Appeal partially allowed; court reduced costs due to excessive time points and procedural errors.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 204,96 EUR (na 9.664 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

[JEDRO]

Neutemeljen je očitek, da po umiku dajatvenega zahtevka tožnik ni izkazal pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem zahtevku. Po drugem odstavku 181. člena ZPP se tožba za ugotovitev ničnosti pravnega razmerja lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (1) ustavilo postopek glede plačila 6.543,05 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), (2) ugotovilo, da pogodba o deviznem kreditu v CHF št. 000 z dne 28. 8. 2008 nična (II. točka izreka), (3) ugotovilo, da je tožnikova izjava o zastavi/vinkulaciji zavarovalne police z dne 28. 8. 2008 nična (III. točka izreka) in (4) odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je preširoko tolmačilo dopustnost odstopa od prekluzije. Treba je presojati vsak predloženi dokaz, njegov namen in razlog za kasnejšo predložitev, tožnik pa glede nobenega od dokazov tega ni storil. Razlog, naveden v sodbi (preobrati v sodni praksi), je preširok in izvotli namen prekluzije ter predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Primeroma izpostavlja, da pogoj nekrivde ni izpolnjen glede navedb in dokazov, predloženih v 9. pripravljalni vlogi. Ti niso postali relevantni s spremembo sodne prakse, da jih je sodišče upoštevalo, pa posredno izhaja iz 48. do 51. točke obrazložitve.

Ker sodišče številnih predloženih dokazov ni ocenilo, je dokazna ocena ostala pomanjkljivo obrazložena. Sodišče se ni opredelilo do pravnih naziranj in navedb, ampak je celotno presojo zreduciralo na nekaj pavšalnih sklicev na instančne odločbe. Navedba v 17. točki obrazložitve, da ni dolžno odgovarjati na pravno nepomembna pravna naziranja, ne zadostuje za obrazloženo utemeljitev izjeme od dolžnosti presoje vseh navedb. Ker sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti, sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče se ni opredelilo do pravnega mnenja prof. dr. A. Kreditne pogodbe v švicarskih frankih - pravni vidiki ter ekonomskega mnenja B. d. o. o. in dr. C. Krediti v švicarskih frankih. Ti mnenji sta ključni za razumevanje pravnega in ekonomskega vidika zadeve, kot ju je uveljavljala v svojih vlogah. Ker je sodišče opustilo presojo njihove dokazne vrednosti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Parcialno in arbitrarno upoštevanje relevantne pravne podlage in toženkinih navedb izhaja tudi iz ostalih razlogov sodbe. Sodišče se ni opredelilo do praktično nobenih njenih dokaznih predlogov (povzeto je le zaslišanje nekaterih prič), niti se ni opredelilo do toženkinih pravnih naziranj (npr. do mnenja prof. dr. A. in B. d. o. o.). Ne ve, ali so bili njeni argumenti slišani in zakaj niso utemeljeni. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede zastaranja zahtevka. Podani sta kršitvi iz 14. in 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava (2. odst. 1. čl. Direktive 13/93), kar izključuje uporabo Direktive. Sledeč sodbama SEU C-186/16 in C-609/19 je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med pravicami in obveznostmi strank določenih pogodbenega in je zato presoja nepoštenosti izključena. Obravnavani kredit je pristen devizni kredit in torej klasičen primer 371. čl. OZ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo preizkusiti, ali bi uporaba spornega pogoja povzročila enako obveznost, kot bi izhajala iz 371. in 372. čl. OZ. SEU je v sodbah C-364/19 in C-81/19 potrdilo, da so določbe potrošniških kreditnih pogodb, ki so primerljive spornim pogojem v tej zadevi, lahko izključene iz področja uporabe Direktive.

Ker je tožnik umaknil dajatveni zahtevek, je treba vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.

Zaključek, da pogodbeni pogoj ni bil dogovorjen posamično, ne temelji na pretehtanju njenih argumentov. Presojo je treba opraviti ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Tožnik ni zatrjeval, da se toženka o določbah kreditne pogodbe ni bila pripravljena pogajati. Imel je realno možnost, da se pogaja o vseh elementih pogodbe. Prosto je izbral kredit v tuji valuti, ker je bil po njeni presoji ugodnejši od evrskega kredita in je bilo to zanj pomembnejše od prevzetega tveganja.

