Appeal dismissed; court upheld default judgment despite defendant's request for judge recusal and absence from hearings. Defendant's procedural objections were rejected as unfounded.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v celoti potrdi sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje z dne 21. 10. 2020, popravljena s sklepom o popravi z dne 9. 11. 2020.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 153,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena.

Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem sklepu, da prošnji za preložitev naroka ne bo ugodilo, obvestiti stranko, ki je preložitev predlagala, takšna pa je tudi ustaljena in enotna sodna praksa sodišč, ki je že zavzela stališče, da se mora stranka, če ne prejme obvestila o preklicu naroka, le-tega udeležiti, ker sicer sam odgovarjajo za morebitne posledice izostanka z naroka.

Posledic neopravičenega izostanka z naroka 3. odstavek 454. člena ZPP ne veže zgolj na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo, zato sta pravna teorija in tudi sodna praksa že zavzeli stališče, da posledice izostanka nastopijo zaradi izostanka iz kateregakoli naroka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 10040/2015 z dne 2. 2. 2015 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni tožeči stranki znesek 407,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 1. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 99,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2016 dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 1.038,01 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. S sklepom o popravi, ki ga je izdalo dne 9. 11. 2020, je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo popravilo v točki II. izreka tako, da je znesek 1.038,01 EUR nadomestilo z zneskom 856,96 EUR.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) se zoper uvodoma navedeno sodbo pritožuje v celoti iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, v celoti zavrne izpodbijano sodbo kot neutemeljeno in zadevo vrne v ponovno sojenje. V nadaljevanju pritožbe toženec najprej izpostavlja, da sta s pričo A. A. vložila več kazenskih ovadb zoper razpravljajočo sodnico v različnih pravdnih zadevah, ki se vodijo pred sodiščem prve stopnje pod opr.

št. P 145/2016, P 90/2018, P 310/2018, P 304/2019 in P 60/2020 ter da sta kazenske ovadbe vložila tudi zoper tožečo stranko in oba njena zakonita zastopnika, direktorja B. B. in prokurista C. C., ki so bile vložene v povezavi s prej omenjenimi pravdami. Ob tem še pojasnjuje, da ga je tožeča stranka pred razpisanimi naroki z nespoštovanjem pravnomočnih sodb oz. s kaznivim opominjanjem k plačilu računov iz izgubljenih sodb v pravdnih zadevah P 564/2013, P 142/2014 in P 240/2015 in z nereševanjem reklamacij nasproti tretjim osebam (sodišče, organ pregona, CSD, sostanovalci v bloku itd.) neutemeljeno prikazovala kot dolžnika, iz kazenskih ovadb zoper razpravljajočo sodnico in tožečo stranko oz. njuna zastopnika pa izhaja protizakonita medsebojna procesna in vsebinska povezanost ter usklajeno neupoštevanje sodbe v zadevi pod opr.

št. P 564/2013, da se z vsiljenim zaslišanjem zastopnika tožeče stranke direktorja B. B., namesto v vlogah predlaganega prokurista C. C., ponovno odloča o veljavnosti pogodbe 121/12 in sprejme vse sodbe v korist tožeče stranke. Toženec v pritožbi nadalje še opozarja, da pristojni SKP PU ... dolžnih pisnih ugotovitev za nobeno od navedenih kazenskih ovadb ni podal, kar po njegovem mnenju potrjuje obstoj kaznivih dejanj. Nerešene ovadbe so po mnenju toženca sodnici onemogočale opravo naroka in posledično izdajo sodbe. Toženec se ob tem sklicuje še na zapisnik obravnave z dne 12. 2. 2020 v tej zadevi, ko je razpravljajoča sodnica sama zapisala, da vložena kazenska ovadba zoper njo onemogoča opravo poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, dokler se ne izvedejo preiskovalna dejanja policije in drugih organov, enako pa je v zapisniku z dne 1. 6. 2018 (P 24/2016) ugotovila tudi prejšnja razpravljajoča sodnica, ko je zaradi vložene kazenske ovadbe preklicala narok za nedoločen čas.

Po mnenju toženca predstavlja takšno predhodno ravnanje obeh sodnic zakonsko in zavezujočo ugotovitev. Predhodna naroka za dne 6. 9. 2019 in 3. 6. 2020 je razpravljajoča sodnica preklicala sama takoj po tem, ko je izvedela za vloženi kazenski ovadbi zoper njo, zato toženec meni, da so vsa pravdna dejanja, ki jih je opravila ovadena razpravljajoča sodnica, z izvedbo naroka dne 21. 8. 2020 v P 145/2016, z izdajo sodbe dne 21. 10. 2020 v P 310/2018 ter z razpisom naroka za dne 27. 11. 2020 v P 145/2016, nezakonita in brez pravnega učinka, brez nerešenih kazenskih ovadb pa je odsotnost toženca in priče na narokih dne 21. 8. 2020 v P 145/2020 in dne 30. 9. 2020 v P 310/2018 razumljiva, utemeljena in upravičena, navedbe o neutemeljenosti nerešenih ovadb pa so glede na predhodna ravnanja sodnic tudi brezpredmetne.

Toženec še izpostavlja, da sta s pričo A. A. na nerešene ovadbe razpravljajoče sodnice in tožeče stranke oz. njunih zastopnikov ter druge nezakonitosti, ki so onemogočale zakonito in istočasno izvedbo narokov dne 30. 9. 2020 v dveh pravdah P 310/2018 in P 145/2016, razpravljajočo sodnico opozorila v štirih vlogah z dne 29. 9. 2020 ter da se svoji pravici in dolžnosti nista odpovedala, temveč se izrecno zavezala, ko bodo nastopili zakoniti pogoji za izvedbo naroka in zaslišanje. Toženec je predlagal preklic naroka za nedoločen čas, podal obrazloženo opravičilo za odsotnost s priloženimi obvestili NPU o odstopu (zadnjih treh) kazenskih ovadb v nadaljnje reševanju pristojni SKP PU ... zoper sodnico, zoper tožečo stranko in direktorja B.

B., razpravljajoča sodnica pa na to ni odgovorila, namesto tega je spisala sodbo v škodo toženca. V nadaljevanju pritožbe toženec še navaja, da je predsednica sodišča z zavrnilnima sklepoma Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 (za P 310/2018) in Su 152/2020 (za 145/2016) na dva predloga za izločitev sodnice D. D. z dne 29. 9. 2020, kljub priznanju, da o njih pristojni organi pregona še niso odločali, nezakonito in pavšalno zavrnila kazenske ovadbe kot neutemeljene in štela vlaganje le-teh kot zlorabo procesnih pravic, ki ne more in ne sme imeti pravnega varstva, s čimer je po mnenju toženca večkrat kazensko ovadeni sodnici omogočila, da je najprej v P 145/2016 ponovno razpisala narok za dne 27. 11. 2020 in nato v P 310/2018 na podlagi nezakonito razpisanega naroka dne 30. 9. 2020 in ob upravičeni odsotnosti toženca in priče sprejela izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v korist tožeče stranke.

Toženec obenem predsednici sodišča očita, da je zavestno prikrivala, da je bila do dne 30. 9. 2020 tudi sama večkrat kazensko ovadena, šestkrat v izvršilnih in osemkrat v pravdnih zadevah in da je, kazenske ovadbe zoper njo in sodnico podal tudi (priča) A. A. Očita ji, da na izvršilnem oddelku sama ali s pomočjo sodnice E. E. deluje zoper toženca in pričo, da bi prodala stanovanje za izvenstečajne terjatve F d.o.o. v stečaju in za fiktivne terjatve po krivih sodbah za G. ter z neutemeljenimi izvršbami pomagala postaviti tožečo stranko H. d.o.o. za upravnika bloka.

