Court dismisses late amendment request and reduces life sentence for murder conviction under Slovenian Criminal Procedure Code.

I. Vloga "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 se zavrže kot prepozna.

II. Ob delni ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- določena kazen za obravnavano kaznivo dejanje zniža na

26 (šestindvajset) let zapora;

- izrečena enotna kazen, upoštevaje kot določeno le kazen 1 (eno) leto zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno 16. 8. 2021, pa se zniža na

29 (devetindvajset) let zapora.

III. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.

Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.

Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu določilo kazen sedemindvajset let zapora. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 mu je ob upoštevanju: (a) kazni zapora po tej sodbi; (b) kazni šest mesecev zapora v zadevi (I K, VII Kp, I Ips, II Kr, VII Kp) 19373/2017; (c) kazni dve leti in pet mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 z dne 22. 11. 2021; ter (d) kazni eno leto in štiri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020, pravnomočni 16. 8. 2021, izreklo enotno kazen trideset let zapora. V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 31. 7. 2021 od 15.31 ure dalje ter čas pripora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 od 6. 3. 2019 do 31. 7. 2021. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba oškodovanca s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po 73. členu KZ-1 je obtoženemu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in sicer mu je odvzelo puško ADC 290 cal. 223 REM, označeno s KT št. 33, pripadajoča nabojnika in naboje, označene s KT št. 35 in 36, naboj, označen s KT št. 37, ter prazen tulec naboja, označen s KT št. 34. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno (dne 5. 2. 2024) pritožil obtoženčev zagovornik, odvetnik B. B., kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh obtožb, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor bi pritožbeno sodišče odločilo, da je obtoženec kriv, je pritožnik predlagal, da spremeni pravno opredelitev kaznivega dejanja v povzročitev smrti iz malomarnosti in obtoženca kaznuje po 118. členu KZ-1. Kolikor bi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo v delu, da je obtoženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1, pa je pritožnik predlagal, da spremeni odločbo o kazenski sankciji, in sicer tako, da se obtožencu "izreče" (prav: določi) kazen petnajst let zapora in izreče enotna kazen osemnajst let zapora.

3. Dne 1. 3. 2024, tj. po izteku pritožbenega roka, je zagovornik vložil še vlogo "dopolnitev pritožbenih navedb" (red. št. 1019) s prilogami (B45 - B48).

4. Pritožba zoper sodbo, ki jo je vložil odvetnik C. C., je bila zavržena kot nedovoljena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 9850/2015-1027 z dne 6. 3. 2024, pravnomočnim v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Kp 9850/2015-1042 z dne 28. 5. 2024.

5. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika, odvetnika B. B., je odgovoril okrožni državni tožilec Č. Ȍ. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Predlagal je, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker je zagovornik v pritožbi podal zahtevo za pisno obvestilo o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (red. št. 1043), seje pa so se udeležili vsi obveščeni, z izjemo obtoženca.

7. Obtoženec je po prvotno izraženi nameri, da se seje želi udeležiti (list. št. 2434 in 2442), ter po tem, ko je višje sodišče navkljub kadrovskim težavam ZPMZKZ Celje zagotovilo spremstvo za pristop na sejo (list. št. 2443), na dan seje izjavil, da se seje ne želi udeležiti (list. št. 2430), v zvezi s čimer je zavod višjemu sodišču posredoval tudi obtoženčevo lastnoročno podpisano izjavo (list. št. 2431). Na seji navzoč zagovornik je sodišču enako pojasnil, da mu je obtoženec zjutraj sporočil, da se pritožbene seje ne želi udeležiti. Po izrecnem soglasju tako zagovornika kot predstavnikov državnega tožilstva, da se pritožbena seja opravi v nenavzočnosti obtoženca, je senat na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP odločil, da se seja opravi v odsotnosti obtoženca, ki je bil o seji pravilno obveščen.

8. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Vloga "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 je prepozna.

K pritožbi zoper sodbo (točki II in III izreka te odločbe):

9. Sodišče prve stopnje je z izvedbo vseh potrebnih dokazov popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je tako v analitičnih kot sinteznih vidikih tehtna in prepričljiva ter zadostno in razumno obrazložena. Na ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče ustrezno apliciralo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa ni zagrešilo. Razlogom sodbe (razen delno pri utemeljitvi odločbe o kazenski sankciji, kot bo pojasnjeno) pritožbeno sodišče pritrjuje, se jim pridružuje in se, kolikor nosilni argumentaciji sodišča prve stopnje ni dodati česa bistvenega, nanje tudi sklicuje.

10. Z navedbami, da se obtoženi tekom celotnega postopka nikakor ni mogel znebiti občutka, da je bil senat že vnaprej odločen, da je obtoženec očitanega kaznivega dejanja kriv, pritožnik ne uveljavlja nobenega od pritožbenih razlogov, zato višje sodišče na takšne navedbe ne odgovarja. Enako velja za pritožbena izvajanja o nenavadnosti dejstva, da so se po aferi "odrezana roka" postopki zoper obtoženca začeli vrstiti "kot po tekočem traku", pred tem pa ga je celo družina pokojne D. D. normalno sprejela in so vsi celotno zadevo dojemali kot tragično nesrečo.

11. Višje sodišče ne presoja dogajanja v fazi predkazenskega postopka, kolikor iz te faze ne bi izhajal kateri od pritožbenih razlogov, in se ne izreka glede okoliščine, da je bila zahteva za preiskavo v tej zadevi vložena dobra štiri leta po kritičnem dogodku. Predmet pritožbenega postopka je le presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane sodbe, ki tudi po zaključku pritožbenega sodišča zanesljivo sporoča, da je obtožencu izvršitev očitanega kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 dokazana tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Niti višje sodišče, kot bo obrazloženo, ne sprejema pritožbene teze, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj da je kvečjemu ravnal malomarno in neskrbno.

Glede izločitve članov senata

12. Iz procesnega stanja stvari izhaja, da je obtoženčev tedanji zagovornik na glavni obravnavi 1. 2. 2023 želel pri članih senata preveriti, ali so si ogledali TV oddajo ..., ki je bila prvič objavljena dne ... Navajal je, da naj bi v tej oddaji pooblaščenec staršev oškodovanke in vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju razpravljala o dokazu, ki je bil v pričujočem kazenskem postopku iz spisa izločen kot nezakonit. S postavljanjem vprašanj članom senata, ali so se s temi informacijami seznanili, je želel zagovornik preveriti, ali utegne to vplivati na njihovo sposobnost nepristransko soditi v tem postopku. Na glavni obravnavi navzoča državni tožilec in pooblaščenec oškodovancev sta zanikala, da bi se v problematizirani TV oddaji razpravljalo o konkretni vsebini dokazov, ki so bili tudi fizično izločeni iz sodnega spisa, 1 zato njihova vsebina ni in ne more biti dostopna nikomur.

13. Sodišče prve stopnje z glavno obravnavo ni nadaljevalo in je narok preložilo na 20. 2. 2023. Na tem naroku je sprejelo sklep, da se postavljanje vprašanj članom senata v zvezi z gledanjem oddaje Preverjeno zavrne, pri čemer je svojo odločitev v bistvenem utemeljilo z razlogi, ki so sedaj navedeni v točki 4 izpodbijane sodbe. Po obrazložitvi sklepa je zagovornik na zapisnik navajal, da se je že dne 1. 2. 2023 vendarle seznanil z dejstvom, da je sodnica porotnica E. E. TV oddajo spremljala, kar naj bi zagovorniku povedala pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023. Zato naj bi bil vsaj pri njej podan izločitveni razlog, tj. bodisi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP bodisi po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, saj se član senata z nezakonitim dokazom lahko seznani tudi prek medijev, zlasti če o njem ni bilo objektivno poročano. Å lo naj bi za "posnetek, ki ga je napravila oškodovanka le nekaj mesecev pred svojo smrtjo; posnetek je nastal zato, ker se je oškodovanka obtoženca bala, ker naj bi bila prestrašena, pa je ta posnetek celo prenesla z mobilnega telefona na računalnik". Posledično je zagovornik podal zahtevo za izločitev članice senata (E. E.). Državni tožilec je vztrajal, da v TV oddaji o vsebini izločenega dokaza ni bilo govora; dejstvo, da je neki dokaz bil izločen, pa izhaja že iz samega spisa. Zagovornik je odgovoril, da se je v oddaji tudi komentiralo in povzemalo vsebino posnetka ter njegovo "dokazno vrednost".

14. Sodnica porotnica E. E. je na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP podala izjavo, da pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023 z zagovornikom ni razpravljala o vsebini TV oddaje niti komentirala njegovega vprašanja, ali je to oddajo gledala. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se zahteva za njeno izločitev na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrže, ker da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka. Poleg zgoraj že nakazane utemeljitve je navedlo še, da zagovornik zahteve za izločitev sodnice porotnice ni podal takoj, ko je izvedel za razlog, ki bi lahko bil predmet izločitve (pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023), temveč šele na naroku 20. 2. 2023.

15. Prvenstveno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da v konkretnem procesnem položaju že pojmovno ne more iti za razpravo o (relativnem) izključitvenem razlogu, uzakonjenem v 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. ZKP namreč določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju (sic!) o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah zakona izločiti iz spisa (83. člen ZKP), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Procesni zakon torej izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP veže na seznanitev z nedovoljenim dokazom v postopku, ne pa tudi izven njega, kot primeroma v medijih. Zato je na načelni ravni zahtevo za izločitev v predmetni zadevi treba presojati skozi merila t. i. odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, tj. skozi (ne)obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika (porotnika). Zrcalno izvajanj pritožbe glede izpostavljenega vprašanja ni moč presojati v luči absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kvečjemu v optiki relativne bistvene kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar niti ta kršitev ni podana.

16. Da je sodnik (porotnik) nepristranski, se domneva; pričakovanje, da si sodnik svoje prepričanje o zadevi ustvari (zgolj) na podlagi podatkov spisa in izvedene glavne obravnave, pa je razumno. Merila, po katerih se presoja nepristranskost sodnika, so v (ustavno)sodni praksi ustaljena, vsebujejo pa tako objektivne kot subjektivne prvine nepristranskosti. 2 Sodnik (porotnik) mora biti izločen, če so podane takšne okoliščine, ko bi vsak razumen človek sklepal, da obtoženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Procesni subjekt, ki zahteva izločitev sodnika, je dolžan substancirano navesti konkret(izira)ne okoliščine, ki razumno vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, njegova zahteva pa mora biti tudi pravočasno podana, sicer je subjekt v tej smeri prekludiran. ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika (porotnika) takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitev sodnika (porotnika) med glavno obravnavo iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je možna, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave (če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan). Pogoj za vsebinsko presojo odklonitvenega razloga je pravočasno uveljavljanje. Stranka mora v zahtevi navesti tudi okoliščine, zaradi katerih meni, da obstaja zakonska podlaga za izločitev (peti odstavek 41. člena ZKP). Jasno je, da mora biti zahteva za izločitev še toliko temeljiteje vsebinsko obrazložena, če gre za, kot v tej zadevi, uveljavljanje odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Stranka (s trditvenim bremenom) mora za izločitveni razlog navesti tudi dokaze. 3

17. Procesna sankcija za ravnanje (tudi) v nasprotju z drugim in petim odstavkom 41. člena ZKP je uzakonjena v petem odstavku 42. člena ZKP. Po tej določbi sme senat, ki postopa v zadevi, zavreči zahtevo za izločitev sodnika (porotnika); enaka sankcija je predvidena tudi za očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev, podano z namenom zavlačevanja postopka. Predmet pričujočega pritožbenega postopka je izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, ki je prav na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo zahtevo za izločitev sodnice porotnice E. E. Ker gre, kot že obrazloženo, za uveljavljanje izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je pritožbena izvajanja treba presoditi v smeri zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

18. Sodišču prve stopnje gre sicer pritrditi pri oceni, da iz okoliščine, če se v neki TV oddaji govori o konkretnem medijsko zanimivem primeru, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem. Vendar je obramba v tem postopku vendarle nakazala, da naj bi se v problematizirani TV oddaji ... razpravljalo o vsebini izločenega dokaza, kar ni povsem identično vprašanju zgolj medijskega poročanja o poteku tega kazenskega postopka. Odločilno za tehtno zavrženje zahteve za izločitev sodnice porotnice E. E. na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča (prvič) dejstvo, da zahteva za izločitev ni bila dana pravočasno (v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZKP), in (drugič) dejstvo, da zahteva niti ni bila zadostno substancirana (v nasprotju s petim odstavkom 41. člena ZKP). K prvi okoliščini je ugotoviti, da je zagovornik na naroku 20. 2. 2023 sam navajal, da naj bi se že pred narokom 1. 2. 2023 seznanil s tem, da je sodnica porotnica E. E. spremljala oddajo ... Kljub temu na naroku 1. 2. 2023 sploh ni podal zahteve za izločitev sodnice porotnice, čeprav bi to nedvomno mogel in moral storiti, pač pa je v tej smeri članom senata želel le postavljati vprašanja, ali so si oddajo ogledali (kar je nelogično vsaj v razmerju do E. E., od katere naj bi zagovornik že pred narokom izvedel, da je oddajo gledala). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje narok 1. 2. 2023 prekinilo, zagovorniku v ničemer ni moglo preprečiti podati zahteve za izločitev bodisi na naroku bodisi nemudoma zatem, kljub temu pa zahteva ni bila podana vse do naroka 20. 2. 2023, torej slabe tri tedne kasneje, kar je nerazumno in potrjuje oceno sodišča prve stopnje, da zahteva za izločitev ni bila pravočasna.

19. Prav tako pa je očitno, da zahteva za izločitev sodnice porotnice ni bila v zadostni meri substancirana. Da bi bilo sploh mogoče presoditi, ali se je sodnica porotnica seznanila z nedovoljeno vsebino (domnevno izločenih dokazov), zlasti pa, ali naj bi domnevno problematična vsebina TV oddaje lahko vplivala na nepristranskost oziroma videz nepristranskosti članice senata v smislu odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, bi moral zagovornik, na katerem je bilo trditveno breme konkretiziranja okoliščin, ki bi lahko vodile v obstoj razumnega dvoma o sodnikovi nepristranskosti, specifično opredeliti, katera vsebina oddaje naj bi vplivala na (videz) nepristranskost(i) porotnice. Tega pa obramba ne na narokih 1. 2. 2023 in 20. 2. 2023 (niti zdaj v pritožbi) ni storila, saj je zagovornik na naroku 20. 2. 2023 navajal le, da je v vprašanju posnetek, ki je bil izločen iz kazenskega spisa. Pri tem pa gre za golo procesno okoliščino, ki je znana vsem (sodnikom), ki so seznanjeni s podatki spisa, in ne more iti za vsebinsko prvino, ki bi vzbujala dvom v nepristransko sojenje. Nadalje ne le, da je E. E. v podani izjavi zanikala, da bi z zagovornikom kadar koli razpravljala o TV oddaji, česar pritožba ne izpodbija; neizpodbijana je tudi opredelitev državnega tožilstva in pooblaščenca staršev pokojne oškodovanke, da o domnevni vsebini izločenega dokaznega gradiva v oddaji ni bilo in ni moglo biti govora. Ob upoštevanju vseh razgrnjenih procesnih okoliščin zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice podana ne le v nasprotju z drugim in petim odstavkom 41. člena ZKP, pač pa je bila še očitno neutemeljena ter je merila k zavlačevanju kazenskega postopka. Procesni sankciji, ki jo je prvo sodišče sprejelo na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP, višje sodišče pritrjuje, bistvena postopkovna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP pa ni podana.