Zmotna je ugotovitev, da je tožnik potrošnik. Že iz navedb, povzetih v 24. točki obrazložitve, izhaja, da se je tožnik sprenevedal in spreminjal navedbe z razlogom, da bi se prikazal kot potrošnik. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb in dokazov, da je kredit vzel z namenom opravljanja prevozniške dejavnosti.

Vsebinska stališča iz odločbe US RS Up-14/21 niso relevantna, ker presegajo pristojnost Ustavnega sodišča. Odločba ne terja spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse VS RS. Odločitev je osredotočena na kršitev pravice do izjave in ne podaja stališč o vsebini razmerja. V delu, v katerem je Ustavno sodišče poseglo v dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje, njegova odločitev ne more imeti učinkov, ki bi segali prek konkretne zadeve.

Presoja o jasnosti in razumljivosti spornega pogodbenega pogoja (36. do 47. tč. obrazložitve) je pomanjkljiva in zmotna. Sodišče prve stopnje je na podlagi enakih dejstev v prvem sojenju ugotovilo, da pogodba ni nična. Iz sodbe Andriciuc izhaja zahteva po informacijah, na podlagi katerih bo potrošnik zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogoja za njegove finančne obveznosti. Pri presoji je treba upoštevati vse informacije, ki jih je imel potrošnik na razpolago; način podaje informacij ni določen. Izpolnjene so bile vse zahteve iz Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, ki tudi sicer ne morejo veljati za nazaj. Če iz sodbe izhaja zahteva po določeni obliki pojasnila, je tako stališče materialnopravno zmotno. Glede na to, da lahko zgolj ugiba o argumentih sodišča, je podana tudi kršitev 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče ni podalo razlogov, zaradi katerih tožnikovo izpovedbo ocenjuje kot verodostojno kljub dejstvu, da ni skladna z izpovedbami ostalih zaslišanih kreditojemalcev. Poleg tega je v nasprotju z razlogi o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, podanimi v 46. točki. Ker so razlogi v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izpovedb prič A. A. in B. B. Priči sta skladno izpovedali, da so strankam vedno ponudili kredit v EUR in v CHF, pojasnili tečajno in obrestno tveganje, se pogovarjali o tem, da stranke prejemajo dohodke v drugi valuti, in da se to lahko spremeni.

Toženka jim ni dajala zagotovil glede gibanja tečaja, ampak jih je opozarjala na možnost neomejenega gibanja. Priči sta potrdili, da ni preferirala nobenega od ponujenih kreditov. Pomanjkljiva in pristranska je ocena izpovedb prič C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F. Njihove izpovedbe niso bile skladne; potrdile so, da so članice Združenja G. in da so tudi same vložile tožbo zoper njo. Tudi iz teh razlogov je podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče v presoji ni upoštevalo, da kredit v CHF ni bistveno drugačen od kredita v EUR; razlika je le v tem, da so vrednosti anuitete in glavnice izražene v CHF; da je tožnik pred tem plačo prejemal v italijanskih lirah, torej v drugi valuti, kot je kril življenjske stroške; da je imel možnost skleniti kreditno pogodbo v EUR; da je kredit v CHF sklenil zaradi lastne ugodnosti - nižje obrestne mere.

Zavajajoča je ugotovitev, da so se tožnikove obveznosti povečale za 26 %. Spregledalo je, da je bil predmet pogodbe znesek v CHF, da so se CHF vrednosti odplačevale že več let in da - medtem ko je bila anuiteta v prvem letu 644,96 EUR - kasnejše anuitete niso presegle 600 CHF; da je bila glavnica na dan 30. 6. 2015 za 36.593,82 CHF nižja od prejete (v višini 48.591 CHF); da je tožnik do 1. 2. 2015, ko je bil sklenjen dogovor o moratoriju, plačal 45.329,46 CHF, ob obveznosti plačevanja prvotne anuitete pa bi skupni znesek anuitet dotlej znašal za 4.331,56 CHF več (kar predstavlja njegovo korist).

V prikazu obveznosti, izračunanih v EUR, sodišče ni upoštevalo, - da tožnik v drugi polovici 2009 in v začetku 2010 zaradi nižje referenčne obrestne mere plačeval nižjo anuiteto od prvotne v višini 411,06 EUR, - da so bile tudi v ostalem obdobju anuitete znatno nižje od prvotnih 644,96 EUR (anuiteta, zapadla 31. 1. 2015, je znašala 569,34 EUR, ob nespremenjeni referenčni obrestni meri pa bi znašala 626,42 EUR), in - da je bila anuiteta v povprečju višja le za 36,72 EUR mesečno, kar je znatno manj od ugotovljenega v sodbi. Iz navedenih razlogov je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

čl. ZPP. Iz podanih navedb izhaja, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila.

