Court dismissed appeal upholding void mortgage contract restitution and interest claims under Slovenian Civil Code.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., II. in IV. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 839,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.

Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe dalje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. ugotovilo, da sta Hipotekarna devizna kreditna pogodba številka 640803-001 z dne 25. 9. 2008, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko in Notarski zapis Hipotekarne devizne kreditne pogodbe številka 640803-001 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. čl. SPZ, notarja A. A., opr. št. SV 434/08 z dne 2. 10. 2008, ki je bil sklenjen med tožečo stranko, toženo stranko, B. B. in C. C., nična. Pod točko II. izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 33.414,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 260,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 101,66 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 363,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 376,32 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 377,35 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 364,26 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 291,65 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 294,30 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 295,74 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 292,05 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 292,55 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 292,96 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 286,88 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 288,56 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 291,50 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 295,87 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 297,76 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 301,42 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,36 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 3.12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 3.12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 316,01 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 316,88 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 333,72 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 331,39 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 328,98 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 337,19 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 330,36 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 339,43 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 351,04 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 368,15 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 372,25 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 352,41 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 346,19 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,09 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 308,76 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,28 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 352,09 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 350,89 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 340,33 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,37 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,68 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 344,00 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 341,95 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 341,06 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 342,31 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 342,03 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 345,80 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 342,28 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 345,51 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 347,31 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 346,92 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 345,84 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 346,44 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 347,67 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 348,62 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 348,82 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 349,57 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 351,29 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 351,41 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 429,95 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 401,06 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 398,78 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 409,23 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 401,49 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 402,74 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 403,25 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 388,02 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 383,66 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 370,04 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 370,32 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 370,46 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 366,15 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 362,56 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 365,37 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 367,39 EUR od 3. 12. 2018 dalje do plačila, - od zneska 38.500,00 EUR od 21. 6. 2023 dalje do plačila in - od zneska 19.182,26 EUR od 21. 6. 2023 dalje do plačila.

Pod točko III. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 260,00 EUR od 03. 10. 2008 do 2. 12. 2018, - od zneska 101,66 EUR od 18. 11. 2008 do 2. 12. 2018, - od zneska 363,00 EUR od 18. 12. 2008 do 2. 12. 2018, - od zneska 376,32 EUR od 18. 1. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 377,35 EUR od 18. 2. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 364,26 EUR od 18. 3. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 291,65 EUR od 18. 4. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 294,30 EUR od 18. 5. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 295,74 EUR od 18. 6. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 292,05 EUR od 18. 7. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 292,55 EUR od 18. 8. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 292,96 EUR od 18. 9. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 286,88 EUR od 18. 10. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 288,56 EUR od 18. 11. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 291,5 EUR od 18. 12. 2009 do 2. 12. 2018, - od zneska 295,87 EUR od 18. 1. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 297,76 EUR od 18. 2. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 301,42 EUR od 18. 3. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,36 EUR od 18. 4. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,00 EUR od 18. 5. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,00 EUR od 18. 6. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,00 EUR od 18. 7. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,00 EUR od 18. 8. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 300,00 EUR od 18. 9. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 316,01 EUR od 18. 10. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 316,88 EUR od 18. 11. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 333,72 EUR od 18. 12. 2010 do 2. 12. 2018, - od zneska 331,39 EUR od 18. 1. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 328,98 EUR od 18. 2. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 337,19 EUR od 18. 3. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 330,36 EUR od 18. 4. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 339,43 EUR od 18. 5. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 351,04 EUR od 18. 6. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 368,15 EUR od 18. 7. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 372,25 EUR od 18. 8. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 352,41 EUR od 18. 9. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 346,19 EUR od 18. 10. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 11. 2011 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 12. 2011 do 2.12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 1. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 2. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 3. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 4. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 5. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 6. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,00 EUR od 18. 7. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,09 EUR od 18. 8. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 308,76 EUR od 18. 9. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,28 EUR od 18. 10. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 352,09 EUR od 18. 11. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 350,89 EUR od 18. 12. 2012 do 2. 12. 2018, - od zneska 340,33 EUR od 18. 1. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,37 EUR od 18. 2. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,68 EUR od 18. 3. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,00 EUR od 18. 4. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,00 EUR od 18. 5. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,00 EUR od 18. 6. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 344,00 EUR od 18. 7. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 341,95 EUR od 18. 8. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 341,06 EUR od 18. 9. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 342,31 EUR od 18. 10. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 342,03 EUR od 18. 11. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 345,80 EUR od 18. 12. 2013 do 2. 12. 2018, - od zneska 342,28 EUR od 18. 1. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 345,51 EUR od 18. 2. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 347,31 EUR od 18. 3. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 346,92 EUR od 18. 4. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 345,84 EUR od 18. 5. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 346,44 EUR od 18. 6. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 347,67 EUR od 18. 7. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 348,62 EUR od 18. 8. 2014 do 2.12. 2018, - od zneska 348,82 EUR od 18. 9. 2014 do 2.12. 2018, - od zneska 349,57 EUR od 18. 10. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 351,29 EUR od 18. 11. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 351,41 EUR od 18. 12. 2014 do 2. 12. 2018, - od zneska 429,95 EUR od 18. 1. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 401,06 EUR od 18. 2. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 398,78 EUR od 18. 3. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 409,23 EUR od 18. 4. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 401,49 EUR od 18. 5. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 402,74 EUR od 18. 6. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 403,25 EUR od 18. 7. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 388,02 EUR od 18. 8. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 383,66 EUR od 18. 9. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 370,04 EUR od 18. 10. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 370,32 EUR od 18. 11. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 370,46 EUR od 18. 12. 2015 do 2. 12. 2018, - od zneska 366,15 EUR od 18. 1. 2016 do 2. 12. 2018, - od zneska 362,56 EUR od 18. 2. 2016 do 2. 12. 2018, - od zneska 365,37 EUR od 18. 3. 2016 do 2. 12. 2018, - od zneska 367,39 EUR od 14. 4. 2016 do 2. 12. 2018, - od zneska 38.500,00 EUR od 07. 9. 2016 do 20. 6. 2023 in - od zneska 19.182,26 EUR od 08. 9. 2016 do 20. 6. 2023.

Pod točko IV. izreka pa je še odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške tega postopka v višini 9.070,81 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva do poteka petnajstdnevnega paricijskega roka do dneva plačila.

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu, t.j. v točkah I., II. in IV. izreka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) zavrne oziroma podredno, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži, da toženki povrne njene stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi najprej v bistvenem povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa v okviru svojih očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja najprej zatrjuje zmotnost ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 39. in 40. obrazložitve, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena. Potem, ko v bistvenem povzame obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 39. in 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, temu zaključku sodišča prve stopnje nasprotuje in mu očita, da je povsem spregledalo, da je potrebno pojasnilno dolžnost presojati v času, v katerem se je podeljeval kredit in ne z današnjega vidika, da bi sodišče moralo imeti pri odločanju, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, pred očmi zakonodajo in prakso, ki je veljala v času izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti.

Zakonodaja je takrat zahtevala, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa to, da so informacije podane na točno določen način, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov (bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc). Toženka meni, da razlaga, kot jo ponuja zaključek iz izpodbijane sodbe, dejansko pomeni vzpostavitev de facto retroaktivne veljavnosti zakonodaje, saj se post festum določajo obveznosti bank/toženke, ki v času sklepanja pogodb niso obstajale. Poleg tega pa bi zahteva po takšnem načinu informiranja v ekstenzivni obliki, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, po oceni toženke lahko vodila do točke prenasičenosti z informacijami in s tem omogočala tudi manipulacije in zavajanja, na primer s prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov, o čemer se je po navedbah toženke v pritožbi že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr.

št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih navedb glede takšne sodne prakse, ki jih toženka ponavlja ves čas postopka, sploh ni opredelilo. Napačnost takšnega stališča vidi prvič v tem, da se materialnemu predpisu ZVPot pripisuje vsebina, ki je ta nima, drugič pa v tem, da sodišče to vsebino predpiše za nazaj, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države, ki so varovana na nivoju sama ustavne ureditve RS (155. člen Ustave RS). Ni pravne varnosti, če ni mogoče zaupati v veljavno pravo in če se ni mogoče zanesti na veljavne predpise.

Predpis, ki za nazaj povečuje obveznosti, to zaupanje slabi in s tem zmanjšuje pravno varnost. V zvezi z navedenim se tako toženka sklicuje na kršitev njene ustavno zagotovljene pravice do pravne varnosti, ki izvira iz 2. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Trdi, da je sodišče v izpodbijani sodbi standard pojasnilne dolžnosti razširilo preko tistega, kar je v času njene izpolnitve za toženko zahtevala zakonodaja in na takšen način je retroaktivno postavilo standard, da pojasnilna dolžnost, ob vseh dodatnih zahtevah, kaj bi moralo biti potrošnikom povedano, pravzaprav sploh ne more biti korektno izpolnjena (glede na zahteve sodišča pravzaprav nikoli, ker se gibanje tečaja s takšno stopnjo določnosti, da bi potrošnik to razumel na način, ki zanj ne predstavlja nobenega tveganja in na način "1+1=2" v resnici nikoli ne more doseči).

S takim postopanjem je po toženkinem mnenju sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišču očita, da se je z interpretacijo pravnega standarda pojasnilne dolžnosti oziroma z zaključki o tem, kdaj je slednja v sferi banke lahko izpolnjena, de facto postavilo v vlogo zakonodajalca in vse kreditne pogodbe, sklenjene v CHF, posredno že razglasilo za nične, saj je toženki oziroma banki na sploh za nazaj naložilo dolžnosti, katerih tedaj od bank - na tako kompleksen način, zakon (niti noben organ) ni zahteval in jih k takim postopanjem tudi ni zavezoval.

Meni, da odločanje sodišča v danem primeru v resnici v celoti temelji na izkustvenih posledicah, kot jih glede CHF kreditov pozna danes. Če se dogodka, tj. ukrepa Švicarske centralne banke (v nadaljevanju: ŠCB) iz leta 2011 in 2015 (glede katerih se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ne opredeli, čeprav gre za dva bistvena, izredna dogodka, ki sta povzročila abnormalno in popolnoma nepredvidljivo gibanje tečaja), ne bi zgodila, potem je z visoko stopnjo gotovosti mogoče trditi, da potrošniki ne bi sprožali obsežnih sodnih postopkov, ker bi bil način odplačevanja relevantnih kreditov njim v korist.

Prav tako v preteklosti ne obstajajo podobni primeri, ko bi se težave potrošnikov s krediti v CHF dejansko pojavile še zaradi katerega koli drugega ekonomskega ali podobnega kazalnika, ki bi vplival na tečaj CHF/EUR. Toženka povzema, da je konkretna odločitev sodišča, ki v celoti sledi (neutemeljeni) tendenci odločanja v zadnjem času, brez dvoma podana v smeri retroaktivnega zapolnjevanja vsebine pojasnilne dolžnosti, ki je ni predpisovala nobena zakonodaja, od toženke pa zahteva standard ravnanja s pravno vsebino zahtev po pojasnilih, katera toženki takrat niso bile znana, niti ji niso mogla biti.

Toženka namreč ni bila dolžna pričakovati ukrepa ŠCB in ga sama, ker je šlo izključno za notranjo odločitev ŠCB, tudi ni mogla predvideti. Posledično nihanj, kot so se zgodile v tej posledici, ni mogla predvideti in nanje potrošnika ni mogla opozoriti. To je po oceni toženki tudi edini očitek, ki ji ga je v resnici mogoče pripisati, saj je vse ostale informacije potrošniku, tj. tožnici, podala, seveda ob poznavanju svojih dolžnosti, kot so obstajale leta 2008. Da navedeno drži, pa nenazadnje izhaja tudi iz do sedanje sodne prakse, ki je potrdila ravnanje toženke v podobnih primerih (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. II Cp 558/2021 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 228/2020) in iz katere izhaja, da je bila pojasnilna dolžnost toženke v celoti in korektno opravljena. Opisano po mnenju toženke kaže na zaključek, da niti sodišče do leta 2022 oziroma 2023 ni bilo povsem prepričano, kaj bi banke morale in mogle početi pri podeljevanju kreditov v CHF, kar jasno kaže na to, da toženka tedaj, ko je tožnici podajala pojasnilno dolžnost, ni mogla biti slaboverna ter je slednji pojasnila vse, kar je tedaj menila, da mora (in ji je sodišče do leta 2022 oz. prve polovice leta 2023 tudi potrdilo).

Toženka izpostavlja, da če niti sodišče ne ve točno, kaj vse bi morala kot banka povedati potrošnikom, kako naj bi to potem leta 2008 vedela toženka sama. Toženka se tudi sprašuje, kako bi lahko v konkretnih primerih ugotovila/presojala, ali se je kreditojemalec zavedal tveganja pri kreditu v tuji valuti, kdo bi bil dejansko pristojen, da bi lahko za posameznika potrošnika, glede na zahtevan standard pojasnilne dolžnosti, kot ga zagovarja izpodbijana sodba, podal zaključek, da slednji prevzeta tveganja razume, kako bi lahko banka to preverila ob dejstvu, da sodišče ne sprejme razlage toženke, da je tožnica prejela vse informacije o tveganjih - o nihanju tečaja, o obrestni meri, o dejstvu kredita v tuji valuti.

Sodbi v tem delu očita tudi neobrazloženost, zaradi kateri ji je onemogočeno, da bi jo v ključnih razlogih za sprejem odločitve sploh lahko preizkusila. Toženka v nadaljevanju ponovno na kratko pojasnjuje, na kakšne načine in s kašno vsebino je pojasnilno dolžnost izpolnila, ob tem pa se opredeljuje tudi do posameznih zaključkov sodišča v izpodbijani sodbi. Izpostavlja, da v konkretni zadevi opozorila glede valutnega tveganja izhajajo že iz same Kreditne pogodbe (6. in 8. člen) in Notarskega zapisa, poleg tega pa so bila vsa tveganja tožnici tudi ustno predstavljena ter razložena, da je tožnica Kreditno pogodbo osebno podpisala, kar pomeni, da je bila o tem tveganju dodatno tudi pisno seznanjena.

Besedilo pogodbe je bilo na glas prebrano tudi pred pristojnim notarjem, kjer je tožnica podpisala tudi Notarski zapis in s tem še dodatno utrdila zavedanje opozorila in valutnega tveganja, ki ga je z najemom kredita v CHF sprejela. Toženki ni jasno, kako je lahko sodišče, ki je ugotovilo, da je tožena stranka sicer vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, poleg tega pa ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu ter ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnice (19. točka obrazložitve in enako 25. in 27. točka obrazložitve), ki je zaključilo, da toženki ni mogoče očitati, da je informacije tožnici zlonamerno prikrivala, kar bi bilo ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in ki je v nadaljevanju obrazložitve v točki 37. obrazložitve tudi ugotovilo, da sta nihanje tečaja domače in tujih valut ter preračun ene valute v drugo povprečnemu potrošniku poznana in da je tožnica zagotovo vedela, da se bo v primeru povečanja vrednosti valute CHF njena obveznost iz naslova odplačila anuitet zvišala v skladu z valutnim razmerjem CHF/EUR, vedela pa je tudi, da bo morala v primeru rasti CHF za plačilo obroka nameniti večji del svojega dohodka v EUR, kljub vsemu temu zaključilo, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila.

Izpostavlja še ugotovitve sodišča, da je osebna bančnica tožnico tudi ustno opozorila, da se tečajno razmerje spreminja, kar vpliva na višino anuitete, da se je tožnica zavedala, da mesečni obrok ne bo fiksen in da so se tudi drugi kreditojemalci zavedali, da se bodo mesečne anuitete spreminjale zaradi sprememb tečaja, da se tožnica poleg tega za najetje kredita v CHF tudi ni odločila hipno, temveč šele po večih sestanki v banki, ki so se odvijali v razponu meseca in pol oz. dveh mesecev. Mnenja je, da vse to že po splošnem prepričanju kaže na to, da je toženka s tožnico vodila trajajoče in vsebinsko polne pogovore glede najetja kredita v tuji valuti.

