Appeal dismissed; court held no surprise verdict as defendant accepted evidence and factual findings regarding vehicle ownership.

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izroči tožeči stranki vozilo znamke Renault Master Furgon, št. šasije VF ..., pod točko II. izreka pa ji je še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 2.371,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, po njeni opravi pa njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo toženčeve pravdne (tudi pritožbene) stroške, podredno pa predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa izpostavlja, da dilema, ki jo sodba opisuje v točki 11. obrazložitve, sploh ne obstaja. Tožnik ni vedel za realizirano prodajo avtomobila vse dokler ni dobil dopisa prodajalca - A. A., s predlogom, kako naj (se) uredi prepis lastnine avtomobila, zato po mnenju toženca sklicevanje na izpoved priče B. B., v kakršnikoli varianti izpovedi, ne pride v poštev. Kot nesprejemljivo označi obravnavanje izpovedi priče C. C. v točki 11. obrazložitve.

Sodišču prve stopnje očita, da potem, ko predstavi njeno izpoved o slišanju tistega, kar naj bi A. A. tožniku govoril (telefonsko) o nameri prodaje avtomobila, ne obrazloži, zakaj je njena izpoved ″neprepričljiva‶. Toženec meni, da razlaga, da o tem ni govoril niti A. A., ne more zadoščati predstavljenemu sodnemu stališču, saj ga o morebitni telefonski najavi prodaje tožniku nihče, tudi sodišče, ni vprašalo glede na to, da je bila predstavitev A. A. usmerjena na odločitev, da avto kot posestnik, po njegovi pripovedi pa tudi kot (vsaj) solastnik, proda, ker v obračunih poslovanja tožnika z njim ni ″prišel skupaj‶.

Upoštevaje formalno opredelitev lastnika avta, pa je njegov poziv (tožniku), da naj avto po prodaji prepiše na kupca, po mnenju toženca povsem razumljiva razlaga razloga njegovega pisanja tožniku. Nadalje toženec sodišču prve stopnje očita nesprejemljivost njegove obrazložitve v točki 11. izpodbijane sodbe, da ″dobra vera tožnika‶ ni izkazana, ki jo sodišče prve stopnje utemeljuje zgolj z razlago, da ″predložitev neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja z odjavo iz prometa‶, kar pa po njegovi oceni ne izpolnjuje dokaznega standarda.

Obrazložitev ni sprejemljiva že zato, ker v kontekstu vsega nima razlage, zakaj naj bi bilo originalno dovoljenje, tudi in zlasti po tožnikovi odjavi iz prometa, še zmeraj pri tožencu. Povsem nerazumno se tožencu zdi, da tožnik, če realizirane prodaje avta ni sprejel in ji je nasprotoval, ni zadržal sicer prevzetega prometnega dovoljenja oz. zakaj si je sploh vzel čas ter pripotoval v Celje za odjavo avta iz prometa. Časovni potek (veljavnosti) registracije itak in sam po sebi uredi problem, ko se le-ta pojavi. Toženec poudarja, da je tožnik za realizirano prodajo avta zagotovo izvedel s pisnim sporočilom A.

A., teza o odsotnosti dobre vere kupca ob nakupu avta, kdorkoli je kupec že bil, pa nima nikakršne podpore, posebej ne, ker je pripoved prodajalca A. A. in tudi njegove hčere C. C. čisto korektna. Sodišču prve stopnje pa ob tem še očita, da izpovedi ni analiziralo oziroma pojasnilo odklonilnega stališča do izvedenega dokaza. V nadaljevanju pritožbe toženec izpostavlja še točko 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje razlago vezano na problem legitimacije, v zvezi s katero sodba zaključuje, da je posestnik avta toženec. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je ta zaključek sprejelo, ne da bi upoštevalo razpoložljivi dokument in izpovedi.

Izpostavlja izpoved priče C. C., ki je avto pripeljala v Celje, da je ob predaji avta zaradi prodaje prejela blagajniški izdatek, iz katerega pa po oceni toženca popolnoma jasno izhaja, da gre v predaji denarja za plačilo nakupa obravnavanega avtomobila, izročevalec denarja pa je D. d.o.o. Toženec meni, da sodišče ne more, celo brez razlage, ignorirati niti dokumenta kot izkaza prodaje avta, kot tudi ne pripovedi prejemnice denarja. Gotovinsko poslovanje ni prepovedano, dokazna dokumentacija pa izkazuje tudi, da se je iz računa družbe D. d.o.o. zagotovilo obstoj gotovine za plačilo nakupa avta.

