Administrative court dismisses appeal against rejection of free legal aid due to lack of merit and improper organ jurisdiction.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Toženka z izpodbijano odločbo ni odločala o pritožbi zoper odločbo Su 539/2023. Presojala je, ali tožnik v svoji prošnji za BPP navaja take razloge zoper to odločbo, da zadeve ni mogoče šteti za očitno nerazumno in ima zato tožnik z njo verjetne izglede za uspeh. Presodila je, da uveljavljani razlogi niso taki, saj se upoštevaje ustaljeno sodno prakso pri izločitvi sodnika upoštevajo drugi razlogi od tistega, ki ga je zatrjeval tožnik. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi tej presoji nasprotoval, ampak ugovarja zgolj temu, da organ za odločanje o pritožbi ni pristojen, kar pa ne drži.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča št. Su 539/2023 z dne 15. 11. 2023, s katerim je podpredsednica sodišča zavrnila zahtevo za izločitev višjega sodnika A. A. iz sojenja v zadevi I U 1245/2023.

2. V obrazložitvi toženka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne in izjemne BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo pritožbe zoper navedeni sklep. Navaja, da mora organ tudi v primeru nujne BPP presoditi, ali prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in da je tožnik svojo prošnjo utemeljil s tem, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je pritožba dovoljena, pritožbo pa tudi Ustava zagotavlja vsakomur. Zato je zatrjeval, da je s tem njegova prošnja utemeljena oziroma ni v očitnem sorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Znano naj bi bilo, da izločevani sodnik prosilcu od uveljavitve BPP do danes še ni izdal nepristranske pravilne in s tem zakonite sodbe.

3. Toženka zavrača stališče, da ZBPP omogoča avtomatično uresničevanje pravice do sodnega varstva, saj jo omogoča le ob izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev, torej tudi objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Za dodelitev BPP tako po presoji organa ne zadostuje zgolj to, da je zoper odločitev dopustna pritožba in da je odločitev, zoper katero želi prosilec vložiti pritožbo, zanj neugodna. Nadalje ocenjuje, da tožnik sploh ni zatrjeval okoliščin, ki se po sodni praksi upoštevajo pri presoji, ali je podana sodnikova pristranskost, tj. obstoja osebnih okoliščin, kot so prijateljstvo, daljno sorodstvo in podobno, ampak je uveljavljal nestrinjanje z negativno odločitvijo v drugih postopkih. Glede na to je presodila, da tožnik ni izkazal pogojev po 24. členu ZBPP.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper odločbo vlaga tožbo. V njej navaja, da vlaga tožbo, ker so mu kratene pravice iz 25. člena Ustave, saj je iz napadene odločbe razvidno, da je o pravici do pritožbe zoper sklep Su 539/2003 z dne 15. 11. 2003 protizakonito odločilo Upravno sodišče, ki po zakonu za to ni pristojno. Sodišče naj z zaslišanjem tožnika in predsednika Vrhovnega sodišča ugotovi, kdo je pristojen odločati o pritožbi zoper odločitev sodišča Su 539/2003 z dne 15. 11. 2023. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi ter mu za vložitev pritožbe zoper zgoraj navedeni sklep dodeli brezplačnega odvetnika.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

6. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvalo, naj utemelji svoj interes za tožbo, saj je bila medtem zadeva I U 1245/2023 pravnomočno rešena, prav tako pa je rok za pritožbo zoper odločbo Su 539/2023 15. 11. 2023 iztekel, tako da je zadeva pravnomočna.

7. Tožnik je po prejetem pozivu sodišča v vlogi z dne 5. 2. 2024 sporočil, da spreminja tožbo tako, da na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 zahteva, da sodišče ugotovi, da sta mu bili z izpodbijano odločbo krateni ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Zahteva torej, da sodišče ugotovi nezakonitost odločbe Bpp 249/2023 z dne 5. 12. 2023.

8. Tožba ni neutemeljena.

9. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

10. Glede na navedeno zakonsko določbo se sodišče strinja s toženko, da ZBPP prosilcu ne zagotavlja BPP za vložitev vsake pritožbe, ampak mora prosilec tudi za BPP za vložitev tega pravnega sredstva izkazati, da zadeva ni očitno nerazuma in ima v zadevi verjetne izglede za uspeh.

11. Okvir sodne presoje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drug odstavek 2. člena ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog, tožnik postavi s tožbenimi navedbami. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča Upravno sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Navedeno pomeni, da tožnik z navedbami o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih na eni strani in s formalnim predlogom za odločitev na drugi strani določi obseg sodne kontrole konkretnega upravnega akta. 1

12. Razlog, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi zoper izpodbijani akt je, da je o zadevi, tj. o pritožbi odločil organ, ki za odločanje o pritožbi ni pristojen.

13. Sodišče ugotavlja, da toženka z izpodbijano odločbo ni odločala o pritožbi zoper odločbo Su 539/2023. Zoper ta sklep namreč pritožba ni bila niti vložena. Presojala je, ali tožnik v svoji prošnji za BPP navaja take razloge zoper to odločbo, da zadeve ni mogoče šteti za očitno nerazumno in ima zato tožnik z njo verjetne izglede za uspeh. Presodila je, da uveljavljani razlogi niso taki, saj se upoštevaje ustaljeno sodno prakso pri izločitvi sodnika upoštevajo drugi razlogi od tistega, ki ga je zatrjeval tožnik.

14. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi tej presoji nasprotoval, ampak ugovarja zgolj temu, da organ za odločanje o pritožbi ni pristojen, kar pa, kot je sodišče že obrazložilo, ne drži.

15. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Tožnik je predlagal izvedbo obravnave, na kateri naj bi sodišče zaslišalo tožnika in predsednika Vrhovnega sodišča o tem, kdo je pristojen za reševanje pritožbe, na obravnavi pa naj bi se ugotavljalo tudi, da pred odvzemom poslovne sposobnosti ni vlagal očitno nerazumnih vlog, ampak je bil od leta 1995 dalje zaradi vsesplošnega nasilništva države procesno in pravdno nesposoben in brez denarja za odvetnika. Sodišče je kljub temu odločilo brez glavne obravnave, ker v tej zadevi dejansko stanje ni sporno, ampak je sporno zgolj pravno vprašanje, tj. ali je toženka kot nepristojni organ odločala o pritožbi zoper sklep Su 539/2023.

17. Obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje. 2 Obravnava tudi ni bila potrebna za ugotavljanje, ali naj bi bila tožniku poslovna sposobnost odvzeta neupravičeno, saj to ni predmet tega upravnega spora.

18. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 295/2016, X Ips 298/2016, I Up 16/2017.

2 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.