Ker je kljub temu sodišče nato zaključilo, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, toženka sodišču očita, da si razlogi izpodbijane sodbe med sabo nasprotujejo in posledično tudi ne omogočajo nedvoumnega preizkusa odločitve sodišča, zato toženka v zvezi s tem uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 340. člena ZPP, saj je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa se v tem delu sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženki se zdijo absurdni razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, ker je bilo opozorilo glede valutnega tveganja zgolj splošno in tožnici ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, da tveganje ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno, ter da bi toženki moralo biti, ker je ob sklenitvi pogodbe razpolagala s finančnimi zmožnostmi tožnice, znano, da bo morebitno povišanje anuitetnih obveznosti znatno vplivalo na njen ekonomski položaj in zmožnost odplačevanja kredita, saj povsem enako (tj. da lahko pride do znatnega povišanja anuitete, česar ob sklepanju pogodbe ni mogoče predvideti) velja za prav vse kredite, vezane na variabilno obrestno mero.

Toženka se zato sprašuje, ali želi morda sodišče povedati, da bi morala banka zavračati prošnje za odobritve kredita potrošnikom, ki so kreditno sposobni, ker se lahko v bodoče zgodi, da bodo obroke morda težko odplačevali. Če bi se to zahtevalo od bank, potem nihče več ne bi prejel kredita, kar zagotovo ni v interesu širše javnosti oz. potrošnikov. Toženka ob tem izpostavlja, da na to problematiko opozarja tudi odklonilo ločeno mnenje dr. Roka Svetliča k odločitvi Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022. Toženka sodišču prve stopnje še očita, da so njegovi zaključki popolnoma abstraktni in v resnici iz sodbe ne izhaja, na kakšen način bi toženka pri tožnici lahko povzročila konkretno zavedanje o tveganjih, ki jih prevzema, saj navaja le, da to, kar je toženka predstavila tožnici, ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, konkretno pa ne navede, kaj bi morala toženka storiti, kaj bi morala tožnici povedati, da bi to zadoščalo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti in da sodišče ne bi ugotovilo kršitve pojasnilne dolžnosti, posledično pa toženki ponuditi vpogled v ravnanja, ki jih je prekršila s stopnjo prepričljive konkretizacije, da se sodba sploh lahko šteje kot obrazložena.

Toženka nadalje meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko ni presojalo oz. se ni opredelilo do njenih trditev, da je do nastale situacije prišlo predvsem zaradi dveh izrednih, popolnoma nepredvidljivih dogodkov (ukrepov ŠCB v letih 2011 in 2015) in da normalna apreciacija CHF do takšne situacije sploh ne bi privedla (dokaz navedenega je tudi že zgoraj izpostavljena okoliščina, da do leta 2015 težav s nihanjem obrokov CHF, ki bi za potrošnika in tudi konkretno tožnico predstavljali težave, ni bilo). Sodišču prve stopnje očita, da se, čeprav je toženka vseskozi zatrjevala, da je do poslabšanja položaja tožnice prišlo zaradi enostranskih ukrepov ŠCB (kar je tudi v sodni praksi jasno zavzeto stališče, tako npr.

VSRS Sklep II Ips 137/2018) in da to ni bil dogodek, ki bi ga sama sploh lahko predvidela ter posledično nanj opozorila tožnico, sodišče do navedenega v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo in je zato v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prav tako pa se v tem delu sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do navedb toženke, da sta bila odločilni vzrok apreciacije enostranska ukrepa ŠCB, zato sodišču prve stopnje toženka očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, opozarja pa tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 137/2018, iz katere izhaja, da je za strokovnjake vpliv določenih dejavnikov do določene mere gotovo predvidljiv, noben strokovnjak pa ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost CHF.

V tem delu tožena stranka uveljavljal tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko potrdil, da je do tako ekstremne uresničitve valutnega tveganja prišlo iz razlogov na strani tuje nacionalne banke, ki jih tožena stranka nikakor ni mogla predvideti, posledično pa nanj tudi ni mogla opozoriti tožnice. Takšni razlogi oziroma opozorila po mnenju toženke ne morejo predstavljati dela pojasnilne dolžnosti in zahteve v sferi toženke.

Prepričana je, da razlaga, kot jo ponuja izpodbijana sodba, v resnici pomeni, da je bil najem kredita v CHF leta 2008 absolutno prepovedan, kar pa seveda ne drži in sodišče tega dejstva ne sme ter ne more prezreti. Od toženke zahtevati, da bi morala v pojasnilno dolžnost prvič vključiti predikcije o dogodkih, ki jih sama ni mogla predvideti niti v okvir svoje profesionalne skrbnosti, drugič pa potrošniku podati informacije, za katere niti sodišče ne pove katere, pojasni le, da bi potrošnik na njihovi podlagi lahko sprejel odločitev, v okviru katere bi se realno zavedal tveganj, po mnenju toženke pomeni ravno to, saj je z razlago, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče de facto kreditno pogodbo "razglasilo" za institut, ki je absolutno prepovedan, tega pa niti ZVPot niti zakonodaja s področja bančništva ali civilnega prava ne predvidevata.

V nadaljevanju toženka opozarja še na dejstvo, da se kratkoročna napoved Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) od 2005 do 2007 pravzaprav sploh ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedane, kar je razvidno iz grafa, ki ga je toženka priložila pred sodiščem prve stopnje in ki prikazuje gibanje CHF naproti EUR za obdobje od leta 2002 do leta 2016, iz katerega med drugim izhaja še, da se je šele leta 2010, tj. po sklenitvi Kreditne pogodbe, začel večji padec vrednosti, ki se je še nekajkrat ustavil in se je spet nekoliko dvignila vrednost, potem pa je sledil spet padec v letu 2011, ta se je potem ustalil za 3 leta, ko je sledil padec leta 2015.

Navedeno po mnenju toženke kaže, da so bila vsa predvidevanja gibanja tečaja negotova oz. bi le-ta lahko vodila celo v zavajanje potrošnika, v kolikor bi toženka opozarjala potrošnika na možno aprecijacijo, saj nihče ni vedel, kako se bo gibal tečaj. Enako kot bi bilo to za predvidevanja gibanja EURIBOR, ki je bil dolga leta negativen, leta 2008 (tj. ob najetju kredita tožnice) pa je znašal kar 4,727 %. Da se referenčna obrestna mera (npr. EURIBOR, LIBOR) spreminja, je splošno znano dejstvo, enako kot je splošno znano dejstvo, da se gibajo oziroma spreminjano menjalni tečaji.

Sodišču prve stopnje toženka očita, da se do teh okoliščin v smislu napolnitve vsebine pravnega standarda ni opredelilo. Čeprav se sodišče sicer ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, pa se mora skladno s pravno teorijo in sodno prakso opredeliti do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne, kar so po oceni toženke tudi zgoraj predstavljene trditve. Dejstvo, da se napoved BS ni uresničila in se je tečaj gibal celo v nasprotni smeri, si je po mnenju toženke mogoče razlagati bodisi kot napačno napoved BS oziroma napačno predvidevanje terminskih trgovcev, bodisi tako, da je postal CHF po izteku tega obdobja še bolj precenjen in je bila precenjenost CHF in posledično možnost obrata tečaja v drugo smer po tem obdobju še toliko večja.

Toženka meni, da se opozorilo, da obstaja možnost apreciacije implicitno razume v opozorilu o valutnem tveganju (ki, z drugimi besedami pomeni: "nihče, niti banka, ne more vedeti kako se bo gibal tečaj dveh valut, na katere vplivajo dejavniki, izven sfere same banke, še posebej pa to velja za obdobje več kot 20 let!"). Meni tudi, da normalna apreciacija, kot so jo kazali grafih zadnjih 30 let, sploh ne bi odvrnila potrošnikov od sklepanja kreditnih pogodb, saj so slednji najemali CHF kredite zaradi ugodne obrestne mere LIBOR, ki je običajno apreciacijo CHF-ja več kot pokrivala.

Toženka tako meni, da je bila "podražitve" kredita tožnice izključna posledica nepredvidljivih ukrepov Švicarske centralne banke (na katere tožena stranka tožnice resnično ni mogla opozoriti), česar pa sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni upoštevalo, posledično pa je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovilo in napačno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Banka je namreč tožnico opozorila na vse, kar je bilo mogoče realno pričakovati, ni pa je mogla opozoriti na dogodke oz. ukrepe, za katere v času podeljevanja kredita sploh ni bilo jasno, da se lahko pripetijo, tj. jih ni mogla vključiti v ti. "črn scenarij".

Tožnica je glede na dobo odplačevanja in vsa pojasnila, ki so ji bila dana, morala računati, da se tveganje lahko uresniči, kar nenazadnje izhaja iz jasne določbe, da nosi celotno valutno tveganje, ki ni omejeno. Toženki ni jasno, kako naj bi v letu 2008 ugotavljala, kakšna ekonomske posledice je na podlagi vsega navedenega tožnica ocenjevala, da bo pravni posel zanjo lahko imel. Ni imela razloga, da v razumevanje tožnice v dana pojasnila glede valutnega tveganja dvomi, ker tožnica dvoma ni izražala navzven, pa tudi zato, ker je poleg vseh pojasnil, ki so ji bila ustno dana na sestankih, bila s tem v zvezi v kreditni pogodbi zapisana tudi posebna klavzula o prevzemu valutnega tveganja.

Tožnica jo je sprejela oziroma je imela toženka pravico, da v njuno razumevanje zapisanega ne dvomi. Morda se tedaj na zavestni ravni tožnica res ni ukvarjala, kaj se v prihodnje lahko zgodi, a je na drugi strani pomembno, da ji je toženka te informacije, tj. nihanje tečaja, zaradi pravne narave samega posla in vpliv navedenega na višino anuitete ter glavnico, predstavila. Toženka še enkrat poudarja, da je bila tožnica direktorice podjetja, ki se ukvarja s finančnimi aktivnostmi, da je imela v času najemanja kredita že 34 let delovne dobe ter izobrazbo oziroma znanje in izkušnje iz ekonomske smeri.

Njena zmožnost ocene ekonomskih posledic pogodbenih obveznosti je bila nedvomno taka, da je razumela pomen sklenitve take kreditne pogodbe in možnosti gibanja tečaja, poleg tega pa je imela še veliko več znanja o splošnih ekonomskih vprašanjih, kot je možnost večjega spreminjanja vrednosti valut v dolgem časovnem obdobju, glede na njen poklic oziroma opravljanje dejavnosti, ter glede na dejstvo, daje že bila soočena s spremembami v zgodovini naše države (inflacija, zamenjava dinarjev oziroma tolarjev v marke idr.). Toženka poudarja, da je tekom postopka na prvi stopnji tudi ves čas pojasnjevala in dokazovala, da je vedno ravnala v dobri veri in v skladu s standardom dobrega strokovnjaka.

Za presojo dobre vere oz. poštenosti tožene stranke, je treba namreč najprej ugotoviti ter oceniti, s kakšnimi informacijami je glede gibanja tečaja CHF toženka razpolagala v času sklepanja sporne pogodbe in kakšne so bile s tem v zvezi predvidljive ekonomske okoliščine, na katere bi banka lahko računala glede na gibanje menjalnega tečaja (EUR/CHF). Gre torej za presojo pojma "predvidljive ekonomske okoliščine", ki ga je s tem v zvezi kot ključnega izpostavilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-14/21-30. Toženka vztraja, da v trenutku sklepanja Kreditne pogodbe, ob upoštevanju maksimalne poklicne strokovnosti in znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo kredita v tuji valuti, obsega spremembe valutnega razmerja, ki je bili rezultat predvsem enostranskih ukrepov nacionalne ŠCB iz leta 2011 in 2015, ni mogla predvideti, niti toženka na te okoliščine ni imela nikakršnega vpliva.

Toženka vztraja, da je bila tožnici pojasnjena ne samo vsebina Kreditne pogodbe, ampak je bila opozorjena na vsa znana tveganja, da je tožnica tako razumela vse možne rizike in obremenitve, ki jo lahko doletijo pri vračanju kredita, zaradi česar je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, sodba pa je posledično nepravilna in nezakonita.

V nadaljevanju pritožbe toženka utemeljuje svoje stališče o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pogodbeni pogoj nepošten in svoje stališče o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu. Primarno toženka graja zaključek sodišča v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je že sama ugotovitev, da pogodbeni pogoj ni bil jasen in razumljiv (tj. ker pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena), glede na najnovejšo sodno prakso (ki je sodišče niti ne citira), dovoljšen razlog za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti, posledično pa ničnosti pravnega posla.

Meni, da je takšen zaključek popolnoma v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso in predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Izpostavlja določilo 24. člena ZVPot, ki določa, kdaj je pogodben pogoj nepošten in slednjega ne veže na neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnost, kot je to storilo sodišče v tej zadevi. Gre za dva ločena instituta. Če temu ne bi bilo tako nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru, da bi sodišče ugotovilo neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnost, sploh ne bi bilo potrebno presojati, saj bi lahko sodišče avtomatsko že ugotovilo ničnost pogodbe (zgolj zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, brez da bi dodatno presojalo, ali je pogodbeni pogoj nepošten).

Toženka je prepričana, da tako sodišče neustrezno združuje presojo (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja. Da je temu tako, toženka dokazuje tudi s sklicevanjem na sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, sodba VSL II Cp 2118/2021 z dne 1. 4. 2022 izhaja). Neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče avtomatično enačiti z nepoštenim pogodbenim pogojem. Šele, če neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost izpolnjuje tudi elemente nepoštenega pogodbenega pogoja, lahko nastopi ničnostna sankcija.

Toženka izpostavlja, da je potrebna konkretna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja, z navezavo na konkretno dejansko stanje in izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa očita, da je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, da je pogodben pogoj nepošten. Poudarja, da je v postopku na prvi stopnji podala obsežne trditve in dokaze, zakaj pogodbenega pogoja nikakor ni mogoče šteti za nepoštenega, da je banka ravnala v dobri veri in da ne obstoji znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, sodišču prve stopnje pa očita, da se do vsega navedenega ni opredelilo.

Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo dokazne ocene, ki se od njega zahteva, da se ni konkretno opredelilo do navedb in dokaznih predlogov toženke in jih ni ustrezno ovrednotilo, na kar je toženka opozarjala že tekom prvostopenjskega postopka, a se sodišče v izpodbijani sodbi do navedenega sploh ni opredelilo. Citira določila 8. člena ZPP, ki uzakonja načelo proste presoje dokazov in pri tem opozarja, da prosta dokazna ocena sodišču vendarle ne omogoča, da jo izvede zgolj na podlagi notranjega prepričanja, pač pa z ustrezno skrbnostjo in obrazložitvijo le-te.

Ta mora razumno in argumentirano prepričati, izvedena pa mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična). Sodišču prve stopnje zaradi navedenega očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in trdi, da je ta kršitev vplivala tudi na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bila z njo preprečena celovita in izčrpna obravnava zadeve ter posledično tudi presoja vseh tistih okoliščin, ki lahko dokazujejo oziroma omogočajo zaključek o poštenosti pogodbenega pogoja.