Da je z njo razpolagal zakoniti zastopnik, pa je po mnenju toženca tudi povsem razumno in legalno. Kaj je ali ni v pisni korespondenci pisal A. A. tožniku glede kupca, po oceni toženca ni pomembno, pomembno je po mnenju le opozorilo o realizirani prodaji. Če je toženca omenjal kot osebo, ki naj bi bila pooblaščena za prepis lastnine, je to po prepričanju toženca celo povsem logično in formalno sprejemljivo, saj bi s pooblastilom, pri upoštevanju vseh materialno pravnih določb, E. E. avto zagotovo lahko registriral kot lastnino družbe D. d.o.o.

Sodišču prve stopnje toženec očita, da tej okoliščini v izpodbijani sodbi ne posveča pozornosti, sama razlaga materialno pravnega predpisa glede načina registracije pa je po njegovi oceni zgrešena in je že zato sodba nezakonita, še zlasti, ko se zaključuje, da toženec s pooblastilom, kot je bilo tožniku dano v podpis, registracije avta kot last D. d.o.o. ne bi dosegel. Z razlogi sodbe v točki 13. sodišče prve stopnje po mnenju toženca na nesprejemljiv način podpira prodajo avtomobila tožencu, s sklicevanjem, da je priča C. C.:

″povedala, da je bil avto prodan tožencu‶. Pritožbeno se poudarja, da je E. E. ″obraz‶ pravne osebe, ki je avto kupila. Prav tako po oceni toženca ni razloga, zakaj blagajniški izdatek družbe D. d.o.o. ni izkaz osebe kupca, posebej še, ker je bil avto pripeljan na ograjeni prodajni prostor družbe D. d.o.o. in tam tudi puščen, pa še, za tožnika sicer favorizirana, priča B. B. je to potrdila. Sodišču prve stopnje očita, da se z obrazložitvijo v celoti izogne dejstvu, da je bilo v dokaznem postopku predstavljeno poslovanje med tožnikom in A.

A. čudaško. Te okoliščine pa po mnenju toženca sodišče prve stopnje v ocenjevanju verodostojnosti izpovedi prič enostavno ne bi smelo prezreti, še zlasti ob dejstvu, da je priča A. A. povedal, da je bila v času odprodaje avtomobila v postopku osebnega stečaja. Mnenja je, da je v standardu sprejemljivega, da je A. A. s prodajo avta želel sanirati poslovanje s tožnikom pri njegovi oceni, da mu tožnik prikriva denarni efekt skupnega poslovanja. Odločitev (A. A.), da zaradi nejasnega denarnega razmerja s tožnikom proda avtomobil, je zato celo povsem razumljiva in sprejemljiva.

A. A., v poziciji posestnika, tudi, če je on zagotovil denar za nakup avta, pa celo, če ga ne bi, je prodajo avta lahko izvedel (kot posestnik), prodaja tuje lastnine pa je zakonsko tolerantna, le kupec mora biti v dobri veri. D. d.o.o. po zakonitem zastopniku E. E. pa ne more pomisliti na nedopustnost prodaje in zato ne biti v dobri veri, če nekdo avto pripelje, razpolaga s prometnim dovoljenjem in pove, da bo poskrbel s formalnim lastnikom za lastniški prepis avtomobila. Takšne situacije so po mnenju toženca ″na sporedu‶ dnevno, zato predlaga, da naj se pri organizacijah pooblaščenih za ″prepise‶, pridobi poročilo o takšnem stanju, če sodišče takšne realne situacije že samo po sebi ne dojame.