Toženec še pripominja, da institut izločitve sodnice, o katerem odloča predsednica sodišča, komentarju ali zavrženju kazenskih ovadb ni namenjen, da predsednica sodišča za te ugotovitve tudi ni pristojna oseba, zato so po njegovi oceni sklepi Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 (skupaj z Su 70/2020 z dne 11. 2. 2020 za P 310/2018) in Su 152/2020 z dne 2. 10. 2020 (skupaj z Su 137/2020 z dne 27. 8. 2020 za P 145/2016) v tem delu brezpredmetni. Opozarja še, da organ pregona nobene od kazenskih ovadb doslej ni zavrgel, kar po njegovem mnenju pomeni da, utemeljeni sum za kazniva dejanja predsednice sodišča in razpravljajoče sodnice obstajajo, navedeno pa tudi dokazuje, da predsednica sodišča in sodnica pravnega varstva tožencu ne zagotavljata, temveč zavestno in načrtno delujeta zoper toženca in mu škodujeta.

To, da sami kazenske ovadbe zoper toženca in pričo nista vložili, pa po njegovi oceni dokazuje, da s strani toženca ne gre za nobene zlorabo procesnih pravic, brezpredmetne navedbe pri ovadeni predsednici sodišča pa pomenijo vmešavanje v delo pristojnih organov pregona in prekoračenje pooblastil, to je zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic. Trditev o zlorabi procesnih pravic je kaznivo obrekovanje ali žaljiva obdolžitev, ki je prizadela dobro ime toženca in priče, isto brezpredmetno in kaznivo izjavljanje pa očita tudi razpravljajoči sodnici v 15. točki obrazložitve sodbe.

Očita jima, da s temi navedbami ščitita sebe in odgovornega kriminalista SKP PU Celje I. I., da zoper njiju (dogovorno) ni vodil preiskav za utemeljene sume kaznivih dejanj, razpravljajoča sodnica pa je z istočasno izvedbo glavne obravnave v dveh pravdah P 310/2018 in P 145/2016 praktično reševala kazenske ovadbe in preprečevala strokovni nadzor nad delom navedenega odgovornega kriminalista, kar po mnenju toženca predstavlja kaznivo postopanje sodnice, ki je skušala z nezakonitimi izvedbami narokov oz. z izsiljeno prisotnostjo toženca in priče na njih doseči potrditev zakonitosti pravdnega postopka ter hkrati nadomestiti oz. odpraviti reševanje kazenskih ovadb, ob policijski zaščiti, to je v odsotnosti policijskih preiskav, je tako izvajala nova in prikrivala storjena lastna kazniva dejanja in kazniva dejanja tožeče stranke oz. njenih zastopnikov.

Ker je vztrajal na reševanju ovadb pred zaslišanji, pa je toženca kaznovala z izpodbijano sodbo. Sodničino izrecno zatrjevanje, da kazenske ovadbe ne vplivajo na njeno delo, prestavlja po mnenju toženca lažnivo in nezakonito podlago za izdajo sodbe na podlagi pripoznave (in za ponoven (tretji) razpis naroka v P 145/2016 za dne 27. 11. 2020), tovrstne navedbe pa so po njegovi oceni le ničvredno, nepojasnjeno in nedokazano osebno mnenje ovadenih predsednice sodišča in razpravljajoče sodnice. Toženec še izpostavlja, da je dne 29. 9. 2020 podal zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice iz izločitvenega razloga v 6. točki 70.

člena ZPP zaradi podanih drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, ter da je o tej zahtevi odločala ovadena predsednica sodišča, zato so po njegovem mnenju tudi njene navedbe glede pravdnega postopka v obeh zavrnilnih sklepih Su brez pravnega učinka. Predsednici sodišča očita, da je kot nepristojna v bran razpravljajoči sodnici brez vsake obrazložitve podala pavšalno navedbo, da gre za neupravičene okoliščine za preklic naroka, poleg tega je zavajajoče in na splošno, brez izkazanih določb ZPP v obeh sklepih podala ista pojasnila le glede postopanj v P 145/2016, o postopku v P 310/2018 oz. o morebiti izvedenih pravdnih dejanjih dne 30. 9. 2020 pa v pripadajočem Su 150/2020 ni zapisala niti ene same besede.

Očita ji še, da ni odgovorila niti na obrazložen očitek, da Okrajno sodišče v Celju po sodnici D. D. v P 310/2018 ni krajevno pristojno sodišče, s čimer je razpravljajočo sodnico po njegovi oceni nezakonito zaščitila in ji omogočila med drugim tudi izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, ki je tako izdana nezakonito kot rezultat storjenih kaznivih dejanj in kaznivega izjavljanja o neutemeljenosti in zlorabi nerešenih kazenskih ovadb ter vprašanja o strokovnem nadzoru nad delom odgovornega kriminalista. Toženec vztraja, da nerešena in nezavržena kazenska ovadenost potrjuje pristranskost v korist tožeče stranke, zato sta po njegovem mnenju pri izdaji sodbe sodelovali predsednica sodišča in razpravljajoča sodnica, ki bi morali biti izločeni iz procesa odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave zgolj prepisalo pavšalne navedbe iz Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 glede neutemeljenosti kazenskih ovadb in vodenju dveh narokov na isti dan v dveh pravdah, brez vsakega konkretnega pojasnila. Zaradi njene kazenske ovadenosti pa so tudi sicer vse navedbe razpravljajoče sodnice po mnenju toženca brezpredmetne in zato nezakonita podlaga za obrazložitev sodbe. Meni pa še, da enake navedbe dokazujejo, da pri izdaji sodbe ni bila samostojna in neodvisna, pač pa pod vplivom in zaščito predsednice sodišča.

Ker je pri izdaji sodbe sodelovala predsednica sodišča, ki ni sodelovala oz. ne more sodelovati na obravnavi, pa toženec sodišču prve stopnje še očita, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz.

1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot neresnično toženec označuje tudi navedbo v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je narok za glavno obravnavo zahtevala zgolj tožena stranka, saj jo je najprej zahtevala tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe s predlaganim zaslišanjem predstavnika tožnika C. C. in priče J. J. Nadalje sodišču prve stopnje toženec še očita, da zapisnika o opravljenem naroku in prisotnosti tožeče stranke ni, kar pa po njegovem mnenju predstavlja nasprotje med odločilnimi dejstvi v sodbi in vsebino podanih vlog, zato sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Nadalje toženec sodišču prve stopnje še očita, da mu ni vročilo zapisnika z naroka dne 30. 9. 2020, zato po njegovem mnenju tudi niso izkazane navedbe v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil dne 30. 9. 2020 ob 8.30 uri opravljen narok, kar pa pomeni, da je brezpredmetna, v isti točki podana navedba, da toženec tega dne ni pristopil na narok. Toženec se sklicuje na pravico do zapisnika iz 124. člena ZPP in na sestavo zapisnika, ki ga v sporu majhne vrednosti določa 448. člen ZPP in trdi, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno zapisnik poslati tožencu takoj po opravljenem naroku, brez zapisnika pa ni izkazanega dokaza o opravljenem naroku dne 30. 9. 2020, ni dokaza o prisotnosti tožeče stranke na tem naroku, ni dokaza o njenih priglašenih stroških in ni dokaza o dogajanju na naroku, zato je po oceni toženca sodba brez pravne podlage oziroma je tožba umaknjena, ker ni dokaza o pristopu tožeče stranke na narok.