20. Evidentno neutemeljena so pritožbena izvajanja, k merijo k izločitvi vseh članov senata sodišča prve stopnje, saj je obtoženčev tedanji zagovornik zahteval zgolj izločitev sodnice porotnice E. E. Tudi sicer pa pritožnik z ničemer ne omaje in še toliko manj ovrže pravilnost napadene odločitve sodišča prve stopnje. Vsebina TV oddaje Preverjeno z dne 10. 1. 2023, ki da bi pri članih senata lahko ustvarila neobjektivno in pristransko "sliko" o obtožencu, v postopku s pritožbo ostaja povsem nesubstancirana ter se izteče v pavšalne navedbe o "obravnavanju konkretnih okoliščin in (nezakonitih) dokazov", ki jih ni mogoče niti preizkusiti. Pritožba ne more uspeti s problematiziranjem odločitve sodišča prve stopnje, ki je zagovorniku na naroku 1. 2. 2023 odreklo pravico, da bi sodnike (porotnike) vprašal, "s čim točno so se v sporni oddaji seznanili", saj iz formulacije takšnega vprašanja sploh ne izhaja zatrjevanje, za katero nedovoljeno vsebino naj bi v TV oddaji šlo. Pritožbene navedbe, da bi bilo tovrstno vprašanje sodnici porotnici Kumerjevi "bistvenega pomena za ugotovitev in razjasnitev, ali obstaja izločitveni razlog", so v nasprotju s prejšnjim ravnanjem zagovornika, ki kljub zatrjevanemu védenju, da naj bi E. E. oddajo gledala, izločitve na naroku 1. 2. 2023 ni zahteval. Pritožbeno širjenje trditev v smeri "dokazne ocene" (kot je razumeti, kar vseh dokazov), ki jo v medijih podajajo novinarji, presega meritorne okvire izpodbijane odločitve prvega sodišča in je v pritožbenem postopku brez pomena.

21. Kot je že bilo povedano, se v osnovi domneva, da si sodnik (porotnik) prepričanje o zadevi ustvari na podlagi izvedenega dokaznega postopka; te temeljne domneve pa ne bo mogoče izpodbiti s problematiziranjem pravice novinarjev, da obveščajo javnost o kazenskih zadevah širšega družbenega pomena, navsezadnje tudi skozi vredno(s)tno prizmo, saj bi v tem primeru medijsko poročanje pravzaprav docela anuliralo možnost, da bi obtožencu v Republiki Sloveniji sploh lahko sodil kateri koli senat. čŒetudi bi v določeni medijski vsebini nastopal pooblaščenec staršev oškodovanke, tak nastop ne bi v ničemer nasprotoval njegovi procesni funkciji v kazenskem postopku, ki je (scela enako kot v tem postopku) ob boku državnega tožilstva v zasledovanju obsodbe obtoženca. Pritožbene navedbe, ki merijo celo k seznanitvi s TV oddajo na strani državnega tožilstva, so deplasirane, saj izločitve državnega tožilca iz razloga po 6. točki prvega odstavka (navsezadnje pa tudi iz razloga po 2. točki drugega odstavka, saj je državni tožilec pač vselej seznanjen z izločenimi dokazi) 39. člena ZKP niti ni moč zahtevati (prvi odstavek 44. člena). Posledično ni mogoče sprejeti pritožbene konkluzije, da je bil "v luči opisanih okoliščin" okrnjen oziroma načet objektivni videz nepristranskosti članov senata, le nakazana kršitev pravice do sodnega varstva pa prav tako ne more biti podana. Drugih navedb, ki bi jih bilo treba preizkusiti, zagovornik v presojo ni ponudil.

Glede pravice do proste izbire zagovornika

22. Iz procesnega stanja stvari je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 10. 5. 2023 prejelo dopis odvetnika F. F., ki je bil obtožencu v okviru brezplačne pravne pomoči dodeljen kot zagovornik, da je bil (torej odvetnik) hospitaliziran in operiran ter da bo na bolniškem okrevanju. Sodišče prve stopnje je posledično preklicalo glavni obravnavi, razpisani za dne 15. 5. 2023 in 22. 5. 2023. Dne 23. 5. 2023 je sodišče prejelo nov dopis odvetnika F. F., v katerem je (ob nadalje odrejenem strogem počitku) slednji zaradi šibkega zdravja, preobremenjenosti in nege družinskega člana ter glede na težo, obsežnost in nujnost predmetne zadeve obtožencu odpovedal pooblastilo za zastopanje. Iz list. št. 2121 izhaja, da je enak predlog odvetnika F. F. prejela tudi Služba za brezplačno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je odvetnikovo vlogo poslala obtožencu v izjavo, da si lahko v roku treh dni izbere zagovornika po lastni izbiri. Predsednica senata sodišča prve stopnje je glede na okoliščine, da bi se pripor zoper obtoženca iztekel 31. 7. 2023, da je šlo za zahtevno in kompleksno kazensko zadevo v zaključni fazi ter da je obstajala možnost, da (nov) zagovornik po brezplačni pravni pomoči ne bi bil pravočasno dodeljen, predsednici sodišča predlagala, da obtoženemu postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Predsednica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Su 11/2023-906 z dne 25. 5. 2023 obtožencu kot zagovornika po uradni dolžnosti določila odvetnika C. C. iz Celja. Med drugim je utemeljila, da postavitev zagovornika po uradni dolžnosti zahtevajo razlogi procesne ekonomije in razumno hitrega teka postopka ter zagotovitev pravice do učinkovite obrambe.

23. Dne 2. 6. 2023 je sodišče prejelo dopis obtoženca, ki da je po obisku odvetnika C. C. v priporu ugotovil, da se njuni mnenji glede načina obrambe razlikujeta, zaradi česar je zaprosil za preklic narokov za glavno obravnavo dne 5. 6. 2023 in 7. 6. 2023, da bi si lahko zagovoril odvetnika po svoji izbiri. Na naroku 5. 6. 2023 (glavna obravnava se ni opravila) je bilo ugotovljeno, da je Služba za brezplačno pomoč ljubljanskega sodišča obtoženca pozvala, da izbere zagovornika, česar pa slednji do 25. 5. 2023 ni storil in mu je bil tega dne postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Zagovornika si ni izbral niti do dneva naroka, tj. do 5. 6. 2023. Obtoženec je na zapisnik navajal, da je "v dogovoru z dvema zagovornikoma" in bo takoj, ko bo podpisal pooblastilo (kar naj bi se pripetilo v "parih dneh"), o tem obvestil sodišče. Predsednica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Su 11/2023-912 z dne 5. 6. 2023 obtoženčevo zahtevo za razrešitev odvetnika C. C. zavrnila. Nosilnim razlogom navedenega sklepa (zlasti točka 7 obrazložitve), ki pritožbeno niti niso neposredno izpodbijani, pritožbeno sodišče pritrjuje in jih ne ponavlja, navsezadnje pa je pritožbo obtoženca zoper sklep predsednice sodišča Višje sodišče v Celju zavrnilo s sklepom II Kp 9850/2015-924 z dne 19. 6. 2023 ter se na prejšnji sklep v izogib ponavljanju sklicuje tudi v pričujočem postopku.

24. Pred nadaljevanjem glavne obravnave 23. 6. 2023 (torej en mesec po prejemu poziva, naj si obtoženec izbere zagovornika) je predsednica senata ugotovila, da obtoženi še vedno (kljub lastnim navedbam na naroku 5. 6. 2023, da naj bi bil v dogovorih z dvema odvetnikoma) ni sporočil imena zagovornika. Obtoženec je v spis nato vložil "odgovor na dopis" z dne 22. 6. 2023 (list. št. 2157), v katerem Službo za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani obvešča, da si še ni uspel najti zagovornika po lastni izbiri, zatorej naproša, naj se mu dodeli zagovornik po izbiri sodišča. Izrecno se je strinjal, da se glavna obravnava 23. 6. 2023 nadaljuje ob pomoči ex offo postavljenega zagovornika, odvetnika C. C., in v takšni zasedbi se je glavna obravnava tudi nadaljevala.

25. Pred začetkom glavne obravnave 27. 6. 2023 se je sodišče prve stopnje seznanilo z novo prošnjo obtoženca za preklic naroka tega dne, saj da je "na Bpp" vložil dopis, kjer bo dobil drugega zagovornika, s katerim bo zaključil svoj postopek, ta zagovornik pa naj bi pripravil tudi zaključno besedo. Senat je sprejel sklep, da se prošnji obtoženca za preložitev glavne obravnave ne ugodi. Sklep je utemeljen z razlogi, da je obtoženec več kot mesec dni vedel, da ga odvetnik F. F. ne bo več zagovarjal, kljub temu pa vse do 27. 6. 2023 ni imenoval odvetnika po lastni izbiri, ki bi ga Okrožno sodišče v Ljubljani v okviru brezplačne pravne pomoči lahko postavilo za njegovega zagovornika. S tem je potekel primeren in razumen čas za uresničitev pravice do proste izbire zagovornika. Zagotavljanje pravice do (formalne) obrambe pa je lahko (sorazmerno) omejeno z učinkovitim izvajanjem kazenskega postopka, če to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče je dodalo, da obtoženec z zahtevo za razrešitev odvetnika C. C. ni uspel. Protispisna in neutemeljena so zato pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepa, zakaj se predlogu za preložitev glavne obravnave ne ugodi. Razlogi prvega sodišča pa so, kot bo pojasnjeno, pravilni in razumni.

26. Dne 7. 7. 2023 je bil opravljen zadnji narok za glavno obravnavo v navzočnosti po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Na naroku se dokazi niso izvajali, vsi procesni udeleženci pa so podali končne besede. Na istem naroku je bila izrečena tudi izpodbijana sodba.

27. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje šele dne 13. 7. 2023 (list. št. 2197) prejelo odločbo podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2023, s katero je bil kot izvajalec brezplačne pravne pomoči razrešen odvetnik F. F., namesto tega izvajalca pa je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B. B. iz Celja. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, kot je bilo rečeno, da je bil obtoženec že 23. 5. 2023 pozvan k izbiri drugega zagovornika, isti dan pa je bila k podaji mnenja o utemeljenosti razlogov za razrešitev, ki jih je navedel odvetnik F. F., pozvana tudi Odvetniška zbornica. Zbornica je 26. 5. 2023 odgovorila, da so razlogi za razrešitev odvetnika utemeljeni. Dne 31. 5. 2023 je Služba za brezplačno pravno pomoč prejela vlogo obtoženca, da potrebuje še nekaj časa, da se dogovori za zastopanje z drugim odvetnikom. Dne 9. 6. 2023 je bil obtoženi ponovno pozvan k izbiri zagovornika, odzval pa se je z (zgoraj prav tako že omenjeno) vlogo z dne 22. 6. 2023, naj se mu postavi zagovornik po izbiri sodišča oziroma odvetnik s seznama izvajalcev brezplačne pravne pomoči pristojnega območnega zbora. Dne 20. 7. 2023 je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal še dopolnilno odločbo, s katero je bil odvetnik B. B. poleg pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje obtoženemu dodeljen tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje. Obtoženčevo pooblastilo odvetniku je datirano z datumom 26. 7. 2023 (priloga B37). Istega dne je zabeležena tudi prva komunikacija Odvetniške pisarne A. s sodiščem (list. št. 2213), pooblastilo v prilogi B37 pa je sodišče prejelo dne 27. 7. 2023 (list št. 2216).

28. Pisni odpravek izrečene sodbe je sodišče prve stopnje vročalo odvetniku C. C. (odredba z dne 6. 12. 2023 na list. št. 2303). Po prejemu vloge 3. 1. 2024 (list. št. 2310), v kateri je odvetnik B. B. sodišče opozoril, da sodbe ni prejel, je bila sodba vročena tudi navedenemu zagovorniku. Odvetnik C. C. pa je bil s sklepom III K 9850/2015-991 z dne 8. 1. 2024 razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 72. člena ZKP, saj je iz obeh odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani in vloženega pooblastila izhajalo, da je obtoženec za zastopanje pooblastil odvetnika B. B. Pritožba, ki jo je zoper sodbo vložil odvetnik C. C. dne 12. 1. 2024, tj. štiri dni po izdaji konstitutivnega sklepa o njegovi razrešitvi, je bila na podlagi 390. člena v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavržena kot nedovoljena s pravnomočnim sklepom III K 9850/2015-1027 z dne 6. 3. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Kp 9850/2015-1042 z dne 28. 5. 2024.

29. Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je bila obtožencu kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe, ker v postopku ni mogel sodelovati z zagovornikom, ki bi si ga izbral sam. Z odvetnikom C. C., ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, ni mogel dobro sodelovati, saj se med njima ni vzpostavilo potrebno zaupanje, posledično pa ni mogel oblikovati učinkovite obrambe (kakor prej z odvetnikom F. F.). Potem ko je odvetnik F. F. predlagal svojo razrešitev, je obtoženec sodišče zaprosil, da nadaljnjih glavnih obravnav ne izvaja, dokler si ne bo izbral novega odvetnika. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, kljub temu, da gre v tej zadevi za izjemno kompleksen in obsežen kazenski postopek glede enega izmed najhujših kaznivih dejanj. To pa pomeni, da mora imeti obtoženec dovolj časa, da se pozanima in se s potencialnim zagovornikom posvetuje, ali bi lahko prevzel zadevo, ter se na tej podlagi odloči, ali ima v zagovornika dovolj zaupanja ali ne. Sodišče je na obtoženca "pritiskalo" z izbiro zagovornika, česar obtoženec v tako kratkem času ni mogel storiti, saj je bil v priporu in ni mogel hoditi po sestankih z odvetniki. Z navedenim je bilo poseženo v pravico do proste izbire zagovornika, kar je vplivalo na izvrševanje pravice do obrambe in ni bilo v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Pri tem je obtoženec zahteval tudi razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika (C. C.).

30. V obstoječi sodni praksi je že bilo razjasnjeno, 4 da je eden od nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom zaupen odnos med njim in obtožencem, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obtoženec zagovornika izbral sam. A pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti vsakemu obdolžencu v vsakem kazenskem postopku kategorično in brezprizivno zagotovljena možnost, da ga bo zastopal izbrani zagovornik. Pravica do lastne izbire zagovornika, tj. ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutne narave; omejena pa je (lahko) takrat, kadar obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je omejitev te pravice v interesu pravičnosti, ter tedaj, kadar se (v primeru obvezne formalne obrambe, kot tudi v obravnavani zadevi) sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka in to narekujejo posebne okoliščine primera. Precedenčno sodišče je že zavzelo tudi stališče, 5 da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obtožencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obtoženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na eni strani ter interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na drugi strani. Kadar gre za obvezno formalno obrambo in postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, pa je treba upoštevati še dejstvo, da se zagovornik po uradni dolžnosti postavi po vrstnem redu s seznama, s katerim razpolaga sodišče, ter pri tem obtoženec ne more odločati, kdo mu bo postavljen kot ex offo zagovornik.

