Appeal dismissed; plaintiff failed to prove sales contract with actual buyer despite third-party invoice evidence.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 306,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Tožeča stranka bi morala poskrbeti, da bi kupec, ki je dejansko kupil vozilo, podpisal pogodbo, ne pa da je izdala račun na tretjo osebo, ki dokazno podprto ni bila prisotna pri nakupu vozila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec tožeči stranki plačati 10.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 dalje in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 190,40 EUR ter nadaljnje pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 2.075,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede (ne)sklenitve prodajne pogodbe za vozilo Audi A3, št. šasije ... v znesku 10.200,00 EUR s tožencem. Navaja, da je pogodba za predmetno vozilo bila sklenjena s tožencem, saj je o tem prepričljivo izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A., ki je povedal, da se je pri njej oglasil toženčev sin B. B., ki je bil z njim dogovorjen, da bo formalni lastnik vozila.

Telefonski pogovor sta poslušala A. A. in C. C., oba sta potrdila, da je toženec soglašal s sklenitvijo prodajne pogodbe in da se račun izda na njegovo ime. Tožeča stranka nadalje trdi, da je toženec izkazoval poznavanje dolga, saj je C. C. izpovedal, da mu je ob obisku, ko je sicer iskal sina B. B. - ta potrdil, da se bodo doma pogovorili o plačilu, kar dokazuje priznanje obveznosti. Opozarja, da je toženec izpovedal krivo, da o kupoprodajni pogodbi ne ve ničesar. Slednje dokazuje, ko je na vprašanje sodišča, ali ima sina, odgovori "ja, saj mora biti tukaj nekje, ker me je pripeljal".

Na narok 19. 9. 2023 je tako toženca pripeljal sin B. B., ki je istega dne pred uro naroka sodišče obvestil, da je službeno zadržan v tujini. Slednji je sicer na narok nato vseeno pristopil. Ker se je sodišče prepričalo, da B. B. ne izpoveduje resnično, ne bi smelo verjeti tudi tožencu, saj sta bila s sinom dogovorjena glede izpovedbe. Nadalje izpostavlja, da je toženec za predmetno vozilo od družbe Č. d.o.o. prejel kupnino v znesku 12.700,00 EUR, kar je potrdil tudi toženec sam, ki je še izpovedal, da je nato celotni znesek izročil svojemu sinu.

Čeprav je toženec povedal, da gre za plačilo kmetijskega stroja, pa sodišče prve stopnje temu ne bi smelo slediti, glede česar pritožba podaja dodatne razloge. Slednje tako dokazuje lastništvo vozila, saj kupnine toženec ne bi prejel, če ne bi bila tudi lastnik vozila. Okoliščina, da je sin B. B. ponaredil toženčev podpis na prodajni pogodbi z dne 6. 2. 2018 tako po njenem prepričanju ne more biti odločilna okoliščina, saj je toženec aktivno sodeloval v celotnem postopku nakupa in prodaje vozila. Poudarja še, da je toženec neupravičeno obogaten v njeno škodo in bi ji tudi iz tega razloga moral vrniti (vsaj) znesek 10.200,00 EUR.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zanjo pozitivno odločitev s stroškovno posledico za toženca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo pravočasno odgovarja toženec po pooblaščencu, ki meni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da med tožečo stranko in tožencem ni bila sklenjena prodajna pogodba za vozilo AUDI A3. Sam namreč ni izrazil volje za sklenitev pogodbe, kot to določa 18. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in ni nikoli soglašal z nakupom vozila. Tožeča stranka navaja, da je toženec v nakup vozila privolil po telefonskem pogovoru s sinom, a tega pogovora priči nista jasno slišali, prav tako ni dokazano, da je toženec dejansko potrdil nakup. Dokazni postopek je pokazal, da se toženec o nakupu ni ničesar zavedal, saj ni bil prisoten pri dogovarjanju, vozila ni prevzel in sina ni pooblastil za nakup. Poleg tega je bila prodajna pogodba s podjetjem Č. d.o.o. podpisana s ponarejenim podpisom, o čemer je pričal sin B. B. Kupnino, ki jo je prejel od podjetja Č. d.o.o., je izročil sinu, kar potrjuje, da pri prodaji ni aktivno sodeloval. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da zahtevek tožeče stranke za plačilo 10.200,00 EUR ni utemeljen, saj toženec nikoli ni postal kupec vozila. Obtožbe glede neupravičene obogatitve pa so pritožbena novota. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne navaja, katere procesne kršitve in s katerimi ravnanji naj bi jih sodišče prve stopnje udejanjilo, zato je glede tega pritožbenega razloga sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki pa kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, ni pokazal.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage. Predstavljajo jo določbe OZ, ki urejajo prodajno pogodbo (435. člen in nadaljnji) in določbe o sklenitvi pogodbe oziroma o soglasju volj (15. člen in naslednji). Pravilno je pojasnilo, da je pogodba sklenjena takrat, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (v primeru prodajne pogodbe predmet in cena), volja za sklenitev pogodbe pa se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Pri tem mora biti takšna izjava svobodna in resna.