Glede na to, da se je obrestno tveganje uresničilo v korist stranke in je bil skupni učinek za tožnika v primerjavi z vrednostmi ob najemu kredita bistveno ugodnejši, je neutemeljena tudi ugotovitev, da naj bi bila vsa tveganja pri tožniku.

Ugotovitve v 48. do 51. točki obrazložitve so splošne in ne temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Ni navedeno, s katerimi informacijami je toženka ob sklepanju pogodbe razpolagala. Podani sta kršitvi iz 14. in 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Poleg tega se zaradi nenapovedljivosti dogodkov, ki so privedli do tega spora, ni mogla zavedati konkretnih valutnih nihanj med CHF in EUR. Tožniku je predala vse informacije, s katerimi je razpolagala. Poleg tega od banke ni mogoče pričakovati, da bo pogodbo oblikovala tako, da bo potrošnika obvarovala pred slehernim tveganjem in plačilno nesposobnostjo. To je v nasprotju z aleatorno naravo razmerja. Njena naloga tudi ni zamejiti neomejenega valutnega tveganja. Sledeč sodbi VS RS II Ips 8/2022 le ni smela prikriti informacij, ki bi se jih ob sklenitvi pogodbe lahko zavedala, pa bi lahko med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank. V sodbi ni ugotovljeno, da je zamolčala katero od pomembnih okoliščin. Podana pojasnila so tožniku omogočala, da se je moral zavedati, da lahko v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na razmerje in imel pomembne finančne posledice. Poleg tega po stališčih SEU presoja nepoštenosti ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi o nepreglednosti pogodbenega pogoja. Sodišče je prezrlo izjavi H. H. in I. I., da je valutno tveganje nepredvidljivo in nenapovedljivo.

Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič J. J., I. I., K. K., L. L., M. M. in N. N. so pavšalni in nenatančni in predstavljajo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

VS RS se je v sodbi II Ips 8/2022 oprlo na sodbo SEU C-609/19, ki obravnava občutno kompleksnejši produkt od deviznega kredita v CHF. Ob periodičnih prilagoditvah sicer fiksne obrestne mere novemu tečaju se je podaljševala ročnost kredita, zaradi česar kreditojemalci niso vedeli, kdaj bodo odplačali kredit, zaradi fiksnih anuitet pa niso mogli zaznati vpliva menjalnega tečaja na svoje obveznosti. Te okoliščine VS RS ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo razlogov v 71. točki obrazložitve navedene sodbe SEU, iz katerih izhaja, da je kredit v CHF bistveno drugačen. Vse obveznosti kreditojemalca so namreč določene v CHF, tam pa je bilo kot bistveno prepoznano dejstvo, da se zaradi nihanj paritete med valutama obračuna in plačila povečuje znesek mesečnih obrokov in podaljšuje odplačilna doba. Na nekritično sklicevanje VS RS na sodno prakso SEU opozarjata tudi prof. dr. D. in prof. dr. E. v mnenju o pravnih dimenzijah spremembe sodne prakse. V sodbi Paribas ni stališča, da mora banka potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Navedeno je le, da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti z informacijami, ki temeljijo na domnevi o stabilnosti paritete med obračunsko in plačilno valuto ves čas trajanja pogodbe, in da to veljati zlasti, ko ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Obvestitev o ekonomskih okoliščinah torej ni absolutna, ampak je nujna le v primerih, ko so informacije temeljile na domnevi o stabilnosti tečaja, v zadevi II Ips 49/2022 pa takega zagotovila ni bilo.