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da postopanju sodišča prve stopnje v opredeljenih okvirih in upoštevajoč predstavljena izhodišča ni mogoče očitati nepravilnosti. Po prejemu prvega obvestila odvetnika F. F., da je bil zbolel, je sodišče takoj preklicalo dva razpisana naroka za glavno obravnavo. Ko je prejelo drugo vlogo odvetnika F. F. z njegovim lastnim predlogom za razrešitev (okoliščina, da iz objektivnih razlogov obtoženec ni mogel več sodelovati z odvetnikom F. F., pač ne more biti predmet pritožbenega postopka), pa je z ozirom na obveznost formalne obrambe predsednici sodišča utemeljeno predlagalo postavitev ex offo zagovornika.

Prvo sodišče se je z F. F. predlogom za razrešitev seznanilo 23. 5. 2023, k določitvi zagovornika po uradni dolžnosti pa je bilo treba pristopiti zaradi seznanitve novega zagovornika z obsežnim procesnim gradivom v docela kompleksni kazenski zadevi, v kateri bi se obtožencu v dobrih dveh mesecih po omenjenem datumu iztekel maksimalni dopustni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice (peti odstavek 207. člena ZKP); le s promptno postavitvijo zagovornika se je bilo mogoče izogniti dolgotrajnim preložitvam narokov za glavno obravnavo in s tem zagotoviti učinkovito izvedbo konkretnega kazenskega postopka, tj. tudi v interesu pravičnosti.

Ob tem in ob upoštevanju procesne okoliščine, da se je glavna obravnava z dokazovanjem nadaljevala šele mesec dni kasneje, torej 23. 6. 2023, je sodišče prve stopnje obtoženemu ves čas omogočalo, da bi se v okviru brezplačne pravne pomoči za zastopanje dogovoril z zagovornikom, ki bi si ga bil izbral sam. Po presoji pritožbenega sodišča je bil mesec dni časa, ki ga je obtoženi imel za izbiro zagovornika, več kot razumen in objektivno zadosten, kljub temu, da se je nahajal v priporu. Navsezadnje je na naroku 5. 6. 2023 sam navajal, da je v dogovorih z dvema odvetnikoma, kar evidentno sporoča, da se je tudi iz pripora lahko dogovarjal z morebitnimi zagovorniki.

Navzlic temu do naroka 23. 6. 2023 še vedno ni našel ustreznega zagovornika in je izbiro prepustil sodišču, izrecno pa je soglašal, da se glavna obravnava opravi ob strokovni pomoči zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Ker je bilo s sklepom predsednice sodišča, potrjenim tudi v pritožbeni presoji, pravnomočno ugotovljeno, da ni razlogov za razrešitev odvetnika C. C., ki je v redu opravljal svoje dolžnosti (četrti odstavek 72. člena ZKP), je sodišče prve stopnje s ciljem zagotavljanja kontinuitete tega kazenskega postopka upravičeno opravilo naroke za glavno obravnavo dne 23. 6. 2023, 27. 6. 2023 in 7. 7. 2023.

Na naroku 27. 6. 2023 je utemeljeno zavrnilo tudi znova podan predlog obtoženca, naj se glavna obravnava preloži, tj. s vnovičnim razlogovanjem, da naj bi prek brezplačne pravne pomoči dobil novega odvetnika.

32. Odločitvi sodišča prve stopnje, ki si je prizadevalo k dokončanju postopka tudi zaradi obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ki je zaradi zagotovitve varnosti ljudi utemeljevala odreditev in perpetuiranje pripora, ni mogoče pripisati elementov nerazumnosti. Zato je bil s postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti, ki je obtoženca zastopal na glavnih obravnavah 23. 6., 27. 6. in 7. 7. 2023, tj. očitno ne glede na želje obtoženca, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ter skladen z merili uveljavljene sodne prakse (v nujni priporni zadevi). Kot je bilo pojasnjeno v sklepu, izdanem na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZKP, zgolj pavšalne navedbe obtoženca o različnih stališčih glede obrambe z ex offo postavljenim zagovornikom ne vodijo v zaključek, da odvetnik C. C. obtožencu ni zagotavljal ustrezne in učinkovite formalne obrambe; glede na vse navedeno pa poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika, ki odvetnika ni imenoval vse od obvestila o predlogu za razrešitev odvetnika F. F. dne 23. 5. 2023 in navsezadnje vse do razglasitve izpodbijane sodbe dne 7. 7. 2023, ni bil nesorazmeren, hkrati pa ni bila prekršena njegova pravica do obrambe na način, kot to uveljavlja pritožnik. Odvetnik C. C. je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti s sklepom z dne 8. 1. 2024 razrešen, saj je to decidirano urejeno v prvem odstavku 72. člena ZKP. Gre torej za striktno procesno odločitev, ki pa nikakor ne kaže, kot razloguje pritožba, da naj bi bil C. C. "neustrezen odvetnik" za učinkovito varstvo pravic obtoženca.

33. S pritožbo ni moč soglašati, da naj bi sodišče (časovno) "pritiskalo" na obtoženca. Slednji je bil tisti, ki si zagovornika ni (pravočasno) izbral; če ga je sodišče k temu pozivalo, pa prav tako ne more pomeniti nikakršnega problematičnega ravnanja. Zakaj naj bi na drugačen zaključek vplivalo dejstvo, da se je o razrešitvi odvetnika F. F. morala opredeliti Odvetniška zbornica, pritožba ne pojasni. Opredelitev zbornice, ki je Službi za brezplačno pravno pomoč podala mnenje že 26. 5. 2023, nima nobenega pomena za okoliščino, da je bil obtoženec k izbiri zagovornika že dne 23. 5. 2023 (neodvisno) pozvan, na poziv pa nerazumno dolgo ni odreagiral. Pritožbene navedbe, da je domnevni poseg v pravico obtoženca do proste izbire zagovornika vplival na izvrševanje pravice do obrambe in da ni bil sorazmeren z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka, pa so posplošene ter v nobenem pogledu ne morejo ovreči nasprotnega stališča pritožbenega sodišča.

34. Pritožba navaja tudi, da naj bi sodišče prve stopnje "ignoriralo", da si je obtoženi vendarle izbral zagovornika in našel odvetnika, za katerega je želel, da ga v tem postopku zagovarja (B. B.). Graja okoliščino, da je prvo sodišče narok za glavno obravnavo dne 7. 7. 2023, na katerem so se podajale zaključne besede, opravilo v navzočnosti zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti (odvetnika C. C.), ne pa odvetnika B. B., ki sploh ni vedel, da je narok v teku. Ta kritika pritožbe je brez temelja. Podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je odločbo Bpp 2154/2022, s katero je bil kot izvajalec brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B. B., izdal šele oziroma prav 7. 7. 2023, torej istočasno, ko je sodišče prve stopnje izvedlo zadnji narok za glavno obravnavo. Z odločbo pa se je prvo sodišče seznanilo šele dne 13. 7. 2023, zato je neutemeljeno in dobesedno nemogoče zahtevati od sodišča, da bi na narok vabilo odvetnika B. B. (čigar pooblastilo je sodišče prve stopnje nazadnje prejelo šele dne 27. 7. 2023). že iz teh razlogov ne more biti govora o grobi kršitvi pravice do učinkovite obrambe s prosto izbranim zagovornikom in je načelna razprava o pomembnosti procesne faze besede strank brezpredmetna. Končna beseda odvetnika C. C. je bila podana korektno, odvetnik B. B. pa je svoje videnje predmetne zadeve v dejanskem in pravnem pogledu lahko v celoti izrazil ter argumentiral v vloženi pritožbi, za pripravo katere je imel na voljo več kot dovolj časa. Ravno ta pritožba je predmet meritorne obravnave pritožbenega sodišča v pričujoči zadevi.

Uvodno glede dejanskega stanja

35. Zagovornik ima seveda prav, da sta bila v trenutku obravnavanega historičnega dogodka v dnevni sobi stanovanjske hiše na naslovu ..., prisotna le obtoženec in pokojna oškodovanka ter da "neposrednih dokazov", tj. očividcev oziroma prič dogajanja, ni. Vendar navedeno ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nizom dokaznih virov in dokazov, ki jih je izvedlo v obširnem in temeljitem dokaznem postopku ter ki so na stopnji prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP) ovrgli obtoženčeva zagovorna zatrjevanja, da je bil D.

D. ustrelil po nesreči. Sodišče prve stopnje je svojo presojo glede dogajanja v trenutku izvršitve kaznivega dejanja v temelju oprlo na mnenji izvedencev tako balistične kot sodnomedicinske stroke, ki sta v medsebojnem sodelovanju tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno, strokovno in prepričljivo pojasnila, kako in v katerem položaju je bila zadeta oškodovanka, kakšen je bil pri tem položaj strelca (obtoženega) ter kje se je v trenutku strela nahajala polavtomatska puška ADC 290. Izvedenski mnenji, temelječi na objektivnih ugotovitvah kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja, forenzičnih preiskavah delovanja polavtomatske puške in (ne)sledov delcev streljanja na rokah obeh akterjev ter sodne obdukcije pokojne oškodovanke, sta na ravni neizpodbojne zanesljivosti pokazali oziroma rekonstruirali, kot se je izrazil strokovnjak NFL G.

G., edini življenjsko sprejemljiv in možen potek kritičnega dogajanja. Kot bo pojasnjeno, na tej osnovi tudi pritožbeno sodišče sprejema argumentirane dokazne konkluzije sodišča prve stopnje, da je bil projektil, ki je v telo zadel oškodovanko, izstreljen z višine nad njenimi rameni, medtem ko se je oškodovanka nahajala na sedežni garnituri in ni bila v nikakršnem stiku s katerim koli delom polavtomatske puške, ni se nahajala v neposredni (absolutni) bližini puške ter proti puški ni segala (grabila) z rokami ali se obtožencu (kot strelcu) kakor koli približevala.

V součinkovanju ugotovitev izvedenca G. G. in izpovedb zaslišanih prič, zlasti H. H., je bilo dognano, da predmetna puška ni imela omembe vrednih napak, a tudi če bi bili podani zastoji pri njenem delovanju, je bilo zanesljivo ugotovljeno, da obtoženec kritičnega večera puške kot sredstva za izvršitev kaznivega dejanja ni ne repetiral niti čistil. Obtoženec je prekršil številna (najmanj štiri) temeljna pravila za varno rokovanje z orožjem, kljub temu, da je bil po izpovedbah prič pri manipulacijah z orožjem vselej izjemno previden in tosmerno izkušen, zaradi česar je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da razlog za tragično konsekvenco pač ni v obtoženčevi malomarnosti ali neskrbnosti, ampak v naklepni izvršitvi kaznivega dejanja.

Ob hkratnem upoštevanju dokazanih subjektivnih elementov kaznivega dejanja, tj. vključno z motivom, zakaj je obtoženec vzel življenje D. D., pri čemer je bila njuna partnerska zveza prežeta z mnogimi konflikti in napovedmi oškodovanke, da bo zvezo prekinila, obtoženec pa je bil istočasno že v razmerju z I. I. , je dokazno gradivo zoper obtoženca tako obremenilne kvalitete, da ne omogoča resne razprave v smeri razumnega dvoma, ali je obtoženec res izvršil očitano mu kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116.

člena KZ-1. Možnost "nesreče" je bila namreč izključena tako po objektivni kot po subjektivni plati.

36. Glede na strokovno prepričljivi izvedenski mnenji, ki temeljita na objektivnih in vselej preverljivih podatkih, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje zgolj domneve oziroma hipoteze o možnem poteku dogajanja kritičnega večera, ter po presoji izpodbijane sodbe in gradiva v spisu ugotavlja, da redosled dogajanja, dognan v dokaznem postopku in strnjen v izrek sodbe, ustreza resničnosti. Z neoporečno argumentacijo, ki jo je prvo sodišče v tej smeri podalo, je bila izključena tudi razumno utemeljena verjetnost morebitnega drugačnega poteka dogodkov, ki ne bi kazal upravičenosti sodbenega krivdoreka. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne vidi "krožnega sklepanja", temveč prepričljivo argumentirane in dokazno oprte razloge o obtoženčevi krivdi, ki odražajo celovito (in ne selektivno) ocenjevanje izvedenih dokazov, vključno z izvedenskimi mnenji. Pri tem pritožba (točka 49) ne substancira, kateri so tisti "deli oziroma indici", ki naj ne bi potrjevali sklepa, da je obtoženec izvršil očitano kaznivo dejanje, tovrstnih posplošenih navedb pa pritožbeno ni moč preizkusiti. Ničesar oporečnega pač ni v okoliščini, da je bila balistična in sodnomedicinska rekonstrukcija izvedena ob upoštevanju številnih tehničnih podatkov, izračunov in drugih (kot jim pravi pritožba) "surovih podatkov", vendar je to za forenzično eksploracijo, prav nasprotno, značilno in pričakovano, saj izvedenskega dela brez poznavanja relevantnih objektivnih podatkov niti ni možno informirano opraviti. Zaključki o "konstruktu kaznivega dejanja umora" pa niso plod dela izvedencev, marveč rezultat docela prepričljive analitične in sintezne dokazne ocene sodišča, prežemajoče razlogovanje izpodbijane sodbe, ki ji pomanjkljivosti ne gre očitati.

37. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe povzelo različne obtoženčeve izjave, bodisi njegove lastne bodisi tiste, ki jih je izrekel opredeljenim pričam, tj. kako naj bi se odvil trenutek, v katerem je ustrelil D. D. Vsem "verzijam" poteka dogajanja je skupno zatrjevanje, da naj bi šlo za tragični dogodek, razlage obtoženca o redosledu dogodkov pa so si medsebojno nasprotovale (repetiranje ali čiščenje puške; D. D. je prijela, vlekla za puško ali jo odrinila oziroma sta se celo prerivala, po eni verziji pa naj bi ga želela poljubiti). Vendar je kot odločilno prvo sodišče navedlo (točka 11 sodbe), da nobenemu od opisanih načinov poteka obravnavanega dogodka ni moč slediti, saj dokazni postopek ni potrdil nobene od ponujenih verzij, ki se iztečejo v smiselno enak poskus ekskulpacije, da se je zgodila (nehotena) nesreča. Ker je bil zagovor v tej ključni vsebini ovržen, kar je bistveno (tj. ne pa obtoženčeve izjave različnim naslovnikom), so neuspešna tudi pritožbena izvajanja, da naj bi se obtoženec v trenutku strela prestrašil, bil v šoku in v afektu pospravil puško v kovček ter pravzaprav ni vedel in še vedno ne ve, kaj točno se je pripetilo. Kot je z zanesljivostjo ugotovilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa temu pritrdi, je prikazovanje kritičnega dogodka kot nesreče, v kateri naj bi prišlo do nenamerne sprožitve puške, del predhodnega načrta obtoženca, ki sokonstruira očitek izvršitve kaznivega dejanja odvzema življenja na zahrbten način. Možnost pomote oziroma (malomarnega) nepravilnega rokovanja s puško je bila gotovo izključena, zato uspeha ne more imeti niti pritožbena razprava o vrzelih spomina človeka, s čimer resnicoljubnosti zagovora ne bo moč uveljaviti.