Toženec izpostavlja še, da iz obrazložitve sodbe v točki 11. izhaja namig: ″toženec ni nič dokazal, ker s svojo izpovedjo ni dokazal nasprotnega‶, ob tem pa poudarja, da ni bil zaslišan, ker sodišče zaslišanja ni dovolilo. Na obravnavi dne 2. 7. 2021 je zgolj dobil pouk, da se ga ne bo zaslišalo, ker ″na obravnavo, ki je bila opravljena 11. 6. 2021, ni prišel‶. Priznava sicer, da na obravnavi 11. 6. 2021 ni bil navzoč, sodišču prve stopnje pa očita, da ni storilo ničesar, da bi njegovo odsotnost lahko ocenjevalo, saj ni zahtevalo tedaj niti kasneje pojasnila odsotnosti, na obravnavi 2. 7. 2021 pa mu možnosti pojasnila ni dalo in ga je zgolj seznanilo, da ne bo zaslišan.

V nadaljevanju pritožbe toženec še enkrat poudari, da izvedeni dokazi kažejo, da je bila poslovna povezava tožnika in A. A. neobičajna ter očitno v svoji vsebini povezana z dejstvom postopka osebnega stečaja A. A. Meni, da je prikrivanje njegovega materialnega položaja v takšni situaciji razumljivo, a to ne more pomeniti apriori ignorance izpovedi tako C. C. kot A. A. Tudi ni dopustno izključiti izpovedi C. C., da je v nakup avtomobila sama prispevala lastna sredstva in, da zato očetu ni izročila vsega, kar je ob prodaji za avtomobil dobila.

Sodišču prve stopnje toženec očita, da se s to vsebino ni znalo ali pa ni želelo ukvarjati. Tožnik soglasja k prodaji avta vsekakor ni dal in je bil zgolj postavljen v dejstvo, da je avto prodan. Ta okoliščina pa sama po sebi ne izključuje dobre vere kupca, ki so mu takšne kupoprodaje praktično vsakodnevni posel. Družba D. d.o.o. je velik preprodajalec rabljenih avtomobilov. Toženec pri takšnem dejanskem stanju ter dejstvu, da je hkrati lastnik in zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. nima kakršnegakoli interesa, da bi na svoj osebni fizikus kupoval in prodajal avtomobile, ker je to pač boljše in z boljšim izplenom početi ″preko firme‶.

Registracija vozil (prepise) zaradi materialno pravne ureditve se lahko ureja na podlagi pooblastila formalnega lastnika in se prepis lahko uredi tudi za pravno osebo. Toženec izpostavlja, da je gotovinski dvig, ki je njegov žep ″napolnil“ z gotovino objektivno izkazan in časovna razlika med prejemom in oddajo pač ni pomembna. D. d.o.o. je po tožencu dnevno ″na preži‶ za nakupe in je zato v njegovem žepu pač bolj kot ne stalno prisotna gotovina. Predhodno zapisanega pa ni mogel pojasniti zaradi tega, ker mu sodišče tega ni dovolilo.

V nadaljevanju svoje pritožbe toženec izraža svoje mnenje, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju njegove pasivne legitimacije zgrešen, saj kupec avta posledično pa zavezanec za njegovo izročitev tožniku ni toženec. Ob tem izpostavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da toženec kljub zatrjevanju ni ″dokazal nasprotnega‶, takšno obrazložitev pa veže na razlago dejstva, da toženec ni bil zaslišan, ker ga na obravnavi ni bilo, v celoti pa je spregledan objektivni listinski dokaz (blagajniški izdatek), ki bi moral že sam po sebi ″prevesiti‶ med različnimi izpovedbami prič.

Toženec sodišču prve stopnje očita, da mu je s tem, ko ga ni zaslišalo, odvzelo ustavno pravno zavarovano pravico dokazovanja. Izpostavlja, da je bil na obravnavi 2. 7. 2021 (ko je bil prisoten) zgolj avtoritativno seznanjen, da ne bo zaslišan, pri pojasnilu, da se predhodno izvedene glavne obravnave ni udeležil. A se ga o razlogu odsotnosti na predhodni obravnavi niti ni vprašalo niti se mu ni omogočilo odsotnosti pojasniti. Kršitev pravice dokazovanja je hkrati tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec meni, da bi njegova izpoved v postopku odpravila dileme, ki jih s sodbo v škodo toženca sodišče oz. sodba ″rešuje‶.