Sklicevanje na ustaljeno sodno prakso lahko povzroči kršitev ustavnih procesnih jamstev. Nujna je primerjava dejanskih okoliščin primerov. Ne sme se spregledati, da je ob sklenitvi pogodbe veljavni Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) kot obvezno sestavino pogodbe zahteval le navedbo tuje valute in vrste tečaja za izračun obveznosti ter opozorilo, da se predvideni zneski plačil ob spremembi menjalnega tečaja lahko spremenijo. Širjenje pojasnilne dolžnosti ob poznavanju kasnejših dogodkov ne sme biti pravno upoštevno in pomeni očitno kršitev pravne varnosti. Enako velja za stališče US RS, ki ji retroaktivno nalaga številne dodatne obveznosti glede dolžnega pojasnila. Tudi dr. F. v pravnem mnenju pojasni, da sodišča nacionalnih predpisov niso dolžna razlagati contra legem in kršiti prepoved retroaktivnosti. Retroaktivna razlaga je dopustna le ob predpostavkah iz 155. čl. Ustave. Tudi po mnenju prof. dr. D. in prof. dr. E. je retroaktivna uporaba nove sodne prakse dopustna le, če je stranka v času, ko je ravnala in povzročila pravne učinke, lahko razumno predvidela, kakšne bodo zahteve spremenjene sodne prakse. Pred petnajstimi leti banke niso mogle predvideti, da bo sodna praksa zahtevala tako strogo izvedbo pojasnilne dolžnosti. Kriterij razumnega pričakovanja ni podan. Glede na to, da sta dva pregleda Banke Slovenije v relevantnem obdobju pokazala, da spoštuje njene usmeritve in priporočila, ni mogoče govoriti niti o pomanjkanju toženkine profesionalne skrbnosti.

V okviru presoje znatnega neravnotežja je relevantna primerjava pravnega položaja potrošnika po pogodbi in po nacionalnem pravu. Tožnik ni bil postavljen v slabši položaj.

Zmotna je ugotovitev, da v zvezi z umaknjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški. O dajatvenem zahtevku se je opredelila v odgovoru na tožbo ter v prvi in deveti pripravljalni vlogi. V svojih vlogah je večkrat odgovarjala na več tožnikovih vlog hkrati, tako da ji ni mogoče očitati neutemeljenega podajanja navedb. Zmotna je ugotovitev, da je privolila v umik. Vztrajala je pri zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Nevzdržno je stališče, da tožnik ne nosi stroškovne posledice neutemeljenega zahtevka.

Nekatere postavke so neupravičeno priznane, in sicer tožnik je za sestavo tožbe priglasil 400 in ne 600 točk; 2o točk za dopis z dne 4. 10. 2016, s katerim toženka ni bila seznanjena; 300 točk in 250 točk za pregled prepisa zvočnega posnetka, za kar ni podlage v Odvetniški tarifi; 200 točk za tožnikov dopis z dne 25. 1. 2017, s katerim toženka ni bila seznanjena; 50 točk za trajanje naroka z dne 5. 4. 2017, čeprav je bil narok krajši od ene ure; 50 točk za vlogo z dne 13. 9. 2022, s katero toženka ni bila seznanjena. Sodišče ni vzelo v ozir hiperprodukcije tožnikovih vlog, v katerih je ponavljala navedbe in dokazne predloge, ne da bi odgovorila na toženkine navedbe, na kar je sama opozorila v šesti in sedmi pripravljalni vlogi. Znaten del stroškov zato ni bil potreben.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 28. 8. 2008 za posojilo v višini 48.591 CHF z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 96 mesecev. Na podlagi pogodbe je tožnik prejel 28.796,78 EUR. Z aneksom h kreditni pogodbi sta se stranki dogovorili o novi glavnici 11.997,18 CHF in novi višini anuitete ter začasni prekinitvi odplačevanja.

6. Odločitev o ničnosti pogodbe in zastave zavarovalne police temelji na ugotovitvah in stališčih,

- da je bil kredit namenjen za dokončanje hiše ter rešitev stanovanjskega vprašanja zase in za sina in ima zato tožnik položaj potrošnika,

- da je bil znesek posojila nakazan in odplačevan v EUR,

- da je kreditna pogodba v tuji valuti dopustna,

- da je glede na negotovost o veljavnosti pogodbe podan tožnikov pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe, tožniku pa bo z ugoditvijo zahtevku odprta pot do povračilnih zahtevkov,

- da neustrezno izvedeno pojasnilo pri kreditnih pogodbah v tuji valuti praviloma pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja; kršeno je načelo vestnosti in poštenja, ki je po 4. al. 1. odst. 24. čl. ZVPot ničnostni razlog,

- da bi moralo pojasnilo vključevati informacije, ki bi tožniku omogočale oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, se pravi razumevanje dejanskega tveganja, ki mu bo izpostavljen, in informacije o tem, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva v državi, v kateri živi,

- da se od banke kot profesionalne institucije pričakuje, da se zaveda dolgoročne možnosti nastopa dogodkov, ki močno pretresejo valutni trg, in da opozori na dejansko razsežnost tveganja spremembe vrednosti domače valute,

- da toženka ni niti zatrjevala, da je tožniku povedala, kako bi na višino anuitete vplival zelo velik padec vrednosti evra, da je kreditojemalce opozorila na možnost majhnega nihanja tečaja, ne pa tudi na posledice velikega znižanja vrednosti domače valute in na ekonomske okoliščine, ki lahko vplivajo na tečajna nihanja, in da se tožnik na podlagi takega pojasnila ni mogel zavedati, da je prevzel zelo visoko tveganje (33. do 45. točka obrazložitve).