38. Ker različne verzije dogodkov, o katerih je govoril obtoženi, še zdaleč niso nosilni razlogi za utemeljitev obremenilnega krivdoreka izpodbijane sodbe, na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima nikakršnega vpliva postavitev izvedenca psihologa oziroma psihiatra (točka 55 pritožbe), ki naj bi ugotavljal, ali so različne verzije dogodkov posledica travmatične in čustveno intenzivne narave časovno odmaknjenega dogodka ali pa naklepnega prikrivanja resnice. Ne le, da je o tem sklepalo sodišče na podlagi analitično - sintezne ocene vseh izvedenih dokazov, in ne le, da sta bila v postopku postavljena izvedenca kliničnopsihološke in psihiatrične stroke, ki sta se celovito opredelila do vseh relevantnih okoliščin; dokazni predlog, kot ga skuša sedaj uveljaviti pritožba, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil podan, kar pomeni, da predmetnih navedb niti ni mogoče presojati skozi prizmo kršitve pravice do obrambe v luči drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč le skozi pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ki glede na pojasnjeno ni podan.

39. V zvezi z zadnjo ugotovitvijo pritožbeno sodišče na tem mestu še poudarja, da je obtoženec na naroku za glavno obravnavo 27. 6. 2023, preden bi sodišče odločalo o dokaznih predlogih obrambe, o katerih še ni odločilo, prosil za zaupen pogovor z zagovornikom izven razpravne dvorane, kar je bilo obtožencu in zagovorniku omogočeno. Po vrnitvi v razpravno dvorano in po posvetu z zagovornikom pa je obtoženec izrecno izjavil, da ne vztraja ne pri zaslišanju prič niti pri katerem koli dokaznem predlogu (hrbtna stran list. št. 2159). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo le o dokaznem predlogu za pridobitev zasežene polavtomatske puške ADC 290, ki ga je bil obtoženi podal predhodno na istem naroku, in zgolj v tem delu je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tega dokaznega predloga mogoče presojati v optiki drugega odstavka 371. člena ZKP (ustrezno opredelitev bo višje sodišče navedlo v točki 64 te sodbe). Druge dokazne predloge je obtoženec torej vsebinsko umaknil, zato je vsakršna pritožbena izvajanja v smeri novih dokaznih predlogov treba presojati izključno kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot sledi na ustreznih izsekih.

Glede forenzične in sodnomedicinske eksploracije

Glede brezhibnosti puške

40. Utemeljenost očitka obtožnice, da je obtoženec tvezil, da je polavtomatska puška ADC 290 pokvarjena in da po navodilih puškarja v dnevni sobi odpravlja napako na orožju, čeprav je puška delovala brezhibno, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 23 - 25 izpodbijane sodbe. Prvenstveno se je oprlo na izsledke G. G., ki je (v sodelovanju s J. J. ) že v Poročilu o preiskavi NFL z mnenjem z dne 14. 4. 2015 ugotovil, da med preizkusom zaseženega orožja na redne in izredne obremenitve, kot so običajna rokovanja ter manjši padci in tresljaji, ni prišlo do nekontroliranih sprožitev. Med primerjalnim streljanjem in strelnim preizkusom s 35 naboji je ta puška delovala zanesljivo, brez zastojev (!), hibnih sprožitev ali drugih disfunkcij. Med strelnim preizkusom so ročno izvrgli 12 avtomatsko repetiranih nabojev. Na dveh nabojih so opazili sledi udarne igle brez spodletelega udarnega kladivca, pri čemer pa so ocenili, da gre za delovanje vztrajnostne mase udarne igle brez realne možnosti hibne sprožitve. V ločenem preizkusu so z energičnim ročnim delovanjem in z nenadno sprostitvijo napetega zaklepa repetirali 40 nabojev, pri čemer ni prišlo do nekontroliranih sprožitev. Na 17 nabojih so na netilkah sicer opazili šibke sledi uradne igle brez spodletov udarnega kladivca, za katere so ocenili, da niso kazatelj nekontrolirane sprožitve. Zaključili so, da je puška med ročnim in strelnim preizkusom delovala normalno za tovrstna orožja. G. G. je že zaslišan v preiskavi potrdil, da je ta puška delovala normalno tudi pri repetiranju, enako je izpovedoval na glavni obravnavi.

41. Forenzični strokovnjaki so opravili še mikroskopski pregled skupaj 48 nabojev, ki so bili vstavljeni v nabojnika, evidentirana kot KT 35 in 36 ter najdena v PVC kovčku iz umetne mase na tleh med sedežno garnituro in TV omarico. Na podlagi variabilnih mikroskopskih povečav pa je bila prisotnost sistemskih sledi, ki so značilne za repetiranje naboja v orožje, najdena le na enem od 48 nabojev, tj. na naboju, ki je bil v nabojniku KT 36 hranjen kot dvajseti v vrsti, medtem ko je bilo za vse druge naboje ocenjeno, da niso bili repetirani ali izvrženi v preiskovani puški ADC 290, s katero je bila ustreljena D. D. G. G. je zaslišan na sodišču pojasnil, da na ostalih 47 nabojih ni našel specifičnih sledi repetiranja. Dodal je, da je bil tudi naboj, na katerem so bile sledi repetiranja, glede na njegov položaj v nabojniku najverjetneje repetiran že kdaj prej, ne v kritičnem dogodku.

42. Potem ko je priča K. K. med zaslišanjem v preiskavi 14. 8. 2019 navajal, da ima v posesti dva naboja, s katerima je obtoženec s predmetno polavtomatsko puško streljal na strelišču na celjskem ... in ki naj bi dokazovala zastoje pri repetiranju orožja, na katere se je skliceval obtoženec, je preiskovalni sodnik oba naboja zasegel in NFL odredil dopolnitev forenzičnega poročila z dne 14. 4. 2015. G. G.r je ugotovitve, pridobljene na podlagi makroskopskih primerjalnih pregledov zasežene puške in nabojev, odvzetih K. K. , zabeležil v Poročilu o preiskavi z dne 12. 3. 2020. Navedel je, da je ob ponovnem strelskem preizkusu z 10 naboji in ob ročnem repetiranju z 58 naboji orožje (še vedno) delovalo brez zastojev, hibnih sprožitev ali drugih bistvenih disfunkcij. Sicer je bilo zaznano nekoliko občutnejše trenje teka zaklepa, ki pa ni povzročilo zastojev. Na ročno repetiranih nabojih so pri tem nastale sledi, podobne opaženim poškodbah na nabojih, ki jih je bil sodišču izročil Lešnik, vendar občutno manjše intenzitete. Na pregledanih dveh nabojih, ki jih je imel v posesti K. K. in na katerih so bile sledi vstavljanja teh nabojev v ležišče preiskovane puške ADC 290, so bile najdene deformacije (zdrsnine), ki so indic za zastoje pri uvajanju nabojev v cev orožja. G. G. je ugotovil, da je na podlagi preiskovanih sledi resda moč sklepati na motnje oziroma na oteženo repetiranje nabojev, vendar prekinjenega repetiranja ali prekinjenega delovanja orožja (kritične polavtomatske puške) ni mogoče ne potrditi niti zanikati. V končnem mnenju je G. G. enako konkluzijo podal tudi ob upoštevanju sorodnih sledi na naboju KT 37, ki se je ob opravljanju kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja nahajal v ležišču v cevi puške. Zaključil je, da motenj repetiranja forenzični strokovnjaki niso zaznali. Na glavni obravnavi je pojasnil, da je šlo po njegovem mnenju za malo oteženo repetiranje, ki pa ni preprečilo repetiranja samega, in poudaril, da se kljub čutenju nekoliko trenja zastoji pri repetiranjih (kljub temeljiti forenzični eksploraciji) niso zaznali.

43. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da s stopnjo gotovosti ni bila ovržena teza, da je bilo s puško "nekaj narobe". čŒeprav iz mnenja G. G. izhaja, da ni moč ne potrditi niti zanikati prekinjenega repetiranja oziroma delovanja orožja, je bila taka opredelitev podana le na podlagi primerjalne analize preiskovanih sledi na nabojih, medtem ko simulacije streljanja in repetiranja niso pokazale nikakršnih motenj, ki bi (z izjemo rahlega trenja) onemogočale normalno delovanje orožja in pričale o zastojih, o katerih je govoril obtoženec. Kot bo povedano v nadaljevanju, je pojav neobičajnih zastojev, ki bi puški ADC 290 odvzeli lastnost brezhibnosti, izključil tudi prodajalec orožja H. H. , ki ni potrdil niti tega, da bi pred samim dogodkom obtožencu dal navodila, naj odpravi "napako" na "pokvarjeni" puški. Hkrati, in kar je pravzaprav najpomembnejše, pa je forenzična balistična analiza razkrila, da obtoženec sploh ni "na suho" repetiral nabojev v uporabljeni puški, saj je mikroskopska eksploracija sledi repetiranja pokazala le na enem od 48 nabojev, vstavljenih v pripadajoča nabojnika, zavarovana na kraju kaznivega dejanja. Takšni izsledki dokazovanja pa ne dopuščajo nikakršnih pomislekov v nesprejemljivost pritožbeno ponujene teze, da je vendarle mogoča verzija, da je imela puška napako (zastoje), ki naj bi jo obtoženec odpravljal. Navsezadnje tudi če bi temu bilo tako, obtoženi orožja v dnevni sobi Vebrovih nikakor ni repetiral, saj bi v nasprotnem primeru repetiranje moralo pustiti vidne sledove na tamkaj najdenih nabojih v nabojnikih. G. G. je (neizpodbijano) izpovedal tudi, da je bil celo edini naboj z evidentiranimi sledmi repetiranja po vsej verjetnosti v puški repetiran prej kakor kritičnega dne oziroma večera, ko je umrla D. D.

44. Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je polavtomatska puška ADC 290 delovala normalno oziroma brez upoštevanja vrednih hib, ki bi onemogočale njeno običajno delovanje. Ne le, da balistična (tudi primerjalna v luči zaseženih nabojev K. K. ) analiza z izjemo trenja pri repetiranju ni razkrila motenj pri rokovanju z orožjem, ki bi zahtevale manipulativne posege s puško, na katere se je skliceval obtoženec, ko je skušal pojasniti, zakaj naj bi bil upravljal s puško v dnevni sobi kritičnega večera; niti H.

H. , ki je 20. 10. 2014 obtožencu prodal novo predmetno puško, njegovega zagovora ni potrdil. H. H. je zaslišan kot priča izpovedal, da na letni ravni v podjetju B., d. o. o., prodajo 2.000 takih pušk in z njimi še nikoli niso imeli niti enega problema. Tudi obtoženec se je v zvezi z nabavljeno puško pri njih zanimal le za nadgradnjo, H. H. pa se ni bil spomnil, da bi jo prinesel na servis, češ da bi bilo nekaj resno narobe. Glede domnevnih težav z repetiranjem je povedal, da ima lahko vsako novo orožje zastoje zaradi prevelike količine nove barve, vendar je to popolnoma normalna stvar in lastnost orožja, ne napaka na orožju.

Sicer je možno, da se takšna "neulaufanost" puške odpravi z repetiranjem ali s streljanjem, pri čemer je dopustil možnost, da je obtožencu v tej smeri dal kakšno navodilo, ampak to že ob nakupu, ne tik pred kritičnim dogodkom, zato sklici pritožbe na ta del izpovedbe nimajo uspeha. H. H. je na glavni obravnavi potrdil lastne navedbe kriminalistom (češ če je takrat tako izjavil, je sigurno to tako bilo), da je obtoženec tri dni pred obravnavanim dogodkom prinesel puško zgolj zaradi nestrokovnega vijačenja kopita v ležišče, ne pa zaradi kakšnih drugih težav ali posegov, tj. vključno z zastoji pri repetiranju, česar se H.

H. ni mogel spomniti. Posledično je neoporečna dokazna ocena izpodbijane sodbe, da ne iz forenzične eksploracije niti iz izpovedbe H. H. ne izhaja potrditev zagovora, da je H. H. obtožencu prodal "pokvarjeno" puško, napako na njej pa da bi bilo res treba odpravljati z repetiranjem prav v kritičnem dogodku, kakor je obtoženec, sledeč (pritožbeno neproblematiziranima) izpovedbama L. L. in M. M., družini ... prikazoval v dneh pred 15. 3. 2015. Prvo sodišče je prepričljivo zaznalo tudi okoliščino, da so obtoženčevi prijatelji (N. N. , O.

O. in P. P.) resda govorili o "servisu" puške v dnevih pred izvršitvijo kaznivega dejanja, vendar izključno na podlagi pripovedovanj obtoženca, torej ko ni nihče od njih zatrdno vedel, zakaj je obtoženec odnesel puško v prostore družbe B., d. o. o. Ker je bilo prikazovanje kapitalne napake na orožju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča del obtoženčevega kriminalnega načrta, ni neobičajno, če je tudi kolegom navajal, da je servis potreben zaradi zastojev, ne pa zaradi vijačenja kopita, kot je bil izpovedal H.

H. in ki mu je sodišče upravičeno verjelo. V pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti z uveljavljanjem lastne dokazne ocene izpovedi H. H., češ da ima ta priča do obtoženca negativen in odklonilen odnos in da je njegov nastop na sodišču prežet s težnjo samega sebe razbremeniti morebitne odgovornosti (zaradi prodaje puške, ki ni bila brezhibna). Takih potez v izpovedbi priče, ki je navsezadnje skladna z ugotovitvami G. G., pritožbeno sodišče ne zaznava in ne sprejema dokazne ocene pritožbe, da je priča H. H. prikril, da obtoženec puške na servis ni prinesel le zaradi težav s kopitom.

45. Niti pritožbeno sodišče nima pomislekov v skrbnost, temeljitost in strokovnost opravljene forenzične analize, ki je zajemala tudi strelske preizkuse in simulacije ter katerih potek je strokovnjak G. G. pojasnil tako v pisnih izdelkih kot med zaslišanji pred sodiščem. Neutemeljene so pritožbene trditve, da z ugotovitvami G. G., ki je med drugim z zaseženo puško upravljal tudi z energičnim delovanjem, ni bila ovržena teza, da je imelo orožje upoštevanja vredne defekte. Da naj bi izvedenec G. G. pri streljanju puško prožil počasi (zastoji pa naj bi bili nastajali, kadar se je puška prožila zelo hitro, tj. ob streljanju nabojev enega za drugim), so le pritožbene špekulacije, ki v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage in dvoma v verodostojnost zaključkov strokovnjakov NFL ne vnašajo; še zlasti iz razloga, ker je bilo ne glede na vse permutacije v zvezi s hitrostjo strelov nespregledljivo dokazano, da obtoženec orožja v dnevni sobi pač ni repetiral. V postopku pred sodiščem prve stopnje obramba ni predlagala, da bi se postavil drug izvedenec (puškar), ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je šlo za tipično napako novega orožja ali pa za dejansko okvaro puške. Na to dilemo je bilo v fazi dokazovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča z zanesljivostjo odgovorjeno, kar pomeni, da relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno ne nepopolno niti zmotno. O kršitvi pravice do obrambe pa zaradi odsotnosti ustreznega dokaznega predloga ne more biti govora. Ne nazadnje je brez temelja tudi pritožbena kritika, da je G. G. sodni izvedenec za balistiko ter da naj ne bi imel potrebnih in specifičnih znanj, da bi bil lahko ugotovil, ali je orožje delovalo pravilno ali ne. Kot je razvidno iz evidence sodnih izvedencev, je G. G. izvedenec za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave, specializiran za podpodročji tako balistike in rekonstrukcije streljanja kakor za preiskave orožja. Zato ne more biti dvoma, da je navedeni strokovnjak lahko kompetentno podal strokovno podprte zaključke o vseh izpostavljenih vprašanjih, ki so se v tem postopku pokazala kot pomembna. V postopku pred prvim sodiščem pa je izostalo vsakršno obrambno problematiziranje usposobljenosti G. G. za opredeljevanje v zvezi s pravnorelevantnimi okoliščinami, zato z drugačnimi izvajanji šele v pritožbenem postopku in ob upoštevanju vsega doslej pojasnjenega ne bo možno požeti sadov.

