Appeal against detention extension dismissed; court upheld necessity based on organized crime involvement and recidivism risk.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Povsem življenjsko in utemeljeno je sklepanje, da obdolženec pri očitno organiziranem prevozu nezakonitih migrantov ne bi sodeloval brez obljubljene nagrade, saj nenazadnje tudi iz zavarovane komunikacije na njegovem mobilnem telefonu izhaja, da ni bil pripravljen opraviti prevoza, če ni imel zagotovila, da bo prevoz plačan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, in sicer za 1 mesec, tj. do vključno 15. 1. 2024 do 19.05 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je bistveno vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz še nepravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, vseh dokazov na katerih slednji sloni in dokazov, pridobljenih tekom preiskave. Te dokaze in njihovo vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve (na straneh 3 do 7) izpodbijanega sklepa, nato pa na straneh 7 do 9 tudi obrazložilo zakaj je izkazano, da je obdolženec dejanje izvršil v okviru delovanja v hudodelski združbi.

6. Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec 15. 11. 2023 ob 18.55 uri v osebnem vozilu prevažal 5 tujcev, ki pri sebi niso imeli dokumentov, da so štirje bili v kabini vozila, eden pa v prtljažnem prostoru, vendar meni, da zgolj ta dejstva ne utemeljujejo, da je obdolženec s prevozom tujcev storil kaznivo dejanje, saj po mnenju zagovornika ni izkazano, da je obdolženec del hudodelske združbe, oz. da je bil prevoz, ki ga je opravil obdolženec, del te organizirane poti in da je obdolženec dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi.

7. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Utemeljen sum, da je obdolženec deloval v okviru hudodelske združbe, izhaja iz izpovedb zaslišanih tujcev B. B., C. C. in Č. Č. (ti so izpovedovali o vodiču, ki je bil Afganistanec, in jih je vodil skozi gozd ter jih nazadnje napotil v avtomobil, ki ga je vozil obdolženec, pri čemer je ta vodič odločil, da bo poleg njih, ki so državljani Turčije, potoval Afganistanec, ki ga od prej niso poznali, da voznik (obdolženec) ni odločal o tem, kdo bo šel v njegov avto in da voznik iz vozila sploh ni izstopil) ter podatkov zavarovanih na mobilnem telefonu, ki je bil zasežen obdolžencu (iz katerih je razvidna izmenjava sporočil med obdolžencem, ki je uporabljal vzdevek "D. D." ter neznanima osebama z vzdevkoma "E. E." in "F. F.", iz vsebine teh sporočil, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 20. odstavku 7. točke obrazložitve, pa izhaja komunikacija v zvezi z organiziranim prevozom prebežnikov v države EU za plačilo, pa tudi fotografije zapisnika PP Karlovac, Izpostava Vojnić, iz katere je razvidno, da je obdolženi 28. 9. 2023 ob 01.20 uri v kraju ... v vozilu Mini One švicarskih registrskih tablic, prevažal 6 državljanov Turčije, za katere se sumi, da so nezakoniti migranti in fotografije plačilnega naloga PP Koper z dne 24. 10. 2023, ki je bil obdolžencu izdan zaradi prekrška po 145. členu Zakona o tujcih, kot tudi drugih fotografij - posnetkov zaslona, na katerih so razvidne lokacije, kjer naj bi prišlo do prevzema oz. izpustitve tujcev iz vozila, pa tudi video posnetka, ki prikazuje izstopanje migrantov iz vozila).

8. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer svoj zaključek o tem, zakaj in na podlagi česa šteje, da je obdolženec deloval v okviru hudodelske združbe, prepričljivo in obsežno obrazložilo v odstavkih 21 do 26 v 7. točki obrazložitve, kjer je poudarilo, da je kljub temu, da pot afganistanskega državljana ni bila enaka kot pot turških državljanov in da predhodno niso potovali skupaj, na skupni točki na točno neugotovljenem kraju na Hrvaškem, za vse za nadaljnji prevoz posredoval isti vodič in jim odkazal prevoz z vozilom, ki ga je vozil obdolženec, da je obdolženec vse te tujce sprejel v avto brez, da bi iz vozila sploh izstopil, in da tudi enkratna vplačila višjega zneska kažejo na kompleksnost logističnih pogojev. Deli izpovedb afganistanskega državljana G. G., ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik (da se je na poti izgubil, ob cesti srečal več drugih ljudi, jih prosil za prevoz, da so mu to dovolili in ga vzeli s seboj, čeprav je te ljudi srečal prvič) nikakor ne negirajo sklep senata, niti ni mogoče na podlagi teh izpovedb šteti, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s sabo v nasprotju oz. v nasprotju z doslej pridobljenimi dokazi in je tako pritožbeni očitek o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen. Za presojo o delovanju o okviru organizirane hudodelske združbe namreč ni bistvenega pomena, na kakšen način naj bi eden izmed tujcev (ki je tudi sicer izpovedoval o tem, da je za svojo pot iskal pomoč različnih tihotapcev ljudi in za to tudi plačal), prišel v stik z ostalimi tujci, ki jih je obdolženec prevažal, temveč je odločilna okoliščina, da so vsi tujci v vozilo, ki ga je vozil obdolženec, vstopili po navodilu vodiča in da obdolženec ni v ničemer odločal o tem, kdo bo v vozilo vstopil, saj niti ni izstopil iz vozila, se je pa očitno nahajal z vozilom na prav določenem mestu v posledici vnaprejšnjega dogovora.

9. Za sam obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja pa tudi ni bistvenega pomena, da nobeden od zaslišanih tujcev ni izpovedal, da naj bi obdolženemu kaj plačal v zvezi s prevozom, da pa tudi iz preostalih dokazov ne izhaja, da bi obdolženec prejel ali da mu je bila obljubljena kakšna denarna nagrada za opravljen prevoz. Povsem življenjsko in utemeljeno je sklepanje, da obdolženec pri očitno organiziranem prevozu nezakonitih migrantov ne bi sodeloval brez obljubljene nagrade, saj nenazadnje tudi iz zavarovane komunikacije na njegovem mobilnem telefonu izhaja, da ni bil pripravljen opraviti prevoza, če ni imel zagotovila, da bo prevoz plačan.

10. Čeprav je obdolženec v svojem zagovoru očitano mu kaznivo dejanje zanikal in trdil, da je tujce srečal naključno, da se ni imel namena okoristiti in da je le želel pomagati ljudem, je sodišče prve stopnje glede na do sedaj pridobljene dokaze pravilno ocenilo, da obdolženec tujcev nikakor ni prevažal po naključju ali ne vedoč, da gre za ilegalne prebežnike brez ustreznih dovoljenj za vstop ali bivanje v R Sloveniji, je tudi po oceni pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni izvršil in se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornika, da utemeljen sum ni podan.

11. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornika, da ni izkazan priporni razlog begosumnosti. O tej je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ugotovitev, da je obdolženec tujec, državljan Kosova in ima edino prebivališče prijavljeno v Švici, da ga na Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina in se utemeljeno sklepa, da se je na ozemlju Slovenije nahajal zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja, da je izrazito mobilen, saj je 28. 9. 2023 bil obravnavan s strani PP Karlovac, Izpostava Vojnić, v zvezi s kaznivim dejanjem protizakonitega vstopa, gibanja in bivanja v R Hrvaški po Kazenskem zakoniku R Hrvaške, dne 24. 10. 2023 pa obravnavan s strani varnostnih organov Italije, ki so ga izročili slovenskim varnostnim organom, da je za očitano mu kaznivo dejanje zagrožena visoka zaporna kazen od 3 do 15 let zapora, kar je motiv za poizkus izogniti se kazenskemu postopku, in da naj bi bil član hudodelske združbe, zaradi česar bi ob njegovi izpustitvi na prostost obstajal interes njegove zaščite, da se prepreči razkritje ostalih članov te združbe. Ob vsem navedenem pritožbeno izpostavljene okoliščine, da ima obdolženec stalno prebivališče v Švici, ki je središče njegovih socialnih povezav in življenjskih interesov, da naj bi po lastnih trditvah imel tudi večino sorodnikov v državah EU, s Kosovom pa nobenih realnih vezi, ne omajejo zaključka sodišča prve stopnje o izkazani begosumnosti. Samo dejstvo, da naj bi obdolženec dejansko prebival v Švici, ki bi ga v primeru izmikanja kazenskemu postopku nedvomno izročila Sloveniji, ob vsem navedenem ne nudi zadostne garancije za nemoten potek kazenskega postopka zoper obdolženca.

12. Zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, utemeljilo tako z objektivnimi, kot tudi subjektivnimi okoliščinami.

13. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da senat pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti povzema predvsem očitke, da naj bi obdolženi aktivno deloval pri ilegalnih prevozih migrantov, da je izkustveno pričakovati, da bi za opravljen prevoz dobil plačilo in da so bile okoliščine prevoza tujcev takšne, da so bile nevarne zdravju in življenju ljudi, povzema kazen za obdolžencu očitano kaznivo dejanje in okoliščino, da naj bi obdolženec bil član organizirane hudodelske združbe. Sodišče prve stopnje je namreč poleg vseh teh objektivnih okoliščin, navedlo tudi subjektivne okoliščine, saj je na 12. strani izpodbijanega sklepa navedlo, da je glede na način izvršitve, izpostaviti veliko mero obdolženčeve vztrajnosti, trdne odločnosti in predrznosti pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ter da se obdolženec dobro zaveda tveganja, da je pri tem lahko vsak čas s strani policije zaloten, kar pa ga od tega ne odvrne, in da je kljub trditvam o opravljanju lastne dejavnosti v Švici, ki naj bi mu prinašala ustrezne dohodke, očitno pripravljen sodelovati pri izvrševanju nezakonitih dejavnosti zaradi ustvarjanja hitrega in dobrega zaslužka.

O tem je sklepalo na podlagi ugotovitev, da je bil obdolženec že 28. 9. 2023 s strani policije obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v R Hrvaški, da je 24. 10. 2023 bil obravnavan tudi s strani italijanskih varnostnih organov, ki so v njegovem vozilu našli dva potna lista prav tako državljanov Turčije, katera sta istega dne bila prijeta pri nezakonitem bivanju v notranjosti Italije, da iz podatkov na mobilnem telefonu na ravni utemeljenega suma izhaja, da obdolženec z neznano osebo komunicira o prevozih nezakonitih migrantov, o primernosti vozil za takšne prevoze in celo o zapornih kazni za primer prijetja, da je obdolženec celo snemal, kako se iz vozila v nočnem času izkrcajo tujci, da potuje po Sloveniji po potrebi, da je očitno v samo dejavnost sprovajanja ilegalnih migrantov močno vpet in da je skladno s tem tudi z namenom zaščite samega sebe izbrisal podatke z mobilnega telefona, ki pa so jih tehniki uspeli obnoviti.

Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da pripravljenost prevažanja prebežnikov v prtljažniku, s tem pa izpostavljanje nevarnosti, vse z namenom pridobitve hitrega in dobrega zaslužka, kaže na obdolženčevo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda oziroma na njegovo osebnost in negativne vedenjske lastnosti. Tako več kot očitno ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pripor odredilo zgolj na podlagi teže obravnavanega kaznivega dejanja, saj slednje ni edina okoliščina, na katero je sodišče oprlo svoje zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti.

14. Pritožbeno izpostavljena dejstva, da obdolženi ni bil predhodno kaznovan za kazniva dejanja, da je zaposlen oziroma ima svoje podjetje, ob vsem zgoraj navedenem ne utemeljujejo drugačnega sklepanja o obstoju ponovitvene nevarnosti. Četudi obdolženec dejansko opravlja dejavnost samostojnega podjetnika in s tem ustvarja dohodke, mu očitno ti ne zadoščajo in je utemeljeno sklepati, da naj bi dohodke ustvarjal (tudi) z izvrševanjem kaznivih dejanj.

15. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve tudi jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo tudi zaključek, da je pripor pri obdolžencu še vedno neogibno potreben, nujen in sorazmeren v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode. Zagovornik te zaključke izpodbija zgolj s kritiko odločitve zakonodajalca, da za tovrstno kaznivo dejanje (zaradi preventivnih učinkov) predpiše zaporno kazen od 3 do 15 let zapora, kar dejanje prevažanja migrantov po državi izenačuje z veliko hujšimi kaznivimi dejanji kot so financiranje terorizma v hudodelski združbi, posilstvom na grozovit način, spravljanjem mladoletne osebe v suženjsko razmerje. Četudi bi bila ta kritika utemeljena, to ne more privesti do drugačne presoje o nujnosti, neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora ali o obstoju katerega od ostalih pogojev za odreditev oz. podaljšanje pripora. Sodišče je namreč na zakon vezano in pri ocenjevanju pogojev za odreditev oz. podaljšanje pripora mora upoštevati predpisano kazen. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem poudariti tudi, da se obdolženec v priporu nahaja od 15. 11. 2023 in da vse odtlej procesna dejanja potekajo tekoče in brez nepotrebnih zastojev.

16. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

17. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.