Toženka v nadaljevanju pritožbe še enkrat izpostavlja, da pogodbeni pogoj nikakor ni nepošten in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, kjer navaja, da slovenski ZVPot v 24. členu nudi večje varstvo kot Direktiva, saj so po njegovem mnenju 4 pogoji v 1. odstavku našteti alternativno (in ne kumulativno, kot v Direktivi), zaradi česar že zgolj izpolnitev enega od pogojev vodi do ugotovitve, daje pogodbeni pogoj nepošten, posledično pa je Kreditna pogodba nična (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Toženka vztraja, da so pogoji za nepoštenost v 1. odstavku 24. člena ZVPot navedeni kumulativno, kot je to predvideno v Direktivi in da je pri njenem prenosu prišlo zgolj do redakcijske napake (tako tudi dr. Damjan Možina v svojem Pravnem mnenju o pojmu nepoštenosti pri sodni presoji pogodbenih določil na podlagi člena 23 in 24 Zakona o varstvu potrošnikov ter pomenu sodbe sodišča EU v zadevi C-405/21 iz decembra 2022, ki se že nahaja v spisu). V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje, da takšno višje varstvo ZVPot v primerjavi z Direktivo izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča opr.

št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki naj bi pomenila spremembo sodne prakse v smeri, da je (vedno) potrebno presojati tudi nepoštenost pogodbenega pogoja in da je zakonodajalec med štiri alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot zavestno umestil veznik "ali", kar pomeni, da so pogoji nepoštenosti določeni alternativno, ne pa kumulativno, toženka vztraja, da to ne drži in soglaša s tistimi stališči Vrhovnega sodišča RS, ki spoštujejo načelo avtonomije strank iz 3. člena OZ, saj meni, da lahko nespoštovanje tega načela vodi k pretirani skrbi za potrošnika, kar omejuje njegovo avtonomijo.

Posameznika je potrebno dojemati kot razumen, preudaren in avtonomen subjekt, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske ter osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje in se potrošnik lahko sam odloči za večje tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Toženka se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS (sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, tč. 13), da je pri pristnem deviznem kreditu svoboda potrošnika kvečjemu večja, saj lahko tujo valuto kupuje v naprej in tako ni vezan na tečaje zapadlosti anuitete oziroma lahko uporabi katerokoli valuto za odplačevanje kredita (tukaj le opomba, da ne gre za enak primer kot na primer v zadevi Kasler ali zadevo C-520/21, kjer je bil potrošnik vezan na točno določeno valuto in tečaj zamenjave).

Toženka meni, da bi se moralo pri čistih deviznih kreditih še toliko bolj upoštevati načelo prostega urejanja razmerij, saj je potrošnik pogoj najetja kredita v CHF razumel in nanj pristal. Vsaka nasprotna razlaga lahko po prepričanju toženke pomeni že poseg v poslovno sposobnost posameznika, ki je sicer izjemno strogo regulirana in zaščitena. Pri tem ne gre zanemariti tudi dejstva, da cilji Direktive 93/13/EGS oziroma varstvo po ZVPot (22. člen) v pretežnem delu zajema pogoje, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.

V konkretni zadevi kreditiranja v CHF pa po prepričanju toženke ne gre za take pogoje, saj jih ni določilo podjetje niti niso bili v obliki formularnih oz. splošnih pogojev, ampak je bil to pogodbeni pogoj, ki je bil med strankama izrecno dogovorjen, tj. dogovor o kreditu v tuji valuti. Tožnica bi se lahko odločila tudi drugače, ali za EUR kredit (tudi, če bi ga dobila v nižjem znesku, bi lahko našla drugo primerno nepremičnino) ali pa kredita sploh ne bi najela, če bi se kakorkoli počutila ogroženo. Poleg tega ne sme ostati spregledano, da so posojila brez dvoma posli, ki so povezani s tveganji, zato mora biti že samo izhodišče pravic in dolžnosti njihovih subjektov specifično (tveganje s tem v zvezi torej ni nepričakovano, ampak splošno znano dejstvo).

Toženka ponovno poudari, da je ustrezno opravila pojasnilno dolžnost. Tudi če bi višje sodišče štelo, da temu ni tako, pa je toženka prepričana, da je pojasnilno dolžnost opravila do določene mere (kot nasprotje temu, da je sploh ne bi opravila), vendar v skladu z (retroaktivno) sprejetimi kriteriji novejše sodne prakse slednja ni bila dovolj intenzivna oz. pojasnila niso bila tako konkretna, kot se sedaj določa, da bi morala biti (čeprav jih tedaj noben zakon ni predpisoval v takšni meri, spornost česar je toženka izpostavlja že predhodno).

Toženka opozarja na dejstvo, da je v teoriji povsem mogoč zaključek, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti (toženka sicer meni, da jo je ustrezno izpolnila), da pa ob tem ni ravnala v slabi veri, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče v predmetni zadevi, ko v zadnjem stavku 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zapiše, da toženki ni mogoče očitati, da je informacije tožnici zlonamerno prikrivala, kar bi bilo ravnanje, ki nasprotuje vestnosti in poštenju. Povsem enak zaključek sodišče zavzame v 25. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, diametralno nasprotno pa zapiše v 39. točki obrazložitve in sicer, da je bilo informiranje tožene stranke nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Toženka izpostavlja, da se v zvezi z navedenim sodišče sklicuje na četrto alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot, kot na enega izmed razlogov za nepoštenost pogodbenega pogoja, nato pa v 41. točki obrazložitve zapiše, da je ugotovilo, da je pogodbeni pogoj nepošten na podlagi druge alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot, kar zadostuje za ugotovitev ničnosti, zato se z drugimi predpostavkami nepoštenosti ni ukvarjalo. Toženka zato glede navedenega uveljavila absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se je ne da preizkusiti (razlogi sodbe so med seboj v nasprotju).

Na podlagi obrazložitve namreč ni jasno, ali je sodišče štelo, da je toženka ravnala slaboverno oz. v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (da je ravnala v dobri veri in pošteno je tožena stranka že pojasnila zgoraj), ali ne. Toženka ponovi svoje stališče, da ni ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, da je ravnala v dobri veri in pri tem izpostavi, da je tožnici razkrila vse okoliščine, ki so ji bile znane oziroma bi ji lahko bile znane in bi lahko vplivale na prihodnje izvajanje pogodbe, ob upoštevanju interesov nasprotne stranke - potrošnika.

Toženka ni z ničemer zavajala tožnice, saj za to ni imela nobenega interesa (zaradi kreditnega tveganja in glede na to, da ni imela od CHF kreditov nobenih večjih koristi), njena politika podeljevanja kreditov CHF pa je bila zadržana (kar ji vse tudi ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi), tožnici pa je razkrila vse informacije, s katerimi je razpolagala oziroma, ki jih je lahko podala (kot pojasnjeno, nezanesljivih informacij oziroma predikcij možnih prihodnjih dogodkov in sprememb, ni mogla predajati naprej tožnici, saj bi jo s tem le zavajala).

Toženka še pojasnjuje, da je potrebno razlikovati med tem, ali pojasnilna dolžnost zgolj ni bila ustrezno opravljena, ali pa je tožena stranka v zvezi s tem ravnala tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Izpostavlja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo namerne (subjektivizirane) slabe vere toženke in poudarja, da niso podani (objektivni) elementi, iz katerih bi lahko izpeljali, da je toženka ravnala v slabi veri, saj:

1. ni mogoče zaključiti, da je bil nastop krize gotov oz. da je bila rast tečaja CHF pričakovana (objektivni element), niti, da je toženka zanju vedela (subjektivni element), saj je do tako velike apreciacije prišlo zaradi enostranskih ukrepov ŠCB v letih 2011 in 2015 (česar sodišče v izpodbijani sodbi sploh ne omeni in posledično ne upošteva), ne pa zaradi gospodarske krize;

2. toženka ni vedela (subjektivni element), niti ni mogla vedeti (objektivni element), da se valutno tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnice oz. da je verjetnost negativnega gibanja tečaja pomembno večja, kot verjetnost pozitivnega gibanja (kar sodišče v izpodbijani sodbi celo ugotovi). Glede na vse navedeno je toženka po lastnem prepričanju zagotovo ravnala v dobri veri in ni kršila načela vestnosti in poštenja.

Glede ugotovitve sodišča, da je pogodbeni pogoj nepošten na podlagi 2. alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot, ker je bila izpolnitev pogodbene obveznosti znatno drugačna od tistega, kar je tožnica kot potrošnik utemeljeno pričakovala, pa toženka izpostavlja, da kreditna pogodba predstavljata aleatorno (tvegano) pogodbo, sklenitev katere ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje, ali celo neobvladljivo. Ker gre za tvegano pogodbo z večimi spremenljivkami (valutno tveganje, obrestno tveganje), je tožnica lahko zgolj špekulirala oz. upala, da bo najeti kredit v CHF cenejši od kredita, ki bi ga najela v EUR, nikakor pa ni mogla tega utemeljeno pričakovati, saj je to že glede na samo naravo aleatornosti pogodbe nemogoče. Da gre pri kreditnih pogodbah, ki so vezane na spremenljivke (variabilno obrestno mero, tečaj) za aleatorne pogodbe, pa je stališče ustaljene sodne prakse (tako npr.

VSRS sodba II Ips 197/2018, VSL sodba I Cp 686/2021, VSM sodba I Cp 738/2019 ...). Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe, odvisne od gibanja tečaja tuje valute, ni nedopustna le zato, ker bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo in zato sporna Kreditna pogodba, za katero je ugotovljena narava aleatorne pogodbe, že ob sklenitvi za toženko ni pomenila izključno korist oziroma dobiček, za tožnico pa izključno izgubo. Spremembo anuitete je povzročila sprememba tečaja CHF/EUR, torej element aleatornosti, ki je bil na začetku izrazito v prid tožnice (ugodna sta bila tako tečaj, kot LIBOR), v letih 2011 in 2015 pa se je element aleatornosti prevesil v drugo stran, neodvisno od ene ali druge pogodbene stranke.

Toženka še enkrat izpostavlja, da ocena potencialne nepoštenosti pogodbenega pogoja, ne more in ne sme biti odvisna od zunanjih, od strank neodvisnih dogodkov, nastalih po sklenitvi pogodbe, če se na drugi strani obstoj nedovoljenega poštenega pogoja presoja s sklicevanjem na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja relevantnih pogodb in tudi ne od vprašanja nepričakovane intenzivnosti takšnih dogodkov. Pogodbeni pogoj ne more postati nepošten za nazaj, ker je kasneje prišlo do znatnejše in povsem ekonomsko nepredvidljive spremembe tuje valute.

Ocena poštenosti torej ne more biti odvisna od kvantitete kasneje nastalih sprememb. Na tem mestu se toženka sprašuje tudi, katero pa bi bilo tisto nihanje, ki bi bilo za tožnico še sprejemljivo oziroma se sprašuje, katero nihanje izraženo v % bi bilo sprejemljivo za materialno pravno presojo veljavnosti samega pravnega posla, ob dejstvu, da je vanj tožnica vstopila svobodno, da je šlo za dopusten pravni posel kreditiranja, ki je zmeraj povezan z riziki ter da je do težav z valutnim parom CHF/EUR prišlo zaradi ravnanja tretje osebe, ŠCB kot oblastvenega subjekta, na katerega toženka ni mogla vplivati.

Toženka meni, da gre brez dvoma za dejstvo, da v preteklosti narava samega pravnega posla kredita v tuji valuti ni bila tvegana in to je bila tudi informacija, s katero je razpolagala banka v okviru svoje poklicne skrbnosti in predvidljivih ekonomskih posledic. Toženka poudarja, da to, da se presoja "utemeljeno pričakovanje" v času sklepanja kreditne pogodbe in ne kasneje, jasno izhaja tudi iz že na prvi pogled nerazumne zahteve na banko prevaliti posledice sicer svobodne, razumske in informirane odločitve tožnice za najetje kredita v CHF, ki se v konkretnem primeru ni izšla v njen prid.

V takšnem primeru bi namreč lahko vsak potrošnik najeti kredit odplačal do konca, da bi videl, ali mu bo izbira tujega tečaja (in obrestne mere LIBOR) čez celotno dobo odplačevanja prinesla korist. V kolikor bi bilo temu tako, bi bil zadovoljen, v nasprotnem primeru pa bi (na podlagi taiste kreditne pogodbe) trdil, ta takšnega izida ni "utemeljeno pričakoval" in zahteval pretvorbo kredita v evrskega in povrnitev več plačanega zneska, oz. celo tožil na ničnost kreditne pogodbe in zahteval, da mu banka vrne "preplačilo" tj. presežek, ki ji ga je vrnil nad prejeto glavnico (čeprav navedeni znesek predstavlja tudi pogodbene obresti - odmeno, za katero se je bila toženka za odplačno obdobje pripravljena odpovedati razpolaganju s posojenim zneskom kredita).

Toženka še izpostavlja, da če bi bilo legalno in legitimno spreminjanje kreditnega razmerja glede na uresničene korist ali škodo v času trajanja pogodbenega razmerja, bi lahko povsem enake zaključke izpeljali tudi glede obrestne mere. Potrošnik bi najel kredit s spremenljivo obrestno mero (npr. EURIBOR), ker bi bila slednja v času najetja kredita nižja od fiksne obrestne mere, če pa bi se spremenljiva obrestna mera v času odplačevanja povišala nad fiksno, bi potrošnik trdil, da tega ni "utemeljeno pričakoval", in bi zahteval, naj na njegov kredit aplicira fiksna obrestna mera (po logiki tožnice zagotovo tudi fiksna obrestna mera, ki je veljala v času najetja kredita in ne v času, ko se potrošnik za to spremembo odloči) oz. celo trdil, da je takšna pogodba nična.

Toženki tako ni jasno, kako bi lahko kakorkoli nepošteno ali nezadostno ravnala oziroma v naprej vedela, da bo tečaj nihal v prid CHF (predvsem zaradi ukrepov ŠCB v letih 2011 in 2015; tukaj ne gre torej za ti. pričakovana nihanja, ampak za izjemen dogodek, ki je povzročil znižanje vrednosti valute, v kateri je tožnica prejemala dohodke (domača valuta). Do situacije, v kateri so se znašli nekateri kreditojemalci v CHF kreditih, je torej prišlo predvsem zaradi nenadne večje depreciacije EUR napram CHF v letu 2011, še posebej pa v letu 2015 iz razlogov, ki jih ni predvidel nihče, ne toženka, ne BS (v svojih grafih), ne druge finančne agencije, saj je šlo za popolnoma enostranske ukrepe ŠCB.

Toženka sodišču prve stopnje očita tudi pavšalnost in nekonkretiziranost ugotovitev in zaključkov v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe iz razloga, ker ne pojasni, zakaj je štelo, da tožnica ni mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, kot ob sklenitvi kreditne pogodbe in zakaj naj bi to utemeljevalo zaključek, da je izpolnitev pogodbene obveznosti znatno drugačna od tistega, kar je tožnica kot potrošnik utemeljeno pričakovala. Kot je sodišče sicer pravilno ugotovilo, je bilo tožnici jasno, da se bo višina njene anuitete spreminjala, saj je to povsem življenjsko in logično in se dogaja tudi pri evrskem kreditu, vezanem na spremenljivo obrestno mero, kredit, ki ga je najemala tožnica, pa je bil vezan ne na eno (spremenljiva obrestna mera), temveč na dve spremenljivki (tj.

še na tečaj EUR/CHF). Toženki ni jasno, zakaj se sodišče v tem kontekstu sklicuje na amortizacijski načrt, saj je popolnoma jasno, da se bo obrok kredita spreminjal in toženka tožnici ni jamčila, niti ni podala trditev, iz katerih bi lahko tožnica sklepala, da bodo obroki ves čas enaki. Glede na navedeno tožnica nikakor ni mogla utemeljeno pričakovati, da njene anuitete ne bodo višje od tistih v anuitetnem načrtu (ki so bile izračunane glede na veljaven tečaj in obrestno mero na dan priprave izračuna). Kot pomembno pa toženka izpostavlja tudi dejstvo, da je tožnica uresničila svoj cilj, ki ga je zasledovala ob sklepanju Kreditne pogodbe, tj. nakup nepremičnine, zato tudi v tem smislu ni mogoče govoriti o izjalovitvi pričakovanja.