Glede rekonstrukcije streljanja

46. V Poročilu o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 so bili upoštevani izidi balističnega ogleda kraja streljanja, opravljenega 19. 3. 2015. Pri rekonstrukciji preiskovanega streljanja je bilo vzeto v obzir dejstvo, da je bila na višini 77 cm od tal evidentirana zvezna oziroma linijska poškodba sedmih listov zelene rastline v cvetličnem koritu, ki kaže na pot projektila po izstopu iz telesa oškodovanke. Na vratih opisane kuhinjske omare oziroma kredence je bila evidentirana prebojna eliptična poškodba, ki je ustrezala sekundarni strelni poškodbi destabilizirane krogle, medtem ko je bila na notranji zadnji steni omare na višini 57 cm od tal vidna vdrtina, povzročena z letom projektila. Projektil je vratca taiste kredence zadel na evidentirani višini 55,5 centimetrov. V dinamičnem delu ogleda je bil iz opredeljenih, v prostoru objektivno zaznanih sledi strelnih poškodb, s t. i. vizirno vrvico izmerjen in v poročilu z dne 14. 4. 2015 fotografsko predstavljen potek in naklon enotne strelne linije, ki seka rob sedežne garniture ter se nadaljuje mimo listov poškodovane sobne palme proti prav tako poškodovani kuhinjski kredenci. Iz dopolnjenega poročila o preiskavi NFL z dne 26. 10. 2022 izhaja, da je bilo po dodatnih strelnih preizkusih, v katerih je bila za simulacijo prestreljenega trupa oškodovanke uporabljena balistična želatina, ugotovljeno, da je krogla po izhodu iz telesa oškodovanke zadržala dovolj hitrosti in energije za premočrtno gibanje do strelne poškodbe na vratih omarice.

47. Na podlagi teh ugotovitev o poti izstrelka po izhodu iz telesa oškodovanke je bilo ocenjeno, da je bila slednja v času strela v sedečem ali polsedečem položaju na sprednjem delu sedala kavča, pri čemer je imela nadkomolčna dela v rahlem do pretežno sprednjem položaju. Dano je bilo mnenje, da je strelna linija po izhodu iz telesa oškodovanke potekala pod vertikalnim naklonom približno 5 stopinj navzdol, medtem ko bi oškodovanka lahko bodisi sedela na robu kavča ali pa bila v fazi vstajanja oziroma sedanja, ni pa sedela "globoko" na sedežni garnituri. Pri mnenju je G. G. vztrajal, ko je bil 13. 8. 2019 prvič zaslišan. Pojasnil je, da puška ob strelu ni mogla biti položena na sedežno garnituro, saj je bila za tak scenarij opisana, skicirana in rekonstruirana strelna linija postavljena previsoko. Na glavni obravnavi je obrazložil, da je oškodovanka morala sedeti na robu kavča in z ramami naprej, da je izstopna strelna linija lahko sekala sedalo garniture ter da se je vstopna rana lahko nahajala na evidentiranem mestu na D. D. telesu.

48. Sodnomedicinska izvedenka je ob sodelovanju z izvedencem G. G. ter na podlagi upoštevanja danih objektivnih podatkov, pridobljenih ob kriminalistično - tehničnem in balističnem ogledu kraja kaznivega dejanja (vstopna rana na 143 cm in izstopna rana na 144 do 147 cm višine, merjene od petnega dela stopal D. D. - kar kaže na minimalni odklon strelnega kanala navzgor v prsnem košu pokojne; izmerjena višina sedalnega dela sedežne garniture; višina projektilovega zadetja sobne rastline in kuhinjske omare), v fazi glavne obravnave 17. 10. 2022 izdelala dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je določila položaj pokojne v času zadetja. Zaključila in utemeljila je, da je bila oškodovanka z desno bočno stranjo prsnega koša oziroma trupa obrnjena proti strelnemu orožju in nagnjena naprej tako, kakor da bi se hotela izmaknili strelu ali vstati s sedežne garniture. Ko se je nagnila naprej ter obe zgornji okončini spustila naprej in navzdol, pa je izpostavila bočno stran telesa v predelu zadnje pazdušne linije in utrpela vstrelno (okroglo) in izhodno rano. čŒe oškodovanka ne bi dvignila desne in leve gornje okončine, bi utrpela prestrelno poškodbo desne in leve nadlahti ter lahko tudi prestrelno poškodbo desne in leve nadlahtnice. Tak položaj ustreza izmerjenim podatkom o višini zadetja palme in kredence, torej poteku izstopne strelne linije.

49. Izvedenka R. R. je že v preiskavi enako izpovedala, da je glede na strelni kanal, ki ga je opisala in ki je potekal z desne strani prsnega koša proti levemu, morala D. D. v trenutku zadetja izpostaviti ta del telesa (desno stran prsnega koša). Izvedenka je dodala, da bi oškodovanka D. D., kolikor bi se obrnila proti strelcu oziroma puški, da bi jo prijela, izpostavila drug del telesa, tj. sprednjo stran prsnega koša, in bi v takem primeru vstopna rana ležala na sprednji strani prsnega koša, ne na desni strani zadaj. čŒe bi prišlo do zamahov in do premikanja cevi, bi bila vstopna rana ovalne in podolgovate oblike, ker bi zrno naboja v telo vstopilo pod kotom, ne pa majhna in okrogla(sta), kakor ugotovljeno, oziroma bi lahko prišlo celo do zastrela ali do obstrela oškodovanke. Na glavni obravnavi je izvedenka utemeljila, da je zaradi izpostavitve oškodovankine bočne strani (liniji strela) sklepala na dvignjenost oziroma usmerjenost njenih rok vnaprej, kar je izpostavilo zadnjo pazdušno linijo; če bi imela oškodovanka roke spuščene ob prsnem košu navzdol, bi bila najverjetneje ustreljena v zgornjo (desno) okončino. čŒe bi prišlo do zasuka oškodovanke zaradi prijetja cevi in do izpostavitve prsnega koša, niti strelni kanal v njenem telesu ne bi bil potekal skoraj vodoravno, kot je. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022 je še natančneje odgovorila, da bi v primeru, če bi oškodovanka prijela za cev orožja ali za svetilko na cevi in puško odmaknila nazaj, prišlo do obstrelne rane in oškodovanka ne bi mogla biti zadeta v predel prsnega koša; če bi cev ali svetilko prijela od zadaj, pa bi se z levo polovico prsnega koša obrnila proti cevi puške in pri tem izpostavila prsni koš, kar pomeni, da bi bila vstrelna rana na sprednji (in ne bočni) strani prsnega koša.

50. Iz sodnomedicinskega izvedenskega dela z dne 4. 5. 2015 je razvidno, da je strelni kanal v telesu oškodovanke potekal vodoravno v smeri z desne proti levi strani prsnega koša, tj. med četrtim in petim rebrom. Pri obdukciji so bile evidentirane poškodbe v smislu preloma leve lopatice, preloma četrtega levega rebra in zadetja četrtega in petega prsnega vretenca, kjer vse je ob zadetjih prišlo do deformacij zrna naboja ter do minimalne spremembe njegove smeri. Zato je rana potekala minimalno bolj navzgor proti levi strani prsnega koša. že v fazi kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka na desni strani prsnega koša bočno izkazovala vstrelno rano pravilne krožne oblike z 0,5 cm premerom, na levi strani prsnega koša bočno pa izstrelno rano nepravilne oblike (na izgled raztrganino) dolžine približno 1,5 cm in širine približno 0,5 cm. V obdukcijskem zapisniku je natančneje konstatirano, da je bila na desni strani hrbta oškodovanke 3 cm nad pazduho in 4 cm od pazduhe (tj. v zadnji pazdušni liniji) vidna okroglasta rana do 6 mm premera, na hrbtu levo 3 cm od pazdušne gube zadaj pa (večja) rana pravokotne oblike in nepravilnih robov. Zaslišana v preiskavi je izvedenka sodne medicine pojasnila pot zrna naboja, ki je spremenilo smer in obliko predvsem ob zadetju v levo lopatico, ki je bila večkrat prelomljena. Na glavni obravnavi je obrazložila minimalno spreminjanje smeri projektila ob zadetjih v prsno vretence in levo rebro zadaj ter občutnejšo spremembo smeri ob zadetju ob levo lopatico, v vsakem primeru pa je strelni kanal potekal malodane vodoravno, pred sprednjim delom hrbtenice. Strelni kanal se je v telesu odklonil navzgor za en centimeter, na kar je bilo mogoče sklepati tudi iz položaja vstrelne rane na 143 cm višine oškodovanke in iz položaja izstrelne rane, začenši na 144 cm višine oškodovanke. Vsebinsko enake ugotovitve je izvedenka zagovarjala še v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022 in med zadnjim zaslišanjem.

51. V sodelovanju in ob upoštevanju ugotovitev sodnomedicinske izvedenke je tudi G. G. v dopolnjenem poročilu o preiskavi z dne 26. 10. 2022 ultimativno prezentiral višino strelne linije po posameznih razdaljah v prostoru in ustrezajoč najverjetnejši položaj trupa oškodovanke. Na strani 8 dopolnjenega poročila je izvedenec povzel vse predhodno izmerjene in objektivno evidentirane ugotovitve, ki jih je upošteval pri izdelavi mnenja ter ki jih pritožbeno sodišče na tej točki v izogib podvajanju ne bo posebej povzemalo. Rekonstrukcija streljanja je bila nato opravljena s forenzično lutko, ki je bila nameščena na sedežno garnituro z višino sedalnega dela 43 cm, in upoštevajoč potek izstopne strelne linije.

Izračunana višina vstopne rane je pod navedenimi pogoji znašala 82,7 cm, višina izstopne rane pa 79,4 cm, merjeno od tal in upoštevaje minimalno forenzično toleranco. Ob nadaljnjem upoštevanju sodnomedicinsko argumentiranega poteka strelnega kanala v telesu je bilo prekrivanje dokumentiranih pozicij možno le (!) v primeru namestitve sklonjene lutke (ki je simulirala telo pokojne) v položajih, opisanih na strani 9 poročila z dne 26. 10. 2022 in fotografsko prikazanih na slikah 6 do 15 istega poročila. Položaj oškodovanke je kot skladen z lastnimi sklepi potrdila tudi R.

R. Pri njem sta bila nadkomolčna dela rok oškodovanke najverjetneje v rahlem do pretežnem sprednjem položaju, medtem ko je pokojna najverjetneje sedela na robu kavča, lahko pa bi bila tudi v fazi vstajanja ali sedanja. Ocenjeno je bilo, da je strelna razdalja od puške do vhodne rane znašala najmanj 80 cm (na podlagi strelnih preizkusov s pomočjo kože domačega prašiča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju sodbe) in največ 210 cm (glede na sámo konfiguracijo prostora, tj. dnevne sobe, v kateri je prišlo do streljanja, pozicijo oškodovanke, potek strelne linije in dolžino spornega orožja).

V tej posledici so izračuni pokazali, da bi na minimalni možni razdalji (80 cm) višina cevi orožja znašala približno 91,3 cm od tal, na maksimalni možni razdalji (210 cm) pa približno 105,1 cm od tal. Vstopna strelna linija je namreč potekala pod vertikalnim naklonom približno 6,1 stopinj navzdol. Vse navedeno pa pomeni, da je bila predmetna puška občutno dvignjena nad sedalo kavča, pri čemer je G. G. izključil tudi možnost, da bi puška ležala obtožencu na kolenih. Ali je obtoženec v času streljanja sedel ali stal, pa povzeti podatki ne razkrivajo, kar samo zase niti ni pravnorelevantno dejstvo.

52. Zaslišan na glavni obravnavi je G. G. izčrpno obrazlagal potek povzete rekonstrukcije streljanja. Pojasnil je, da na forenzični lutki ni uporabil orožja, pač pa je lutko položil na sedalo garniture v višini 43 cm ter prilagajal položaj lutke izmerjeni izhodni strelni liniji v smeri poškodovane sobne rastline in kuhinjske kredence, na tej liniji pa se je po logiki stvari morala nahajati tudi izstrelna rana v telesu oškodovanke. Uporabljena je bila forenzična lutka tipa polifleks, ki je glede na konstrukcijo v bistvu "brezspolnik" in jo v laboratoriju uporabljajo za vse vrste takih prezentacij strelnih poškodb. Lutka je bila višine približno 178 cm, kar je povsem blizu višini pokojne D. D. (181 cm). Sicer pa sama lutka ni bila vir pridobivanja podatkov, služila je za simulacijo postavitve telesa na strelno linijo. Ko so to lutko pomikali vzdolžno po izhodni strelni liniji, se je v mejah realno možnega linija križala samo z enim vogalom sedala kavča. Nato so upoštevajoč sodnomedicinski izvid, po katerem je strelni kanal potekal praktično vodoravno skozi telo, lutko nagnili za odstopajočih 5 stopinj od poteka izhodne strelne linije, prav tako so (z rotiranjem lutke okrog njene osi) upoštevali zalomljenje linije v telesu, kar je dognala izvedenka za sodno medicino. Lutko so obračali do edinega realno možnega položaja, v katerem sta se poklopili izhodna linija in linija v lutki (kot v notranjosti telesa). Glede na značilnosti vhodnega strelnega kanala, kjer je sodnomedicinski izvid pokazal pravokotni strel glede na vstopno rano (povedano v nadaljevanju), so nadalje ugotavljali še potek oziroma možne naklone vhodne strelne linije, tj. upoštevaje minimalno in maksimalno razdaljo ustja cevi puške od vstopne rane ter upoštevajoč pretežno sprednji položaj okončin oškodovanke. G. G. je zaključil, da so se pri simulaciji oziroma rekonstrukciji položaja D. D. v trenutku streljanja, kot je prikazan v dopolnjenem poročilu o preiskavi z dne 26. 10. 2022, ujeli vsi parametri. Celo ko je na lutki izmeril rekonstruirano dolžino strelnega kanala (33 cm), se je ujemala z dolžino, izmerjeno ob obdukciji.