Odsotnost zapisnika po oceni toženca predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v odločilnem dejstvu, da je bil opravljen narok, obstaja nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikom, ki ne obstaja. Zaradi nevročenega zapisnika tožencu in posledični odsotnosti zapisnika o opravljenem naroku dne 30. 9. 2020 po mnenju toženca sodbe na podlagi pripoznave tudi ni mogoče preizkusiti, zato zatrjuje še obstoj bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje toženec še izpostavlja, da je pred ugotovitvijo sodnega zaostanka na sodišču v Celju v tej pravdni zadevi vložil tri vloge s priloženimi listinskimi dokazi: dne 26. 2. 2015 ugovor zoper sklep VL 10040/2015, in dve pripravljalni vlogi dne 3. 7. 2015 in dne 30. 9. 2015, s čimer je izpolnil pogoj iz 450.

člena ZPP, po katerem postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, da je prejšnja razpravljajoča sodnica na Okrajnem sodišču v Šentjurju dne 8. 9. 2017 v prisotnosti obeh strank, tudi toženca, že izvedla prvi narok za glavno obravnavo, v dokaz sprejela vse prejete listine tožeče in tožene stranke ter zaslišanje toženčeve predlagane priče A. A., da je dne 16. 3. 2018 ob prisotnosti obeh strank, tudi toženca in priče A. A., izvedla narok, ki je bil prekinjen zaradi predloga tožeče stranke, da se razpravljajoča sodnica opredeli glede veljavnosti pogodbe 121/12, narok z dne 1. 6. 2018 pa je bil prekinjen zaradi vložene kazenske ovadbe zoper razpravljajoča sodnico.

Toženec poudarja, da se je tega naroka udeležil, pravilno vabljeni predstavnik tožeče stranke, prokurist C. C., pa se brez izkazanega zakonskega opravičila (dokaz v zapisniku z navedbo, da bo o tem naknadno odločeno) ni udeležil, s čimer je namerno onemogočil zaslišanje strank in priče, za kar pa tožeča stranka ni bila sankcionirana s porazom v predmetni pravdi. Da so bili vsi ti naroki izvedeni dokazuje tudi obrazložitev izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, saj so bili tožeči stranki priznani za vse te naroke stroški zastopanja, odsotnosti iz pisarne v času potovanja in potni stroški.

Toženec navaja, da vse vložene pripravljalne vloge in toženčeva prisotnost na navedenih narokih za glavno obravnavo dokazujejo, da ni pripoznave tožbenega zahtevka iz 316. člena ZPP, sodba na podlagi pripoznave pa je bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, zato zatrjuje tudi obstoj bistvene kršitve postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V predmetni pravdi je bilo torej potrebno le še zaslišati stranke in obe priči. Ker pa sodišče prve stopnje dolžne glavne obravnave z omenjenimi zaslišanji ni opravilo, toženec zatrjuje tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 10. točke drugega odst. 339.

člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe toženec navaja še nepravilno oziroma nezakonito vrnjeno pristojnost Okrajnemu sodišču v Celju na podlagi 17. člena Zakona o sodiščih in 158. člena Sodnega reda, ki urejata dodeljevanje zadev po Sodnem redu in razporeditev sodnika na posamezno delovno področje, o kateri je bil obveščen z dopisom razpravljajoče sodnice dne 3. 4. 2019. Prenos pristojnosti torej ni bil izveden na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih, ki se nanaša na sodni zaostanek, zato meni, da se Okrajno sodišče v Celju in posledično tudi razpravljajoča sodnica v tej zadevi nista izkazala za krajevno pristojno sodišče, saj se je predhodno pristojnost za odločanje v tej zadevi prenesla na Okrajno sodišče v Šentjurju iz naslova sodnega zaostanka.

Toženec je prepričan, da je bila dejanski razlog za predodelitev zadeve Okrajnemu sodišču v Celju vložena kazenska ovadba na naroku dne 1. 6. 2018 zoper takrat razpravljajočo sodnico na Okrajnem sodišču v Šentjurju, ki je zato tudi prekinila narok za nedoločen čas. Toženec še izpostavlja sklep I R 87/2017 z dne 5. 7 .2018, torej po vloženi kazenski ovadbi, v katerem je Vrhovno sodišče RS ponovno potrdilo pristojnost Okrajnega sodišča v Šentjurju z ugotovitvijo, da bi delegacija pristojnosti iz tega sodišča, zaradi stadija v katerem se nahaja - stranki sta podali vse dovoljene vloge, sodišče pa je že izvedlo več narokov za glavno obravnavo, postopek kvečjemu dodatno zavlekla, zato meni, da za ugotovitev sodnega zaostanka v roku dveh mesecev (od 6. 7. 2018 do 27. 9. 2018) v odredbi predsednice Okrožnega sodišča Su 15/2018 z dne 28. 9. 2018 ni bilo nobene pravne podlage, prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Celju pa je bil izveden nezakonito, na podlagi neizkazanega sodnega zaostanka in predmet nerešenih kazenskih ovadb zoper prejšnjo razpravljajočo sodnico, zoper sedanjo razpravljajočo sodnico, predsednico okrajnega sodišča, predsednico okrožnega sodišča ter vrhovne sodnike K.

K., L. L. in predsednika VS M. M. Toženec meni, da je bil onemogočen, da bi v pravdi zmagal, saj je na narokih uspel zagovarjati sodno neveljavnost priložene pogodbe o upravljanju št. 121/12, izboriti zaslišanje priče A. A. in zavrniti kot neupoštevne nove tožnikove dokaze o podpisni listi k neveljavni pogodbi, predodelitev zadeve sedanji razpravljajoči sodnici na sodišče v Celju pa je bila izvedena s ciljem, da v pravdi uspe tožeča stranka. Toženec uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker sedanja razpravljajoča sodnica ni sodelovala na predhodnih treh izvedenih obravnavah in bistveno kršitev pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, ker sedanja razpravljajoča sodnica oziroma Okrajno sodišče v Celju ni (krajevno) pristojno sodišče. V nadaljevanju pritožbe toženec izpostavlja, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe kot materialno podlago za predmetni tožbeni zahtevek (in zahtevke pod P 145/2016, P 90/2018, P 304/2019) predložila isto pogodbo o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 kot v P 564/2013, ki jo je izgubila, sam pa je v dokaz priložil pravnomočno sodbo v P 564/2013 (kot tudi v P 145/2016, P 90/2018 in P 304/2019), v kateri je bilo že odločeno o tožbenem zahtevku na podlagi iste pogodbe in v kateri je bilo ugotovljeno, da je pogodba 121/12 z dne 12. 1. 2012 od dne 1. 2. 2012 dalje nezavezujoča in neveljavna podlaga za zaračunavanje stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe na naslovu ... 9, ... ter prispevka v rezervni sklad navedene stavbe.