Z namenom prikaza pričakovanj, ki jih lahko ima potrošnik v zvezi z najetimi krediti in posledicami, ki jih v tej povezavi ustvarja izpodbijana sodba, toženka znova poudarja, da je v letošnjem letu prišlo do drastičnega povišanja spremenljive obrestne mere EURIBOR, v posledici česar so se tudi obroki kredita teh potrošnikov bistveno zvišali (nekateri jih zaradi tega tudi težko nosijo oz. ne morejo več odplačevati kredita) in opozarja, da bi lahko odločitev, kot jo je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, pomenila nevarno prakso za prihodnost, saj bi odprla vrata za izpodbijanje vseh pogodb, vezanih na spremenljivke (bodisi tečaj, bodisi obrestno mero), pri katerih ne bi bilo že ob sklepanju pogodbe mogoče predvideti končnega stroška za potrošnika (kar pa je mogoče zgolj pri EUR kreditu s fiksno obrestno mero, a je prav zaradi varnosti, ki jo nudi, navadno tudi najdražja opcija).

Toženka se sprašuje, ali se sodišče zaveda teh posledic, ki ne samo, da vplivajo na svobodo odločanja potrošnika, ampak neposredno posegajo v sicer povsem dovoljene in zakonsko regulirane pravne posle bančnega kreditiranja, s katerim se ukvarjajo banke. Takšno razzlogovanje namreč v praksi pomeni, da je vsak bančni posel lahko predmet sodnega postopka s sklicem, da gre za tvegano poslovanje, kjer potrošnik ne pozna vseh elementov, ki vplivajo na spreminjanje obrokov najetega kredita. Razen v primeru fiksne obrestne mere, so namreč obroki kreditiranja zmeraj povezani s tveganji in to dejstvo želi sodišče s prakso, ki jo ustvarja, dejansko prepovedati, kar pomeni, da prepoveduje - kot že zapisano, bančne posle kreditiranja pravzaprav na generalnem nivoju, kar pa je po oceni toženke nezakonito in posledično povsem nedopustno.

Sodišču prve stopnje toženka očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja v delu, v katerem je ugotovilo, da je izpolnitev obveznosti tožnice znatno drugačna od tistega, kar je utemeljeno pričakovala, saj je šlo, kot že zgoraj pojasnjeno, za aleatorno pogodbo z večimi spremenljivkami, s sprejetimi in splošno znanimi tveganji, poleg tega pa mu še očita, da svoje odločitve niti ni ustrezno obrazložilo in konkretiziralo (v zvezi s tem navede zgolj dva stavka v 40. točki obrazložitve) in da je zato posledično izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Toženka iz previdnosti izpostavlja še, da je v postopku na prvi stopnji podala zadostno trditveno in dokazno podlago glede vseh štirih elementov nepoštenosti iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih bi lahko sodišče zaključilo, da pogodbeni pogoj ni nepošten tj. tudi glede dveh do katerih se zgoraj posebej ne opredeljuje, saj se do njih ni opredelilo niti sodišče v izpodbijani sodbi: da pogodbeni pogoj ni povzročil znatnega neravnotežja v škodo potrošnika med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in da izpolnitev pogodbe ni neutemeljeno v škodo potrošnika.

Glede na vse navedeno je po prepričanju toženke sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo, ki je relevantno za presojanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, napačno je ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je pogodben pogoj nepošten, ob tem pa je zagrešilo še več bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je tožena stranka izpostavila zgoraj.

V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava glede kondicijskega zahtevka pa toženka izpostavlja, da iz 43. točke izpodbijane sodbe izhaja, da mora na podlagi 1. odstavka 87. člena OZ vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela, da je sodišče nadalje še obrazložilo, da ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnici), mora prejemnik vrniti isto količino denarja, da toženka po mnenju sodišča ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, posledično pa je sama upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.

Pritrjuje sodišču prve stopnje, da v primeru ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe za pravila vračanja veljajo kondikcijski zahtevki po OZ. Pri tem pa poudarja, da je uveljavljeno obogatitveno načelo, pri čemer je čas ocene višine obogatitve postavljen na trenutek izdaje sodne odločbe (87. člen). Meni, da je določba 87. člena OZ zelo jasna glede posledic ugotovljene ničnosti, da se torej vrača vse, kar je nasprotna stranka prejela od sopogodbenika. Posledično je za toženko povsem jasno, da je potrošnik dolžan vrniti prejeti kredit in pogodbene obresti, kot nadomestilo za uporabo tujega denarja, saj je prejel odplačno posojilo.

V nasprotnem primeru, bi bil potrošnik tisti, ki bi bil obogaten in v bistveno boljšem položaju, kot če bi se poslužil kreditiranja v domači valuti - v tem primeru bi se banki tudi odrekla pravna narava kreditne ustanove in njene temeljen pravice, da ima za posojanje denarja pravico zaračunavati pogodbene obresti. Banka se je namreč odpovedala razpolaganju z določenim denarnim zneskom za določeno obdobje (z vsemi tveganji) zato, da je potrošniku posodila določen denarni znesek, sicer v tuji valuti, kar pa ni bilo (in tudi danes ni) zakonsko prepovedano in je posledično za nemožnosti razpolaganja s tem sredstvi potrošniku določila višino pogodbenih obresti, ki jih pričakuje v zameno za nemožnost razpolaganja v tem določenem obdobju.

Zato je po prepričanju toženke ne samo pravično, ampak zakonodajno nujno, da se tudi v primeru ničnosti vrne, kar je bilo dano tj. odplačno posojilo - tako posojeni znesek denarja (glavnica), kot tudi nadomestilo za uporabo denarja, ki se mu je banka odpovedala (obresti). Toženka sodišču prve stopnje zato očita napačno uporabo materialnega prava, ko je na podlagi vrnitvenih zahtevkov po 87. členu OZ odločilo, da toženka ni upravičena tudi do vračila danega s koristmi za uporabo posojenega denarja vred. Opozarja, da je edina izjema za odstop od pravila podana v 2. odstavku 87.

člena, ko bi pogodba nasprotovala temeljnim moralnim načelom (tj. bi moralo sodišče ugotoviti ne samo nepošteno ravnanje banke ampak še "dodaten" ali "višji" standard nasprotovanja moralnim načelom"!), ko bi banka ostala brez svojih zahtevkov, glede navedenega pa sodišče v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapiše, da tega ni ugotovilo. Slovenska zakonodaja navedeno omogoča tako že samo po sebi in ni nikakor v nasprotju z določili Direktive (ki tega postopka pravzaprav sploh ne določajo), saj gre za osnovno pravilo vračanja v primeru ničnosti oziroma neveljavnosti, osnovni postulat civilnega prava, ki ga ni mogoče kar tako spreminjati.

Ne glede na zapisano toženka iz previdnosti pravno interpretira tudi stališče SEU (zadeva SEU C-520/21), da je potrebno v primerih ugotovitve ničnosti pogodbe (ali pogodbenega pogoja) vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Tožnica namreč ni zasledovala takšnega položaja, temveč položaj, s katerim bi se maksimalno okoristila, temu pa je v večjem delu (z izjemo zamudnih obresti od plačila vsakega posameznega obroka dalje opomina) sledilo tudi naslovno sodišče glede na to, da je 1. bilo tožnici prisojeno preplačilo nad glavnico kredita (33.414,14 EUR), kar pomeni, da je tožnica glavnico (90.000,00 CHF oz. po referenčnem tečaju ECB na dan 25. 9. 2008 56.785,921 EUR) celotno dobo odplačevanja uporabljala zastonj, posledično pa se s tem ne izravnajo zgolj tečajne razlike, temveč tudi pogodbe obresti, ki so stalnica vsake kreditne pogodbe, zaradi česar je tožnica veliko na boljšem od vseh, ki so manj tvegali in najeli kredit v EUR;

2. tožnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od vsakega plačanega obroka kredita (čeprav toženka tedaj še nikakor ni bila v zamudi), čemur sodišče sicer ni v celoti sledilo, je pa ugodilo zahtevku v delu od vložitve tožbe oz. od njene spremembe dalje, kar pomeni, da je tožnica še dodatno okoriščena oz. je celo zaslužila s sklenitvijo domnevno nične Kreditne pogodbe;

3. tožnica s prejetim posojilom kupila nepremičnino, kar pomeni, da se je njeno premoženje pozitivno povečalo tudi v tej smeri, kar se ne bi, če relevantna Kreditna pogodba ne bi obstajala. Glede na vse navedeno je po prepričanju toženke odločitev o kondicijskem zahtevku tožnice materialnopravno zmotna, saj je sodišče napačno uporabilo 87. člen OZ in ni vzpostavilo položaja, kot da domnevno nepoštenega pogodbenega pogoja glede kredita v CHF ne bi bilo in tako izničilo valutno tveganje, ki se je uresničilo v škodo tožnice, temveč je neupravičeno obogatilo tožnico in sicer za znesek pogodbenih obresti, ki jih po izpodbijani sodbi tožnica ni dolžna plačati toženki, čeprav je jasno, da se pri najemanju kredita (tudi kredita v EUR) vedno plačajo pogodbene obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarja.

Pod predpostavko, da bi bila Kreditna pogodba resnično nična (pa ni), bi moralo sodišče po mnenju toženke kondicijskemu zahtevku ugoditi zgolj v delu, da bi ta izravnal tečajne razlike, ki so nastale zaradi domnevno nepoštenega pogodbenega pogoja, ne pa toženke prikrajšati tudi za pogodbene obresti.

Ob zaključku svoje pritožbe toženka sodišču prve stopnje očita še obstoj absolutne bistvene kršitve, saj ima po njenem mnenju izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. V zvezi s tem izpostavlja, da je na večih mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe govora o "tožnikih", zato je celotna obrazložitev v tem smislu nejasna, saj se po ustaljenem stališču sodne prakse pojasnila dolžnost opravlja v vsakem konkretnem primeru posebej, glede na nekonsistence v obrazložitvi pa ni jasno, ali se je pojasnilna dolžnost presojala glede konkretne tožnice, ali glede nekih tretjih oseb (nakazuje na "copy paste" sistem pisanja sodb, ki je nedopusten). Navedeno po oceni toženke predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, sodbe pa posledično ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, v svojem odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev, priglaša pa še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti Hipotekarne devizne kreditne pogodbe številka 640803-001 z dne 25. 9. 2008, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko in Notarskega zapisa Hipotekarne devizne kreditne pogodbe številka 640803-001 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. čl. SPZ, notarja A. A., opr. št. SV 434/08 z dne 2. 10. 2008, ki je bil sklenjen med tožečo stranko, toženo stranko, B. B. in C. C. ter plačilo zneska 33.414,14 EUR. Trdila je, da je s toženko kot kreditojemalka in zastaviteljica skupaj z B.

B. in C. C. kot zastaviteljema dne 25. 9. 2008 sklenila Hipotekarno kreditno pogodbo št. 640803-001 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba), katere predmet je bil namenski - stanovanjski kredit v tuji valuti v znesku 90.000,00 CHF. Določeno je bilo, da se glavnica vrača v 264 mesečnih anuitetah, z zapadlostjo 18. dne v mesecu, prva anuiteta je zapadla v plačilo 18. 11. 2008, končni rok zapadlosti pa je bil določen na dan 18. 11. 2030. Začetna mesečna anuiteta na dan odobritve kredita 24. 9. 2008 je znašala 548,03 EUR. Na podlagi Notarskega zapisa opr.

št. SV 434/08 z dne 2. 10. 2008 Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. čl. SPZ (v nadaljevanju: Notarski zapis), je bila za zavarovanje denarne terjatve toženke ustanovljena in vknjižena hipoteka ter zaznamba neposredne izvršljivosti Notarskega zapisa na nepremičnini vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šentjur, parcelna št. 67/2, vpisani pri vložku št. 210 k.o. ... (sedaj ID znak: parcela ... 67/2, ID: ...), ki je bila v času sklepanja Kreditne pogodbe v lasti tožnice do 1/2 celote, v lasti B.

B. do 1/4 celote in C. C. do 1/4 celote. Navedena nepremičnina sedaj ni več v njihovi lasti. Ker je bil kredit dan za nakup stanovanja, je tožnico šteti kot potrošnico v smislu ZPotK. Ničnost sklenjene Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa je tožnica utemeljevala s trditvami o nepoštenosti pogodbenega pogoja, t.j. pogoja o plačilu kredita v tuji valuti zaradi njegove nejasnosti kot posledice kršitve toženkine pojasnilne dolžnosti, pa tudi s trditvami o neobstoju oziroma nedopustnosti podlage pogodbe, saj nasprotuje ustavi, prisilni predpisom in morali, nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, t.j. načelu enakopravnosti udeležencev v razmerjih iz 4.

člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), načelu vestnosti in poštenja (5. člen OT), kot tudi omejitvam pogodbene svobode (3. člen OZ), ker iz pogodbe ne izhaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi toženka v razmerju do tožnice prevzela realna tveganja iz sklenjene pogodbe in da bi tožnica realno gledano pričakovala ekvivalentno izpolnitev toženke, ker je tožnica, ki tega ni vedela in s tem ni bila seznanjena, prevzela vso tveganje, vezano na valutna razmerja v pogojih gospodarske krize ob možnosti administrativnega in netržnega določanja tečaja CHF v razmerju z EUR s strani ŠCB.

Zoper toženko je tožnica uveljavljala tudi denarno terjatev in sicer je najprej uveljavljala (le) odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti in deliktne odškodninske odgovornosti toženke, pri čemer predstavlja škodo razlika med prejetim in odplačanim zneskom v višini 33.414,14 EUR, kasneje pa je isti znesek uveljavljala tudi kot kondikcijski zahtevek kot posledico ničnosti Kreditne pogodbe.

7. Gre za znano problematiko sklepanja kreditnih pogodb v švicarskih frankih, s katero se sodišča ukvarjajo že desetletje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je predvsem v zadnjih dveh letih zaradi razvoja sodne prakse SEU, pa tudi zaradi pod vplivom sodne prakse SEU sprejetih odločitev Ustavnega sodišča RS, prišlo do nadgradnje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v tovrstnih primerih. Tako je denimo SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita.

S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg dolgoročnega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto." Upoštevaje takšno sodno prakso SEU je tudi Ustavno sodišče RS v zadevah Up 14/21 z dne 13. 1. 2022, Up 1181/20 z dne 3. 5. 2023, Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, Up-319/19 z dne 26. 10. 2023 in Up-810/20 z dne 4. 1. 2024 poudarilo, da ker je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, Direktiva 93/13 varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki jo SEU široko razlaga, da mora v skladu s sodno prakso SEU nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13 ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita, da je skladno z merili SEU ključno, da ima povprečen potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe, da se to v primeru kreditne pogodbe z valutno klavzulo in s tujo variabilno obrestno mero izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe valutnega tečaja in da mora kreditodajalec pojasniti vsaj vpliv zelo velikega znižanja vrednosti domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na finančne obveznosti kreditojemalca na način, da ta tveganje tudi dejansko lahko razume.

Razvoj sodne prakse SEU je tako terjal tudi nadgraditev predhodnih stališč Vrhovnega sodišča, že zgoraj povzeta stališča SEU pa je Vrhovno sodišče upoštevalo v novejših odločbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. V prvi od navedenih je posebej poudarilo, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje 1. odstavka 24.

člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika. Tudi v sodbi II Ips 54/2023 je poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in načina predstavitve pogoja: "Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastnost asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati, ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje, iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov, iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine in v), da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.

Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii) potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo." Vrhovno sodišče RS je pojasnilo še, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le bodisi v korist bodisi v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, in da to samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja.

Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, potem v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja.

8. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju o tožbenem zahtevku izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je navedlo in obrazložilo v točkah od 28. do 33. obrazložitve izpodbijane sodbe, predstavljajo pa jo določila od 22. do 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), določila Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK-1), še zlasti 2. člen, določila Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in določila OZ o ničnosti in njenih posledicah ter nepoštenosti prejemnika, še zlasti določila 87. člena in 193. člena OZ. Pomembno je še izpostaviti, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive, ki je bila implementirana v naš pravni red, za njeno razlago in posledično tudi za razlago inštitutov ZVPot pa je pomembna praksa SEU.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi vseh izvedenih dokazov 1 ugotovilo, da je tožnica pred sklenitvijo pogodbe prejela izračuna oz. ponudbo tako za kredit v EUR kot v CHF; da ji je bilo glede kredita v CHF povedano, da se dvakrat letno spremeni obrok zaradi spremembe obrestne mere in da se višina anuitete spreminja glede na gibanje tečaja; je pa tudi v pogodbah določeno, da se kredita vračata v anuitetah, katerih višina je odvisna od evrske protivrednosti tečaja CHF po referenčnem tečaju ECB na dan plačila; da je bila tožnica že pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjena, da se zneski v CHF na dan zapadlosti preračunavajo v EUR po podjetniškem tečaju banke ter da se obrestna mera lahko spremeni; da je bilo tožnici pojasnjeno valutno in obrestno tveganje; da je bila o valutnem tveganju tožnica obveščena na ta način, da je dobila informacijo o kreditu v obeh valutah, seznanjena je bila z valutno klavzulo; da je bila tožnica opozorjena na to, da prejema plačo v EUR, kredit pa je v CHF in da to nosi valutno tveganje, natančneje pa se teh tveganj ne da opredeliti; da izračunov glede potencialne spremembe tečaja strankam pri toženki niso delali, torej tožnici ni bilo pojasnjeno, kaj zanjo dejansko pomeni minimalna sprememba tečaja; tožnici ni bilo nikoli rečeno, da ni nobenih tveganj, da ji glede gibanja tečaja v preteklosti in v bodoče ni bilo danih nobenih zagotovil oziroma napovedi, seznanjena pa je bila s tem, da se tečaj lahko giblje oz. se vrednosti spreminjajo; da je prodajni tečaj toženke na dan 3. 10. 2008, tj. dan črpanja kredita, za 1,00 EUR znašal 1,5533 CHF, na dan 14. 4. 2016 CHF, tj. na dan plačila zadnjega obroka, pa je za 1,00 EUR znašal 1,0701 CHF, da je v začetku leta 2009 pa do sredine leta 2011 sledilo obdobje apreciacije, ko je 6. 3. 2009 tako znašal 1,4637, 30. 12. 2010 1.2475, 11. 8. 2011 1,0499 za 1,00 EUR, septembra 2011 pa je ŠCB fiksirala tečaj CHF v razmerju do EUR in sicer na okoli 1,2 CHF za 1,00 EUR, januarja 2015 pa je fiksiranje opustila in tečaj prepustila trgu in je tečaj 15. 1. 2015 tako dosegel 1,028 CHF za 1,00 EUR, med letoma 2015 in 2017 pa je bil na rekordno nizkih ravneh z najnižjo vrednostjo 0,9816 CHF za 1,00 EUR konec januarja 2015; da je obveznost tožnice po Kreditni pogodbi po stanju na dan 8. 9. 2016 znašala več kot je prejela ob sklenitvi Kreditne pogodbe leta 2008; da je do 14. 4. 2016 z mesečnimi anuitetami poplačala 32.517,80 EUR, dne 8. 9. 2016 izvedla nakazilo v višini 19.182,26 EUR in nato kredit poplačala še z novim evrskim kreditom v znesku 38.500,00 EUR, kar skupaj znese 90.200,06 EUR in predstavlja skoraj enkrat več kot je prejela ob sklenitvi Kreditne pogodbe iz leta 2008; da je začetna anuiteta znašala 347,29 EUR, medtem ko je dne 18. 1. 2015 znašala 429,95 EUR; da je BS banke in hranilnice seznanila s tveganji v zvezi z najemanjem kreditov v tuji valuti in jih opozorila, da so zaradi možnih izgub, ki jih komitent pri prevzemu takšnega produkta lahko utrpi, pri prodaji teh produktov še posebej pozorne na skrbno seznanitev komitentov v zvezi s tveganji, ki jih ti produkti prinašajo, saj se banke morajo zavedati, da se tveganja, ki jih v prvi fazi prevzame komitent lahko posledično odrazijo v spremembi kreditne izpostavljenosti banke do finančnega investitorja posameznika in s tem v spremembi kreditnega tveganja banke, zato naj precejšnjo pozornost usmerijo v informiranje strank, da morajo biti informacije glede tveganja podane jasno in nedvoumno, da lahko posameznik s pridobitvijo določenega produkta sprejme odločitev o investiranju v posamezen produkt, da mora banka, če izdaja kredite v tuji valuti oz. kredite vezane na spremembo tečaja tuje valute (valutna klavzula) ali, če prodaja kreditne produkte, katerih varčevalna komponenta je vezana na gibanje tržnih spremenljivk, komitenta nedvoumno obvestiti, kje lahko spremlja gibanje tržnih spremenljivk, ki vplivajo na spreminjanje vrednosti njegovega premoženja in, ki so podlaga za odločanje o izvršitvi morebitnih ključnih opcij, da naj banke pri kreditiranju v tuji valuti oz. kreditiranju vezanem na tujo valuto, ki ni euro, glede izpostavljanja tržnemu tveganju od strank pridobijo pisne izjave, s katerimi bodo stranke potrdile, da so seznanjene z vsemi tveganji, ki jih kredit prinaša ter da so to tveganje tudi pripravljene sprejeti, opozorila je tudi, da se lahko v naslednjih letih, ko se pričakuje upočasnitev gospodarske rasti, pridruži zniževanje tečajev vrednostnih papirjev ter ustavljanje rasti cen oz. vrednosti nepremičnin, da bi lahko bilo v določeni meri povečanje kreditnega tveganja bank tudi posledica tveganja tečaj pri kreditojemalcih, ki se dolgoročno zadolžujejo v tujih valutah, pri čemer prevladujejo gospodinjstva z najemanjem stanovanjskih posojil, da naj banka komitentu vedno najprej oz. prednostno predstavi svojo ponudbo v EUR ter na tej osnovi izračuna kreditno sposobnost komitenta, za tiste komitente, ki kljub seznanitve s tečajnim tveganjem želijo posojilo v tuji valuti ali posojilo vezati na tujo valuto, oceni kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR.

Na podlagi vseh teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka na osnovi tečajnih razlik ni imela profita; da pri kreditnih pogodbah v CHF ne gre za kompleksne finančne produkte; da se je zaradi apreciacije CHF pogodbena obveznost tožnice znatno povečala in da se je to odrazilo v povišanju anuitete kot tudi skupnega še dolgovanega zneska kredita; da je toženka v trenutku sklepanja kreditnih pogodb vedela, da se tečajno razmerju CHF/EUR lahko spremeni, da je glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnih kreditov in običajno dinamika ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, da ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako pa ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnikov, zato ji posledično ni mogoče očitati, da je informacije tožnikoma zlonamerno prikrivala, kar bi bilo ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Zaključilo je še, da je bilo sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti dovoljeno; da je pogoj, s katerim je obveznost obeh pogodbenikov opredeljena v tuji valuti, bistvena sestavina pogodbe; da primerjava določil Direktive in ZVPot pokaže, da se ZVPot glede jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev ni omejil na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom, kot je to navedeno v drugem odstavku 4. člena Direktive, pač pa v 4. odst. 22. člena zahtevo po jasnosti in razumljivosti predpisuje za vse pogodbene pogoje; da so bili znesek potrebnega kredita, odplačilna doba in da želi kredit v CHF v pogodbi določeni ob sodelovanju tožnice in skupaj s toženko, vse ostale elemente in pogoje pogodbe pa je določila toženka in niso bili predmet posamičnega dogovarjanja s tožnico.

Končno je zaključilo, da je bilo opozorilo toženke tožnici glede valutnega tveganja zgolj splošno in ji ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev; da gibanja vrednosti CHF napram EUR ni bilo mogoče napovedati, torej tudi ni bilo mogoče napovedati, da bo v bodoče stabilno oziroma ali se bo spreminjalo in za koliko; da bi ji ob tem, ko se je tožnica zavezala anuitete odplačevati po Kreditni pogodbi 22 let, moralo biti poudarjeno in natančno pojasnjeno, da je višina bodočih anuitet, navedena v amortizacijskem načrtu navedena ob predpostavki tedanjega valutnega razmerja, morebitna bodoča nihanja pa s pogodbo niso omejena oziroma limitirana; da je to bilo tveganje, ki ga je tožnica s pogodbo prevzela, ki pa ob sklepanju pogodbe s toženkine strani ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno; da je toženka ob sklenitvi pogodb razpolagala s podatki o finančnih zmožnostih tožnice in bi ji zato moralo biti znano, da bo morebitno povišanje anuitetnih obveznosti znatno vplivalo na njen ekonomski položaj in zmožnost odplačevanje kredita.

Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah v času sklepanja pogodb je sodišče zaključilo, da tožnici toženka ni posredovala dovolj vsebinsko ustreznih informacij o prevzetih obveznostih in tveganjih, ki se jim je izpostavila, da pogodbeni pogoj, ki opredeljuje obveznost tožnice glede odplačila njene kreditne obveznosti, posledično ni bil jasen in razumljiv, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost in da je že to dovoljšen razlog za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti. Kljub temu je v nadaljevanju presojalo še nepoštenost pogodbenega pogoja v skladu z določilom 1. odstavka 24.

člena ZVPot in ugotovilo njegovo nepoštenost vsaj po tretji in četrti alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot. Tako je zaključilo, da je bilo toženkino informiranje nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, izostalo je opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot). Presodilo je namreč, da bi morala biti v okviru pojasnilne dolžnosti tožnica seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit in tudi zmožna oceniti ekonomske posledice tega pogodbenega pogoja za njene finančne obveznosti ter se zavedati, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosila; pojasnjeno bi ji moralo biti konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar bi lahko z natančnimi in razumljivimi merili presodila, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja.

Gre za dolžnost toženke, da razkrije vse okoliščine, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Sprejelo je še zaključek, da ob prejetih informacijah tožnica ni mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, kot je to navedeno v amortizacijskem načrtu in kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe, da je bila zato izpolnitev njene obveznosti znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala (tretja alineja 1. odstavka 24.

člena ZVPot). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nepoštenost pogodbenega pogoja, je še zaključilo, da je v posledici nastopila njegova ničnost (2. odstavek 23. člen ZVPot). Ker je zaključilo, da kreditna pogodba ne more obstati brez ničnega določila, saj le ta opredeljuje glavno obveznost tožnice -vrnitev kredita in tako predstavlja pogodbeni pogoj, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da zato niso izpolnjene predpostavke za le delno ničnost kreditnih pogodb, pač pa sta nični v celoti, zato je tožbenemu zahtevku na ničnost hipotekarne devizne kreditne pogodbe in njenega notarskega zapisa ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142.

čl. SPZ ugodilo. Ker je po 1. odstavku 87. člena OZ posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela in ker je tožnica kredit najela v znesku 90.000,00 CHF (kar je po referenčnem tečaju ECB na dan 25. 9. 2008 znašalo 56.785,921 EUR), medtem ko je skupaj toženki plačala 90.200,06 EUR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da mora toženka tožnici vrniti razliko v višini 33.414,14 EUR, od posameznih plačanih obrokov (anuitet) kredita pa je dolžna v skladu s 193. členom OZ toženka plačati še zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe (t.j. od 3. 12. 2008) oziroma od njene spremembe (21. 6. 2023) dalje, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da pred tem dnem toženka ni bila nepoštena pogodbena stranka.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zato za čas od zapadlosti posameznega obroka do 2. 12. 2018 oziroma 20. 6. 2023 obrestni del tožničinega tožbenega zahtevka neutemeljen in ga je posledično zavrnilo.

10. Pritrditi je sicer toženki, da je sodišče prve stopnje na večih mestih v izpodbijani sodbi govorilo o "tožnikih", čeprav je v tej zadevi tožeča stranka oziroma tožnica le ena, vendar ta okoliščina, ki je posledica očitne pisne pomote, ni povzročila zatrjevane nerazumljivosti in nejasnosti izpodbijane sodbe, kot to želi prikazati toženka v pritožbi. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pojasnilno dolžnost presojalo v razmerju do konkretne tožnice in ne nekih tretjih oseb, izpodbijana sodba je obrazložena tako, da se da preizkusiti, tozadevno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

O pritožbi glede odločitve sodišča prve stopnje o ničnosti Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa (točka I. izreka izpodbijane sodbe):

O pritožbi glede zaključka, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena:

11. V skladu s predhodno že izpostavljenimi izhodišči novejše sodne prakse predstavlja kršitev pojasnilne dolžnosti kršitev dobre vere v postopkovnem pogledu, ker ponudnik (banka, toženka) pri vključitvi pogodbenega pogoja v konkretno pogodbo ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo. Pri tem pa je merilo dobre vere objektivno, kar pomeni, da zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Tako v primeru pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti v skladu z novejšo sodno prakso ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke (toženke) zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni ter da ima to lahko zanj nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora zato potrošniku, da bi zadostila standardu profesionalne skrbnosti, posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita 2 .

12. Ni pritrditi toženki, da se z razlago pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi iz najnovejših odločb Vrhovnega sodišča RS, de facto vzpostavlja nedopustna retroaktivna veljavnost zakonodaje, ker se post festum, na podlagi izkustvenih posledic, ki so glede kreditov v CHF poznane danes, določajo obveznosti toženke (banke), ki v času sklepanja Kreditne pogodbe niso obstajale, da se materialnemu predpisu (ZVPot) na takšen način pripisuje vsebina, ki je nima in to za nazaj in da to predstavlja kršitev njene pravice do pravne varnosti iz 2. člena URS. Toženka namreč spregleda, da vsebina pravnega standarda ni vsebovana v pravni normi, da njegovo vsebino v vsakem primeru posebej napolni sodišče glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera v času sklepanja konkretne Kreditne pogodbe, pa tudi, da gre pri razlagi tega pravnega standarda za primer razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava EU, ko je torej dolžnost sodišča, da nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne, lojalne razlage. Ker je za razlago prava EU pristojno SEU, to pomeni, da so nacionalna sodišča pri svoji razlagi dolžna upoštevati merila, ki jih je za presojo tega pravnega standarda sprejelo SEU.

13. Iz razlogov v točkah 25. (ponovljenih tudi v točki 26.) in 37. izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ali je bilo toženki znano, da bo CHF v razmerju do EUR v prihodnosti pridobival na vrednosti in ali je bilo mogoče napovedati gibanje vrednosti CHF napram EUR ter v točki 39. izpodbijane sodbe glede potrebne skrbnosti toženke kot profesionalne institucije na področju kreditiranja, povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke, ki zajema tudi njeno poštenost oziroma dobro vero pri sklepanju Kreditne pogodbe, presojalo glede na okoliščine v času sklepanja predmetne Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa in glede na informacije, s katerimi je toženka takrat razpolagala, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je potrebno pojasnilno dolžnost presojati v času, v katerem se je podeljeval kredit in ne z današnjega vidika, za nazaj, prav tako pa tudi njene pritožbene navedbe, v katerih izpostavlja, da je ves čas postopka pojasnjevala in dokazovala, da je ravnala v dobri veri in v skladu s standardom dobrega strokovnjaka ter da je za presojo poštenosti potrebno najprej ugotoviti, s kakšnimi informacijami je glede gibanja tečaja CHF toženka razpolagala v času sklepanja sporne pogodbe, da gre pri tem za presojo pojma "predvidljive ekonomske okoliščine".