53. Glede na razumna, prepričljiva in strokovno podprta pojasnila G. G. ni nobene podlage za pritožbene očitke, da naj bi G. G. prikazal potek strela v skladu z že vnaprej izdelano hipotezo, da je obtoženec oškodovanko naklepoma ustrelil. Prvenstveno se strokovnjak NFL o vsebini obtoženčeve krivde (naklepa) na nobeni točki ni opredeljeval, saj je bila dokazna ocena v tej smeri pridržana sodišču prve stopnje. Hkrati pa ni mogoče pritrditi očitkom o "vnaprej izdelani hipotezi", saj je G. G. opravil forenzično (balistično) rekonstrukcijo, temelječo na objektivno podanih parametrih oziroma spremenljivkah. Natančno je pojasnil potek izvedene forenzične eksploracije, vključno s povedno opredelitvijo, da je le en položaj uporabljene forenzične lutke, tj. ki je simuliral položaj oškodovanke v trenutku strela, ustrezal evidentiranim strelnim pozicijam, kot je že bilo zgoraj obrazloženo. Ta izsledek balistične eksploracije pa nikakor ne more pomeniti, da je bil strokovnjak že kakor koli predhodno opredeljen oziroma naklonjen verziji dogodka, ki se za obtoženca kaže kot obremenilna. Pritožba z ničemer konkretno ne utemelji navedbe, da naj bi izvedenec "nepravilno upošteval" okoliščino, da človeško telo ni enako in primerljivo želatinasti lutki, v katero je G. G. streljal. Kot je bilo povzeto v točki 46 te sodbe, je bilo v simulaciji streljanja v balistično želatino ugotovljeno "le" to, da je krogla po izhodu iz telesa oškodovanke zadržala dovolj hitrosti in energije za premočrtno gibanje do strelne poškodbe na omari v kuhinji, medtem ko glede na poškodbe listov sobne palme in kuhinjske kredence ni ne vprašljivo niti izpodbijano, kakšno je bilo gibanje projektila po izstopu iz oškodovankinega telesa. želatinasta lutka pa ni ista stvar kot forenzična lutka iz polifleksa, ki jo je G. G. uporabil kot pomožni rekvizit pri kasnejši forenzični rekonstrukciji oziroma simulaciji streljanja.

54. Razlogi izpodbijane sodbe niso na nobenem mestu v nasprotju sami s sabo, niti v razlogovanjih na straneh 25, 27 in 33, kar izpostavlja pritožnik ter zatrjuje, da se medsebojno izključujejo opredelitve sodišča prve stopnje, da je bil strel izstreljen z višine nad rameni oškodovanke oziroma da je bil potekal od zgoraj navzdol, po drugi strani pa, da je izvedenka sodne medicine ugotovila skoraj vodoraven potek strela, medtem ko se je izstopna rana nahajala celo višje kot vstopna. Zagovornik očitno ne razume in ne loči: (1) poteka vstopne strelne linije pod naklonom pribl. 6,1 stopnje navzdol, pri čemer se je puška v trenutku strela nahajala med 91,3 in 105,1 cm od tal, kar je nad oškodovankinimi rameni; (2) poteka strelnega kanala v telesu, ki je bil skoraj vodoraven, saj se je zaradi zadetja lopatice odklonil za en centimeter navzgor, zaradi česar je logično, da je vstopna rana ležala na 143 cm višine oškodovanke, izstopna rana pa na 144 - 147 cm glede na višino pokojnice. Ali še drugače povedano - gibanje projektila v telesu ni premočrtno nadaljevanje prejšnje strelne linije, kar je izvedenka sodnomedicinske stroke večkrat natančno pojasnjevala, pritožbeno izraženi pomisleki v tej smeri pa niso utemeljeni.

55. Izvedenka sodnomedicinske stroke se je že v mnenju z dne 4. 5. 2015 na podlagi vrste in narave poškodb pri oškodovanki opredelila, da je šlo v kritični situaciji za strel iz relativne bližine, tj. za situacijo, ko je cev orožja v času strela vsaj nekaj cm od telesa pokojne. Na površini vstrelne rane na desni strani prsnega koša, ki je bila manjša od izstrelne rane na levi strani prsnega koša, ni bilo vidnih sledi smodnika na koži, ni bilo vidne tetovaže in ni bilo vidnih poškodb v smislu odtisa strelne cevi. Izvedenka je izključila strel iz absolutne bližine, kar bi pomenilo, da bi bila cev orožja naslonjena na telo pokojne. Tudi podplutba pod vstopno rano je sodnomedicinsko razkrila strel iz relativne bližine. Ob pregledu fotoalbuma SKP ..., pri čemer je G. G. na NFL dane fotografije pregledal z digitalno povečavo, je bilo opaženo, da je bila vstrelna rana brez večjih raztrganin robov, v njeni okolici pa ni videti ožganin, dimnega kolobarja, tetovaže ali površinskega nanosa smodniških delcev. G. G. se je že v prvem zaslišanju opredelil, da je projektil vstopil v telo oškodovanke pretežno pod pravim kotom, saj vhodna rana ni bila izrazito eliptična, kar bi kazalo na vstop krogle pod naklonom. Album fotografij ni pokazal nobenih sledi, značilnih za strel, sprožen iz izrazite bližine. Izvedenka R. R. je zaslišana pred sodiščem izpovedala, da v konkretnem primeru na koži okoli vstopne rane ni bilo nobenih značilnih dopolnilnih znakov (dim, odrgnine, odtis cevi ali roba cevi, ožganine), ki bi pokazali na prislonjenost cevi na površino telesa. Poudarila je, da je bila vstopna rana majhna in okroglaste oblike, kar je karakteristično za strel iz relativne bližine pod dokaj pravim kotom oziroma za usmerjenost cevi orožja pravokotno na telo. Vse ugotovitve izvedenke temeljijo na njenih čutnih zaznavah ob sodni obdukciji, pri svojih zaključkih pa je vztrajala tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022.

56. Iz dopolnjenega poročila o preiskavi NFL z dne 26. 10. 2022 je razvidno, da je G. G. opravil preiskavo razponov strelne razdalje glede na razporeditev produktov smodniške polnitve. Obrazložil je, da produkti izgorevanja oziroma smodniški dimni plini skupaj z ne-izgorevajočimi delci brizgnejo iz cevi orožja hkrati z izstreljeno kroglo, tj. z veliko hitrostjo v obliki lijaka, ki se širi in rdeči z oddaljenostjo. Na relativni bližini od ustja cevi se ti delci nanesejo na material okrog vstreline (v konkretnem primeru kožo, saj predel okoli vstopne rane D. D. ni bil prekrit z oblačili). G. G. je pri ocenjevanju razpona strelne razdalje za primerjavo morfoloških značilnosti kože oškodovanke uporabil zaplate kože domačega prašiča, istočasno pa je bilo uporabljeno prav orožje in strelivo iz kritičnega dogodka. Po izvedenih strelskih preizkusih na strelnih razdaljah od 15 do 80 cm, pojasnjenih in fotografiranih na straneh 4 do 8 dopolnjenega poročila z dne 26. 10. 2022, so bili nanosi delcev smodniške polnitve s prostim očesom vidni na strelnih razdaljah do 80 cm, toda pod pogojem, da v času nudenja prve pomoči ali drugih ukrepov na kraju streljanja površina okrog strelne rane ni bila obrisana ali izprana. Oba urgentna zdravnika, ki sta prišla na kraj dogodka, torej tako S. S. kot Å . Å ., sta skladno izpovedala, da oškodovanki rane niso ne brisali niti izpirali, kar je v dokazni oceni izpodbijane sodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje in pritožba tega dela dokaznega vrednotenja ne napada. Posledično pa niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov v strokovno prepričljivost G. G. ugotovitve, da je strelna razdalja do uporabljene puške ADC 290 do vstopne strelne telesne poškodbe pri D. D. znašala najmanj 80 centimetrov. Součinkujoče dokazno vrednotenje izsledkov izvedencev R. R. in G. G. pač ne pritrjuje tezi pritožbe, da bi do strela lahko prišlo "iz neposredne bližine".

57. Pred izdelavo Poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 so eksperti opravili primerjalne strelne teste z zaseženo polavtomatsko puško, pri katerih je bila na variabilnih razdaljah bočno ob puški in vzdolž linije streljanja nameščena bela tkanina. V poročilu je bilo dognano, obrazloženo in fotografsko zabeleženo, da je bil bočno viden dimni kolobar do razdalje 20 cm od ustja cevi. Na tej osnovi je bila že v omenjenem poročilu izključena možnost, da je oškodovanka odrivala orožje v času strela oziroma da bi bil kateri koli del njenih rok v stranskem stiku z ustjem cevi orožja oziroma v bližini puške (do 20 centimetrov), saj bi bilo v tem primeru pričakovati sledove dimnega kolobarja na njenih rokah, česar pa ni bilo. Podano je bilo mnenje, da so bile roke oškodovanke od puške oddaljene več kot 20 cm bočno. G. G. je v preiskavi pojasnil, da ni bilo nobenih sledi (ne tetovaže ali dimnega kolobarja niti površinskih poškodb kože), ki bi kazale, da je bila desna roka, tj. okončina, ki je bila na strani, od koder je bila oškodovanka ustreljena, v kakršnem koli stiku s cevjo orožja. čŒe bi za cev prijela, bi nedvomno prišlo do specifičnih sledov (ožganin, dimnega kolobarja, tetovaže) na koži roke. S G. G. izvajanji je soglašala tudi izvedenka sodnomedicinske stroke.

58. Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika je bil v Poročilu o preiskavi NFL z dne 12. 3. 2020 predstavljen dodaten strelni preizkus z belo tkanino 360 stopinj okrog cevi. Vzorčna tkanina se je pri tem poškodovala bočno, pri čemer je na prečni razdalji 10 cm od cevi nastal izrazit dimni kolobar z raztrganinami, na razdalji 20 cm dimni kolobar z deformacijo tkanine, na razdalji 30 cm pa šibko, a vendarle še izražen dimni kolobar. V istem poročilu z dne 12. 3. 2020 so bili dani tudi izsledki rekonstrukcijskih preiskav tako z živimi modeli kot tudi s forenzično lutko, pri katerih je bilo ugotovljeno, da je v naravnih (spontanih) položajih teles pri poskusih prijemanja svetilke na spodnji strani cevi puške prišlo do pozicij, ki niso bile skladne z dognanim potekom strelne linije pri balistični rekonstrukciji oziroma ki niso odgovarjale evidentiranim strelnim poškodbam pri oškodovanki (prekrivanje vstrelne linije z ramo, kar pomeni, da bi morala rama prestreči pot krogle). Oprijemanje svetilke z usmeritvijo cevi orožja v dognane točke strelnih poškodb bi bilo teoretično možno izven naravnih položajev in v prisiljenih držah.

59. G. G. je zaslišan v preiskavi 5. 10. 2020 pojasnil, da v naravnih pozicijah telesa ni prihajalo do prekrivanja med (preizkušano) linijo cevi ter (objektivno evidentiranimi) točkami vhodne in izhodne poškodbe, saj je šla linija cevi mimo ustreljenega telesa, kar je bilo v poročilu tudi fotografsko prikazano. Prekrivanje linij bi se namreč pripetilo kvečjemu v položaju prisiljenih zamikov (desne) roke. Na glavni obravnavi je obrazložil, da bi bilo treba komolec prisiljeno spodvijati, v običajnih oziroma naravnih položajih pa desna roka ne bi mogla biti iztegnjena. R. R. je soglašala s G. G., da bi v primeru, če bi D. D. premikala desno roko (z namenom prijemanja puške), prekrila dejansko vstopno mesto in bila zadeta v izpostavljeno desno nadlaht. Po njenem mnenju pa bi oškodovanka s premikanjem desne roke celo v prisiljeni drži prekrila vstopno mesto projektila.

60. Upoštevajoč ugotovljeno (minimalno) razdaljo med orožjem in oškodovanko ter odsotnost značilnih sledi na njenem telesu, ki bi kazale na bližnji stik desne roke s puško, nima teže niti teoretično podana in s prisilnimi držami pogojena opcija, da bi oškodovanka hipotetično segla proti svetilki na spodnji strani cevi puške (ki ji je nasprotovala že izvedenka R. R.). Bistveno je, da oškodovanka ni segla proti orožju niti se ni nagnila v smeri obtoženca, saj je forenzično rekonstruiran položaj njenega telesa v času strela to verzijo s potrebno stopnjo gotovosti ovrgel. Pritožbi posledično ni mogoče pritrditi, da je G. G. prezrl možnost, da bi oškodovanka za orožje prijela, saj je ob tej predpostavki celo izvedel simulacijo s seganjem (živih modelov) proti puški, vendar ta verzija, ki se v pritožbi vztrajno reproducira, v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila potrjena, v pritožbenem postopku pa ne more biti uspešno uveljavljana.

61. Izvedenka za sodno medicino je zaključila, da je bila vzrok smrti oškodovanke izkrvavitev v obe prsni votlini zaradi prestrelne rane desnega in levega zgornjega režnja pljuč ter zaradi prestrelne rane aorte s popolnim raztrganjem prsnega dela aorte, ki je vodilo v izkrvavitev tako v desno kot v levo prsno votlino. Takojšnja smrt oškodovanke je nastopila izključno zaradi poškodb, ki jih je utrpela zaradi prestrelne poškodbe prsnega koša. Na nobenem mestu izvedenske eksploracije ni bilo niti namignjeno, da bi na smrt oškodovanke vplivalo specifično gibanje zrna naboja znotraj njenega telesa (vključno s spreminjanjem smeri zaradi zadetja nekaterih kosti). Pokojna je umrla, ker je bila z nabojem dobesedno prestreljena, pri čemer tu ni odločilno, natančno kakšna je bila pot zrna naboja v prsnem košu. Posledično so protispisne pritožbene navedbe, da oškodovanka ne bi umrla, če se "strel v notranjosti njenega telesa ne bi trikrat prelomil", saj to preprosto ne drži.

62. Glede na vse odločilne ugotovitve, povzete v točkah 46 - 61 te sodbe, pritožbeno sodišče deli dokazno sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka, ki se je v kritičnem dogodku očitno nahajala na sedežni garnituri in v položaju, ki ga je razkrilo sodelovalno izvedensko delo G. G. in R. R., zadeta s strelom, sproženim z višine nad njenimi rameni (glede na oddaljenost puške oziroma strelca od vhodne rane med 91,3 in 105,1 centimetri od tal), saj je višina vhodne rane v razmerju do tal znašala 82,7 cm, vstopna strelna linija pa je potekala pod vertikalnim naklonom približno 6,1 stopinje navzdol.

Prav tako ne more biti nobenih pomislekov v prepričljivost dokazne ocene, da je bila pokojna ustreljena najmanj z razdalje 80 cm, kar so pokazali strelni preizkusi s pomočjo kože domačega prašiča, pri čemer sta tako G. G. kot R. R. pojasnjevala, da v okolici vstrelne rane ni bilo najdenih nobenih (zgoraj opredeljenih) sledov, ki bi kazali na strel iz absolutne bližine oziroma z razdalje, ki bi bila manjša od rekonstruiranih 80 cm. Medtem ko je izvedenka za sodno medicino s področja svoje stroke izključila strel s t. i. absolutne bližine, je natančnejše opredeljevanje minimalne razdalje prepustila balističnemu strokovnjaku G.