Mnenja je, da ponovno odločanje o veljavnosti iste predložene pogodbe 121/12 z dne 12. 1. 2012, o kateri je že pravnomočno razsojeno, da je neveljavna, zakonsko ni več dovoljeno, saj bi drugačna sodna ugotovitev pomenila, da je pravnomočna sodba v P 564/2013 brez veljave, torej nična, zato je predmetni tožbeni zahtevek, ki temelji na neveljavni pogodbi 121/12, v celoti neutemeljen. Ob tem toženec še opozarja, da je bil narok dne 16. 3. 2018 v predmetni pravdi prekinjen zaradi predloga tožeče stranke, da se takratna razpravljajoča sodnica opredeli glede pogodbe 121/12, vendar se le-ta o tem predlogu pisno ni izjasnila, s tem pa je po oceni toženca priznala, da je sodna ugotovitev glede neveljavnosti pogodbe 121/12 v tožbenem zahtevku pod P 564/2013 zavezujoča.

Tudi sedanja razpravljajoča sodnica tega predhodnega vprašanja kot preizkusa tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo ni rešila, s čimer je preprečila zavrženje tožbe, enako pa ravna tudi v drugih zadevah kljub predlogom obeh strank. Tudi opisano ravnanje toženec označi kot zavestna, namerna in kazniva dejanja sodnice, tožeče stranke in njenih zastopnikov, da bo sodnica lahko ponovno odločala o veljavnosti pogodbe št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 na podlagi zaslišanja predstavnika tožeče stranke, takšno po oceni toženca neupoštevno zaslišanje je namreč sodnica že opravila v zadevi P 145/2016 dne 21. 8. 2020.

Toženec predvideva, da bo razpravljajoča sodnica ob neupoštevanju priložene sodbe o neveljavnosti pogodbe 121/12 in ob odsotnosti zaslišanja toženca zaradi odvzete ustavne pravice do obrambe, formalno, zgolj v potrditev zakonitosti postopka zaslišala pričo A. A. in tudi v P 145/2016 sprejela (vsebinsko) sodbo v korist tožeče stranke. V nadaljevanju pritožbe toženec, tudi s sklicevanjem oziroma z obširnim povzemanjem razlogov iz sodbe v zadevi P 564/2013 glede zaključkov sodišča prve stopnje o (ne)veljavnosti pogodbe št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 in s povzemanjem razlogov sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 30. 11. 2015 pod opr.

št. Cp 368/2015, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. P 564/2013, vztraja pri že večkrat izraženem stališču o neveljavnosti pogodbe o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012, o tem, da bi tožeča stranka že na dan 1. 2. 2012, ko je začela z upravljanjem stavbe, morala razpolagati s podpisi več kot polovice solastniških deležev, da je postala upravnik stavbe in izvajalec upravniških storitev, ki jih lahko zaračunava in prerazdeljuje, pa tudi, da ugotovitev iz zadeve P 564/2013 pomeni, da tožeča stranka z dnem 1. 2. 2012, kot določa pogodba, ni postala zakoniti upravnik stavbe in izvajalec upravniških storitev, ter da po pogodbi 121/12 z dne 12. 1. 2012 tožeča stranka nikoli več ne more postati upravnik z dnem 1. 2. 2012, kot to določa pogodba št. 121/12 in še, da je bila sprememba dejanskega stanja zato možna le z novo pogodbo o upravljanju, ki pa je tožeča stranka ni predložila.

Ker se v tej pravdni zadevi, ki je predmet pritožbenega preizkusa, nobena od sodnic, ki jima je bila zadeva dodeljena v obravnavanje, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni opredelila glede vprašanja o ne(veljavnosti) pogodbe št. 121/12 z dne 12. 1. 2012, po mnenju toženca izpodbijana sodba na podlagi pripoznave pomeni ponovno odločanje o tožbenem zahtevku na podlagi iste pogodbe 121/12 z dne 12.01.2012, o kateri je bilo že razsojeno v zadevi P 564/2013, zato sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Toženec v nadaljevanju pritožbe zavrača tudi razloge sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na oceno sodišča, da nekončan postopek v drugi zadevi P 145/2016, ki teče med istima strankama postopka, ne more biti razlog za preklic naroka in pri tem izpostavlja, da je bil narok dne 30. 9. 2020 v obravnavani zadevi dne 29.05.2020 nezakonito razpisan, saj je bila razpravljajoča sodnica pred tem že osemkrat kazensko ovadena, po razpisu pa še enkrat, dne 21. 8. 2020 pa je na naroku v zadevi P 145/2016 zaradi vztrajanja na nerešenih kazenskih ovadbah tožencu grozila z denarnim kaznovanjem in odstranitvijo iz dvorane.

Tudi to ravnanje je bilo dodaten razlog za njegovo odsotnost iz naroka dne 30. 9. 2020 v obravnavani zadevi. Obenem pa toženec sodišču prve stopnje tudi še očita, da je bilo vzporedno vodenje dveh glavnih obravnav in izvedba dveh narokov na isti dan v dveh samostojnih pravdah P 310/2018 in P 145/2016, ne da bi predhodno sodnica z izdajo sodbe in potekom pritožbenega roka zaključila eno pravdo, nezakonito, usmerjeno le v uspeh tožeče stranke. Posledica in dokaz tega namena pa je po njegovem mnenju izdaja krive sodbe v korist tožeče stranke v obravnavani zadevi.

Toženec sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je storilo še več bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako mu očita, da je s tem, ko razpravljajoča sodnica na naroku dne 21. 8. 2020 ni zaključila zadeve P 145/2016 oziroma ko je razpisala dva naroka isti dan 30. 9. 2020 v P 310/2018 in P 145/2016, tožencu dodatno (poleg ovadb in drugih razlogov iz vloge z dne 29. 9. 2020) onemogočilo prihod na narok v obravnavani zadevi dne 30. 9. 2020. Pojasnjuje, da je razpravljajoča sodnica obravnavo najprej začela z narokom dne 21. 8. 2020 v P 145/2016 kljub temu, da je ta prišla v sodno obravnavo leto dni pozneje kot P 310/2018 v letu 2015, s čimer je kršila določila Sodnega reda.

Obravnave v P 145/2016 ni zaključila niti na naknadno razpisanem naroku dne 30. 9. 2020, ampak še istega dne ponovno razpisala narok za dne 27. 11. 2020, v zadevi P 310/2018 pa je nato 21. 10. 2020 brez vročenega zapisnika o izvedbi naroka dne 30. 9. 2020 sprejela izpodbijano sodbo in jo vročila tožencu 15 dni pred narokom v P 145/20160 Toženec ocenjuje, da je nezaključen postopek v zadevi P 145/2020 (verjetno pravilno P 145/2016) ob dejstvu, da je bila tožeča stranka že zaslišana dne 21. 8. 2020 pomenil nezakonito vplivanje na postopek v obravnavani zadevi, da se sprejme sodba v korist tožeče stranke.

Toženec se tudi ne strinja s, po njegovi oceni, pavšalno podanim razlogom ekonomičnosti za vodenje dveh narokov na isti dan v sklepih Su 150/2020 in Su 152/2020, ki je brez navedbe pravne podlage – določbe ZPP nezakonito vodenje dveh obravnav hkrati le še potrdil, saj tožencu ta „ekonomičnost“ ni omogočila pravne varnosti, to je priprave za oba naroka. V zvezi s tem nasprotuje tudi obrazložitvi v obeh Su sklepih in podaja svojo razlago, da po določilu 442. člena v povezavi z 2. odstavkom 208. člena ZPP določen minimalni 15-dnevni rok od prejema vabila za pripravo stranki pomeni, da minimalni rok pripada za vsak (en) narok v (eni) samostojni pravdi posebej, ter da to v primeru dveh narokov na isti dan 30. 9. 2020 v P 310/2018 in P 145/20016 ni bilo zagotovljeno, zato sta bila oba naroka nezakonito razpisana.