14. Niti izpodbijana sodba niti najnovejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v razmerju do toženke (in drugih kreditodajalcev) ne vzpostavlja zahteve, da bi morala/i podati/podajati tožnici (in drugim komitentom) informacije na točno določen način, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da bi zahteva po takšnem načinu informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodila do točke prenasičenosti z informacijami in s tem omogočala tudi manipulacije in zavajanje, na primer s prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov. Ker takšne zahteve izpodbijana sodba ne vsebuje, so neutemeljeni tudi očitki toženke, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do teh njenih navedb (o prenasičenosti z informacijami in možnostjo manipulacije in zavajanja), ki jih je utemeljevala tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. S temi pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

15. Od toženke se tudi ne zahteva, da bi morala tožnici grafično prikazati gibanje tečaja CHF za zadnjih 30 let, zato so pravno nepomembne toženkine pritožbene navedbe, da normalna apreciacija, kot so jo kazali grafi zadnjih 30 let, potrošnikov sploh ne bi odvrnili od sklepanja kreditnih pogodb, da so slednji najemali CHF kredite zaradi ugodne obrestne mere LIBOR, ki je običajno apreciacijo CHF-ja več kot pokrivala.

16. Neutemeljeni so tudi očitki toženke, da se od nje zahtevajo pojasnila, ki ji v času sklepanja Kreditne pogodbe niso bila znana in jih tudi ni mogla pričakovati, da ni mogla pričakovati ukrepa ŠCB in ga, ker je šlo izključno za notranjo odločitev ŠCB, tudi ni mogla predvideti, saj izpodbijana sodba takšnih zahtev ne vsebuje. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je v točkah 25. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno ugotovilo, da lahko tudi banka zgolj z manjšo ali večjo verjetnostjo pričakuje, kakšna bodo gibanja deviznega tečaja in obrestnih mer v prihodnje, da tudi banke niso mogle z gotovostjo napovedati gibanja tečaja CHF, odločitev ŠCB o spremembi tečaja CHF pa je bila presenečenje za vse, da je toženka v trenutku sklepanja kreditnih pogodb sicer vedela, da se tečajno razmerju CHF/EUR lahko spremeni, da je glede na svoje znanje in izkušnje lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnih kreditov in običajno dinamika ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini in da ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako pa ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnikov.

17. Je pa v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da mora ponudnik posojilnih pogodb glede obsega obveznosti, ki jih prevzema potrošnik, le-tega obvestiti o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita, da pri posojilih v tuji valuti potrošniki prevzamejo tveganje znižanja vrednosti valute, v kateri prejemajo svoje dohodke, kar lahko ob hkratni tuji variabilni obrestni meri povzroči povečanje njihove kreditne obveznosti in dejansko vpliva na njihovo sposobnost odplačevanja posojila, da mora biti povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno opozorjen in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti ter da mora pojasnilo vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

18. Takšen obseg pojasnilne dolžnosti je tako, kot to izhaja tudi iz po sodišču prve stopnje v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe povzetih stališč najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS 3 , povsem neodvisen od konkretnih dogodkov, ki lahko povzročijo (zelo veliko) depreciacijo domače valute napram CHF, zato sklicevanje toženke na takšen konkreten dogodek, t.j. ukrepa ŠCB v letih 2011 in 2015, na njegovo nepredvidljivost in nepričakovanost ter sklicevanje na to da normalna apreciacija CHF do takšne situacije sploh ne bi privedla, ne predstavlja pravno odločilnega dejstva za odločitev v tej zadevi. Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila odločitev ŠCB o spremembi tečaja CHF presenečenja za vse, tudi povsem zadostno opredelilo do navedb toženke, da ni bila dolžna pričakovati ukrepa ŠCB in da njenih odločitev tudi ni mogla predvideti. S temi pritožbenimi navedbami, ki jih je toženka podkrepila še s sklicevanjem na starejšo sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 137/2018), za katero je že bilo pojasnjeno, da je bila v zadnjih dveh letih nadgrajena in presežena, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s temi pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa posledično nista podani.

19. Ker za presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti vprašanje, kaj je privedlo oziroma kateri konkretni dogodek je privedel do depreciacije domače valute (EUR) napram CHF, ni pravno odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog toženke s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke za ugotovitev dejstva, da je do takšne ekstremne uresničitve valutnega tveganja prišlo iz razloga na strani tuje nacionalne banke, ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

20. Življenjsko gledano se je sicer strinjati s toženko, da je z visoko stopnjo gotovosti mogoče trditi, da potrošniki ne bi sprožali obsežnih in tako množičnih tovrstnih sodnih postopkov, če se dogodka, t.j. ukrepa ŠCB v letih 2011 in 2015 ne bi zgodila. S tem bi sicer res odpadla sodna presoja pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti (in posledično tudi nepoštenosti pogodbenih pogojev ter ničnosti kreditnih pogodb v tuji valuti), kar pa še ne pomeni, da je bila tudi pravilno izpolnjena, zato so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne in neutemeljene tudi te pritožbene navedbe toženke.

21. Ni pritrditi toženki, da bi morala glede na sedanje usmeritve sodišč banka v konkretnih primerih ugotoviti/presojati, ali se je kreditojemalec zavedal tveganja pri kreditu v tuji valuti, da bi morala ugotavljati, ali je tožnica razumela dana pojasnila glede valutnega tveganja, saj takšna zahteva ne izhaja niti iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS niti iz izpodbijane sodbe. Posledično pa so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe toženke, da ni imela nobenega razloga, da dvomi v razumevanje tožnice v dana pojasnila glede valutnega tveganja, ker tožnica dvoma ni izražala navzven, poleg vseh pojasnil, ki so ji bila dana ustno na sestankih, pa je bila v Kreditni pogodbi zapisana tudi posebna klavzula o prevzemu valutnega tveganja. Izpodbijana sodba od toženke tudi ne zahteva, kar zmotno navaja v svoji pritožbi, da bi morala v času sklepanja Kreditne pogodbe ugotavljati kakšne ekonomske posledice je tožnica ocenjevala, da bo pravni posel zanjo lahko imel. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 35. (pa tudi v točki 39.) izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da se od toženke zahteva zgolj to, da mora potrošniku dati informacije takšne kvalitete, da bo povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno opozorjen in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi (sam) zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti ter da mora pojasnilo vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita, kar vse je v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo toženke kot kreditodajalca, ki se profesionalno ukvarja s kreditiranjem oziroma z objektivnim merilom dobre vere, ki se zahteva v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

22. Ker se od toženke ne zahteva, kar zmotno navaja v pritožbi, da bi morala v pojasnilno dolžnost vključiti predikcije o (konkretnih) dogodkih, ki jih sama ni mogla predvideti niti v okviru svoje profesionalne skrbnosti, neutemeljen pa je, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, tudi njen očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšne informacije, na podlagi katerih bi lahko sprejel odločitev, v okviru katere bi se realno zavedal tveganj, bi morala dati potrošniku, so že iz tega razloga neutemeljene tudi njene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaradi zgoraj izpostavljenega z izpodbijano sodbo de facto kreditno pogodbo v CHF "razglasilo" kot institut, ki je absolutno prepovedan. Ta pritožbena navedba pa je neutemeljena tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje presojalo veljavnost konkretne Kreditne pogodbe v povezavi z vprašanjem o obstoju nepoštenega pogodbenega pogoja (zaradi nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti) ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja obravnavane Kreditne pogodbe.

23. Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 37. obrazložitve izpodbijane sodbe res zapisalo, kar v pritožbi izpostavlja toženka: "Toženka je ob sklenitvi pogodb razpolagala s podatki o finančni zmožnostih tožnice, zato bi ji moralo biti znano, da bo morebitno povišanje anuitetnih obveznosti znatno vplivalo na njen ekonomski položaj in zmožnost odplačevanje kredita.", pa ta ugotovitev sodišča prve stopnje za odločitev v tej zadevi ne predstavlja pravno odločilnega dejstva, saj je za presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti merilo povprečen in ne konkreten potrošnik. Zaradi navedenega so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe toženke, v katerih kritizira to ugotovitev sodišča prve stopnje in poudarja, da povsem enako velja za prav vse kredite, vezane na variabilno obrestno mero, da tudi v primeru najetja kredita v EUR s spremenljivo obrestno mero EURIBOR ne bi bilo nobenega zagotovila, da se njeni mesečni obroki ne bi spreminjali. Enako pa velja tudi za tiste pritožbene navedbe toženke, v katerih ponovno izpostavlja osebne lastnosti tožnice (da je bila direktorica podjetja, ki se ukvarja s finančnimi aktivnostmi, da je imela v času najema kredita že 34 let delovne dobe ter izobrazbo oziroma znanje in izkušnje ekonomske smeri), ki za presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti prav tako niso pravno pomembne oziroma bistvene glede na to, da je za to presojo merilo povprečen potrošnik.

24. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, nanizanih v točkah 16. in 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, v zvezi s tem, kakšne informacije in pojasnila je tožnica ob sklepanju Kreditne pogodbe prejela, ki so dokazno podprte, toženka pritožbeno niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica pred sklenitvijo pogodbe prejela izračuna oz. ponudbo tako za kredit v EUR kot v CHF, da ji je bilo glede kredita v CHF povedano, da se dvakrat letno spremeni obrok zaradi spremembe obrestne mere in da se višina anuitete spreminja glede na gibanje tečaja, da je tudi v pogodbah določeno, da se kredita vračata v anuitetah, katerih višina je odvisna od evrske protivrednosti tečaja CHF po referenčnem tečaju ECB na dan plačila, da ji glede gibanja tečaja v preteklosti in v bodoče ni bilo danih nobenih zagotovil oziroma napovedi, seznanjena pa je bila s tem, da se tečaj lahko giblje oz. se vrednosti spreminjajo, da je bila že pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjena, da se zneski v CHF na dan zapadlosti preračunavajo v EUR po podjetniškem tečaju banke ter da se obrestna mera lahko spremeni, da je bila o valutnem tveganju tožnica obveščena na ta način, da je dobila informacijo o kreditu v obeh valutah, seznanjena je bila z valutno klavzulo, da je bila tožnica opozorjena na to, da prejema plačo v EUR, kredit pa je v CHF in da to nosi valutno tveganje, natančneje pa se teh tveganj ne da opredeliti, pa tudi, da izračunov glede potencialne spremembe tečaja strankam pri toženki niso delali, torej tožnici ni bilo pojasnjeno kaj zanjo dejansko pomeni minimalna sprememba tečaja.

25. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah glede obsega tožnici danega pojasnila, ob dejanskih ugotovitvah o danih opozorilih BS v letih 2005, 2006 in 2007 glede potrebe po celostnem informiranju strank (komitentov) zaradi njihove izpostavljenosti tečajnemu tveganju, ki je zelo veliko, vsebovanih v točkah 20., 25. (enako tudi v točki 26.) in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe in ob nespornem dejstvu, ki ga je tožnik zatrjeval, toženka pa ga ni nikoli zanikala (ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi), da tožnici ob sklenitvi Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa toženka ni dala nobenih pojasnil o vplivu zelo velike depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita, pa je materialno pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točkah 37. in 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo toženkino informiranje tožnice nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, da bi moralo biti tožnici ob tem, ko se je zavezala anuitete odplačevati po Kreditni pogodbi 22 let, poudarjeno in natančno pojasnjeno, da je višina bodočih anuitet, navedena v amortizacijskem načrtu navedena ob predpostavki tedanjega valutnega razmerja, morebitna bodoča nihanja pa s pogodbo niso omejena oziroma limitirana 4 , ter da je bilo to tveganje, ki ga je tožnica s pogodbo prevzela, ki ob sklepanju pogodbe s toženkine strani ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno. Drugačno stališče toženke v pritožbi, da je s takšnim standardom pojasnilne dolžnosti, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ta standard razširilo preko tistega, kar se je od nje zahtevalo v času njene izpolnitve, pa je tako po presoji pritožbenega sodišča pravno zmotno in v nasprotju z že zgoraj predstavljeno najnovejšo sodno prakso tako SEU kot tudi nacionalnih sodišč. Pravno zmotno, ker nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, pa je tudi stališče toženke, da je z danimi pojasnili tožnici v celoti in povsem pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

26. Glede poročil BS je sodišče prve stopnje, upoštevaje pri tem tudi pojasnila BS v dopisu z dne 9. 4. 2019, v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno in jasno zaključilo in to pritožbeno tudi ni konkretizirano izpodbijano, da BS v teh poročilih ni napovedovala bodočega gibanja tečaja CHF, je pa banke in ostale deležnike opozarjala na potencialna tveganja, ki so jim lahko izpostavljeni v bodoče, zato so za odločitev v tej zadevi pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe toženke, v katerih trdi, da se kratkoročna napoved BS od 2005 do 2007 pravzaprav sploh ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju dejansko gibala v nasprotni smeri in s temi pritožbenimi navedbami povezane nadaljnje pritožbene navedbe toženke, da so bila vsa predvidevanja gibanja tečaja negotova, kar je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točkah od 25. do 27. obrazložitve izpodbijane sodbe.

27. Pravno pa je povsem zmotna pritožbena navedba toženke, da bi, če bi toženka potrošnika opozarjala na možno apreciacijo CHF, ker nihče ni vedel, kako se bo gibal tečaj, to lahko vodilo celo v zavajanje potrošnika, saj je prav opozarjanje oziroma pojasnilo glede možnosti apreciacije CHF pri kreditnih pogodbah v tuji valuti (CHF) tista osrednja obveznost banke (toženke), ki jo mora opraviti, da bi zadostila zahtevi po pravilni izpolnitvi svoje pojasnilne dolžnosti.

28. Dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, toženka ne more vzbuditi niti s sklicevanjem na okoliščino, da opozorila glede valutnega tveganja izhajajo že iz same Kreditne pogodbe (6. in 8. člen) in Notarskega zapisa, saj je že iz toženkinega povzetka tega opozorila v pritožbi, da torej iz 6. in 8. člena Kreditne pogodbe izhaja jasno opozorilo, da obstaja valutno tveganje, ki nastopi zaradi nihanja tečaja in da je to tveganje lahko tudi v škodo kreditojemalca, če za plačilo obveznosti ne uporablja virov sredstev v valuti kredita, saj za te obveznosti banka ne prevzema valutnega tveganja, razvidno, da zapis opozorila zgolj potrjuje zaključek sodišča prve stopnje v točki 37. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo opozorilo toženke glede valutnega tveganja zgolj splošno in tožnici ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, saj ni vsebovalo potrebnega opozorila, da lahko pride tudi do zelo velike depreciacije domače valute, ki ima lahko znatne posledice in vpliv na višino mesečne anuitete. Pritrditi je sicer toženki, da se v opozorilu o valutnem tveganju implicitno razume, da obstaja možnost apreciacije tuje valute (v tem konkretnem primeru CHF), vendar pa takšno opozorilo še ne vsebuje implicitno tudi potrebnega opozorila, da lahko pride tudi do zelo velike apreciacije CHF oziroma zelo velike depreciacije EUR napram CHF, ki ima lahko znatne posledice in vpliv na višino mesečne anuitete, kar je tisto opozorilo, ki bi ga toženka morala dati tožnici, da bi svojo pojasnilno dolžnost pravilno izpolnila.