G., kar je zgolj strokovno korektno. 80 cm pa je razdalja, ki sama po sebi onemogoča možnost, da bi oškodovanka s svojo desno roko segala proti puški oziroma bila v kakršnem koli stiku s cevjo orožja, hkrati pa so G. G. preizkusi z belo tkanino izrecno izključili to možnost, saj je bil v prvotnem preizkusu viden dimni kolobar do 20 cm razdalje od ustja cevi, v drugem preizkusu pa celo do 30 cm razdalje, medtem ko na oškodovankini roki ni bilo nobenih tovrstnih sledi. Posledično je sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno sprejelo zaključke obeh izvedencev, upravičeno ovrglo verodostojnost zagovora obtoženca, da bi lahko oškodovanka segala proti uporabljenemu orožju ali puško celo prijemala.

Drugačna izvajanja v pritožbi, da bi bilo možno prijemanje puške, niso utemeljena. Ne le, da so izsledki simulacije streljanja prezentno pokazali, v kakšnem položaju so bile v trenutku strela gornje okončine oškodovanke (v rahlem do pretežnem sprednjem položaju, saj bi sicer utrpela prestrelno poškodbo desne in leve nadlahti ter lahko tudi poškodbo leve in desne nadlahtnice). Zlasti izvedenka za sodno medicino je utemeljevala, da bi oškodovanka v primeru prijemanja za cev oziroma za svetilko orožja izkazovala docela drugačne poškodbe (bodisi obstrelno rano bodisi vhodno rano na sprednji strani prsnega koša, ki bi ga izpostavila zaradi rotacije telesa v smeri puške;

če bi prišlo do udarca in premikanja cevi, pa tudi rana ne bi bila okrogle oblike) in še scela drugačen (ne skoraj vodoraven) potek strelnega kanala v telesu. Nasprotno pa je bilo ugotovljeno, da je bila oškodovanka zadeta v izpostavljeno desno bočno stran prsnega koša v zadnji pazdušni liniji, tj. s pravzaprav pravokotnim strelom glede na površino telesa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z gotovostjo dokazano, da je bila oškodovanka v času strela prav v opisani poziciji, zato ne gre le za eno od možnih variacij oziroma zgolj za eno od možnih hipotez.

63. Dejstvo, da se je naboj v notranjosti telesa pokojne večkrat deformiral in odbil, je bilo upoštevano tako v sodnomedicinski kot v balistični eksploraciji, pri čemer pritožbeno sodišče ne bo znova ponavljalo, zakaj so bile na stopnji zanesljivosti ovržene alternativne razlage oziroma možne verzije poteka kritičnega streljanja oziroma poti naboja. Umeščenost v celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, ne razkriva ne zmotne niti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti s trditvami, da bi bilo treba izvesti sodno rekonstrukcijo v realnem prostoru, kjer je prišlo do dogodka. Tosmernega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje obramba navsezadnje niti ni podala, zaradi česar dodaten odgovor na tej točki ni potreben, saj do kršitve pravice do obrambe že pojmovno ni moglo priti.

64. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog obtoženca na glavni obravnavi 27. 6. 2023, naj se pridobi orožje (polavtomatska puška ADC 290), ki je bilo zaseženo. Obtoženec je dokazni predlog substanciral z navedbami: "da bi jaz pokazal, kako je to bilo, če pa tega ne želite, pa ne vem; obtoženec bi vam sam pokazal, kako je bilo s tem konkretnim orožjem, saj gre samo za domneve" (list. št. 2159). Upoštevajoč tako nekonkretizirano utemeljitev dokaznega predloga in umeščenost v celovito dokazno oceno izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo (točka 7), da je bil zaseženi predmet že forenzično pregledan in uporabljen v balistični rekonstrukciji, torej da z izvedbo dokaza, kot je bil (nesubstancirano) predlagan, ne bi bilo moč dodatno osvetliti odločilnih dejstev glede poteka kritičnega dogodka, upoštevalo merila, ki so se ob odločanju o dokaznih predlogih obrambe izoblikovala v (ustavno)sodni praksi, 6 ter je dokazni predlog po vsebini utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Kršitev pravice do obrambe kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zato ne more biti podana. Pavšalno vztrajanje pritožbe, da bi bilo treba rekonstruirati "tiste situacije", ki kažejo na utemeljeno verjetnost drugačnega poteka dogodkov, vključno z ugoditvijo temu dokaznemu predlogu, izzveni v posplošenem nestrinjanju z razumno ugotovljenim dejanskim stanjem. Vsa izvajanja v točki 104 pritožbe so podana na docela hipotetični ravni in so posledično povsem neprepričljiva, zlasti pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno dopolnjevanje utemeljitve dokaznega predloga, ki je obtoženec oziroma obramba v postopku pred prvim sodiščem niti nista podala.

65. Zagovornik v pritožbi brez temelja očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedb "več različnih prič" (ki jih sploh ne imenuje), tj. da naj bi pokojna oškodovanka imela navado, da je velikokrat potegnila oziroma cuknila za puško, kadar je z njo rokoval obtoženec. Kljub temu, da pritožnik v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka ne konkretizira prič, na katere se sklicuje, niti ne substancira natančne vsebine njihovih izpovedb, je ob upoštevanju gornje dokazne ocene, utemeljene na objektivnih izvedenskih mnenjih, da oškodovanka v obravnavanem dogodku puške ni prijemala (kar pa je edino odločilno dejstvo), docela irelevantno, kakšne naj bi bile domnevne "navade" oškodovanke v drugih historičnih dogodkih. Zato od sodišča prve stopnje, ki se je o odločilnem dejstvu opredelilo, še dodatne opredelitve o nerelevantnih okoliščinah ni moč zahtevati. Brezpredmetna so nadaljnja pritožbena izvajanja, da bi lahko prišlo do sprožitve puške v kritičnem dogodku, tj. ko bi oškodovanka potegnila ali cuknila za orožje (kar dokazano ni), medtem ko naj bi obtoženec imel tedaj prst v bližini sprožilca.

Glede GSR delcev

66. Tehnična izvedenka NFL T. T. je 24. 3. 2015 izdelala Poročilo o preiskavi sledov z rok strelca, pri čemer so bile z vrstičnim elektronskim mikroskopom opravljene analize vzorcev, zavarovanih z rok obtoženca, pokojne oškodovanke in njenih staršev L. L. in M. M. Preiskave in medsebojne analize vzorcev so bile izvedene skladno z laboratorijskimi postopki za preiskavo karakterističnih delčkov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem. Mikroskop, s katerim so opravili analize, je bil opremljen z energijskim analizatorjem rentgenske svetlobe in je razkril elementno sestavo na površini preiskovanih vzorcev. Tako je bilo na vzorcu, zavarovanem z desne roke obtoženca (v prostorih Psihiatrične bolnišnice ..., kamor je bil prepeljan s kraja dejanja), najdenih "več" (tj. več kot pet in manj kot deset) karakterističnih delčkov antimona, barija in svinca; na vzorcu, zavarovanem z obtoženčeve leve roke, pa je bilo najdenih "malo" (tj. do pet) takih delčkov. Na vzorcu, zavarovanem z desne roke D. D. (na samem kraju po odredbi dežurne preiskovalne sodnice), je bilo najdenih "več" (torej več kot pet in manj kot deset) karakterističnih delcev; na vzorcu, zavarovanem z leve roke D. D., pa karakteristični delčki niso bili najdeni, a z opombo, da so bile na tem vzorcu prisotne nečistoče, ki bi lahko vplivale na rezultat analize značilnih delcev.

67. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni bilo dovolj jasno pojasnjeno, kakšne "kemične in biološke" preiskave sledov streljanja na roki oškodovanke (prav tako pa na rokah drugih preiskovancev) so bile opravljene, saj ni šlo za "kemične in biološke" preiskave, temveč za analize vrstične elektronske mikroskopije, ki je v poročilu NFL z dne 24. 3. 2015 tudi obrazložena. Protispisna je teza, da naj bi se "izvedenci zaustavili in zadovoljili s tem, kar so lahko videli s prostim očesom", saj so bile preiskave izvedene z ustreznim mikroskopom, zato so pritožbeni očitki v smeri nepravilnosti in nestrokovnosti forenzičnega ravnanja brez resne osnove.

Neutemeljena so izvajanja, češ da G. G. nima znanja za preiskovanje in pregled karakterističnih delcev, ki nastanejo pri streljanju (t. i. GSR delcev - gunshot residue), saj je predmetno Poročilo o preiskavi sledov z rok strelca z dne 24. 3. 2015, na katerem je navsezadnje tudi G. G. gradil svoja stališča, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, izdelala druga strokovnjakinja NFL, tj. T. T. , zoper njeno delo pa ne v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku, z izjemo zgoraj že zavrnjenega, niso bili izraženi kakšni pomisleki.

Nobenih konkretnih in upoštevnih dvomov pritožba ne vnaša niti v dejstvo, da se je G. G. opredeljeval glede pomena in prenašanja GSR delcev ter da je sodišče prve stopnje na podlagi njegovih pojasnil (strani 45 in 46 izpodbijane sodbe) odreklo naravo odločilnih okoliščin ugotovitvam glede (ne)nahajanja določenih karakterističnih delčkov na posameznih okončinah v obravnavani dogodek vpletenih protagonistov, kar je v zadostni meri argumentirano, strokovno podprto in na ravni življenjske logike prepričljivo utemeljilo.

Tozadevno pritožbeno odkazovanje na "zaključno besedo" ter sklicevanje nanjo v izogib ponavljanju in prepisovanju (točka 77 pritožbe) pa je v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka, zlasti kadar gre za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in že pojmovno ne more biti upoštevno. Morebitnih napak ali pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja pritožbeno sodišče, ki opravlja kontrolno funkcijo instančne narave, ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato je dolžnost pritožnika, da domnevne kršitve, na katere se sklicuje, jasno in določno utemelji ter za svoja stališča ponudi konkretizirane in substancirane razloge, ne pa, da se posplošeno sklicuje na določeno procesno gradivo v spisu.

Od sodišča druge stopnje ni moč pričakovati, da pregleduje spisovno gradivo ter ugiba, na katere specifične dele in iz natančno katerih razlogov se pritožba sklicuje, zato je tak "odkaz" neutemeljen.

68. V opredeljenih okvirih je zato mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi G. G., ko je bil zadnjič zaslišan na glavni obravnavi in tedaj pojasnil, da število in razporeditev GSR delcev zavisita od številnih spremenljivk, kot so način in intenziteta stika z virom delcev (bodisi orožja bodisi predmeta, na katerem se nahajajo delci); značilnosti širjenja smodniških plinov iz konkretnega orožja; kontakt z osebo, ki je pred tem streljala; zunanji pogoji (velikost, odprtost in prepišnost prostora); čas do zavarovanja sledov na rokah; kasnejša ravnanja osebe (brisanje in umivanje rok ter dotikanje drugih površin) itn.

G. G., ki je vendarle povedal, da ima poklicne izkušnje s področij GSR delcev, se je opredelil, da v forenzični eksploraciji niso delali nobenih specifičnih zaključkov na podlagi zgoraj povzetih izsledkov števila in razporeditve GSR delcev na rokah obtoženca in pokojne oškodovanke. Obtoženec je bil pred odvzemom vzorcev transportiran v PB ... in ni podatka, kaj se je z njegovimi rokami oziroma telesom dogajalo do trenutka odvzema, zato izpeljevanje kakšnih zaključkov ne bi bilo kredibilno. Po drugi strani je bila oškodovanki nudena nujna medicinska pomoč, na samem kraju so jo oživljali in jo obračali, kar vse lahko vpliva na izkrivljenost podatkov.

Prav tako bi bila (glede na impozantno količino različnega orožja, evidentiranega v hiši družine ..., in glede na nedvomno dejstvo, da sta v tej hiši vsaj obtoženi in L. L. večkrat rokovala z orožjem) možna kontaminacija že ob samem vstopu v hišo oziroma v dnevno sobo. Na načelni ravni pa je G. G. pojasnil, da ni nič nenavadnega, če so se smodniški plini ob strelu, usmerjenim v D. D., širili proti njej, zaradi česar niti ni nerazumljivo, da je bilo na njeni desni roki najdenih več karakterističnih delcev kot na levi roki obtoženca, medtem ko je bilo število delcev na njunih desnih rokah primerljivo enako.

Sklenil je, da upoštevaje vse variacije, ki lahko vplivajo na število in razporeditev GSR delcev, ne more biti dokazno podprta nobena od opcij oziroma spremenljivk ter da bi bilo nekorektno iz teh ugotovitev izpeljevati zaključke, saj to preprosto ni strokovno sprejemljivo. Posledično je razumen dokazni zaključek izpodbijane sodbe, da ne za obtoženca niti za oškodovanko ni mogoče zatrditi, v katerem trenutku in na kakšen način so se na njunih okončinah znašli zavarovani ter zatem na NFL analizirani GSR delci.

69. Dokazno (so)učinkovanje zgoraj obrazloženih ugotovitev izvedencev G. G. in R. R. ter izsledkov preiskav GSR delcev, ki torej nimajo tehtne spoznavne vrednosti, razkrije, da okoliščina, da je bilo na desni roki oškodovanke najdenih več značilnih delčkov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, ne potrjuje pritožbeno vztrajno ponavljane teze, da bi oškodovanka lahko rokovala oziroma se dotikala puške, s katero jo je obtoženi ustrelil. Iz enakih razlogov je neuspešno tudi zatrjevanje, da bi nekoliko več prisotnih sledov na njeni desni kakor na levi roki (pri čemer pritožba spregleda še opredelitev strokovnjakinje NFL, da so bile v vzorcu, zavarovanem na levi roki, prisotne nečistoče, ki bi mogle izkriviti izide forenzične analize) lahko kazalo na potek dogodkov, ko bi oškodovanka za puško potegnila. Takšna verzija je bila ne le prepričljivo ovržena z izvedenskim delom G. G. in R. R., podprta ni bila niti s pravilnim vrednotenjem analiz GSR delcev, kot ga je v izpodbijani sodbi razgrnilo že sodišče prve stopnje ter o tem na straneh 45 in 46 navedlo tudi vse potrebne razloge. Zato ne more držati kritika pritožbe, da prvo sodišče vprašanja GSR delcev (na rokah oškodovanke) ni rešilo v celoti in da se do te problematike ni opredelilo, saj je to v temelju protispisno. Da je bil v kritičnem dogodku prav obtoženec tisti, ki je streljal s polavtomatsko puško, pa ni (bilo) vprašljivo ne v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku, zato pritožbeno razglabljanje v smeri, da bi obtoženčeve biološke sledi na puško lahko prišle že večkrat pred dogodkom, ko je s to puško streljal vsaj na strelišču, nima nobenega pomena za pritožbeno presojo. Ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 25 izpodbijane sodbe, da je bil obtoženi v predmetnem dogodku strelec (kar je priznal sam), ne more kazati "selektivnega tolmačenja" dejanskega stanja.

Glede strokovnega mnenja U. U.