Sodba presenečenja pa je po njegovem mnenju tudi zaradi neupoštevanja dejstva, da je listinski dokaz (blagajniški izdatek) zagotovo dokument, ki bi lahko celo v odsotnosti toženčevega zaslišanja dejanskemu stanju primerno rešil primer. Dejansko stanje primera ni popolno ugotovljeno in je sodišče z razlago v sodbi odločilna dejstva napačno in tudi nepopolno ugotovilo, predhodne pritožbene navedbe pa predstavljajo, v katerih segmentih dejansko stanje primera sploh ni ugotovljeno, niti ugotavljano oziroma je le-to nepopolno. Izpodbijana sodba je po mnenju toženca obremenjena tudi s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339.

člena ZPP, ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti oz. razlogov celo nima ali pa so med seboj v nasprotju: manjka zaslišanje toženca, brez razumljive in jasne obrazložitve sta, kot neverodostojni, izločeni pripovedi tako A. A. kot C. C., ni obrazloženo dejstvo obstoja pisnega potrdila o plačilu kupnine kot izkaza nakupa in kupca avtomobila, ko pravna oseba – izdajatelj blagajniškega izdatka lahko posluje zgolj s fizikusom, sicer tožencem. Sodišču prve stopnje toženec očita tudi napačno uporabo materialnega prava, ker teza, da toženec, tudi če bi dobil pooblastilo, kot je to sicer predlagal A.

A., avta ne bi mogel registrirati kot lastnino pravne osebe - družbe D. d.o.o. nasprotuje materialnopravni ureditvi. Glede na v sodbi navedeno materialno pravo toženec kot dokazni predlog za pritožbeno obravnavo uveljavlja zaslišanje priče F. F., to je vodje oddelka za registracijo vozil pri družbi G. d.o.o. v ..., ki lahko, iz dnevne prakse, predstavi formalne in dejanske okoliščine pri prepisovanju lastnine vozil ob njihovi kupoprodaji. Dejstvo je, da gre pri tem za t.i. pritožbeno novoto, a toženec ni mogel predvideti, da sodišče po uradni dolžnosti ni (bilo) sposobno v zvezi z registracijskimi posli ugotoviti realnega.

V zvezi s tem se predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika družbe D. d.o.o., ki lahko pojasni okoliščine nakupa v pravdi obravnavanega avtomobila. Pritožbeno trditev o napačni uporabi materialnega prava pa toženec pojasnjuje tudi s tem, da je sodišče vrnitveni zahtevek utemeljilo s sklicevanjem na 92. člen SPZ, po katerem lahko lastnik zahteva vrnitev stvari, ki jo ima drugi v posesti. Ob tem pa izpostavlja, da se v tem postopku obravnava kupoprodajo, to vprašanje pa je neposredno povezano z dilemo lastnine in lastnika. Ta okoliščina pa po prepričanju toženca v postopku sploh ni bila obravnavana.

Če je bilo vozilo odprodano, je nerazumno, kot tudi ni pojasnjeno, zakaj se tožniku daje status lastnika upravičenega do vrnitve stvari, ki je v posesti tretjega. Materialnopravni tretma primera pa neposredno posega v dejansko stanje zadeve in je tudi zato sodba nesprejemljiva.