7. Odločitev o ničnosti kreditne pogodbe in izjave o vinkulaciji zavarovalne police temelji na presoji, - da je po 24. čl. ZVPot pogodbeni pogoj nepošten, (1) če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja, - da je nepošten pogodbeni pogoj ničen (23. čl. ZVPot), - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila, skladnega z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, - da je sporni pogodbeni pogoj osrednja sestavina pogodbe in ima zato za posledico ničnost celotne pogodbe.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi zmotne uporabe pravil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o časovnem vidiku podajanja navedb in predlaganja dokazov ni utemeljen. Zmotna uporaba teh pravil (določenih v 286. in 286.a členu ZPP) pomeni bistveno kršitev določb postopka, če bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Da lahko sodišče preizkusi obstoj kršitve, je pritožnik dolžan navesti, katero dejstvo ali dokaz, na katerem temelji sodba, je bilo navedeno ali predlagano prepozno. Le tista dejstva in dokazi, na katerih temelji odločitev, imajo lahko vpliv na njeno pravilnost in zakonitost. O pravilnosti splošnega stališča v sodbi, ki ga pritožnica ni povezala s konkretnimi navedbami, se zaradi neizkazane bistvenosti za pravilnost in zakonitost sodbe pritožbeno sodišče ne izreka. V ostalem pa očitek ni utemeljen. Konkretno opredeljene dokazne listine (prispevki, članki, izjave) je sodišče resda povzelo med dokazi, ki jih je prebralo v dokaznem postopku, vendar pa pritožnica ni izkazala, da bi odločitev temeljila na njih. V 48. do 51. točki obrazložitve je sodišče podalo materialnopravno gledišče o potrebnem obsegu pojasnila in dejanske ugotovitve o pojasnilu, podanem v obravnavani zadevi. Iz njih ni mogoče sklepati o implicitni uporabi domnevno prepozno predloženih listin.

9. Neutemeljeni so očitki bistvenih kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Zatrjevana nasprotja v razlogih sodbe in navedbe o pomanjkljivostih v dokazni oceni ne utemeljujejo te kršitve.

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršitev je podana, če so pomanjkljivosti, naštete v navedeni določbi, take, da onemogočajo preizkus sodbe. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti. Pritožbeno nestrinjanje s temi razlogi ne utemeljuje uveljavljene bistvene kršitve določb postopka.

11. Neutemeljeni so tudi očitki bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Pravica do izjave, katere kršitev je sankcionirana v navedeni določbi, vključuje tudi pravico do obrazložene sodne odločbe. Sledeč stališču ustavnosodne presoje je sodišče dolžno slišati stranko in se zato opredeliti do bistvenih strankinih navedb. Stranka ima pravico, da dobi uvid v razloge za odločitev. 1 V obrazložitvi je zato treba odgovoriti na konkretne, pomembne in ustrezne argumente in obravnavati vse razloge, ki so ključni za izid postopka, tako da stranka dobi nedvoumen in prepričljiv odgovor, zakaj njeni argumenti niso bili sprejeti. Pri tem ni potreben odgovor na vsak posamezen argument. Zadostuje, da odgovor nanje izhaja iz sodne odločbe kot celote. Da sodišče lahko izpolni svoje dolžnosti, pa morajo stranke svoje zahteve navesti na jasen, nedvoumen in razumno strukturiran način.

12. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena v letu 2015. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek. Med pritožbenim postopkom je bila sprejeta sodba SEU v zadevi C-186/16, ki je pomembno začrtala pravni in posledično dejanski okvir odločanja (tudi) v tem postopku. Pritožbeno sodišče je prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Med drugim sojenjem je SEU sprejelo stališča o pomenu relevantnih določb Direktive 93/13, 2 ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU). 3 Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče 4 in Vrhovno sodišče. 5

13. Pravdni stranki sta se v postopku odzivali na te odločitve in svoja stališča o pravnih vidikih zadeve predstavili v devetih oziroma desetih večinoma zelo obsežnih pripravljalnih vlogah. V njih sta podrobno analizirali stališča nasprotne stranke in podajali mnoge argumente. Toženka je v podporo stališčem predložila mnenja strokovnjakov na več deset straneh. Očitek, da se obrazložitev omejuje na nekaj pavšalnih sklicev na instančne odločbe, ni utemeljen. V izpodbijani sodbi je jasno predstavljeno pravno pravilo in podani ključni argumenti, pomembni za njegovo oblikovanje. Ni pa bila naloga sodišča, da se v sodbi izreče o vseh in vsakem od teh argumentov. S tega vidika očitek kršitve pravice do izjave ni utemeljen.

14. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, namenjeno preizkusu pravilnosti in zakonitosti odločbe, je stranka, ki se ne z njo ne strinja, dolžna podati konkretne razloge za nestrinjanje. Pritožbeno sodišče zato odgovarja le na navedbe, v katerih pritožnica izpostavlja posamezna svoja stališča, na katera naj bi ne bilo odgovorjeno ali je odgovor po njenem mnenju napačen.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nerelevantnosti vsebinskih stališč iz odločbe US RS Up-14/21. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZustS). Sodišča zavezujejo tudi njihovi razlogi. 6 Utemeljeno je sicer pritožbeno stališče, da je pri presoji, v kolikšni meri je sodišče vezano na odločitev US RS, treba ugotoviti, ali je stališče US RS sploh uporabljivo v zadevi, ki jo ima pred seboj, vendar pa posebnosti, ki jih navaja pritožba (pavšalno sklicevanje na prakso VS RS; opustitev zaslišanja priče, prisotne ob sklepanju pogodbe), niso relevantne. Ustavno sodišče je podalo stališče o tem, katere informacije z vidika dolžnega pojasnila banke niso zadostne, o tem pa se je izreklo tako v okviru predstavitve razumevanja stališč SEU kot tudi v okviru razlage ustavno zagotovljene svobode ravnanja.

16. Predložena pravna in ekonomska mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot del toženkinih navedb, s katerimi je utemeljevala (predvsem) svoja pravna stališča. V pritožbi ni konkretno navedeno, katero stališče ali zapis je pomembno za odločitev.

17. Neutemeljen je očitek, da po umiku dajatvenega zahtevka tožnik ni izkazal pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem zahtevku. Po 2. odst. 181. čl. ZPP se tožba za ugotovitev ničnosti pravnega razmerja lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

18. Sodišče je obstoj pravnega interesa utemeljilo z ugotovitvami, - da je zaradi negotovosti o obstoju pravnega razmerja (veljavnosti kreditne pogodbe) tožnikov pravni položaj negotov, - da tožnik nima na razpolago drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj, - da mu uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti odpira možnost za uveljavljanje povračilnih zahtevkov, - da je bilo zaradi spreminjajoče se sodne prakse nejasno, ali so tovrstne pogodbe nične, je smiselno zagovarjati stališče, da povračilni zahtevki nastanejo šele z ugotovitvijo o ničnosti posla. O pravnem interesu po umiku dajatvenega zahtevka se je torej sodišče izreklo, pravilnosti ugotovitev pa pritožba ne izpodbija, niti ne gre za kršitev, ki bi jo pritožbeno sodišče presojalo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka, da je tožnik v pogodbi nastopal kot potrošnik. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve ocenilo izvedene dokaze in ovrednotilo nedoslednosti v tožnikovih navedbah. Katerih toženkinih dokazov, predlaganih za dokazovanje namena kredita, sodišče ni izvedlo, pritožnica ni navedla, niti iz procesnega gradiva ni razvidno. Razlogi sodišča so prepričljivi. Z golo oceno o tožnikovem sprenevedanju pritožba ne vzbudi dvoma o njeni pravilnosti.

20. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da pogodbeni pogoj ni bil dogovorjen posamično. Trditev, da tožnik ni zatrjeval, da o vsebini spornega pogodbenega pogoja ni bilo pogajanj, ne drži. Prosta izbira med kreditnimi opcijami ne zadostuje za zaključek o nedopustnosti presoje njegove poštenosti. Ključno je, da je bistveni (sporni) del pogodbe tipski in enostransko pripravljen s strani tožene banke. O možnostih pogajanja je mogoče govoriti šele, ko je kreditojemalec seznanjen z bistvenimi učinki teh pogojev. Če mu toženka ni podala ustreznih pojasnil, mu enakovreden pogajalski položaj ni bil dan.

