Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on service fees and procedural admissions under ZPP. Appeal rejected due to lack of substantive grounds.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Pritožnica se sklicuje na ugovorno trditev, da naj bi tožeča stranka svoje storitve zaračunala previsoko, ta pa je tudi po stališču višjega sodišča nesubstancirana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala in zato pravilno uporabilo 214. člen ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

"I. Tožena stranka mora tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati 1.798,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od zneska 440,00 EUR od 16. 5. 2023 dalje;

- od zneska 440,00 EUR od 16. 6. 2023 dalje;

- od zneska 478,00 EUR od 16. 7. 2023 dalje; in

- od zneska 440,00 EUR od 16. 8. 2023 dalje do plačila.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 344,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka."

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP pravočasno pritožila tožena stranka in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta sklenili tri najemne pogodbe za najem nastanitvenih enot na ..., in sicer dne 29. 10. 2020, 14. 11. 2022 ter 12. 6. 2023. Plačilo najemnine je bilo dogovorjeno za tekoči mesec na podlagi računa do 15. dne v tekočem mesecu, in sicer od novembra 2022 dalje 220,00 EUR po osebi. Tožeča stranka je toženi stranki zaračunala tudi stroške popravila pralnega stroja (19,00 EUR z DDV na posameznega delavca) v juliju 2023. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta po navedenih pogodbah v vtoževanem obdobju (maj - avgust 2023) v sobi bivala po dva delavca tožene stranke, zato je zaključilo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo glavnice po vtoževanih računih, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala povsem relevantne navedbe. Pritožnica se sklicuje na ugovorno trditev, da naj bi tožeča stranka svoje storitve zaračunala previsoko, ta pa je tudi po stališču višjega sodišča nesubstancirana. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala in zato pravilno uporabilo tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteje za priznana (razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke). Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prim. prvi odstavek 214. člena ZPP), zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi teh trditev tožene stranke zaslišati njenega zakonitega zastopnika. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je zato neutemeljen.

9. Iz istega razloga so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da so trditve tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi zadostovale, da so dejstva v postopku sporna. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da tožena stranka na dopolnitev tožbe (v kateri je tožeča stranka konkretizirala svojo terjatev tako po temelju kot po višini) ni odgovorila, iz procesnega gradiva pa izhaja, da ji je bila pravilno vročena in je bila na to, da mora navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, tudi opozorjena. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala oziroma jih je priznala (prim. prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP, glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe o trditvenem in dokaznem bremenu tožene stranke).

10. V zvezi z obrazložitvijo v 14. točki izpodbijane sodbe pritožnica ni podala nobenega pritožbenega razloga, saj trdi le, da so navedbe sodišča preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeni razlog je namreč naveden, kadar so navedeni razmisleki, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna. Po potrebi mora seveda navesti pritožnik še dejstva in dokaze v podporo svojih razmislekov. Na povsem splošno mnenje pritožnice zato ni mogoče niti odgovoriti.

11. Višje sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanih III. in V. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožeči stranki 250 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), pa 5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Toliko ji mora tožena stranka plačati v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).