Court allows appeal against traffic fine due to failure to hear defendant and missing subjective fault analysis.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker sodišče storilca pred izdajo sodbe ni zaslišalo, čeprav je iz navedb v zahtevi za sodno varstvo mogoče sklepati, da je storilec smiselno predlagal svoje zaslišanje, so utemeljene pritožbene navedbe, da je bila storilcu s takim postopanjem sodišča kršena pravica do poštenega sodnega postopka in do zaslišanja pred sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Skupne občinske uprave SA-ŠA regije, Službe medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja št. PN22404-1530/2022 z dne 18. 7. 2022 in potrdilo izpodbijani plačilni nalog, storilcu pa tudi naložilo plačilo sodne takse v skupnem znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ob tem pa smiselno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je storilec z zahtevo za sodno varstvo izpodbijal plačilni nalog, ki mu je bil izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) torej kot lastniku osebnega avtomobila, s katerim je bil 13. 7. 2022 ob 11.59 uri storjen prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, mora lastnik oziroma uporabnik vozila, ki mu je bil plačilni nalog izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, da bi se razbremenil odgovornosti za storjeni prekršek, vzbuditi resen dvom, da kritičnega dne ni vozil vozila, s katerim je bil storjen prekršek in v ta namen sodišču predlagati razbremenilne dokaze, česar pa ni mogoče doseči zgolj z zatrjevanjem, da prekrška ni storil, ampak z aktivnim sodelovanjem, predlaganjem materialnopravno relevantnih dokazov in aktivnim prizadevanjem storiti vse, kar lahko, da sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo zgolj zanika storitev očitanega prekrška in navaja le, da tistega dne ni bil v Velenju in da je vozil nekdo od njegovih bližnjih sorodnikov, ni pa predložil nobenega dokaza o tem kje je bil, niti predlagal zaslišanje morebitnih prič in da torej ni predlagal nobenih materialnopravno relevantnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ovrgel domnevo, da je storil očitani mu prekršek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so ti razlogi vodili sodišče prve stopnje k odločitvi, da zahtevo za sodno varstvo zavrne kot neutemeljeno.

5. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča pa je napačno. Storilec je namreč v zahtevi za sodno varstvo poleg zanikanja prekrška poudaril, da se bo lahko s pregledom fotografije, ki jo lahko prekrškovni organ oziroma sodišče tudi ustrezno poveča, nesporno ugotovilo, da avta tistega dne na omenjeni lokaciji ni vozil sam, zatrjeval pa je tudi, da je težji invalid na električnem vozičku in da ga v glavnem prevažajo svojci ali bližnji sorodniki, včasih pa tudi kakšen prijatelj. Ob takšnih navedbah, s katerimi je storilec izpodbijal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oz. domneve, da je on storil očitani mu prekršek, in ob upoštevanju, da je storilec zahtevo za sodno varstvo vložil sam, kot pravni laik, bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek in bodisi vsaj pogledati fotografijo ter presoditi, ali je na podlagi fotografije mogoče ugotoviti kdo je bil voznik oziroma ali je v trenutku storitve prekrška avtomobil vozil storilec, bodisi tak dokazni predlog zavrniti z ustreznimi argumenti, prav tako pa bi moralo zaslišati storilca in podrobneje raziskati, ali je glede na zatrjevano invalidnost storilec sploh sposoben voziti motorno vozilo.

6. Ker sodišče storilca pred izdajo sodbe ni zaslišalo, čeprav je iz navedb v zahtevi za sodno varstvo mogoče sklepati, da je storilec smiselno predlagal svoje zaslišanje, so utemeljene pritožbene navedbe, da je bila storilcu s takim postopanjem sodišča kršena pravica do poštenega sodnega postopka in do zaslišanja pred sodiščem, ki jo zagotavlja že 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah kot tudi 29. člen Ustave Republike Slovenije. Poleg navedenega pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo tudi, da izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča ne vsebuje obrazložitve glede subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti oziroma krivde storilca za storjeni prekršek, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj glede na ugotovljene kršitve le-teh ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti vsaj predlagane dokaze tj. zaslišati storilca in pregledati fotografijo, na kateri je zabeležena storitev prekrška, po potrebi izvesti tudi druge dokaze ter nato ponovno presoditi ali je storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo ter izvedenimi dokazi uspel izkazati razumen dvom v resničnost domnevanega dejstva, da je prekršek storil prav on. V kolikor bo pri tem ugotovilo, da storilec domneve iz 8. člena ZPrCP ni uspel ovreči, pa se bo moralo tudi opredeliti do tega, ali je storilec za storjeni prekršek tudi odgovoren in navesti razloge o subjektivnem elementu prekrška.