21. Neutemeljeno je stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. čl. OZ. Po 2. odst. 1. čl. Direktive 13/93 ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že VS RS v sklepu II Ips 37/2023 (z dne 20. 3. 2024), se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni. 7 Poleg tega izjema iz 2. odst. 1. čl. Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

22. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitve, da tožnik s toženkine strani ob sklenitvi pogodbe ni prejel pojasnil, na podlagi katerih bi se mogel zavedati, da je prevzel zelo visoko tveganje. Iz razlogov jasno izhaja, - da mora biti informacije take kvalitete, da je kreditojemalec zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbe za njegov finančni položaj, - da morajo vsebovati vsaj pojasnilo, kako bi na obroke in končno ceno kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer, - da ni pomemben način informiranja, ampak njegova vsebina in - da je pri tem treba izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Nedvoumno je podano stališče, da oblika informacij ni odločilna. Da katere od prejetih informacij sodišče ni upoštevalo, pritožnica ni navedla.

23. Neutemeljeni so tudi očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni. Sodišče je zaslišalo tožnika in več oseb, ki so pri toženki sklenile podobno kreditno pogodbo, ter bančno uslužbenko, ki je sodelovala pri sklenitvi pogodbe s tožnikom in toženkino regijsko prodajno vodjo. Ocena o verodostojnosti tožnikove izpovedbe ni ostala prazna. Ključno je, da toženka ni niti zatrjevala, da bi tožniku pojasnila, kako bi na mesečne obveznosti vplival zelo velik padec vrednosti evra v razmerju do švicarskega franka, niti nista o takem pojasnilu izpovedali priči. Izpovedbe prič - kreditojemalcev so v dokazni oceni postranskega pomena. Razlike v njihovih izpovedbah zato na pravilnost ugotovitve o nezadostnem pojasnilu ne morejo vplivati. Glede na to, da je bila sodba, izdana v prvem sojenju, prav zaradi zmotne presoje o ustreznosti danega pojasnila razveljavljena, pritožbeno sklicevanje nanjo ne more imeti teže.

24. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo, da so se tožnikove obveznosti povečale za 26 % in da bi bilo potrebno ovrednotenje tega podatki v povezavi z drugimi podatki. S temi navedbami ne vzbudi dvoma o pravilnosti ugotovitve, da ima odločitev za kredit v tuji valuti za kreditojemalca lahko tudi katastrofalne posledice (46. točka obrazložitve) (in mu jih je zato banka dolžna predstaviti). Kot je pojasnilo že tudi VS RS, kredit v tuji valuti "v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti". Ali se bo pogodba izkazala za odlično ali pogubno odločitev ali za nekaj vmes, je odvisno od nenapovedljivih dogodkov. Poleg tega ima za kreditojemalca lahko daljnosežne (usodne) posledice že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero. V teh lastnostih je - nasprotno kot trdi pritožba - kredit v CHF bistveno drugačen od kredita v domači valuti.

25. Neutemeljeni so tudi pomisleki o pravilnosti stališča, da je od tožene banke kot profesionalne institucije mogoče pričakovati, da pozna prej navedene značilnosti kreditne pogodbe v tuji valuti. Sodišče ji ni pripisalo dolžnega vedenja o konkretnem gibanju tečaja valutnega para CHF in EUR, niti da kreditojemalca obvaruje pred slehernim tveganjem in plačilno nesposobnostjo. Pripisalo ji je le, da je ob izvrševanju profesionalne skrbnosti mogla vedeti, da se ta tečaj - sploh med dolgoročnim pogodbenim razmerjem - lahko spremeni in da te spremembe lahko znatno vplivajo na mesečne obveznosti in končno ceno kredita. Nič manj ne izhaja iz sodbe VS RS II Ips 8/2022. V 70. točki obrazložitve te sodbe je izrecno navedeno: "Ne glede na to pa je nevzdržno stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja." Izjavi H. H. in I. I. o nenapovedljivosti in nepredvidljivosti valutnega tveganja prejšnje ugotovitve ne omajeta.

26. Neutemeljen je očitek o pavšalnosti razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič J. J., I. I., K. K., L. L., M. M. in N. N. Sodišče prve stopnje je navedlo, da izvedba teh dokazov ob podanem materialnopravnem stališču ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Z drugimi besedami povedano: dokazi niso predlagani za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Tak razlog je dopusten. Ne gre za nedopustno vnaprejšnjo oceno vrednosti dokaza. Da bi bili predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev, pa pritožba ne uveljavlja.

27. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bil v zadevi SEU C-609/19 predmet obravnave kredit z nekoliko drugačnimi značilnostmi od obravnavanega, vendar pa to ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da toženka tožniku ni podala potrebnih pojasnil. Razlog zanje je potencialno znatna razsežnost predmeta pogodbe (kot je bila predstavljena zgoraj). Ker odločitev ne temelji na ugotovitvi, da banka potrošnika ni obvestila o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje tečajev, ni pomembno, ali ta zahteva izhaja iz sodb SEU ali ne.

28. Očitki o nedopustni retroaktivni uporabi nove sodne prakse niso utemeljeni. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje se je sodna praksa še oblikovala. Glede na to, da pritožnica ne uveljavlja, da z odločitvami VS RS ali US RS ni bila seznanjena, ni izkazano, da se o pomembnih dejanskih in pravnih vidikih spora ni imela možnosti izreči.

29. Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o nedopustnem retroaktivnem širjenju njenih obveznosti. Kot je VS RS že pojasnilo, so bile določbe ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. 8 Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita v CHF zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. V sodni praksi opredeljena vsebina dolžnega pojasnila tako ni nekaj, kar bi bilo določeno za nazaj, ampak je skladna s standardom vestnega in poštenega ravnanja banke, ki ravna s profesionalno skrbnostjo. Tako tudi ne gre za primer retroaktivne razlage zakona contra legem (kar predstavlja tudi mejo lojalne razlage prava EU). Pregledi s strani Banke Slovenije ne dokazujejo, da je banka ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo.

30. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da preglednost pogodbenega pogoja ni predpostavka za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, ampak sestavni del presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja.

31. Očitki glede stroškov postopka so delno utemeljeni: tožnik je za tožbo priglasil 400 točk (in ne 600 točk); narok dne 5. 4. 2017 je trajal manj kot uro, zato ni utemeljeno priznanje 50 točk za trajanje, daljše od ene ure; z vlogo z dne 13. 9. 2022 se je tožnik odzval na poziv sodišča glede nadaljevanja postopka, a gre za kratek dopis, za katerega je utemeljeno ovrednotenje v višini 20 točk (in ne 50 točk)(4. točka tar. št. 39). Ostali pomisleki niso utemeljeni. Z dopisom z dne 4. 10. 2016 je tožnik po razpisu naroka prosil za vročitev odgovora na tožbo, z dopisom z dne 25. 1. 2017 pa je podal predlog glede zaslišanja prič. Stroška sta bila potrebna. Pregled prepisa zvočnega posnetka je pravilno ovrednoten na podlagi 2. točke tar. št. 39. Pritrditi je toženki, da je tožnik (podobno pa tudi toženka) vložil mnogo obsežnih vlog, s katerimi sta se sproti odzivala na nove argumente ali nove odločitve sodišč, a je za zaključek, da katera od vlog ni bila potrebna za postopek, pritožbeni očitek premalo konkretiziran. Neutemeljeno je bilo torej priznanih 280 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in DDV znaša 204,96 EUR. V tem znesku so bili stroški priznani neutemeljeno.

32. Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkini pritožb delno ugodilo in znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožniku, znižalo za 204,96 EUR (3. točka 365. čl. ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

33. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP). Ti znašajo 653,31 EUR (875 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (17,5 točk), 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

1 US RS U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-148/10 z dne 12. 5. 2011

2 Poleg sodb SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 ( Aziz ), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 ( Kásler in Káslerné Rábai ), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 ( Andriciuc ), C-51/17 z dne 20. 9. 2018 ( OTP Bank Nyrt. , OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt. ) gre še za sodbe C-609/19 z dne 10. 6. 2021 ( BNP Paribas Personal Finance SA proti VE ), C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 ( VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA, in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA ), in C-405/21 z dne 13. 10. 2022 ( FV proti Novi kreditni banki Maribor ).

3 Več o pomenu načela lojalne razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

4 Glej odločbe US RS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

5 Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

6 Prim. odločbo US RS Up-544/11, Up-545/11 z dne 7. 6. 2012, 11. točka obrazložitve: "Prav tako je Ustavno sodišče v več svojih odločitvah opozorilo, da ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca (ki v primeru nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča krši načela pravne države iz 2. člena in načelo delitve oblasti iz tretjega odstavka 3. člena Ustave), temveč tudi sodišča. Zato so sodišča pri svojih postopkih in v odločitvah dolžna ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče, ter morajo v primeru, če se z njimi ne strinjajo, to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti."

7 Več glej 9. do 27. točko obrazložitve navedenega sklepa.

8 Glej sodbi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21., 22. in 29. točka obrazložitve, in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16. do 18. točka obrazložitve.