Določila obeh navedenih členov o 15-dnevnem minimalnem roku (od prejema) vabila za pripravo stranke, po njegovem mnenju ne pomenita zakonite podlage za izvedbo dveh narokov na isti dan v dveh istovrstnih in samostojnih pravdah, ki ju loči časovni pripad enega leta. Toženec meni, da mu je bila zaradi naknadno razpisanega naroka v P 145/2016 istega dne 30. 9. 2020 kot v P 310/2018 v zadevi P 145/2016 brez pojasnila odvzeta ustavna pravica do obrambe - zaslišanja na glavni obravnavi, kar naj bi izhajalo iz prejetega vabila na narok dne 27. 11. 2020, iz katerega izhaja, da na bi se narok izvedel le še zaradi zaslišanja priče A.

A. Z odsotnostjo zaslišanja v P 145/2020 bo izpoved N. N. o neveljavnosti pogodbe onemogočena, sprejeta pa bo sodba v korist tožeče stranke tudi v P 145/2016. Toženec še izpostavlja, da ni kriv, če za tožečo stranko v P 310/2018 in v P 145/2016 ni hotela pričati predlagana priča J. J., z nezakonito izdajo in vročitvijo sodbe dne 11. 11. 2020 v P 310/2018 pa ga je sodnica 15 dni pred narokom v P 145/2016 nezakonito spravila v pritožbeni postopek, da bi dosegla morebitno pravnomočnost sodbe in s tem vplivala na pripravo oz. obrambo toženca na naroku v P 145/2016.

Meni še, da je z vročitvijo nezakonite sodbe v P 310/2018 pred narokom v P 145/2020 sodnica odpravila pravočasno vročitev vabila za narok dne 27. 11. 2020 v P 145/2016 ter tako sama povzročila nezakonito izvedbo naroka v P 145/2020, ker toženec ne bo imel na voljo 15 - dni za pripravo. V nadaljevanju svoje pritožbe toženec še navaja, da v obravnavani zadevi ni pripoznal tožbenega zahtevka (do konca glavne obravnave), takšnega priznanja pa prav gotovo ne pomeni njegova vloga z dne 29. 9. 2020 za preklic naroka in po njegovi oceni utemeljeno opravičilo za odsotnost iz naroka dne 30. 9. 2020.

V izpodbijani sodbi zato po njegovem mnenju ni izpolnjen končni pogoj iz navedenega 316. člena ZPP, ob predpogoju iz navedenega 454. člena ZPP. Ob zaključku pritožbe toženec še enkrat na kratko povzame vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je predhodno že podrobno obrazložil, izpodbija pa tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijani sodbi na podlagi pripoznave, saj meni, da so zaradi nezakonite sodbe na podlagi pripoznave posledično tožeči stranki tudi pravdni stroški priznani neutemeljeno.

Ker izvedeni naroki za glavno obravnavo dne 8. 9. 2017, dne 16. 3. 2018 in 1. 6. 2018 v predmetni zadevi na Okrajnem sodišču v Šentjurju glede na obrazložitev izpodbijane sodbe niso priznani oziroma so neupoštevni, morajo biti po njegovem mnenju neupoštevni kot potrebni stroški za pravdo tudi stroški zastopanja na naroku in odsotnosti iz pisarne v času potovanja na narok za te naroke, enako pa velja brez izkazanega zapisnika o opravljenem naroku dne 30. 9. 2020 tudi za vse stroške, priznane tožeči stranki za narok dne 30. 9. 2020.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Pri tem morajo biti za izdajo sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni tudi pogoji iz 316. člena ZPP, torej da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZPP (nasprotovanje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom). Ker je bila sodba na podlagi pripoznave izdana kot posledica njegovega neopravičenega izostanka z naroka, na katero je bil toženec izrecno opozorjen tudi v vabilu na narok, ki je bil razpisan za dne 30. 9. 2021 1 , so pravno nepomembne pritožbene navedbe toženca, da vse do izdaje izpodbijane sodbe tožbenega zahtevka ni pripoznal in da zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP za izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave.

7. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da iz pritožbe toženca izhaja, da pritožbo vlaga izrecno le zoper sodbo na podlagi pripoznave, ne pa tudi zoper sklepa predsednice okrajnega sodišča opr. št. Su 70/2020 z dne 24. 2. 2020 in opr. št. Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020, s katerima sta bili v tej zadevi zavrnjeni njegovi zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice ter sklep podpredsednice višjega sodišča opr. št. Su 105/2020-1 z dne 18. 2. 2020, s katerim je bila zavrnjena tudi njegova zahteva za izločitev predsednice okrajnega sodišča, zato presoja pravilnosti in zakonitosti vseh teh sklepov v tej pritožbeni zadevi ni predmet tega pritožbenega obravnavanja, prav tako pa se posledično pritožbeno sodišče, razen do navedb, ki pomenijo hkrati tudi uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP kot dopustnega pritožbenega razloga v postopku v sporih majhne vrednosti, ne bo opredeljevalo niti do preostalih obširnih pritožbenih navedb, ki ali predstavljajo kritiko, polemiziranje z razlogi oziroma nasprotovanje razlogom predsednice okrajnega sodišča v sklepu Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 ali pa predstavljajo goli prepis oziroma povzetek njegovih navedb v zahtevah za izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice okrajnega sodišča, ki jih v pritožbi še dodatno širi, saj gre pri njih za navedbe, ki so bile predmet obravnavanja v postopku odločanja o njegovi zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice okrajnega sodišča.

8. Pritožbene navedbe, v katerih toženec smiselno očita razpravljajoči sodnici, ki je izdala izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, domnevno zlorabo sodniške funkcije ter prekoračitve pooblastil, ter s tem povezano storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1, ne predstavljajo nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 458. člena ZPP, zato se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo

9. Golo dejstvo vloženih in nerešenih kazenskih ovadb zoper razpravljajočo sodnico (pa tudi predsednico sodišča) samo po sebi še ne pomeni, da razpravljajoča sodnica svoje funkcije v zadevi, na katero se nanašajo, ne bi smela oziroma mogla opravljati, kot to zmotno meni toženec v svoji pritožbi, je pa to lahko predmet zahteve za njeno izločitev iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, kot je bilo tudi v tem konkretnem primeru. Toženec je v tej zadevi izločitev razpravljajoče sodnice (enako pa v mesecu februarju tudi predsednice sodišča) zahteval ″le‶ iz razloga po 6. točki 70.

člena ZPP zaradi podanih drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti (t.i. odklonilni razlog), ta razlog pa kot edini razlog za izločitev navaja tudi v pritožbi, ko dejansko ponavlja in še širi svoje navedbe v zahtevah za izločitev razpravljajoče sodnice, vloženih dne 11. 2. 2020 in dne 29. 9. 2020, v katerih je izločitev razpravljajoče sodnice zahteval prvenstveno iz razloga, ker je zoper njo (sam oziroma skupaj s pričo A. A.) vložil več kazenskih ovadb, ki so vezane na to pravdno zadevo, pa tudi na druge pravdne zadeve, ki jih obravnava ista razpravljajoča sodnica, in so še vedno nerešene, pa tudi iz razloga zatrjevano storjenih postopkovnih kršitev in njenega siceršnjega načina vodenja tega in drugih pravdnih postopkov (nezakonita izvedba naroka v drugi zadevi, nepravilno vročanje vabil, razpis narokov za glavno obravnavo v dveh različnih zadevah na isti dan, nepristojnost sodišča...).

Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Sodnica je bila s predlogom za njeno izločitev seznanjena 29. 9. 2020, iz zapisnika z dne 30. 9. 2020 pa izhaja, da ga je štela za neutemeljenega, zato je narok kljub odsotnosti toženca opravila.

Kot izhaja iz zapisnika o naroku z dne 30. 9. 2020 je posebej izpostavila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, pa tudi, da bo to sodno odločbo izdala po odločitvi predsednice sodišča o zahtevi toženca za izločitev razpravljajoče sodnice. Predsednica sodišča, katere izločitev je toženec zahteval le v februarju 2020, njegova zahteva za njeno izločitev pa je bila takrat zavrnjena s sklepom podpredsednice Višjega sodišča v Celju opr. št. Su 105/2020 z dne 18. 2. 2020, je s sklepom opr. št. Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 zahtevo toženca za izločitev razpravljajoče sodnice zavrnila.

Omenjeni sklep je bil tožencu vročen s fikcijo vročitve dne 21. 10. 2020, kot je razvidno iz povratnice v spisu, pripete k l. št. 423, razpravljajoča sodnica pa je nato izdala izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave 2 , obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP ni podana 3 .

10. Neutemeljeni so tudi očitki toženca, da je pri izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave sodelovala tudi predsednica sodišča, ki bi morala biti iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zaradi vloženih in nerešenih kazenskih ovadb zoper njo tudi sama izločena. Toženec je izločitev predsednice sodišča zahteval le v februarju 2020, njegova zahteva za njeno izločitev pa je bila takrat zavrnjena s sklepom podpredsednice Višjega sodišča v Celju opr. št. Su 105/2020 z dne 18. 2. 2020, ki ga toženec v tej pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave ne izpodbija. Takšne zahteve pred njenim odločanjem o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice, vloženi dne 29. 9. 2020, pa toženec, kot to izhaja iz podatkov v spisu, ni podal, tega pa ne zatrjuje niti v pritožbi, zato so povsem brezpredmetne njegove pritožbene navedbe o razlogih, zaradi katerih bi morala biti po njegovi oceni izločena tudi predsednica sodišča. Predsednica sodišča je tako s sklepom opr. št. Su 150/2020 z dne 1. 10. 2020 odločala zgolj o zahtevi toženca z dne 29. 9. 2020 za izločitev razpravljajoče sodnice, ni pa sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je, kot to izhaja tudi iz pisnega odpravka izpodbijane sodbe, izdala razpravljajoča sodnica kot sodnica posameznica, zato so očitno neutemeljeni pritožbeni očitki toženca, da je pri izdaji sodbe sodelovala tudi predsednica sodišča, ki bi morala biti izločena iz procesa odločanja in da je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz istega razloga, ker pri izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave predsednica sodišča ni sodelovala, je očitno neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženca, da je pri izdaji izpodbijane sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, kar posledično pomeni, da tudi pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe toženca, da je bil njegov izostanek z naroka dne 30. 9. 2020 opravičen, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu utemeljenemu predlogu za preložitev naroka in da bi ga moralo obvestiti o tem, da njegovemu predlogu ni bilo ugodeno. V skladu s 1. odstavkom 115. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Takšen drug upravičen razlog lahko v skladu s sodno prakso predstavlja le nujna in nepredvidljiva ter neodložljiva obveznost, ki je stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku onemogočila pristopiti na razpisani narok. Med takšne upravičene razloge pa prav gotovo ne sodi niti vložena kazenska ovadba niti vložena zahteva za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, saj, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, te okoliščine ne onemogočajo izvedbe naroka za glavno obravnavo. Kot neutemeljeni se tako izkažejo očitki toženca, da je sodišče prve stopnje narok dne 30. 9. 2020 opravilo v njegovi odsotnosti kljub njegovemu opravičilu za izostanek s tega naroka iz upravičenega razloga. Sicer je res, kar izpostavlja pritožba, da je v preteklosti sodišče prve stopnje v tej zadevi zaradi obstoja tovrstnih okoliščin že preklicalo narok. Ker pa je odločitev za preklic naroka ″le‶ sklep procesnega vodstva, ki sodišča v skladu s 3. odstavkom 298. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP ne zavezuje, tudi predhodni sklepi sodišča o preklicu oziroma preložitvi naroka iz razloga vloženih kazenskih ovadb oziroma zahtev za izločitev razpravljajoče sodnice (in predsednice sodišča) zanj niso zavezujoči, tudi sicer pa zoper sklep o (ne)preložitvi naroka v skladu 6. odstavkom 115. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in 2. odstavkom 270. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP ni pritožbe. Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem sklepu, da prošnji za preložitev naroka ne bo ugodilo, obvestiti stranko, ki je preložitev predlagala, takšna pa je tudi ustaljena in enotna sodna praksa sodišč, ki je že zavzela stališče, da se mora stranka, če ne prejme obvestila o preklicu naroka, le-tega udeležiti, ker sicer sam odgovarjajo za morebitne posledice izostanka z naroka. Če sodišče na njegov predlog za preložitev naroka ni odgovorilo, je toženec lahko sklepal le to, da njegovemu predlogu ni ugodilo.

13. Ker sodišče prve stopnje predlogu toženca za preložitev naroka ni ugodilo, za svoj izostanek z naroka pa tudi ni navedel upravičenega razloga, je zaradi odsotnosti toženca, ki je zahteval izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti, sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da so v skladu s 3. odstavkom 454. člena ZPP izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ker so izpolnjeni vsi pogoji iz 316. člena ZPP, saj, kar pritožbeno niti ni sporno, pri tožbenem zahtevku ne gre za takšen zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v nasprotju z določbami tega zakona in da je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, so zaradi navedenega neutemeljeni.

14. V točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot mu to neutemeljeno očita toženec v pritožbi, da je zgolj toženec zahteval izvedbo naroka, saj je ugotovilo le to, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, da je tožena stranka v dne 3. 7. 2015 vloženi pripravljalni vlogi zahtevala izvedbo naroka, kar pa še ne pomeni, da izvedbe naroka ni zahtevala tudi tožeča stranka. Ker ni nasprotja med razlogi v sodbi v točki 8. obrazložitve glede toženčeve zahteve za izvedbo naroka in listinami v spisu o teh razlogih, pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca o kršitvi njegove pravice do vročitve zapisnika z naroka in s tem posledično tudi kršitve njegove pravice do obrambe, ki bi lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo zapisnika o naroku z dne 30. 9. 2020. Toženec si napačno razlaga določilo 124. člena ZPP, ki vsebuje zgolj pravila o sestavi in vodenju zapisnika o naroku, ne določa pa obveznosti sodišča po uradni dolžnosti (v primeru njene odsotnosti z naroka) stranki vročati zapisnik o naroku. Stranka ima vedno možnost in pravico vpogledati v sodni spis, se na takšen način tudi prepričati o opravljenih dejanjih sodišča in nasprotne stranke, zahteva pa lahko tudi prepis oziroma kopijo listin iz spisa, tudi zapisnika o naroku. Zatrjevano kršitev pravice do vročitve zapisnika in posledično kršitev pravice do obrambe bi tako lahko sodišče zagrešilo samo v primeru, če strankini zahtevi za vpogled v spis in za vročitev kopije oziroma prepisa zapisnika o naroku brez utemeljenega razloga ne bi ugodilo, česa takega pa toženec v pritožbi ne zatrjuje.

