Appeal court partially allows appeal against lawyer's fine but dismisses appeal against client's fee installment plan. Appeal court partially allows appeal against lawyer's fine but dismisses appeal against client's fee installment plan. Appeal court partially allows appeal against lawyer's fine but dismisses appeal against client's fee installment plan.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court partially allowed the appeal against the first-instance court's order to fine the client's lawyer for delaying proceedings, ruling that the court failed to justify why a 55-page submission constituted excessive volume. Conversely, the appeal against the client's request for an installment payment plan for court fees was dismissed because the first-instance court correctly assessed the client's financial situation and income. The court emphasized that vague claims regarding debt without specific figures do not justify overturning the financial assessment.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 1. člen 338. člen; Zakon o sodnih taksah 1. člen 33. člen: An appeal against a fine for delaying proceedings must be granted if the first-instance court fails to define the criteria for 'excessive' submissions, whereas an appeal against a fee installment plan is dismissed if the first-instance court properly evaluated the applicant's financial means and income.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi pooblaščenke tožeče stranke zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 24. 5. 2024 se ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi.
II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 7. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
[OBRAZLOŽITEV]
1. S sklepom z dne 24. 5. 2024 je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo, da v roku 8 dni sodišču predložita povzetek vloge z dne 17. 5. 2024 na največ petih straneh, sicer sodišče vsebine te vloge ne bo upoštevalo (I. in II. točka izreka). Pooblaščenki tožnikov pa je naložilo plačilo sodne takse zaradi zavlačevanja sodnega postopka v višini 269 EUR (III. točka izreka). S sklepom z dne 18. 7. 2024 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnikov za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.196 EUR, in sicer v štirih zaporednih mesečnih obrokih po 549 EUR (I. točka izreka).
2. Zoper sklep z dne 24. 5. 2024 se pritožuje pooblaščenka tožnikov, zoper sklep z dne 18. 7. 2024 pa tožnika.
3. Zoper III. točko izreka sklepa z dne 24. 5. 2024 se pritožuje pooblaščenka tožnikov, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku 1 . Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V bistvenem izpostavlja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje takso naložilo pooblaščenki. Podana je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz izreka sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje kazen naložilo pooblaščenki, obrazložitev pa je podana za tožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 33. člen Zakona o sodnih taksah, 2 saj sta tožnika vlogo z dne 17. 5. 2024 vložila dne 21. 5. 2024, narok pa je bil razpisan dne 5. 7. 2024. Vloga je bila torej oddana 44 dni pred razpisanim narokom, skupaj s prilogami pa obsega 55 strani. Tako ne predstavlja zelo obsežne vloge, pri čemer pa sodišče prve stopnje niti ne obrazloži, kaj šteje kot zelo obsežno oziroma takšno vlogo, da njena vložitev predstavlja zavlačevanje postopka.
4. Zoper sklep z dne 18. 7. 2024 se pritožujeta tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata, da ugodi predlogu za plačilo sodne takse v desetih obrokih, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da družina tožnikov obsega štiri družinske člane in ne zgolj tri, saj je prvi tožnik dolžan preživljati tudi svojo mamo. Tako je sodišče prve stopnje napačno izračunalo dohodek na družinskega člana. Prav tako sodišče prve stopnje pri izračunu ni upoštevalo kreditnih obveznosti tožnikov, za plačilo slednjih pa tožnika skoraj v celoti porabita svoje mesečne prihodke. Tako bi bila s plačilom sodne takse v štirih zaporednih mesečnih obrokih občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo.
O pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2024:
5. Pritožba pooblaščenke tožnikov je utemeljena.
6. Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je kaznovalni ukrep za discipliniranje udeležencev postopka, kadar s procesnimi dejanji neupravičeno zavlečejo postopek. Sodišče lahko to sankcijo izreče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega pooblaščenca preložiti glavno obravnavo ali če se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej (prvi odstavek 33. člen ZST-1).
7. Pritožbeno sodišče se strinja s pooblaščenko tožnikov, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži namreč, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. Iz izreka izhaja, da je sodišče plačilo sodne takse zaradi zavlačevanja postopka naložilo pooblaščenki tožnikov, v obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje svoje razloge pojasnilo na način, da naj bi tožnika procesno pravico uporabila za drugačen namen, kot je predvidena in s tem posledično zavlekla postopek. Tako torej iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo.
8. Nadalje pa pooblaščenka utemeljeno navaja tudi to, da je pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2024, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 22. 5. 2024, vložila pravočasno; do naroka dne 5. 7. 2024 je bilo še 43 dni. Ravnanje pooblaščenke tako ne predstavlja zavlačevanja postopka, vloga je bila vložena pravočasno, prav tako je bila tudi pravica do izjave nasprotne stranke zagotovljena. Pritožba nadalje utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je bila presoja sodišča prve stopnje, da je bilo treba narok dne 5. 7. 2024 preložiti po krivdi tožnikov, zmotna. Tako tudi niso bili podani pogoji za izrek takse zaradi zavlačevanja postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep v delu, s katerim je pooblaščenki naložena kazen, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).
O pritožbi zoper sklep z dne 18. 7. 2024:
9. Pritožba tožnikov ni utemeljena.
10. Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranki dovoli obročno plačilo takse, če bi bila s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta načela pravilno uporabilo.
11. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker pri ugotavljanju premoženjskega stanja ni upoštevalo matere prvega tožnika, saj skladno z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev 3 ne gre za družinskega člana.
12. Glede kreditnih obveznosti sicer sodna praksa dopušča obročno plačilo sodne takse. Kot že pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje tožnikoma dovolilo obročno plačilo sodne takse v štirih zaporednih obrokih, tožnika pa sta predlagala plačilo sodne takse v desetih zaporednih obrokih. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnika sicer izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov. Ugotovitev sodišča prve stopnje o višini dohodkov, ki tudi po plačilu obroka sodne takse še vedno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (ta znaša 930,68 EUR na družinskega člana), in sicer znaša 1.029,16 EUR, pritožba niti ne izpodbija.
13. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.
14. Stroški:
15. Ker sta predmet pritožbenega preizkusa vmesna procesna sklepa, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, saj bo šele tedaj jasno, katera stranka je v postopku uspela.
1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
2 Uradni list RS, št. 37/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZST-1.
3 Uradni list RS, št. 62/2010 s spremembami in dopolnitvami.