29. Na pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti nima prav nobenega vpliva dejstvo, da se tožnica za najem kredita v tuji valuti ni odločila hipno, prav tako pa tudi ne število obiskov tožnice v poslovalnici toženke pred najemom tega kredita, saj se te okoliščine ne nanašajo na vsebino in obseg opravljenega pojasnila toženke. Pritožbene navedbe toženke, v katerih izpostavlja te okoliščine, pa so zato za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne.

30. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da v razmerju do tožnice ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, toženka ne more izpodbiti niti z očitkom, da niti sodišča do leta 2022 oziroma 2023 niso bila povsem prepričana, kaj bi banke morale in mogle početi pri podeljevanju kreditov v CHF, kar podkrepi še s sklicevanjem na starejšo sodno prakso rednih sodišč, še zlasti višjih sodišč (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 558/2021 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 228/2020), ki so ob praktično identičnih dejanskih okoliščinah, ki so obstajale v času sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti, presodila, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno oziroma korektno izpolnjena, saj je bila le-ta z novejšo sodno prakso, kot je bilo to predhodno že pojasnjeno, presežena in nadgrajena pod vplivom novejše prakse SEU in Ustavnega sodišča RS.

31. Ni pritrditi toženki, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da obstaja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da je v točki 19. (enaka sta tudi v točkah 25. in 27.) obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je toženka sicer vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, poleg tega pa ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu ter ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnice in nato zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je informacije tožnici zlonamerno prikrivala, kar bi bilo ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja ter v točki 37. obrazložitve ugotovilo, da sta nihanje tečaja domače in tujih valut ter preračun ene valute v drugo povprečnemu potrošniku poznana in da je tožnica zagotovo vedela, da se bo v primeru povečanja vrednosti valute CHF njena obveznost iz naslova odplačila anuitet zvišala v skladu z valutnim razmerjem CHF/EUR, vedela pa je tudi, da bo morala v primeru rasti CHF za plačilo obroka nameniti večji del svojega dohodka v EUR, končno sprejelo zaključek, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila. Sodišče prve stopnje je namreč na več mestih izpodbijane sodbe jasno in konkretno obrazložilo, kaj vse bi moralo vsebovati pojasnilo toženke, da bi ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo, ki se od nje zahteva, torej pošteno (dobra vera), da bi pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, navedlo je torej povsem dovolj razlogov, da se da izpodbijana sodba v tem delu preizkusiti, v teh razlogih pa tudi ni prav nobenega nasprotja. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tozadevno tako ni podana.

32. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi s pojasnili, ki jih je toženka dala tožnici glede valutnega tveganja, ki ga je prevzela tožnica, ker je ugotovilo, da pri pojasnilih ni ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo, zaradi česar je kršila dobro vero v postopkovnem pogledu in je že ta ugotovitev zadoščala za zaključek, da svoje pojasnilne dolžnosti toženka ni pravilno izpolnila, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati še z danimi pojasnili glede gibanja oziroma spreminjanja referenčne obrestne mere (npr. EURIBOR in LIBOR), saj to za odločitev ni bilo več pravno pomembno, zato s tem, ko se ni opredelilo do tovrstnih navedb toženke, toženki ni kršilo pravice do izjave in posledično tudi ni zagrešilo s pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

O pritožbi glede zaključka, da je pogodbeni pogoj nepošten:

33. Drži, kar v pritožbi navaja toženka, da 24. člen ZVPot, ki določa primere, kdaj je pogodbeni pogoj nepošten, slednjega izrecno ne veže na neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnost. Je pa najnovejša sodna praksa, kar je bilo podrobneje pojasnjeno že v zvezi s pritožbenimi navedbami toženke v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o neustrezni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, že zavzela stališče, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pridružuje pa se mu tudi pritožbeno sodišče, da pomeni neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, kar je primer nepoštenega pogoja iz četrte alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot 5 , saj predstavlja nepravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost kršitev dobre vere v postopkovnem pogledu, nevestno in nepošteno (v nasprotju z zahtevami profesionalne skrbnosti) ravnanje pri vključitvi pogodbenega pogoja v pogodbo, t.j. v sklenitveni fazi pogodbe, ki ima za posledico vzpostavitev oziroma ohranitev dejanskega neravnovesja (neenakosti) med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalca (toženke) do manjkajoče informacije.

34. Pravno zmotno je zato drugačno stališče toženke, izraženo v pritožbi, da je takšen zaključek sodišča v nasprotju z veljavno zakonodajo in absurden, ki ga toženka utemeljuje tudi s sklicevanjem na starejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020) in višjih sodišč (npr. sodba VSL opr. št. II Cp 2118/2021 z dne 1. 4. 2022), za katero je bilo že predhodno obrazloženo, da je bila z novejšo sodno prakso presežena in nadgrajena pod vplivom novejših sodb SEU in odločb Ustavnega sodišča RS. Ker je slabovernost oziroma nepoštenost ravnanja v postopkovnem pogledu zajeta v zaključku o nepravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, so neutemeljene oziroma pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe toženke, da je potrebno razlikovati med tem, ali pojasnilna dolžnost zgolj ni bila ustrezno opravljena, ali pa je toženka v zvezi s tem ravnala tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

35. Ker je merilo dobre vere v postopkovnem pogledu zajeto in se presoja že v standardu pojasnilne dolžnosti in ker je posledica neustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti vzpostavitev oziroma ohranitev dejanskega neravnovesja oziroma neenakosti med pogodbenima strankama, se je sodišče prve stopnje že v sklopu presoje pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti opredelilo tudi do navedb toženke, da je ravnala v dobri veri, zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek toženke o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker zaradi zmotnosti pravnega stališča, da za nepoštenost pogoja zadošča že ugotovitev neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, sodišče ni ugotavljalo obstoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank in dobre vere toženke, pa tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh teh navedb toženke, s katerim je toženka vsebinsko sodišču prve stopnje očitala, da ji je kršilo pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Povsem pavšalen pa je očitek toženke, da v zvezi s temi navedbami predloženimi in predlaganimi dokazi sodišče prve stopnje ni opravilo vestne, skrbne ter analitične dokazne ocene, s katerim je sodišču prve stopnje očitala kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj ne navaja konkretno, na katere dokaze meri s tem očitkom, zato tega očitka pritožbeno sodišče niti ne more pritožbeno preizkusiti in je posledično tudi neutemeljen.

36. Predhodno je že bilo obrazloženo, da je merilo dobre vere objektivno, zato so pravno nepomembne pritožbene obširne navedbe toženke, s katerimi sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker v izpodbijani sodbi ni ugotovilo namerne (subjektivizirane) slabe vere toženke.

37. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 25., 27. in 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje dobre oziroma slabe vere toženke ob sklepanju obravnavane Kreditne pogodbe s tožnico in obenem posledično zavrača vsa drugačna obširno obrazložena stališča in navedbe toženke v pritožbi. Pravilno je tako sodišče prve stopnje, upoštevaje pri tem informacije, s katerimi je toženka razpolagala, njeno lastno strokovno znanje in opozorila BS, o čemer je bilo govora že predhodno, zaključilo, da je toženka v trenutku sklepanja kreditnih pogodb vedela, da se tečajno razmerju CHF/EUR lahko spremeni, da je glede na svoje znanje in izkušnje lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnih kreditov in običajno dinamika ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, da ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnikov.

Prav tako pravilno je tudi zaključilo, da je bilo od toženke utemeljeno pričakovati, da bo vse lastnosti kreditne pogodbe, ki jo je ponujala, predvsem pa tiste, ki se nanašajo na dolgoročno obveznost tožnice glede odplačila kredita, le tej tudi razkrila, da je bilo njeno informiranje nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, da bi morala biti tožnica seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, da bi morala tožnica prejeti informacije, na podlagi katerih bi bila zmožna oceniti ekonomske posledice tega pogodbenega pogoja za njene finančne obveznosti ter se zavedati, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosila, da bi ji moralo biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter povezava med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar bi lahko z natančnimi in razumljivimi merili presodila, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja, da bi bila toženka dolžna razkriti vse okoliščine, ki bi jih upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.

38. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev in dejanskih in pravnih zaključkov, da je bilo informiranje s strani toženke nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, da pojasnilne dolžnosti toženka ni opravila v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da takšno ravnanje toženke pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti in da je tako podan primer nepoštenega pogoja iz četrte alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot.

39. Takšen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje je skladen z novejšo sodno prakso. Z novejšo sodno prakso pa je skladen in s tem po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilen še nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ob prejetih informacijah, ki so bile, kot je to bilo predhodno že ugotovljeno, pomanjkljive, tožnica ni mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, kot je to navedeno v amortizacijskem načrtu in kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe, zaradi česar je bila izpolnitev njene obveznosti zato znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno uporabilo materialno pravo tudi z zaključkom, da je v tej zadevi podan tudi primer nepoštenosti pogodbenega pogoja po tretja alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot. 6

40. Za svojo odločitev, da je pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valiti nepošten tudi po tretji alineji 24. člena ZVPot, je sodišče prve stopnje navedlo povsem dovolj in povsem ustrezne razloge v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba se tako da preizkusiti tudi v tem delu, zato so neutemeljeni očitki toženke, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pavšalni in nekonkretizirani, da sodišče ne pojasni, zakaj je štelo, da tožnica ni mogla vedeti niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je takšen zaključek sodišče prve stopnje sprejelo iz razloga, ker tožnica ni prejela ustreznih informacij, da bi kaj takega lahko pričakovala. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako tudi tozadevno ni podana.

41. Pritrditi je toženki, da kreditna pogodba predstavlja aleatorno (tvegano) pogodbo, sklenitev katere ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali celo neobvladljivo. Drži tudi, da je, ker gre za tvegano pogodbo z večimi spremenljivkami (valutno tveganje, obrestno tveganje), tožnica lahko zgolj upala, da bo najeti kredit v CHF cenejši od kredita, ki bi ga najela v EUR, da pa tega ni mogla pričakovati, saj je to že glede na samo naravo aleatornosti pogodbe nemogoče. Toženka pa ob tem spregleda oziroma se očitno ne zaveda, da ravno ta aleatornost Kreditne pogodbe v CHF terja enakost informacij, s katerimi pogodbeni stranki razpolagata ob sklenitvi takšne pogodbe. Ob dejstvu, da je (povprečen) potrošnik v razmerju do banke, ki se profesionalno ukvarja s kreditiranjem, v informacijsko podrejenem položaju in da so zato njegova pričakovanja neločljivo povezana z informacijami, ki jih prejme s strani banke kot sopogodbenika, je zato še bolj pomembno in tudi nujno, da svojo pojasnilno dolžnost banka opravi korektno, pravilno. Ker v tem konkretnem primeru toženka, kar je bilo že pojasnjeno, svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, je med pogodbenima strankama obstajal informacijski razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, ki je tožnici onemogočal, da bi lahko sprejela preudarno odločitev, ali takšno tveganje sprejema ali ne, saj tožnica zaradi pomanjkljivih informacij ni bila zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Takšen informacijski razkorak pa nujno povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. To pa pomeni, da je podan tudi primer nepoštenosti pogodbenega pogoja iz tretje alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot in je drugačno stališče toženke v pritožbi, ki ga utemeljuje tudi s sklicevanjem na starejšo sodno prakso (npr. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 197/2018, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 686/2021 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 738/2019), za katero je bilo predhodno že večkrat poudarjeno, da je bila z novejšo sodno prakso nadgrajena in presežena, in v njej poudarjeno bistvo aleatornosti kreditnih pogodb, še zlasti kreditnih pogodb v tuji valuti in z njimi povezanih pričakovanj kreditojemalcev, pravno zmotno.

42. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku točke 4. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sicer povzelo najnovejšo sodno prakso tako SEU kot tudi nacionalnih sodišč in Ustavnega sodišča RS v zvezi s problematiko kreditov v švicarskih frankih in tudi v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive, saj so tipi nepoštenih (ničnih) pogodbenih pogojev, naštetih v alinejah 1. odstavka 24. člena ZVPot, določeni alternativno. Za ničnosti pogoja je torej dovolj izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu iz katerekoli alineje te določbe in ne vseh kumulativno 7 . Drugačno stališče toženke, obširno pojasnjeno in izraženo v pritožbi in njeno vztrajanje, da so tudi pogoji za nepoštenost v 1. odstavku 24. člena ZVPot navedeni kumulativno, kot je to predvideno v Direktivi in da je pri njenem prenosu v ZVPot prišlo zgolj do redakcijske napake, kar vse utemeljuje tudi s sklicevanjem na pravno mnenje dr. Damjana Možine in s poudarjanjem načela avtonomije strank iz 3. člena OZ, je v nasprotju z najnovejšo sodno prakso in pravno zmotno.

43. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, v katerih se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, da je pri pristnem deviznem kreditu svoboda potrošnika kvečjemu večja, saj lahko tujo valuto kupuje v naprej in tako ni vezan na tečaje zapadlosti anuitete oziroma lahko uporabi katerokoli valuto za odplačevanje kredita, saj je to stališče, izraženo v starejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki je bila, kot je bilo to že večkrat pojasnjeno, presežena in nadgrajena z novejšo sodno prakso pod vlivi novejših sodb SEU in Ustavnega sodišča RS.

44. V skladu s sodno prakso tako SEU kot tudi nacionalnih rednih sodišč ter v skladu s prakso Ustavnega sodišča RS in s tem pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, obrazložen v točkah 33. in 34. izpodbijane sodbe, da gre pri pogodbenemu pogoju o kreditu v tuji valuti za bistveno sestavino pogodbe, ki pogodbo opredeljuje, saj je s tem določena izpolnitev tožnice in hkrati tudi za pogodbeni pogoj, ki je podvržen presoji po 22., 23. in 24. členu ZVPot in Direktive, saj gre za pogoj, ki ga je določilo podjetje. Kot je to pravilno obrazložilo že v prvem odstavku točke 4. izpodbijane sodbe, je sodna praksa že zavzela stališče, da pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valuti, ki je vključen tudi v sporno pogodbo, predstavlja glavni pogodbeni pogoj, ki ni bil posamično dogovorjen in bi se zaradi tega samodejno izognil presoji poštenosti. Čeprav takšen pogoj tožnici ni bil vsiljen v obliki splošnih pogojev, gre za vnaprej s strani toženke pripravljeno tipsko obliko pogojev, ki zato ni posledica posamičnih pogajanj 8 . Drugačno stališče toženke v pritožbi, da tega pogodbenega pogoja ni določilo podjetje niti niso bili v obliki formularnih oziroma splošnih pogojev, ampak je bil to pogodbeni pogoj, ki je bil med strankama izrecno dogovorjen, zaradi česar tudi ne more biti podvržen presoji (ne)poštenosti po Direktivi in ZVPot, je zato pravno zmotno.

45. Že predhodno, v okviru odločanja o pritožbi glede zaključka sodišča, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, je bilo obrazloženo, da ne obstaja nasprotje v razlogih sodbe v točkah 19. in 39. obrazložitve. Res je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da toženki ni mogoče očitati, da je informacije tožnici zlonamerno prikrivala, kar bi bilo ravnanje, ki nasprotuje vestnosti in poštenju. Ta zaključek pa ni v nasprotju z zaključkom v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo toženkino nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo informiranje (ki ni bilo v skladu s profesionalno skrbnostjo) tožnice, zaključilo, da to pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, saj gre pri tem za dve različni stvari. Eno je zlonamerno prikrivanje informacij, drugo pa je nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo informiranje. Ker se zaključka ne nanašata na isto stvar, med njima ne more biti zatrjevanega nasprotja v razlogih, posledično pa tozadevno tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

46. Iz razlogov v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila ustrezno opravljena, da toženka ni ravnala v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, kar pomeni kršitev dobre vere oziroma njeno slabovernost v postopkovnem pogledu, posledično pa ravnanje v nasprotju z načelom poštenja in vestnosti. Z zapisom v oklepaju (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) je sodišče prve stopnje le še dodatno pojasnilo, da je navedeno kršitev opredelilo kot življenjski primer, ki se prilega presoji nepoštenosti pogoja po četrti alineji 1. odstavka 24.

