Appeal dismissed; plaintiff failed to prove irreparable harm required for interim injunction under ZIZ Art. 272.2.3. and 366. ZPP.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženca sama nosita svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe.

Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe nasprotnih udeležencev z dne 1. 7. 2024, s katerim sta ta predlagala (-) prepoved kakršnega koli poseganja v sporni (mejni) prostor med nepremičninami z ID znaki: parcela ... 801/1 in parcela ... 797/1 ter parcela ... 797/2; (-) v primeru kršitve prepovedi izrek denarne kazni, vsakemu predlagatelju v višini 2.000,00 EUR, (-) čas trajanja - 30 dni po pravnomočnosti sklepa o sodni določitvi meje; ter povrnitev stroškov predloga za izdajo začasne odredbe. Pod točko II izreka je odločilo, da nasprotna udeleženca sama nosita svoje stroške, povezane s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep v celoti se pravočasno pritožujeta nasprotna udeleženca (v nadaljevanju tudi pritožnika) po pooblaščenki; uveljavljata pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter členoma 15 in 239 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). 1 Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter predlogu za začasno odredbo ugodi, oz. podredno, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

Grajata zaključek sodišča, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode. Že v predlogu sta pojasnila, da sta predlagatelja v času od 25. 6. 2024 samovoljno začela z deli na spornem prostoru izpred kmetijskega poslopja na južnem delu nepremičnin z ID znakom parcela ... 797/1 in parcela ... 797/2 ob meji z nepremičnino z ID znakom parcela ... 801/1. Odstranjevanju različnega orodja in drugih stvari je sledilo odstranjevanje betonskih obrob z udarnim kladivom; te so omejevale deloma tlakovano deloma makadamsko vozno pot ob omenjenem gospodarskem poslopju. Čistilo in širilo se je območje ob tej vozni poti, pripeljan je bil pesek in tlakovci, nato se je začelo nasipavati pesek, ga ravnati, utrjevati na prej pripravljeno podlago, zabetonirale so se nove betonske obrobe in bistveno se je presegla prejšnja vozna pot, s čemer sta posegla v sporni prostor. V tem trenutku ni mogoče vedeti, kako bo sodišče tekom postopka določilo mejo, zato obstaja možnost, da bo mejo določilo na način, da bo sporni del dodelilo k nepremičnini, ki je v njuni solasti, kar že samo po sebi predstavlja nevarnost, da bo mogoče terjatev uveljaviti. Zaradi del bo namreč onemogočeno prosto razpolaganje z lastno nepremičnino oziroma bo to povezano z nesorazmerno visokimi stroški, zaradi česar obstaja nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Slednjo je v tem trenutku finančno nemogoče oceniti, saj se niti ne ve, kaj vse nameravata predlagatelja izvesti na spornem prostoru, pri čemer zaradi del, ki so v teku, obstaja nevarnost težko nadomestljive škode. Poleg tega gre za nedovoljeno širjenje v sporni prostor, ki lahko pomeni drugačno odločitev sodišča o poteku meje zaradi posegov predlagateljev in pomeni spremembo dejanskega stanja na terenu. Poleg tega bo uveljavitev terjatve nasprotnih udeležencev onemogočena ali precej otežena tudi zaradi tlakovane poti, ki bi jo izvedla predlagatelja. Nasprotna udeleženca sta s predlagano začasno odredbo želela zaščiti svoje pravice pred nezakonitimi posegi predlagateljev in preprečiti nadaljnje povzročanje škode, kar pa sodišče spregleda in nasprotnima udeležencema prav tako onemogoči zaščito svojih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob neoporekanju pritožbe v tem delu, in kot je razbrati iz obrazložitve prvostopnega sodišča v točki 11 obrazložitve, sta nasprotna udeleženca predlagala izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe, 2 s katero sta zahtevala začasno ureditev spornega razmerja. Slednje potrjujeta tudi z lastnimi pritožbenimi navedbami, da nedovoljeno širjenje v sporni prostor pomeni spremembo dejanskega stanja na terenu in možno drugačno odločitev sodišča o sporni meji, čemur, kot je razbrati iz njunih navedb, nasprotujeta. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na materialnopravno podlago iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v zvezi s katero se je pravilno sklicevalo tudi na odločbo Up 275/97 Ustavnega sodišča RS o namenu tovrstne začasne odredbe. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da je Ustavno sodišče v citirani odločbi za regulacijske začasne odredbe postavilo še dodaten pogoj, to je izkazanost, da bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje oz. v nepravdnem postopku, 3 kot je konkretni, da je po ureditvi razmerja mogoča vzpostavitev v prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). Slednjega nasprotna udeleženca (kar izhaja iz povzetka njunih navedb iz predloga pod točkami 1 do 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa) nista zatrjevala in v zvezi z njim nista podala nikakršnih navedb, s katerimi bi ga izkazovala. Ne glede na navedeno se razlikovanje v strogosti presoje pogojev v smislu razlikovanja ureditvene z zavarovalno začasno odredbo v konkretnem primeru izkaže za pravno nebistveno že zaradi neizpolnjevanja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v zvezi s katero sta se sedanja pritožnika sklicevala na nastanek težko nadomestljive škode.

5. Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev 4 zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe. Obrazložilo je, da nista navedla in verjetno izkazala konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana škoda, v zvezi s katero sta navajala, da jima bo vsled izvajajočih del nastala zaradi onemogočenega prostega razpolaganja z nepremičnino, v kolikor bo ta po končanem postopku v njuni izključni lasti, ter še, da bo to povezano z nesorazmernimi stroški, tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo, če začasna odredba ne bi bila izdana, ostalo brez pomena.

6. Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna, kot to izhaja podrobneje iz obrazložitve pod točko 12 izpodbijanega sklepa, kateri se pritožbeno sodišče pridružuje. Pritožnika je zgolj s ponavljanjem svojih trditev v prvem delu pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v točki 3 obrazložitve, ne moreta omajati. Tega jima ne uspe niti s pritožbenim širjenjem navedb, da je škodo trenutno finančno nemogoče oceniti, ker se ne ve obseg nameravanih izvedenih del, pri čemer pa ob še vedno potekajočih delih obstaja nevarnost težko nadomestljive škode, niti z nadaljnjimi navedbami o tem, da dela pomenijo spremembo dejanskega stanja na terenu, kar so vse še vedno nekonkretizirane trditve. Navedbe 5 v smeri onemogočenja oz. precejšnje oteženosti uveljavitve terjatve zaradi tlakovane poti predstavljajo zatrjevanje pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je pojmovno nezdružljiv s pogoji regulacijske začasne odredbe. Pritožba se sicer sklicuje še na stališče sodne prakse, da je načeloma vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv, vendar pritožbeno sodišče, glede na namen zavarovanja, ki ga mora zasledovati vsaka začasna odredba, dodaja, da predmet obravnavanega sodnega varstva ni preprečitev posega v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev, temveč šele ureditev meje. Ne glede na navedeno je materialno trditveno (in dokazno) breme za izpolnitev pogoja iz tretje alineje drugega odstavka člena 272 ZIZ še vedno na predlagatelju začasne odredbe. Sicer pa se v obravnavanem primeru se nasprotna udeleženca na pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe nista niti sklicevala.

7. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena in 366. člen ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

8. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške, saj jima ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo nista bila uspešna (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s členom 154 ZPP).

1 Pravno sredstvo, naslovljeno z ugovor je sodišče obravnavalo kot pritožbo; prvi odstavek 9. člena v zvezi s členom 239 ZIZ.

2 Pri kateri ni nujno, da se njena vsebina povsem pokriva z vsebino predlaganega sodnega varstva.

3 Člen 42 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in člen 15 v zvezi z 239 ZIZ.

4 Ob tem, ko je ugotovilo izkazanost pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, nastanek sile pa se ni zatrjeval.

5 Sicer prav tako nesubstancirane).