3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od toženca zahteval izročitev vozila Renault Master Furgon, št. šasije ... . V utemeljitev zahtevka je navedel, da je lastnik tega vozila in ga je posodil v uporabo A. A., ta pa je vozilo izročil v uporabo (prodal) tožencu, s čemer se tožnik ni strinjal. Vozilo je bilo v letu 2016/2017 odjavljeno iz prometa, še vedno pa se nahaja na naslovu toženca, ki ima vozilo nezakonito v posesti.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o vrnitvenem zahtevku, na podlagi katerega lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti (93. člen SPZ).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku 1 kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo in zaključilo, da je tožnik lastnik vozila Renault Master Furgon 2.3 DCI, letnik 2012, št. šasije ..., da ga je posodil A. A., da je A. A. vozilo odtujil in da je toženec tudi zakoniti zastopnik D. d.o.o. V nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil, da je tožnik soglašal s prodajo vozila oziroma bil s prodajo pred opravo tega pravnega posla seznanjen. Ugotovilo in zaključilo je, da je tožnik kot uporabnik in lastnik 27. 12. 2016 vozilo odjavil, da ga je odjavil zaradi poteka registracije in kršitve pravnih pravil, če tega ne bi storil, da toženec ni predložil dokazil, ki bi izkazovale soglasje tožnika s prenosom lastništva. Zaključilo je še, da ni izkazana dobra vera toženca v zvezi z nakupom vozila, da pa je dokazano, da je bilo vozilo prodano tožencu (in ne družbi D. d.o.o.), pa tudi, da je vozilo v njegovi posesti. Ker tožencu ni uspelo izkazati upravičenja do posesti, je tožbenemu zahtevku tožnika sodišče prve stopnje v celoti ugodilo.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca, saj toženec ni kupec vozila in posledično zavezanec za njegovo izročitev tožnika, ta zaključek pa je sodišče prve stopnje sprejelo z razlago, da toženec ni dokazal nasprotnega, pri tem pa je v celoti spregledalo listinski dokaz (blagajniški prejemek), toženca pa ni zaslišalo. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Ravno to pa v tem konkretnem primeru v utemeljitev teh svojih pritožbenih navedb zatrjuje toženec. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Taka situacija bi lahko bila podana, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, in bi zato izgubila pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena 2 . Takih procesnih okoliščin pa toženec niti ne zatrjuje, zato iz tega razloga uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do dokazovanja gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama 3 . Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je v skladu z 258. členom ZPP mogoče strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Prav za tako situacijo gre v obravnavanem primeru. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil toženec na prvi narok za glavno obravnavo dne 11. 6. 2021 pravilno vabljen tudi z vabilom stranki na zaslišanje, v katerem je bil opozorjen, da lahko sodišče zasliši le nasprotno stranko, če se brez upravičenega razloga vabilu ne bo odzval. Ker pravilno vabljeni toženec ni prišel na narok, na katerega je bil vabljen z vabilom na zaslišanje in svojega izostanka ni opravičil niti pred niti po izvedbi tega naroka 4 , kakšnih opravičljivih razlogov za svojo odsotnost pa nenazadnje ne zatrjuje niti v pritožbi, ni omogočil svojega zaslišanja in s tem izgubil priložnost za učinkovito varstvo svojih pravic. Sodišču prve stopnje zaradi neizvedbe tega dokaza tako ni mogoče očitati nobene nezakonitosti, predvsem pa ni bila njegova dolžnost, da toženca še posebej poziva na pojasnilo njegove odsotnosti z naroka. Toženca je v postopku ves čas zastopal kvalificiran pooblaščenec, odvetnik, zato sodišče prve stopnje za takšno pozivanje ni imelo pravne podlage niti v določilu 12. člena ZPP, ki določa dolžnost pouka o procesnih pravicah prava neuki stranki. Ker je bil toženec o posledicah, če se na vabilo sodišča na zaslišanje ne bo odzval, ustrezno poučen v vabilu, bi moral v primeru (opravičene) odsotnosti sam poskrbeti za pravočasno opravičilo. Tega pa ni storil, zato mora sam nositi posledice neodziva na vabilo sodišča, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tudi iz tega razloga ni podana.

11. Ker je toženec sam po svoji krivdi povzročil, da ni bil izveden dokaz z njegovim zaslišanjem, tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bilo zaradi neizvedbe tega dokaza dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, neutemeljen pa je tudi njegov dokazni predlog v pritožbi, da naj se na pritožbeni obravnavi izvede ta pred sodiščem prve stopnje predlagan, vendar neizveden dokaz in da naj se na pritožbeni obravnavi izvede dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika družbe D. d.o.o. v zvezi z okoliščinami nakupa predmetnega vozila, saj je zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. prav toženec.

12. Prav tako so neutemeljeni tudi očitki toženca v pritožbi, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti oziroma razlogov celo nima ali pa so med seboj v nasprotju. Ta očitek toženec utemeljuje z navedbo, da manjka zaslišanje toženca, da sta brez razumljive in jasne obrazložitve kot neverodostojni izločeni izpovedi prič A. A. in C. C. in še da ni obrazloženo dejstvo obstoja pisnega potrdila o plačilu kupnine kot izkaza nakupa in kupca avtomobila, ko pravna oseba – izdajatelj blagajniškega izdatka lahko posluje zgolj s fizikusom, sicer tožencem.

