Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep III Cp 1295/2024 ECLI:SI:VSLJ:2024:III.CP.1295.2024 AI generated

Appeal allowed; first instance court violated right to be heard by deciding on return to previous status without a hearing.

Case Number VSL Sklep III Cp 1295/2024
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Allowed / Granted

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appeal, quashing the first-instance decision and remanding the case for a new proceeding. The plaintiff argued that the defendant's request to return the case to a previous stage was decided without a hearing, violating their right to be heard. The court ruled that because the facts relied upon were not generally known, a hearing was mandatory, and the failure to hold one constituted a fundamental procedural violation.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 120. člen (2. odstavek); 339. člen (2. odstavek, 8. točka); 365. člen (3. točka): When a request to return a case to a previous stage is based on facts not generally known, the court must hold a hearing; deciding ex parte violates the right to be heard and requires remand.

Keywords

AI generated
right to be heard return to previous status procedural violation mandatory hearing contradictory proceedings remand for new trial fundamental procedural defect

Cited Legislation

AI generated
120. člen (2. odstavek) Zakona o pravdnem postopku
339. člen (2. odstavek, 8. točka) Zakona o pravdnem postopku
365. člen (3. točka) Zakona o pravdnem postopku
163. člen (6. odstavek) Zakona o pravdnem postopku
165. člen (tretji odstavek) Zakona o pravdnem postopku

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni sprejelo odločitve o ugoditvi predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, tožniku pa pred sprejemom izpodbijane odločite tudi ni vročilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na kar v pritožbi izrecno opozarja, je kršilo njegovo pravico do izjave glede upravičenosti razloga, ki ga za zamudo navaja toženka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu toženke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da bi sodišče moralo zagotoviti kontradiktornost postopka in mu dati možnost, da se opredeli do toženkinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tega ni storilo, mu je bila kršena pravica do izjave v postopku. Poleg tega ni jasno, v katero fazo se vrača postopek, saj iz izreka sklepa to ne izhaja. Izpostavlja še, da iz pisemske ovojnice ni razvidno, da je bil v njej ravno odgovor na tožbo, ki naj bi bil poslan na napačen naslov sodišča. Tudi ni dokazila, da naj bi bil v pisemski ovojnici prav tisti odgovor na tožbo, ki ga prilaga toženka. Že v sami vlogi je napačen naslov Okrožnega sodišča v Ljubljani in torej ne gre za vlogo, ki bi bila naslovljena pravilno, a dana v ovojnico z napačnim naslovom. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo označuje kot nerealistično tožnikovo namigovanje glede vprašanja dejanske vsebine pravočasno poslane pošiljke. Pritožbi prilaga posnetek zaslona, iz katerega izhajajo lastnosti datoteke "skena" odgovora na tožbo, ki je bila ustvarjena na dan vložitve odgovora na pošto. Nobenega dvoma ni, da je bil odgovor na tožbo poslan na napačen naslov pristojnega sodišča. Pojasnjuje, da na konkretno pisemsko ovojnico s prozornim okencem ni mogoče ročno napisati naslovnika in naslova, temveč je ta enak tistemu v pisanju. Poudarja, da se je pooblaščencu toženke pripetila skrajno atipična napaka, ki ni bila posledica napačne presoje vprašanja glede pristojnosti sodišča, saj je naslovnik v sami vlogi pravilno naveden. V zvezi z izrekom sklepa navaja, da sodišča v izreku niso dolžna napisati, v katero fazo se vrača postopek, saj je to mogoče razbrati iz obrazložitve sklepa. Tudi v primeru, če gre šteti, da je sodišče prekršilo določbe postopka, ko je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, ne da bi ga pred tem predložilo v izjavo tožniku, navedena kršitev skladno s sodno prakso ni bistvena. Glede na uveljavljene razloge bi namreč v vsakem primeru prišlo do enake odločitve. Predlaga zavrnitev pritožbe in pridržanje stroškovne odločitve do končne odločitve v predmetni zadevi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženka, ki jo zastopa odvetniška družba, v predmetni pravdni spis vložila odgovor na tožbo šele skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. V tem se je kot na upravičen vzrok za zamudo roka za odgovor na tožbo sklicevala na svojo očitno pomoto. Pojasnila je, da je odgovor na tožbo sicer vložila pravočasno in ga naslovila na pristojno sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani), vendar je pri tem navedla napačen naslov (Miklošičeva 12, Ljubljana), zaradi česar se ji je pošiljka vrnila s pripisom "prejemnik neznan". V vlogi in na kuverti sta bila navedena enako sodišče in enak naslov.

6. Sodišče prve stopnje je kot glavni razlog za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedlo, da se zatrjevana očitna pomota lahko pripeti tudi odvetniku kot kvalificiranemu vlagatelju, zato je treba šteti, da toženka predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz upravičenega vzroka. Zavzelo je tudi stališče, da odgovor na tožbo ni bil vložen pravočasno, saj v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz desetega odstavka 112. člena ZPP. Toženka namreč odgovora na tožbo ni poslala na nepristojno sodišče, pač pa na sodišče na naslovu, ki ni pravi naslov sodišča, zato je bila poštna pošiljka vrnjena pošiljatelju. Odgovor na tožbo tako ni prišel na pristojno sodišče z nepristojnega sodišča, temveč ga je na pristojno sodišče po poteku roka poslala toženka.

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi mu sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa moralo dati možnost opredelitve do toženkinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Kontradiktornost postopka mora biti zagotovljena tudi v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zato sodišče o predlogu praviloma odloča po opravljenem naroku, na katerem morata imeti obe stranki možnost sodelovanja oz. pravico do izjave. Iz vsebine določbe drugega odstavka 120. člena ZPP je razvidno, da je narok obligatoren razen 1) če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, ali 2) če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga. V obravnavani zadevi sodišče ni sprejelo odločitve o ugoditvi predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, ampak je toženkine navedbe presojalo izven naroka, ne da bi tožnik imel možnost, da se o njih izjavi 1 , je kršilo njegovo pravico do izjave oziroma (enakega) obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, po opravljenem naroku in upoštevaje navedbe obeh pravdnih strank ponovno presoditi utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma upravičenost vzroka za zamudo roka za vložitev odgovora na pritožbo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena in šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Tožniku pred sprejemom izpodbijane odločitve sodišče tudi ni vročilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak mu je bil ta vročen šele hkrati z izpodbijanim sklepom, na kar tožnik v pritožbi izrecno opozarja.