16. Pravno zmotno je sklepanje toženca, da iz razloga, ker mu sodišče prve stopnje zapisnika o naroku z dne 30. 9. 2020 ni vročalo, le-ta ne obstaja in da to posledično tudi pomeni, da ni izkazano, da je bil narok tega dne sploh opravljen oziroma da iz tega razloga ni izkazano, da je bila na naroku prisotna tožeča stranka, ter da to posledično pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po 3. odstavku 454. člena ZPP, pač pa so bili (lahko) izpolnjeni pogoji, da se ugotovi, da je tožeča stranka umaknila svojo tožbo. Zapisnik o naroku z dne 30. 9. 2020 se nahaja v sodnem spisu na l. št. 417 spisa, iz njega pa med drugim izhaja, da se je tega naroka udeležil tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot tudi njena pooblaščenka. Čeprav je tudi tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, je s svojo prisotnostjo na naroku preprečila nastanek posledice njenega izostanka z naroka iz 3. odstavka 454. člena ZPP, t.j. presumpcije umika tožbe.

17. Ker se v sodnem spisu torej nahaja javna listina, t.j. zapisnik o naroku z dne 30. 9. 2020, iz katerega izhaja, da je bil ta narok opravljen in da se ga je udeležila tudi tožeča stranka, zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o teh dejstvih (opravljenem naroku in udeležbi tožeče stranke na tem naroku) in vsebino listine o teh dejstvih ne obstaja, pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga pa ni podana.

18. Prav tako pa zaradi obstoja te javne listine, ki je sestavni del sodnega spisa, ki ga lahko vpogleda tudi pritožbeno sodišče, ni pritrditi pritožbi, da se zaradi nevročitve zapisnika o naroku dne 30. 9. 2020 tožencu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in da je zato podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19. Posledic neopravičenega izostanka z naroka 3. odstavek 454. člena ZPP ne veže zgolj na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo, zato sta pravna teorija 4 in tudi sodna praksa 5 že zavzeli stališče, da posledice izostanka nastopijo zaradi izostanka iz kateregakoli naroka. Toženec tako ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja, da se je v tem postopku doslej udeležil več razpisanih narokov (vseh, ki niso bili predčasno preklicani) in da že iz tega razloga niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, zato se kot neutemeljen izkaže tudi njegov pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z določbami ZPP.

20. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi, ker sta stranki postopka izvedbo naroka zahtevali, za dne 30. 9. 2020 razpisalo narok za glavno obravnavo (natančneje poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo), glavne obravnave pa ni otvorilo, ker je ugotovilo, da so zaradi neopravičenega izostanka toženca z naroka izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ta pa se v skladu s 1. odstavkom 316. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 454. člena ZPP izda brez nadaljnjega obravnavanja. Gre torej za zakonsko predvideno izjemo izdaje sodbe brez oprave glavne obravnave, za okoliščino, ko se že po samem zakonu glavna obravnava ne opravi, zato sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, čeprav ni izvedlo dokaznega postopka (tudi ne dokazov z zaslišanjem strank in prič) na glavni obravnavi, ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

21. Ta zadeva je bila razpravljajoči sodnici dodeljena v delo na podlagi odredbe predsednice okrožnega sodišča opr. št. Su 15/2018 z dne 28. 9. 2018, ki se v spisu nahaja na l. št. 324. Šlo je za ukrep sodne uprave, sprejet na podlagi 17. člena Zakona o sodiščih in 158. člena Sodnega reda, ki ga upravičujejo sistemski razlogi, zaradi česar stranke zoper njega tudi nimajo nobenih pravnih sredstev. S tem ukrepom so se nerešene pravdne zadeve Okrajnega sodišča v Šentjurju predodelile v delo drugim okrajnim sodiščem, hkrati pa se je tudi določil ključ delitve nerešenih zadev med sodnice istega sodišča, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da je bila obravnavana zadeva brez pravne podlage in nezakonito predodeljena sodišču prve stopnje in razpravljajoči sodnici, ter da zato niti sodišče prve stopnje niti razpravljajoča sodnica nista (krajevno) pristojna za odločanje v tej zadevi. O prenosu te zadeve v reševanje na Okrajno sodišče v Celju je bil toženec obveščen z dopisom sodišča prve stopnje z dne 3. 4. 2019, vendar izrecnega ugovora krajevne pristojnosti, o katerem bi odločilo sodišče prve stopnje ter odločitev o njem vzelo v izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, ni vložil. Med postopkom je (tudi) iz razloga krajevne nepristojnosti predlagal zgolj delegacijo pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je bila zavrnjena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. I R 117/2019 z dne 19. 9. 2019 in zahteval izločitev razpravljajoče sodnice ter predsednice sodišča, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če v zadevi odloča sodišče, ki ni krajevno pristojno za odločanje v skladu z določili ZPP o krajevni pristojnosti, lahko kršitev teh določil in določila 22. člena ZPP v primeru, ko ni bil vložen ugovor krajevne pristojnosti, o katerem bi sodišče odločilo, odločitev o njem pa bi bila vzeta v izpodbijano sodbo, namreč predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

22. Ker je bila zadeva z odredbo predsednice okrožnega sodišča predodeljena na drugo okrajno sodišče in posledično dodeljena v delo drugi razpravljajoči sodnici, je v tej zadevi nastopila okoliščina, ko je prišlo med postopkom do spremembe sodnega senata oziroma razpravljajočega sodnika, zaradi česar je bilo potrebno uporabiti določilo 3. odstavka 302. člena ZPP, ki določa, da se mora, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, glavna obravnava znova začeti, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje z razpisom naroka z dne 30. 9. 2020. Izpodbijana sodba na podlagi pripoznave je bila izdana po tem, ko se je na tem naroku, ki ga je razpisala in opravila nova razpravljajoča sodnica, ugotovilo, da so zaradi neopravičene odsotnosti sicer pravilno vabljenega toženca izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo, zato so brezpredmetni očitki toženca, da je sodbo izdala sodnica, ki ni sodelovala na predhodnih treh izvedenih narokih oziroma obravnavah, s temi razlogi utemeljevana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

23. Neutemeljeno toženec sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev utemeljuje z navedbami, da predstavlja izpodbijana sodba na podlagi pripoznave ponovno odločanje o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno v zadevi opr. št. P 564/2013, saj je tožeča stranka kot podlago za svoj zahtevek predložila isto pogodbo o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 kot v zadevi opr. št. P 564/2013, v kateri je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je ta pogodba o upravljanju neveljavna, takšna ugotovitev neveljavnosti pogodbe o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 pa je za sodišče zavezujoča. Pravnomočnost sodne odločbe se nanaša le na njen izrek 6 , ne pa tudi na morebitne razloge sodne odločbe. O tem, ali je sporna pogodba o upravljanju neveljavna, pa doslej še ni bilo pravnomočno odločeno. V zadevi P 564/2013, na katero se v pritožbi sklicuje toženec, je bilo o tem odločeno zgolj kot o predhodnem vprašanju in ne v izreku, kot o vmesnem ugotovitvenem zahtevku z učinkom pravnomočnosti. Ker ima rešitev predhodnega vprašanja v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZPP pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, je povsem očitno, da zaključki in razlogi za te zaključke sodišča prve stopnje o (ne)veljavnosti pogodbe o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012 ne ustvarjajo učinkov pravnomočnosti tudi za druge pravdne zadeve, ki imajo za podlago isto pogodbo o upravljanju, zato toženčev ugovor že pravnomočno razsojene stvari v tej pravdni zadevi ni utemeljen, z izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave pa sodišče prve stopnje ni ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, posledično pa tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

24. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Ta se ob izpolnitvi zakonskih pogojev izda brez nadaljnjega (vsebinskega) obravnavanja, zato so za odločitev o pritožbi toženca v tej zadevi pravno nepomembne vse zelo obširne pritožbene navedbe toženca o neveljavnosti pogodbe o upravljanju št. 121/12 z dne 12. 1. 2012, podkrepljene s citati razlogov sodišča v pravdni zadevi opr. št. P 564/2013. Ker je to nepotrebno, se do teh navedb toženca pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

25. Zatrjevano neupoštevanje pravil Sodnega reda in Zakona o sodiščih glede vrstnega reda reševanja pravdnih zadev, ter vzporedno, istočasno vodenje dveh (ali večih) pravdnih zadev različne starosti brez predhodnega pravnomočnega zaključka starejših zadev pred novejšimi, kar vse toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje, ne predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko pomenila katero od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, eventuelne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa, tudi če bi obstajale, v postopku v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog, zato so tudi ti očitki toženca v pritožbi neutemeljeni.

26. Ni pritrditi tožencu, da mu je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do obrambe, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker mu je onemogočilo pripravo na narok s tem, da je v dveh različnih zadevah, v katerih je stranka postopka, narok za glavno obravnavo razpisalo na isti dan, čeprav ob različnih urah. V skladu z 2. odstavkom 280. člena v zvezi z 442. členom ZPP je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Sodišče prve stopnje je to zakonsko določilo v konkretni zadevi v celoti spoštovalo. Narok za dne 30. 9. 2020 je bil v tej zadevi določen že dne 29. 5. 2020 7 , vabilo na ta narok pa je bilo tožencu vročeno s fikcijo vročitve dne 16. 6. 2020, torej več kot tri mesece pred razpisanim narokom, kar je dovolj dolg čas, da bi se toženec lahko v skladu z 2. odstavkom 280. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP povsem ustrezno pripravil na razpisan narok, četudi je imel na isti dan razpisan še narok v drugi pravdni zadevi.

27. Obširne pritožbene navedbe toženca, v katerih predstavlja svoja predvidevanja, kako bi lahko procesna dejanja iz tega pravdnega postopka in izdaja izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave vplivala na tek drugega pravdnega postopka, t.j. postopka v zadevi pod opr. št. P 145/2016, se ne nanašajo na to zadevo, zato so za odločitev o pritožbi toženca v tej zadevi pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih iz tega razloga tudi ne bo posebej opredeljevalo.

28. Ker je toženec, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, zahteval izvedbo naroka, njegov izostanek z naroka, razpisanega za dne 30. 9. 2020, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, pa ni bil upravičen in ker niso obstajali drugi utemeljeni razlogi za preložitev tega naroka, toženec pa pritožbeno niti ne izpodbija ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točkah 10. in 11. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave o načinu vročanja ter pravilnosti vročanja vabila na narok za glavno obravnavo dne 30. 9. 2020 tožencu, prav tako pa tudi ne zaključka sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, da pri zahtevku tožeče stranke v skladu s 3. odstavkom 3. člena ZPP ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje, ki je toženca na takšno posledico njegovega neupravičenega izostanka z naroka tudi izrecno opozorilo v vabilu na ta narok dne 29. 5. 2020 8 , povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave na podlagi 3. odstavka 454. člena ZPP v zvezi s 316. členom ZPP.

29. Toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev, vsebovano v izpodbijani sodbi na podlagi pripoznave v točki II. izreka, ki jo je sodišče popravilo s sklepom o popravi z dne 9. 11. 2020, zoper katerega ni bila vložena pritožba. Primarno izpodbija stroškovno odločitev z vezanjem na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari toženec s pritožbo ni uspel, je posledično neutemeljena tudi njegova pritožba o nepravilni uporabi določila 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 442. členom ZPP, v skladu s katero je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške.

30. Neutemeljene pa so tudi njegove pritožbene navedbe, s katerimi sodišču prve stopnje smiselno očita zmotno uporabo 155. člena ZPP, utemeljuje pa jih z navedbami, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo tudi nagrado za zastopanje njenega pooblaščenca na narokih dne 8. 9. 2017, dne 16. 3. 2018 in dne 1. 6. 2018 ter v zvezi s temi naroki tudi nagrado za odsotnost iz pisarne v času njegovega potovanja na sodišče, saj meni, da le-ti niso bili potrebni, če jih pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Čeprav sodišče prve stopnje dokaznega gradiva in navedb strank, ki so jih podale na teh narokih, pri izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave ni uporabilo, to še ne pomeni, da so opravljeni naroki neupoštevni. Prav nasprotno. Bili so izvedeni in so kot takšni upoštevni. Ker se je teh narokov, ki so bili razpisani in izvedeni s strani sodišča, pooblaščenec tožeče stranke udeležil, je že iz tega razloga nagrada pooblaščencu za zastopanje na teh narokih po Tarifni številki 18/1, 19/1 in 20/1 Odvetniške tarife in za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče po 4. odstavku 6. člena Odvetniške tarife v smislu določila 155. člena ZPP za pravdo potreben strošek, do povrnitve katerega je tožeča stranka upravičena.

31. V preostalem delu toženec odmere pravdnih stroškov tožeče stranke ne izpodbijajo konkretizirano, zato je v preostalem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri stroškov, ki pa nepravilnosti ni pokazal, prav tako pa nepravilnosti ni pokazal niti uradni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

32. Pritožba toženca zoper izpodbijano sodbo je glede na vse obrazloženo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ki kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, popravljeno s sklepom o popravi z dne 9. 11. 2020, potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

33. Toženec ni priglasil pritožbenih stroškov, zato je izrek o njegovih pritožbenih stroških odpadel, tožeči stranki pa mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 442. člena ZPP povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj s svojo pritožbo ni uspel. Tožeča stranka je, glede na to, da se je konkretizirano opredelila do navedb v pritožbi in je zato v skladu s 155. členom ZPP šteti stroške v zvezi s sestavo vloge za potrebne pravdne stroške, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk po Tar. št. 21/1 Odvetniške tarife in do povrnitve administrativnih stroškov v višini 5 točk po 2. odstavku 11. člena Odvetniške tarife (v višini 2% od skupne vrednosti storitve), skupaj torej v višini 255 točk oziroma v višini 153,00 EUR. Tožena stranka ji mora tako 153,00 EUR pritožbenih stroškov v skladu s 4. odstavkom 458. člena ZPP povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj vabilo z dne 29. 5. 2020 stranki na narok dne 30. 9. 2020 na l. št. 408 spisa.

2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 214/2013 z dne 20. 2. 2014.

3 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 234/2009 z dne 18. 6. 2009 in druge.

4 Tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, 3 knjiga, stran 723.

5 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 277/2013 z dne 23. 1. 2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 287/2014 z dne 30. 1. 2014 in druge.

6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015.

7 Glej odredbo sodišča prve stopnje in vabilo z dne 29. 5. 2020 stranki na narok dne 30. 9. 2020 na l. št. 407 in 408 spisa.

8 Primerjaj vabilo z dne 29. 5. 2020 stranki na narok dne 30. 9. 2020 na l. št. 408 spisa, 5. točka.