Neizvedba dokaza z zaslišanjem toženca ne more predstavljati zatrjevane procesne kršitve, lahko bi predstavljala le absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, če zavrnitev tega dokaznega predloga ne bi bila obrazložena, pa tudi v primeru, če bi bila neizvedba v nasprotju z določbo 258. člena ZPP, kar pa se v tej zadevi, kot je bilo že predhodno obrazloženo, ni zgodilo. V čem naj bi obstajalo nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe toženec ne konkretizira. Neutemeljeno pa sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov dokazne ocene izvedenih dokazov z zaslišanjem prič A.

A. in C. C. in listinskega dokaza pisnega potrdila o plačilu kupnine kot izkaza nakupa in kupca avtomobila, saj je pri vsakem sklopu dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje navedlo, katerim dokazom, ki so bili predlagani za ugotovitev dejstev iz posameznega sklopa dejanskih vprašanj, je sledilo in katerim ne, navedlo pa je tudi povsem ustrezne in ustavno sprejemljive razloge, zakaj jim je ali pa jim ni sledilo. Tako v zvezi z izpovedbo priče A. A. iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 11. in 12. povsem jasno izhaja, da je ta dokaz sodišče prve stopnje štelo za verodostojen in prepričljiv dokaz, saj mu je sledilo v delu, v katerem je ugotavljalo (ne)soglasje tožnika s prenosom lastništva, ko je pojasnilo, da je tožnikova izpoved, da ni soglašal s prenosom lastništva, prepričljiva med drugim tudi iz razloga, ker jo je potrdil tudi A.

A., pa tudi v delu, v katerem je ugotavljalo, da tožnik pred prodajo vozila o tem ni bil seznanjen, pri čemer je takšno izpoved tožnika štelo za prepričljivo tudi iz razloga, ker jo je med drugim potrdil tudi A. A., izpovedi priče A. A. pa je sledilo tudi pri ugotavljanju osebe, ki ji je bilo predmetno vozilo prodano, saj je v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da nobena od prič kot kupca ni omenila družbe D. d.o.o., ampak so vsi skladno izpovedali, da je bilo vozilo prodano tožencu. Tudi v zvezi z dokazom z zaslišanjem priče C.

C. je sodišče prve stopnje navedlo dovolj in ustrezne razloge dokazne ocene, ko je med drugim v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da glede na to, da je na blagajniškem izdatku (priloga B5), za katerega se zatrjuje, da je bil izdan ob prodaji, datum 11. 8. 2016, dopis A. A., v katerem je slednji tožniku napisal, da je kombi prodal, pa je z datumom 28. 8. 2016, torej po prodaji, ni prepričljiva njena drugačna izpovedba, da sta se tožnik in H. H. o tem pogovarjala po telefonu pred prodajo, saj to ne izhaja niti iz izpovedbe tožnika niti A.

A. Blagajniški prejemek oziroma izdatek z dne 11. 8. 2016 (priloga B5) pa je v zvezi z ugotavljanjem osebe kupca predmetnega vozila z ustreznimi razlogi dokazno ocenilo v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je po presoji tega dokaza kot posameznega dokaza in v povezavi z drugimi dokazi (t.j. obvestilom o prometu na računu D. d.o.o. v prilogi B4, dopisom A. A. z dne 28. 8. 2016 v prilogah A3 in B7 ter pooblastilom v prilogah A4 in B8) zaključilo, da zgolj na podlagi tega dokaza in ostalih prej navedenih listinskih dokazov sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo prepričanja zaključiti, ali je bilo vozilo prodano tožencu kot fizični osebi ali družbi D. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je toženec, da je bil ravno toženec kot fizična oseba kupec vozila, pa je sodišče štelo za dokazano na podlagi izpovedi tožnika in vseh prič, saj nihče ni omenil D. d.o.o. kot kupca, ampak so vsi skladno izpovedali, da je bilo vozilo prodano tožencu.