7. Tek dogodkov glede vozila Audi A3 s št. šasije: ... pritožbeno ni sporen. Tožeča stranka je vozilo uvozila iz Italije. Nato ga je prodala in zanj 31. 1. 2018 izstavila račun v znesku 10.200,00 EUR, ki se je glasil na toženca. Glede tega vozila je bila nato 6. 2. 2018 sklenjena kupoprodajna pogodba, kjer je na strani prodajalca naveden toženec, kupec pa je podjetje Č. d.o.o. Slednje je izplačilo po pogodbi nakazalo na transakcijski račun toženca, vozilo pa sicer prodalo dalje D. d.d., le-ta pa podjetju E. d.o.o., ki je nato po pooblastilu v imenu in za račun leasingodajalca D. d.d., sklenilo finančni leasing s končnim kupcem.

8. Pritožba v pretežnem delu izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede vprašanja, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba. Vendar neutemeljeno. Z vztrajanjem, da je bila med njo in tožencem za predmetno vozilo in za ceno 10.200,00 EUR, 30. 1. 2018 sklenjena prodajna pogodba, z lastno enostransko razlago vsebine izvedenih dokazov in z lastno, enostransko, parcialno in selektivno dokazno oceno, v kateri izpostavlja le določene izvedene dokaze oziroma njihove dele in v katerih pripisuje večjo verodostojnost določenim dokazom 1 , drugim izvedenim dokazom 2 pa odreka njihovo verodostojnost, namreč ne more uspešno izpodbiti celovite in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, posledično pa tudi ne dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi takšne pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženec voljo za nakup vozila izrazil v skladu z zahtevami 18. člena OZ. Pritožba takšnega pravilnega zaključka ne omaje.

9. Tožeča stranka tako neutemeljeno vztraja, da je toženec soglašal s sklenitvijo prodajne pogodbe in da se račun izda na njegovo ime, ter da je to je potrjeno z izpovedbama prič A. A. (zakonitega zastopnika tožeče stranke) in C. C., ki sta slišala pogovor med toženčevim sinom B. B. in tožencem. Priča C. C. je namreč izpovedal, da kaj natačno sta se sin B. B. in toženec pogovarjala po telefonu, ni slišal. Pogovor naj bi - glede na njegovo izpovedbo - slišal zakoniti zastopnik tožeče stranke, saj je izpovedal, da je B. B. poklical očeta (toženca) po telefonu, da mu pove, da bo avto kupil, račun pa se bo glasil na njegovo ime. 3 Vendar sodišče druge stopnje v tem delu povsem sledi življenjsko logičnemu zaključku sodišča prve stopnje, da zakoniti zastopnik potrditve nakupa vozila ni mogel slišati, saj je šlo za telefonski klic in v kolikor je imel B. B. telefon ob ušesu, kot je to pri običajnem pogovoru, potrditve nakupa ni mogel slišati. Kot bistveno v tem delu sodišče druge stopnje še povzema, da sta obe priči (skladno) izpovedali, da se je za nakup vozila zase zanimal B. B., ki si je avtomobil tudi ogledal, prav tako je C. C. potrdil izpovedbo A. A., da toženca ni nikoli videl, niti z njim komuniciral, kakor tudi, da pooblastila toženca za nakup vozila sin B. B. ni imel in da se je vse dogovarjal izključno z B. B., ki je obljubljal plačilo.

10. Že na podlagi zgoraj povzetega je sodišče prve stopnje lahko napravilo pravilen zaključek, da toženec kupoprodajne pogodbe za vozilo Audi A3, 30. 1. 2018 ni sklenil in da volje, da kupuje predmetno vozilo, z izrecnimi besedami ni izjavil ter tudi ni bilo drugih običajnih znakov ali drugačnega ravnanja, iz katerega bi se dalo zanesljivo sklepati, da je toženec izrazil voljo za nakup. Vendar se je o sami (ne)sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama oziroma o ugovoru toženca, da pogodbe ni sklenil, sodišče prve stopnje prepričalo še na podlagi nadaljnjega teka dogodkov, ko naj bi toženec - glede na trditve tožeče stranke - vozilo prodal naprej družbi Č. d.o.o. Zaslišalo je pričo F. F., ki je (prav tako) izpovedal, da je bil pri sklenitvi pogodbe z dne 6. 2. 2018 prisoten samo B. B., ki je podal podatke o računu, kam naj bo nakazana kupnina in kateremu so bili izročeni vsi dokumenti.

11. Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno verjelo toženčevi izpovedbi in nato sledilo njegovim ugovorom, da toženec pooblastila za nakup vozila ni dal, da vozila nikoli ni videl, da ga naprej ni prodal in da ni bil nikoli ne na sedežu tožeče stranke, kakor tudi ne na A2S, kjer se je vozilo nadalje prodalo oziroma je bil tam le takrat, ko je urejal popravilo svojega Golfa. Pritožba pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati z navedbami o toženčevi krivi izpovedbi. Ravno to, da je toženec na vprašanje sodišča glede sina odgovoril, da ga je pripeljal in da mora biti "tukaj nekje" - kar pritožba šteje kot podlago za toženčevo krivo izpovedbo, ker je sin B. B. dve uri pred narokom sodišče obvestil, da je službeno zadržan v tujini - kaže na njegovo resnicoljubnost 4 in ne potrjuje navedb tožeče stranke v pritožbi, da sta bila toženec in priča B. B. dogovorjena o tem, kaj naj bi toženec izpovedal, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno sledilo. Priči B. B. pa sodišče prve stopnje ni verjelo, saj se je pri odgovorih na vprašanja zapletal, na posamezna vprašanja ni hotel odgovoriti oziroma se je odgovorom izmikal. 5

12. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da je pri nakazilu na toženčev transakcijski račun šlo za plačilo kmetijskega stroja oziroma temu ni sledilo kot navaja pritožba. Zgolj povzelo je v tem delu izpovedbo toženca, da mu je bilo (s strani sina) rečeno, da gre pri tem nakazilu denarja za plačilo kmetijskega stroja. 6 Nadaljnji dokazni postopek pa je pokazal, da je pri tem nakazilu s strani družbe Č. d.o.o. šlo za kupnino za vozilo Audi A3. Ker pa pogodbe za nakup tega vozila ni sklenil on, prav tako pa je toženec, ki mu je sodišče prve utemeljeno sledilo, izpovedal, da je ta znesek takoj izročil sinu, slednje ne more biti podlaga, da je bil toženec kadarkoli lastnik vozila, saj toženec v verigi razpolaganja s predmetnim vozilom ni sodeloval, 7 kot v celoti izhaja iz prepričljivo izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje. In kot je navedlo sodišče prve stopnje, ni dvoma, da je vozilo bilo izročeno B. B., čeprav je ta v svoji izpovedbi to zanikal. A je slednji izkoristil očetovo (toženčevo) ime in njegove podatke, ter ponaredil tudi podpis na pogodbi z dne 8. 2. 2018 (pogodba z družbo Č. d.o.o.), kar je ena izmed odločilnih in ne zgolj postranska okoliščina, kot želi to prikazati pritožba.

13. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša tudi z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala poskrbeti, da bi kupec, ki je dejansko kupil vozilo, podpisal pogodbo, ne pa da je izdala račun na tretjo osebo, ki dokazno podprto tudi na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika pritožnice A. A., ni bila prisotna pri nakupu vozila. Povsem utemeljeno je pojasnjeno, da je od tožeče stranke kot dobrega gospodarstvenika (drugi odstavek 6. člena OZ) skoraj nedopustno, da je vozilo izročila na podlagi zaupanja. In to ne zaupanja do osebe, ki je vozilo odpeljala, temveč zaupanja do tretje osebe, C. C., ki je B. B. pripeljal. Sama izdaja računa kot enostranske listine, pa tudi ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama, kot je še pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženec prodajne pogodbe za dotično vozilo ni sklenil oziroma da tožeči stranki tega dejstva ni uspelo dokazati, posledično pa toženec ni dolžan plačati kupnine za vozilo. Tožbeni zahtevek v znesku 10.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 je zato utemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče druge stopnje na koncu še pojasnjuje, da je utemeljenost tožbenega zahtevka sicer potrebno presojati na vseh možnih pravnih podlagah, a ob upoštevanju ponujene trditvene podlage. Tožeča stranka je toženčevo obveznost plačila predmetnega zneska utemeljevala na sklenjeni prodajni pogodbi in ne na temelju neupravičene obogatitve. Pritožbene navedbe, da bi moral toženec znesek 10.200,00 EUR vrniti, ker je na škodo tožeče stranke obogaten, so posledično nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati, ker tožeča stranka ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Tožeča stranka odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

17. Ker pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi istega določila pa mora tožeča stranka tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega odgovora. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 500 odv. točk in slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 10 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, mora tožeča stranka plačati tožencu 306,00 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Zlasti dokazu z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in priče C. C.

2 Zlasti dokazu z zaslišanjem toženca.

3 Izpovedal je: "Avto bom kupil, račun pa bomo napisali na tebe".

4 Iz zapisnika z dne 19. 9. 2023 sicer izhaja, da je B. B. pred narokom sporočil, da ima težave s prevozom v službi in ne da je odsoten v tujini, kot navaja pritožba.

5 Glej 16. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

6 Glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

7 Kot je še pravilno pojasnjeno, lastninska pravica na premičninah ni odvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi. Tudi sicer pa vozilo nikoli ni bilo registrirano na toženčevo ime.