Appeal dismissed; default judgment upheld as service via home mailbox was legally valid.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne zamudne sodbe.

[JEDRO]

V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo in sklepom ugotovilo, da je med strankama tega postopka obstajalo delovno razmerje na delovnem mestu skrbnik ključnih strank s polnim delovnim časom za nedoločen čas od 8. 4. 2024 dalje ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 11. 4. 2024, temveč je trajalo do 11. 5. 2024. Toženki je naložilo prijavo tožnice v socialna zavarovanja in matično evidenco ZPIZ od 8. 4. 2024 do 11. 5. 2024, obračun in plačilo plače oziroma nadomestila plače za to obdobje v zneskih, razvidnih iz IV. točke izreka, v presežku je tožbena zahtevka zavrnilo. Dalje je toženki naložilo še plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust, nadomestila za neizrabljeni letni dopust, potnih stroškov ter denarnega povračila v zneskih, razvidnih iz izreka, v presežku je tožbene zahtevke zavrnilo. Zavrglo je tožbo za ugotovitev, da je imelo delo tožnice pri toženki od 8. 4. 2024 dalje vse elemente delovnega razmerja. Toženki je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka.

2. Zoper delno zamudno sodbo (njen ugodilni del) toženka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP glede vročanja, ki jih citira, toženki zaradi opustitve vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo s pozivom na odgovor vročeno, upoštevajoč fikcijo vročitve. Pove, da je dejavnost na naslovu A., opravljala do 30. 4. 2024, odtlej jo opravlja na naslovu B. Navaja, da je 25. 4. 2024 notarko obvestila o spremembi poslovnega naslova in prosila za pripravo dokumentacije za njegovo spremembo v sodnem registru ter s pošto sklenila dogovor o preusmeritvi pošiljk na novi naslov. V času vročanja tožbe s pozivom na odgovor je bil v sodnem registru še vedno zaveden stari poslovni naslov. Dalje navaja, da se je po selitvi z najemodajalcem prostorov na naslovu A. dogovorila, da lahko do spremembe poslovnega naslova v sodnem registru obdrži ključ hišnega predalčnika za preverjanje eventualne prispele pošte, ki je ni mogoče preusmeriti. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni za prevzem. Sklicuje se na pisno izjavo zakonite zastopnice C. C., da je po izselitvi enkrat tedensko preverjala pošto v hišnem predalčniku na naslovu A., ki je imel nalepko s firmo toženke, in da nikoli ni opazila puščenega obvestila pošte, naslovljenega na toženko, niti sodnega pisanja. Meni, da bi moral vročevalec skladno z ZPP po poteku 15 dni pisanje pustiti v hišnem predalčniku, ne pa ga vrniti sodišču z oznako "preseljen"; očitno je štel, da je hišni predalčnik obstajal v času, ko je pustil obvestilo, 15 dni kasneje pa, da ga ni več. Trdi, da bi ji v primeru, da hišnega predalčnika ne bi imela, moral obvestilo o pošiljki pustiti na vratih, kjer bi ga opazil najemodajalec ali toženka. Ker zamudna sodba zmotno temelji na ugotovitvi o ustreznosti fikcije vročitve, čeprav ni bil pravilno izveden postopek po 139. in 142. členu ZPP, zatrjuje kršitev iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prilaga naročilo pošti z dne 25. 4. 2024 in pisno izjavo zakonite zastopnice toženke z dne 2. 9. 2024.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del delne zamudne sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih toženka zatrjuje v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP izpodbijano delno zamudno sodbo izdalo na podlagi stališča, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor. Pravilno je ugotovilo, da je bila vročena na njen poslovni naslov, ki je bil v času vročanja vpisan v sodni register (naslov A.), in štelo, da dejansko prenehanje opravljanja dejavnosti na tem naslovu ter kasnejša sprememba poslovnega naslova na pravilnost vročitve ne vpliva. Svojo odločitev je oprlo na vsebino vročilnice na list. št. 6, iz katere izhaja, da je bilo 15. 5. 2024 v hišnem predalčniku toženke na naslovu A., puščeno obvestilo, kje je pismo (pisanje s tožbo in pozivom k odgovoru), z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora toženka prevzeti.

6. V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem. 1

7. Toženka v pritožbi navaja, da njena zakonita zastopnica C. C. v obdobju od selitve do spremembe poslovnega naslova nikoli ni opazila, da bi bilo v hišnem predalčniku na naslovu A. puščeno obvestilo o pošiljki s tožbo in pozivom za odgovor nanjo, pritožbi prilaga izjavo zakonite zastopnice o tem, drugih dokazov ne predlaga. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme, da v njej navedeno ni resnično, na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela, da se lahko izpodbije fikcijo vročitve, se zahteva višji dokazni standard. Toženka ni navedla konkretnih trditev in (z izjemo povsem splošne izjave zakonite zastopnice, da obvestila v poštnem predalčniku ni našla) ustreznih dokazov, ki bi vzbudili resen dvom v pravilnost vročitve. 2 Glede na to toženka vsebine vročilnice kot javne listine ni izpodbila, v njej navedeno (da je bilo v njenem hišnem predalčniku 15. 5. 2024 puščeno obvestilo o pošiljki s tožbo in pozivom k odgovoru nanjo) pa šteje za resnično. Zatrjevani kršitvi iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

8. Toženka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, v roku 15 dni, določenem v drugem odstavku 41. člena ZDSS-1, ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je štelo, da so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, zato je pravilno izdalo delno zamudno sodbo, s katero je zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Toženka v zvezi z ugotovitvijo, da so izpolnjeni drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče zato njihov obstoj presoja po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Prim. Galič A., v: Ude. L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2010, stran 122, ter odločbe VS RS II Ips 344/2009, II Ips 170/2008, II Ips 393/2010 in II Ips 39/2012, VSL II Cpg 133/2015 in VDSS Pdp 629/2016.

2 Prim. z odločitvami: VS RS II Ips 374/2000, VSL I Cp 350/2022 in I Cp 1051/2022 ter VDSS Pdp 206/2024.