Administrative court dismisses summary rejection of tax write-off request requiring substantive review due to missing legal grounds.

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-56044/2022-2 z dne 12. 5. 2022 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožničino vlogo za odpis davkov in prispevkov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zahtevala odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje ter tudi odpis akontacije dohodnine in prekrškovnih terjatev. Vendar pa o tožničini vlogi ni mogoče odločati, saj plačilne ugodnosti za tovrstne prispevke in globe niso dopustne, v zvezi s čimer organ citira določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakona o davčnem postopku ter Zakona o prekrških. Sklene, da vlogi tožnice ni mogoče ugoditi, ker o odpisu ni dovoljeno odločati.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, češ da za odobritev odpisa ne obstaja zakonska podlaga, pri čemer skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po 2. točki prvega odstavka 129. člena organ s sklepom zavrže zahtevo, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice oz. pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka. Ker tožnica ne uveljavlja svoje pravice, je prvostopenjski organ z zavrženjem njene vloge postopal pravilno. Pri tem obresti delijo usodo glavnice, če se tožnica sklicuje na zastaranje, pa naj vloži vlogo na tej podlagi, saj po trenutnih podatkih o tem ni mogoče sklepati. Tudi ugovor, da je bila tožnica v stečajnem postopku, ni relevanten, saj ga bo lahko tožnica uveljavljala v morebitnih izvršilnih postopkih.

3. Tožnica vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, njeni vlogi delno ugodi za znesek 4.346,48 EUR, kolikor znaša obrestni del njenih obveznosti, ter ji povrne stroške tega postopka. Navaja, da je bil njen predlog zavržen, čeprav je izpolnila vse procesne predpostavke in bi moral prvostopenjski organ odločati vsebinsko (ter njeno vlogo kvečjemu zavrniti). Izpostavlja, da se njen zahtevek nanaša na omenjeni znesek obresti, ter meni, da je bilo spregledano, da je bila v osebnem stečaju, zato njenih obveznosti več ni mogoče izterjati, prav tako pa je temelj za odpis tudi zastaranje.

4. Toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani in drugostopenjski odločitvi ter njunih razlogih, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožničina zahteva je bila zavržena na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki zavrženje predpisuje, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

7. Možnih je več situacij, ki bi ustrezale navedenemu primeru: denimo vložnik postopek sproži za nekoga tretjega, ne pa zase ali osebo, ki bi jo zastopal; vložnik sploh ne more biti stranka zaradi pomanjkanja ustrezne pravne sposobnosti; ali vlagatelj uveljavlja pravice, ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripadajo. 1 Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, naj bi šlo v obravnavanem primeru za tretjo prej omenjeno možnost, torej da tožnica ne uveljavlja nečesa, kar bi ji po materialnem pravu pripadalo.

8. Vendar po presoji sodišča ni podan zgoraj izpostavljeni pogoj očitne neutemeljenosti tožničine zahteve. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ namreč odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj po presoji sodišča prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve.

9. Glede na navedeno je po presoji sodišča v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi. Tožnica je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano 2 in je izdalo ugodilno sodbo kot bi bila vložena izpodbojna tožba. Posledično je bilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člen ZUS‑1 o zadevi moč odločiti brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

10. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, zato se ji priznajo stroški v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je v postopku ni zastopal odvetnik oz. druga oseba, ki bi ji zakon priznaval pravico do nagrade. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Erik Kerševan, komentar k 129. členu v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, ULRS, PFUL, Ljubljana, 2020, str. 28.

2 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.