13. Vsi ti razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje so ustavno sprejemljivi, življenjsko logični in prepričljivi. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je celovita in temelji na dosledni in pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato je toženec ne more izpodbiti z lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno v pritožbi, v kateri izpostavlja zgolj posamezne izvedene dokaze, zgolj posamezne dele izvedenih dokazov, posameznim izvedenim dokazom pripisuje večjo dokazno vrednost, izvedenim dokazom daje tudi drugačno vsebino kot sodišče prve stopnje in podaja tudi povsem lastno videnje rezultata dokazovanja, ki pa ni dovolj prepričljivo, da bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost drugačnih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točkah od 11. do 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj so po oceni pritožbenega sodišča pravilni in prepričljivi. Dokazna sredstva so po določbah ZPP načelno enakovredna oziroma prirejena, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Če torej stranka predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede dokaznih sredstev, prav tako pa posameznim dokaznim sredstvom, razen javnim listinam, tudi ni mogoče kar vnaprej pripisati večje dokazne vrednosti, zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno blagajniškemu prejemku (priloga B5) že kar vnaprej pripisati večjo dokazno moč, kot ostalim izvedenim dokazom. Tudi ta dokaz je tako enako kot vsi ostali podvržen dokazni oceni. Vsa dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem 5 , zato so neutemeljeni tudi očitki toženca o nepravilni uporabi dokaznega standarda.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov zato toženec pritožbeno povsem neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da ni bil kupec predmetnega vozila, da je bila kupec le-tega družba D. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je toženec, saj te njegove navedbe nimajo opore v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, da se zgolj na podlagi listinskih dokazov ne more s stopnjo prepričanja zaključiti, ali je bilo vozilo prodano tožencu kot fizični osebi ali družbi D. d.o.o., zakoniti zastopnik katere je toženec.

Čeprav je toženec v zvezi s tem vprašanjem v dokaz svojih trditev, da je bil kupec družba D. d.o.o., res predložil tudi blagajniški prejemek z dne 11. 8. 2016 (priloga B5), na katerem je žig D. d.o.o. pri rubriki izdajatelj in izplačal blagajnik ter znesek 8.600,00 EUR, prav tako pa tudi obvestilo o prometu (B4), ki izkazuje, da je D. d.o.o. 1. 6. 2016 dvignil gotovino od prodaje v višini 10.000,00 EUR, pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se na njuni podlagi ne more zanesljivo zaključiti, da je bil kupec D. d.o.o., ker se ti listini ne ujemata niti po datumu, torej časovno ne sovpadata, saj gre za več kot dvomesečno razliko, niti se ne ujemata po višini denarnega zneska.

Drugačna ocena toženca v pritožbi, da ta dva dokaza že sama po sebi zadoščata za zaključek, da je bil kupec vozila D. d.o.o., da je izkazano, da je imel toženec kot zakoniti zastopnik in „obraz“ družbe D. d.o.o. v žepu dovolj gotovine za plačilo kupnine, je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotna tudi iz razloga, ki ga navaja tudi sodišče prve stopnje, da nasprotno A. A. v dopisu z dne 28. 8. 2016 (prilogi A3 in B7) ni omenjal D. d.o.o. kot kupca, ampak je napisal, naj tožnik v Celje pošlje priloženo pooblastilo (prilogi A4 in B8), na katerem je kot pooblaščena oseba naveden toženec z osebnimi podatki (ime, priimek, emšo, datum rojstva in naslov).

Iz tega pooblastila tako, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ne izhaja, da gre za pooblastilo družbi D. d.o.o., zakoniti zastopnik katere je toženec, poleg tega pa je na tem pooblastilu naslov toženca ... 37, ..., ki je drugačen od naslova sedeža D. d.o.o. ... 113, ..., kot izhaja iz obvestila o prometu na trr in blagajniškega izdatka. Ker pa so tako tožnik kot tudi priče potrdile prodajo tožencu, saj nihče ni omenil D. d.o.o. kupca, ampak so vsi skladno izpovedali, da je bilo vozilo prodano tožencu, tako je izpovedala tudi C.

C., ki je bila neposredno navzoča oziroma udeležena ob prodaji, kar potrjuje tudi blagajniški prejemek, na katerem je navedena kot prejemnica gotovine, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi blagajniškega prejemka v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ne more biti prepričano, da je bil kupec D. d.o.o., ampak nasprotno pravilno šteje za dokazano, da je bilo vozilo prodano tožencu.

