR,

- da je tožnik po pooblaščencu toženki poslal odškodninski zahtevek z dne 17. 5. 2018 (v prilogi A9),

- da se je toženka s prejemom tega zahtevka seznanila tudi z višino škode, saj iz zahtevka z dne 17. 5. 2018 (v prilogi A9 spisa), ki ga je slednja nesporno prejela, jasno izhaja višina tožniku nastale škode,

- da v danem osemdnevnem roku po prejemu tega zahtevka, ki se je iztekel dne 28. 5. 2018, toženka le-tega ni poravnala,

- da je toženka po pooblaščenki odgovorila tožnikovemu pooblaščencu po e-mailu dne 31. 5. 2018 in zahtevala dokazila o plačilu stroškov.

16. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 1. odstavka 131. člena OZ o krivdni odškodninski odgovornosti in to materialno pravo tudi pravilno uporabilo, ko je toženki naložilo plačilo nadaljnje odškodnine v višini 150,00 EUR, ki jo predstavljajo zaradi neutemeljeno sproženega izvršilnega postopka nastali stroški blokade računa pri E. d.d. v višini 38,00 EUR in stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 112,00 EUR, saj ni sporno, da toženka te škode tožniku do izteka roka za prostovoljno plačilo, ki ji ga je tožnik podelil v zahtevku z dne 17. 5. 2018, toženka pa ga je prejela najkasneje dne 20. 5. 2018, ni poravnala. V skladu s 1. odstavkom 299. člena v zvezi z 1. odstavkom 378. člena OZ pa je tožnik tako od neplačane odškodnine v višini 150,00 EUR kot tudi od z zamudo plačane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 33,49 EUR, ki jo je toženka plačala dne 22. 3. 2019, (najkasneje) od 29. 5. 2018 upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti.

17. Neutemeljeno toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijani sodbi v točki II. izreka. To odločitev sodišča prve stopnje prvenstveno izpodbija z vezanjem na uspeh s pritožbo. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena. V celoti so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki toženke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu stroškov postopka zmotno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo, da je bila tožnikova tožba nepotrebna in preuranjena, da je toženki z vložitvijo tožbe odvzel možnost, da se pravdi in posledično nastalim pravdnim stroškom izogne, ker ji pred pravdo ni poslal dokazil o nastanku škode in da bi moralo zaključiti, da so bili pravdni stroški s strani tožnika povzročeni krivdno in da jih je zato dolžan trpeti sam. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka v roku, ki ji ga je podelil tožnik v predpravdnem zahtevku, škode tožniku ni poravnala in ob pravilnem zaključku, da na nastanek in zapadlost premoženjske škode (ne)predložitev dokazil nima nobenega vpliva, kar vse napeljuje na zaključek, da tožnik tožbe ni vložil preuranjeno, namreč ni bilo podlage za uporabo določila 1. odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

18. Pritožba toženke se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

19. Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa morata tožniku povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje tega sklepa (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: priglašenih 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 5 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 33,66 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnika za odgovor na pritožbo toženke 186,66 EUR, ki jih je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.

1 Tekom postopka je zaradi delnega plačila tožnik tožbo delno umaknil za plačnih 33,49 EUR, sodišče prve stopnje pa je v tem obsegu s sklepom z dne 2. 7. 2020 ta pravdni postopek tudi delno ustavilo.