člena ZVPot. V točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče ni zapisalo, kar mu protispisno očita toženka, da je ugotovilo, da je pogodbeni pogoj nepošten na podlagi druge alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot. Potem, ko je v točki 40. zaključilo, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi iz razloga po tretji alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot (ker je bila izpolnitev tožničine obveznosti zato, ker ob prejetih informacijah ni mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, kot je to navedeno v amortizacijskem načrtu in kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe, znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala), je namreč zapisalo le to, da ker je sodišče ugotovilo, da je bil pogodbeni pogoj, ki je določal obveznost tožnice iz dveh navedenih razlogov nepošten, je v posledici nastopila njegova ničnost (drugi odstavek 23.

člen ZVPot), da za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja sicer zadošča obstoj ene predpostavke iz 1. odstavka 24. člena ZVPot in da zato ugotavljanje obstoja morebitne nadaljnje predpostavke ni bila potrebna. Med razlogi v točki 39. in 41. izpodbijane sodbe tako ni nobenega nasprotja, iz razlogov sodbe pa tudi povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zato je neutemeljen očitek toženke v pritožbi, da so ti razlogi med seboj v nasprotju, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, ali je sodišče štelo, da je tožena stranka ravnala slaboverno oziroma v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ali ne in da ima zato sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti.

Posledično tako tudi tozadevno ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje toženka očita povsem neutemeljeno.

47. Na pritožbene navedbe toženke, da ocena potencialne nepoštenosti pogodbenega pogoja ne more in ne sme biti odvisna od zunanjih, od strank neodvisnih dogodkov, nastalih po sklenitvi pogodbe, če se na drugi strani obstoj nepoštenega pogoja presoja s sklicevanjem na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodb, da pogodbeni pogoj ne more postati nepošten za nazaj in na s temi navedbami povezano sklicevanje toženke na konkretna dogodka, t.j. ukrepa ŠCB, ki sta se zgodila v letih 2011 in 2015, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v delu, v katerem je odgovarjalo na pritožbo toženke v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, zato teh odgovorov ne bo ponavljalo, so pa vse te pritožbene navedbe toženke neutemeljene. Ni pa odveč še enkrat izpostaviti razlikovanja med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride tudi do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci (toženka) niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembno posledico na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali ali se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi takšen dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje (povzročil veliko depreciacijo domače valute v razmerju do CHF) in ravno to je bila tista informacija, s katero bi toženka morala seznaniti tožnico, pa je ni, zaradi česar je bilo njeno ravnanje v sklenitveni fazi Kreditne pogodbe nepošteno, v nasprotju z njeno profesionalno skrbnostjo.

48. Za presojo poštenosti pogoja o kreditu v tuji valuti je tako ob pravilni uporabi materialnega prava (členov od 22. do 24. ZVPot) povsem nepomembno, katero je procentualno tisto nihanje tuje valute, ki bi še bilo sprejemljivo za tožnico, zato so pravno nepomembne tiste pritožbene navedbe toženke, v katerih se sprašuje, katero nihanje, izraženo v % bi bilo sprejemljivo za materialno pravno presojo veljavnosti samega pravnega posla. Neutemeljene, ker so v nasprotju tako z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje kot tudi z materialnim pravom in tudi njenimi predhodnimi navedbami, da gre pri kreditnih pogodbah, še zlasti pri kreditnih pogodbah v tuji valuti, za aleatorne pogodbe, pa so pritožbene navedbe toženke, da v preteklosti narava samega pravnega posla kredita v tuji valuti ni bila tvegana in da je to tudi bila informacija, s katero je banka razpolagala v okviru svoje poklicne skrbnosti in predvidljivih ekonomskih posledic.

49. Ker ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, ker torej tožnici ni dala vseh potrebnih informacij, so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da so nerazumne zahteve, ki na banko prevalijo posledice sicer svobodne, razumske in informirane odločitve tožnice za najetje kredita, ki se v konkretnem primeru ni izšla v njen prid, prav tako pa tudi njene pritožbene navedbe, da bi lahko v takšnem primeru vsak potrošnik najeti kredit odplačal do konca, da bi videl, ali mu bo izbira tujega tečaja (in obrestne mere LIBOR) čez celotno dobo odplačevanja prinesla korist in bi če bi bilo temu tako, bil zadovoljen, v nasprotnem primeru pa bi (na podlagi taiste kreditne pogodbe) trdil, ta takšnega izida ni "utemeljeno pričakoval" in zahteval pretvorbo kredita v evrskega in povrnitev več plačanega zneska, oz. celo tožil na ničnost kreditne pogodbe in zahteval, da mu banka vrne "preplačilo" tj. presežek, ki ji ga je vrnil nad prejeto glavnico (čeprav navedeni znesek predstavlja tudi pogodbene obresti - odmeno, za katero se je bila toženka za odplačno obdobje pripravljena odpovedati razpolaganju s posojenim zneskom kredita).

50. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti toženke tako po četrti kot tudi po tretji alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot, kot je to bilo predhodno že pojasnjeno, ni odvisna od konkretnih dogodkov, ki so nastali po sklenitvi pogodbe in ki so vplivali na spremembo valutnega tečaja, zato so pravno nepomembne in neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženke, da bi, če bi bilo legalno in legitimno spreminjanje kreditnega razmerja glede na uresničene koristi, povsem enake zaključke lahko izpeljali tudi glede obrestne mere, kadar bi potrošnik najel kredit s spremenljivo obrestno mero.

51. Predmet presoje nepoštenosti je pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valuti, t.j. pogoj, ki se neposredno nanaša na višino tožničine obveznosti vračila kredita in ne na razlog za sklenitev kreditne pogodbe (nakup stanovanja), zato pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je ta pogodbeni pogoj nepošten tudi po tretji alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot (ker je bila izpolnitev tožničine obveznosti znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala), toženka ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na to, da je tožnica uresničila svoj cilj, ki ga je zasledovala ob sklepanju Kreditne pogodbe, t.j. nakup nepremičnine in da zato v tem smislu tudi ni mogoče govoriti o izjalovitvi pričakovanja.

52. Toženka bi se lahko in se lahko izpodbijanju takšnih in podobnih pogodb, ki so vezane na spremenljivke, pri katerih ni mogoče že ob sklepanju pogodbe predvideti točnega končnega stroška za potrošnika, izogne z ustrezno oziroma pravilno izpolnitvijo svoje pojasnilne dolžnosti, z razkritjem vseh informacij, s katerimi razpolaga v skladu s profesionalno skrbnostjo, zato pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na to, da bi lahko odločitev sodišča prve stopnje predstavljala nevarno prakso za prihodnost, za izpodbijanje vseh pogodb, vezanih na spremenljivke in s postavljenim retoričnim vprašanjem, ali se sodišče, ki je takšno odločitev sprejelo, sploh zaveda teh posledic.

53. Sodišče prve stopnje ob pravilnem razlogovanju v točki 41. izpodbijane sodbe, da za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča že obstoj ene predpostavke iz 1. odstavka 24. člena ZVPot, potem, ko je ugotovilo obstoj dveh predpostavk (po tretji in četrti alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot), obstoja ostalih dveh predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja sploh ni ugotavljalo in ugotovilo, zato so za odločitev o pritožbi toženke pravno nepomembne vse tiste njene obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na preostali predpostavki nepoštenosti pogodbenega pogoja, zato se do njih pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo.

54. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nepoštenost pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti iz razlogov po tretji in četrti alineji 1. odstavka 24. člena ZVPot, je v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 23. člena ZVPot, pravilno zaključilo, da je ta pogodbeni pogoj ničen.

55. Materialno pravno, v skladu z 88. členom OZ, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišče prve stopnje, ki ga toženka pritožbeno niti ne izpodbija konkretizirano, da Kreditna pogodba brez tega ničnega določila ne more obstati, saj ta pogodbeni pogoj opredeljuje glavno obveznost tožnice, t.j. vrnitev kredita in tako predstavlja glavni pogodbeni pogoj. Pravilno je zato odločilo, da niso izpolnjene predpostavke za le delno ničnost Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa, pač pa sta le-ta nična v celoti, zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na ničnost Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa.

O pritožbi toženke glede odločitve sodišča prve stopnje o ugoditvi kondikcijskemu zahtevku (točka II. izreka izpodbijane sodbe):

56. Odločitev sodišča prve stopnje o (delni) ugoditvi kondikcijskemu zahtevku tožnice na plačilo 33.414,14 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih plačanih anuitet kredita od dneva vložitve tožbe (t.j. od dne 3. 12. 2018) dalje do plačila, od zneskov 38.500,00 EUR in 19.182,26 EUR pa od dneva spremembe tožbe (21. 6. 2023) dalje, je pravilna tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu.

57. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je v točkah 43. in 44. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu, da ima prikrajšanec po navedeni določbi primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnici), mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, torej ne gre za takšen primer, zato toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki. Drugačno stališče toženke, izraženo v pritožbi, da je tudi v tem primeru ocena višine obogatitve postavljena na trenutek izdaje sodne odločbe, pa je po presoji pritožbenega sodišča pravno zmotno.

58. Ob dokazno podprtih in s tem pravilnih, pritožbeno pa tudi sicer neizpodbijanih, dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 44. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je kredit tožnica najela v znesku 90.000,00 CHF (kar je po referenčnem tečaju ECB na dan 25. 9. 2008 znašalo 56.785,921 EUR), da je do 14. 4. 2016 z mesečnimi anuitetami poplačala 32.517,80 EUR, dne 8. 9. 2016 pa izvedla nakazilo v višini 19.182,26 EUR in nato kredit poplačala še z novim evrskim kreditom v znesku 38.500,00 EUR, kar skupaj znese 90.200,06 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 1. odstavka 87. člena OZ, ko je zaključilo, da mora toženka tožnici povrniti preplačilo v višini 33.414,14 EUR (90.200,00 EUR-56.785,921 EUR). Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe, to je od 3. 12. 2018 dalje, od zneskov 38.500,00 EUR in 19.182,26 EUR pa šele od 21. 6. 2023 dalje, ko je spremenila tožbo.

59. Toženka je po Kreditni pogodbi tožnici dala le kredit v višini 90.000,00 CHF oziroma 56.785,921 EUR. Zneska pogodbenih obresti tožnica od nje po Kreditni pogodbi ni prejela, saj so bile pogodbene obresti dogovorjene, kar v pritožbi nenazadnje priznava tudi toženka sama, kot nadomestilo za uporabo tujega denarja, tega pa bi morala v skladu s Kreditno pogodbo toženki plačati tožnica. Ker je Kreditna pogodba nična v celoti, to pomeni, da je nična (neveljavna) tudi v delu, v katerem so bile dogovorjene pogodbene obresti, zato na tej podlagi toženka ni upravičena do plačila pogodbenih obresti, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi s sklicevanjem na odplačnost prejetega posojila in na pravičnost in zakonodajno nujnost, da se tudi v primeru ničnosti vrne, kar je bilo dano, t.j. odplačno posojilo, torej tako posojeni znesek denarja (glavnica) kot tudi nadomestilo za uporabo denarja, ki se mu je banka odpovedala (obresti).

60. Ker toženka nesporno tožnici na podlagi sporne Kreditne pogodbe ni izplačala pogodbenih obresti, ko torej tožnica na podlagi te pogodbe zneska pogodbenih obresti ni prejela, le-te že pojmovno ne morejo biti predmet vračila. Pravno zmotno je zato stališče toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87.člena OZ, ko je odločilo, da toženka ni upravičena tudi do vračila danega s koristmi za uporabo posojenega denarja vred, ker bi morali biti za takšno odločitev izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 87. člena OZ, ko bi pogodba nasprotovala temeljnim moralnim načelom in bi banka ostala brez svojih zahtevkov, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

61. Odločitev o vračilu prejetega preplačila je torej posledica ničnosti sklenjene Kreditne pogodbe v celoti. Ker ničnost pravnega posla vedno učinkuje za nazaj "ex tunc", so za odločitev v tej zadevi pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe toženke, da bo tožnica zaradi takšne odločitve sodišča v bistveno boljšem položaju, kot če bi se poslužila kreditiranja v domači valuti in da se bo s tem banki dejansko odrekla pravna narava kreditne ustanove in njene temeljne pravice, da ima za posojanje denarja pravico zaračunati pogodbene obresti. Do pogodbenih obresti bi bila toženka namreč lahko upravičena samo v primeru uveljavljanja zahtevkov iz veljavno sklenjene pogodbe, kar pa ni primer v tej zadevi, v kateri je bila ugotovljena njena neveljavnost (ničnost) v celoti (in za nazaj) in ne zgolj glede nepoštenega pogodbenega pogoja.

62. Ker je ugotovljena ničnost celotne Kreditne pogodbe in ne le nepoštenega pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti, toženka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče kondikcijskemu zahtevku tožnice ugoditi le v takšnem delu, da bi ta izravnal tečajne razlike, ki so nastale zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, ker bi se na takšen način vzpostavil položaj, kot da tega nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo.

63. Tožnica bo prejela le vračilo preplačila kredita, torej le to, kar je plačala več kot je od toženke prejela, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da bo s tem tožnica obogatena, pa tudi njene pritožbene navedbe, da tožnica z zahtevkom ni zasledovala pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bila, če ničnega pogoja ne bi bilo, da je zasledovala položaj, s katerim bi se maksimalno okoristila in da je temu v večjem delu sledilo tudi sodišče, ki jih toženka ponovno utemeljuje s svojimi trditvami, da je tožnica glavnico kredita celotno dobo odplačevanja uporabljala zastonj in da se s tem ne izravnajo zgolj tečajne razlike temveč tudi pogodbene obresti, za katere pa je pritožbeno sodišče že predhodno ugotovilo, da so neutemeljene, ker je Kreditna pogodba zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja nična v celoti, tudi v delu, v katerem so bile dogovorjene pogodbene obresti.

64. Tožnica je do plačila zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje upravičena v skladu s 193. členom OZ, saj je takrat postala toženka v zvezi z vračilom prejetega nedobroverna in posledično tudi v zamudi s povračilom, zato toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bo tožnica na takšen način s sklenitvijo sporne Kreditne pogodbe celo zaslužila.

65. Povsem pavšalne in zato neutemeljene, ker se pritožbeno ne dajo preizkusiti, pa so pritožbene navedbe toženke, da se je tožničino premoženje zaradi sporne nične Kreditne pogodbe pozitivno povečalo, ker je kupila nepremičnino, kar se ne bi zgodilo če sporna Kreditna pogodba ne bi bila sklenjena, saj tega povečanja premoženja toženka po višini ne konkretizira.

O pritožbi toženke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (točka IV. izreka izpodbijane sodbe):

66. Toženka odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

67. Pritožba toženke se tako ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanih delih (t.j. v točkah I., II. in IV. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

68. Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožnici povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1.125 točk (Tar. št. 22/1 OT), za materialne stroške 21,25 točk (2% oziroma 1% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 151,31 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 839,06 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe.

2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

3 Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku točke 4.

4 Kar z drugimi besedami pomeni, da lahko pride tudi do zelo velike depreciacije domače valute, ki ima lahko znatne posledice in vpliv na višino mesečne anuitete.

5 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

6 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 20. obrazložitve.

7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 8/2022 z dne 19. 4. 2023, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023.

8 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 8/2022 z dne 19. 4. 2023.