15. Toženec v pritožbi celo sam priznava, da tožnik pred prodajo avta ni bil seznanjen s prodajo, prav tako priznava, da soglasja k prodaji avta ni dal, da je bil zgolj postavljen v dejstvo, da je avto prodan, zato so pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe, v katerih toženec polemizira s tovrstnimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Ker je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik lastnik vozila Renault Master Furgon 2.3 DCI, letnik 2012, št. šasije ... in da ga je posodil A. A., ki ga je odtujil, v nadaljevanju pa se je v točkah 11. do 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo tudi s samimi okoliščinami nakupa vozila, pa tudi z dobrovernostjo kupca vozila, so neutemeljeni očitki toženca, da sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo oziroma se ukvarjalo s kupoprodajo in problemom lastništva prodanega vozila, ter da je posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tudi, da je bilo zmotno ugotovljeno, da je ravno tožnik lastnik predmetnega vozila.

17. Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, ki jih je ugotovilo v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.

18. Dobrovernost kupca se presoja po stanju na dan sklenitve prodajne pogodbe, t.j. v tem konkretnem primeru na dan 11. 8. 2016, na katerega je datiran blagajniški prejemek (B5), ki je bil izdan ob prodaji vozila, zato za presojo dobrovernosti okoliščine v zvezi s posestjo prometnega dovoljenja in odjavo vozila iz prometa v mesecu decembru 2018 ne predstavljajo odločilnih dejstev. Ker se ne nanašajo na odločilna dejstva, so za odločitev o pritožbi toženca pravno nepomembne in s tem tudi neutemeljene vse tozadevne obširne pritožbene navedbe toženca, vključno z njegovimi navedbami o opozorilu prodajalca A. A. tožniku o realizirani prodaji vozila, o ravnanju tožnika ob odjavi vozila dne 27. 12. 2018 (da se je odpeljal v ... in ni obdržal prometnega dovoljenja vozila) in naziranji toženca o možnosti registracije vozila in podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja, prav tako pa je pravno nepomemben oziroma nepotreben tudi s temi navedbami in naziranji predlagan nov dokaz z zaslišanjem priče F. F., vodje oddelka za registracijo vozil pri družbi G. d.o.o. ..., ki tudi sicer predstavlja v skladu s 337. členom ZPP nedopustno pritožbeno novoto. Ni namreč slediti pojasnilu toženca, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz razloga, ker ni mogel predvideti, da sodišče po uradni dolžnosti ni bilo sposobno v zvezi z registracijskimi posli ugotoviti realnega, saj je bilo vprašanje izvedbe registracijskih poslov sporno že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi njihove nepomembnosti za odločitev o pritožbi toženca v zvezi s presojo dobrovernosti kupca, se do vseh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zgoraj predstavljene okoliščine po sami prodaji vozila, pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo.

19. Kot pravilno izpostavlja že pritožba sama, pa za presojo dobrovernosti kupca tudi niso pomembni medsebojni odnosi (npr. zatrjevano ″čudaško‶ oziroma neobičajno poslovanje in nejasno denarno razmerje) lastnika (tožnika) in prodajalca (A. A.), kakor tudi ne vpliv morebitnih osebnih stanj lastnika ali prodajalca (npr. osebni stečaj prodajalca) na odločitev prodajalca za prodajo predmetnega vozila.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub prodaji dne 11. 8. 2018 (še vedno) ostal lastnik predmetnega vozila, pritožbeno pa niso konkretizirano izpodbijane tudi sicer pravilne dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je ob tem, da je bil kupec toženec, dokazano tudi, da je vozilo tudi v njegovi posesti, tožencu pa ni uspelo izkazati upravičenja do posesti, je sodišče prve stopnje na takšno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 1. odstavka 92. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, ko je tožbenemu zahtevku tožnika na vrnitev predmetnega vozila ugodilo.

21. Toženec odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženec s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

22. Pritožba toženca se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

23. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožniku povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 1o točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 67,32 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 373,32 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je toženec dolžan tožniku povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe.

2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 10/2019 z dne 7. 11. 2019 in druge.

3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 193/2016 z dne 17. 5. 2018 in druge.

4 Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 11. 6. 2021 izhaja, da je pooblaščenec toženca na tem naroku v zvezi z odsotnostjo toženca pojasnil, da je toženec seznanjen z današnjim narokom, da razloga za njegovo odsotnost ne pozna, ga bo pa preveril.

5 Tako tudi Pavčnik, T.: Dokazni standardi, 2012, Podjetje in delo, številka 6-7.