70. Protispisna je pritožbena kritika, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko izreklo o strokovnem mnenju oziroma "zapisniku o izvedenstvu" z dne 4. 11. 2022, ki ga je izdelal hrvaški balistični strokovnjak U. U. in je bil v spis vložen kot del obrambnih navedb (list. št. 1888 - 1893). Prvo sodišče je celotno točko 29 sodbe namenilo odgovoru na navedbe U. U. , ki jih je (sledeč skladnima, strokovno prepričljivima, popolnima in pravilnima mnenjema G. G. in R. R.) zavrnilo tudi po vsebini. Zato pač ne more držati, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu "pavšalna", bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Ko sta bila G. G. in R. R. zadnjič zaslišana na glavni obravnavi, so jima bili korektno predočeni vsi ključni pomisleki U. U. glede forenzične in sodnomedicinske analize, do vseh sta se opredelila in jih tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo ovrgla. Do izvajanj U. U. , ki se niti ne nanašajo na odločilna dejstva (denimo glede "brizgov" telesnih tekočin po slikah, za katere je bilo ugotovljeno, da sploh ne izvirajo iz obravnavanega dogodka), pa se sodišču niti ni treba opredeljevati.

71. Tako je izvedenka za sodno medicino, ki je svoje ugotovitve oprla na rezultate obdukcije, ki jo je sama opravila, še enkrat izčrpno utemeljila, da je bila vstrelna rana na desni strani prsnega koša pri oškodovanki krožne oblike, kar kaže na pravokotno usmerjenost strela glede na površino telesa. Pojasnila je, da se oblika rane lahko spreminja pri premikanju trupla zaradi mišičnega tonusa pokojne in tudi glede na držo desne roke, ko so bile posnete posamezne fotografije v spisu. V zvezi s tem je G. G. obrazložil, da je po prvotnem pregledu kriminalistično - tehničnih fotografij govoril o eliptični obliki rane, vendar takrat še ni razpolagal z sodnomedicinskim izvidom, ki je objektivno in nedvomno razkril, da je bila rana okrogla(sta), nakar pa je tudi G.

G. v celoti pritrdil sklepom sodnomedicinske izvedenke. S tem je bilo odgovorjeno na teze U. U. v točkah 3 in 9 "izvida". Na navedbe v točki 4, češ da je bila opravljena balistična rekonstrukcija streljanja neverodostojna, ker se projektil v telesu oškodovanke ni premikal naravnost, sta tako R. R. kot G. G. pojasnila, kako je bila ugotovljena pot zrna naboja v telesu D. D., in prav ta pot je bila upoštevana pri forenzični rekonstrukciji, glede česar je pritožbeno sodišče že izčrpno razlogovalo ter se ne bo ponavljalo.

Sodnomedicinska izvedenka je nadalje pojasnila, da pri poti projektila v telesu D. D. ni bilo možno meriti kotov, kakor primeroma pri poškodbah lobanje. Odgovorjeno je bilo na obširna izvajanja U. U. glede t. i. GSR delcev, analizi (ne)pomena katerih je bilo namenjena celotno predhodno podpoglavje te sodbe, v katerem je pritožbeno sodišče pritrdilo dokaznim zaključkom prvega sodišča, ki so ovrgli relevantnost navedb iz točk 6 - 8 strokovnega mnenja U. U. G. G. se je opredelil tudi glede pomisleka U. U. v točki 2 "izvida" in glede problematiziranja preizkusov streljanja v zaplate kože domačega prašiča, na podlagi katerih je bila dognana minimalna razdalja (80 cm) od ustja strelnega orožja do vstopne rane pri oškodovanki, češ da pri preizkusih ni bilo analizirano, ali je šlo pri sledovih na koži domačega prašiča res za sledi smodnika (točka 10).

G. G. je zaslišan na glavni obravnavi zatrdil, da ni moglo iti za nič drugega kot za smodnik. Glede kritike (točka 11 "izvida"), češ da naj bi bila pri rekonstrukciji streljanja uporabljena forenzična lutka, ki ustreza moški, ne ženski osebi, pa je v točki 52 te sodbe že bilo opredeljeno, da je šlo za lutko iz polifleksa, ki je po svoji konstrukciji "brezspolnik". Do vsega navedenega se je (še obširneje) opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, razloge pa pritožbeno sodišče sprejema.

72. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da se prvo sodišče ni izreklo glede "pomanjkljivosti", ki jih je naslovil U. U., saj je s pritrditvijo mnenjema G. G. in R. R., ki sta (med drugim) ovrgla možnost, da je oškodovanka prijela za orožje ali za kakšen njegov del, storilo prav to. Brezpredmetno je zato sklicevanje na izsek mnenja U. U., da bi bilo treba (že razjasnjeno) vprašanje ugotavljati z metodo rekonstrukcije. Enako neutemeljeno je vztrajanje pritožbe pri prav tako že zavrnjenih izvajanjih U. U. glede relevantnosti GSR delcev.

Glede obtženčevega (ne)varnega rokovanja z orožjem

73. že iz Poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 izhaja tudi pritožbeno neproblematizirana opredelitev, da je bil t. i. selektor ognja (s položaji bodisi za varovanje bodisi za streljanje) na zaseženi in kasneje forenzično pregledani puški ADC 290 v položaju za streljanje. To pomeni, da je bilo na puški izklopljeno prav varovalo, ki mehansko blokira sprožilec orožja in ki je namenjeno varovanju pred nenamernim sproženjem orožja. Varovalka sprožitve je bila torej v vertikalnem - izklopljenem položaju, pri čemer nasproten položaj, tj. če bi bila varovalka v horizontalnem - vklopljenem položaju, ne bi bil onemogočal repetiranja zaklepa. G. G. je pred sodiščem še dodatno pojasnil, da se z vklopom varovalke zagotavljajo varne manipulacije z orožjem, vključno z odpravljanjem morebitnih zastojev. Vklopljena varovalka namreč blokira sprožilni mehanizem, repetiranja (na kar se je sicer skliceval obtoženec, ki pa puške ni repetiral) pa ne preprečuje. Za repetiranje "v prazno" ni nujno niti to, da bi moral biti naboj takrat v cevi, v danem dogodku pa je bil naboj v cevi - oškodovanka je bila ustreljena z nabojem. Sodišče prve stopnje je, kot obrazloženo že zgoraj, svojo ugotovitev, da obtoženec puške pred dogodkom ni repetiral, oprlo na ugotovitve forenzične mikroskopske analize nabojev, zavarovanih v dnevni sobi, ne pa na dejstvo, da je bila varovalka pred nehoteno sprožitvijo puške izklopljena (poudarilo je, da bi bilo repetiranje mogoče kljub vklopljenemu varovalu, vendar obtoženec v nobenem primeru ni "na suho" repetiral nabojev). Pri tem ne gre za nobeno "krožno sklepanje", ki ga izpodbijani sodbi očita pritožnik, temveč za jasne, skladne in razumne razloge, ki prežemajo obrazložitev sodbe kot celote ter jim gre na pritožbeni stopnji pritrditi.

74. V forenzični eksploraciji na NFL je bilo dognano, da je povprečna sila, potrebna za sprožitev sprožilca na puški, s katero je bila ustreljena D. D., pri desetih ponovitvah izmerjeno znašala približno 16,4 N, pri čemer je bil hod sprožilca za sproženje strela približno 4 mm, kar je bilo opredeljeno kot v mejah normale za tovrstna orožja oziroma (zaslišanje G. G.) običajna sila za sprožitev. Lastnik strelskega kluba V. V. je izpovedal celo, da ima polavtomatska puška kalibra 223 oziroma kritična puška ADC 290, ki jo je V. V. poznal, zelo trdo proženje oziroma prožilni mehanizem. Po mnenju priče je pri takšni puški potrebna večja sila s prstom, da pride do sprožitve, kot pri primerljivem orožju. Predmetne puške torej ni bilo moč sprožiti "bolj narahlo" kot primerljivo puško.

75. Priča V. V., ki je obtoženca spremljal kot člana strelskega društva tako na treningih kot na tekmovanjih, je izpovedal, da je imel obtoženec dober odnos do orožja, z njim je znal rokovati in je bil o pravilnem rokovanju poučen. V. V., ki je obtoženca večkrat opazoval, ni imel nobenih pripomb ali pomislekov, da obtoženec z orožjem ne bi znal pravilno rokovati. Z orožjem se je obnašal povsem odgovorno. V. V. je enako izpovedoval tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, ko je pojasnil, da je sam preverjal in ocenjeval znanje strelcev ter glede obtoženca pri rokovanju in streljanju z orožjem ni imel pripomb, saj je vse delal po pravilih. Priča K. K., ki je v okviru celjskega strelskega kluba z obtoženim streljal na ..., je obtoženca glede skrbnega rokovanja z orožjem opisal celo kot svojega mentorja. Izpovedal je, da je bil obtoženec pri tem fenomenalen, celo preveč pikolovski, ter je tudi K. K. naučil rokovanja in streljanja z orožjem. Ko se je dotaknil orožja, je vedno pogledal v varno smer; če je bilo kaj notri v puški (nabojniki oziroma naboji), je vselej dal ven. Z orožjem je znal rokovati izjemno. Tudi L. L. je obtoženca opisal kot odličnega strelca in kot osebo, ki je z orožjem odlično rokovala. Z orožjem je bil zelo vešč in previden; vsakokrat, ko je prišel domov, je odstranil vse nabojnike. M. M. pa je obtoženca opisala kot natančnega in previdnega rokovalca z orožjem, ki je redno ločeval vse dele orožja (nabojnike od orožja) ter vse lepo pospravil. Ob upoštevanju vseh izpovedb prič in dejstva, da je obtoženec imel vsa potrebna dovoljenja za rokovanje z orožjem (kar je bilo med postopkom večkrat poudarjeno), lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje (točka 26 izpodbijane sodbe), da je obtoženec ne le dobro poznal ključna pravila za varno rokovanje z orožjem, temveč je pravila očitno vselej tudi več kot dosledno spoštoval, a z izjemo prav v kritičnem dogodku, kar je bilo (tehtno) ovrednoteno v škodo obtoženca, kot sledi.

76. V predhodni obrazložitvi je že bilo obširno razlogovano, da obtoženec v prostorih dnevne sobe, kamor je nato prišla D. D., polavtomatske puške ni repetiral. Ovržena pa je bila tudi obrambna verzija, da pa je puško na kavču morebiti čistil. L. L. je že v preiskavi izpovedal, da obtoženi pri ... doma ni nikoli čistil puške. Zmeraj mu je vse orožje čistil sam, in sicer v kurilnici na zaboju. Prav tako je priča pripomnil, da ni zdrave logike, da bi se puška čistila v dnevni sobi na usnjeni sedežni garnituri. Na glavni obravnavi je izpovedal enako in pojasnil še, da je puška vselej mastna, zato ni običajno, da bi se čistila na usnjenem kavču. L. L., ki se je od obtoženca v dnevni sobi pred odhodom na počitek tik pred kritičnim dogodkom poslovil, je poudaril, da tamkaj ni bilo nobene krpe ali ustreznega orodja, ki bi kazalo na to, da obtoženi na sedežni garnituri čisti puško. Tudi M. M. je potrdila, da obtoženec v dnevni sobi ni nikoli čistil orožja, saj mu je vse čistil mož v kurilnici, natančneje na rjuhi na velikem zabojniku za drva. Tudi ona je povedala, da na sedežni garnituri ni bilo nobene krpe ali podobnega. Iz izpovedb obeh prič izhaja, da obtoženec s puško ni nikdar upravljal v dnevni sobi, tj. z izjemo kritičnega večera. V točki 27 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama obeh staršev oškodovanke, dodatno pa je še izpostavilo, da niti pri takojšnjem ogledu kraja dejanja, kot je razvidno tako iz zapisnika PU Celje kot iz zapisnika dežurne preiskovalne sodnice, v tamkajšnji dnevni sobi niso bili najdeni nobeni predmeti, ki bi kazali na predhodno čiščenje puške, s katero je bila ustreljena D. D. Izvajanja pritožbe, da naj bi L. L. L. obtoženčevo orožje čistil zgolj po streljanjih, pri čemer obtoženi kritičnega dne ni bil na strelišču, predstavljajo pritožbeno trditev, ki nima nobene opore v izpovedbah L. L. in M. M., zlasti pa med ogledom kraja niso bili najdeni pripomočki, ki bi podkrepili reproducirano tezo pritožnika, da naj bi obtoženec puško vendarle čistil, zato je taka verzija poteka dogajanja prepričljivo zavrnjena.

77. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokaznim poudarkom izpodbijane sodbe, da obtoženec gotovo ni nenamerno in morda le neskrbno (malomarno) prekršil vseh pravil varnega rokovanja z orožjem, pač pa je šlo pri tem za manifestacijo načrta, da vzame življenje oškodovanki, pri čemer je bil načrt gotovo dobro premišljen. Obtoženec, ki z uporabljeno polavtomatsko puško oziroma z orožjem predhodno ni nikoli upravljal v dnevni sobi, se je takšne dejavnosti lotil prav kritičnega dne oziroma večera. Kot sta izpovedala L.

L. in M. M., je nekaj dni pred tem družinskim članom ... tvezil, da ima puška napako, pri čemer ne le, da je dokazni postopek pokazal nasprotno, dokazovanje je razkrilo celo, da puške ni ne repetiral niti čistil. Pred kritično interakcijo z oškodovanko je obtoženec v cev puške vstavil pravi naboj (česar za repetiranje "na suho" sploh ne bi bilo treba storiti, še manj pa zaradi čiščenja puške) in izklopil varovalo (t. i. selektor ognja), ki mehansko blokira sprožilec orožja. Ko je v dnevno sobo prišla D. D., je (sodeč po sprejetih izsledkih balistične in sodnomedicinske eksploracije) sedla na sedežno garnituro, pri tem pa proti puški ni segala, toliko manj se puške dotikala.

Ta ugotovitev evidentno izpričuje, da oškodovanka obtoženega ni "motila" pri upravljanju s puško, zaradi česar naj bi prišlo do z njene strani pogojene nesreče. Nemoteni obtoženec puške ni uperil v varno točko oziroma v varno smer, pač pa je orožje usmeril direktno v oškodovanko in pritisnil na sprožilec, ki ga je bilo po forenzični analizi treba sprožiti z običajno silo, ne z manjšo silo, kot je v zagovoru nakazoval obtoženi. Oškodovanko je prestrelil s pravokotno usmerjenim strelom v stransko desno polovico njenega prsnega koša.

Glede na konfiguracijo dnevne sobe, v kateri je prišlo do izvršitve kaznivega dejanja, in glede na okoliščino, da je oškodovanka v trenutku prestrela sedela na kavču, je bila izključena možnost, da obtoženec oškodovanke ne bi bil zaznal, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri brez vsakršnega temelja. V krivdoreku izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je čakal, da bo D. D. po zaključku vadbe v hišnem fitnesu prišla v dnevno sobo. Ne glede na to, da sta oba starša oškodovanke izpovedovala, da je imela slednja res navado, da se je iz fitnesa najprej napotila pod tuš, je ta okoliščina nepomembna.

Vsekakor je obtoženec lahko utemeljeno pričakoval, da bo njegova partnerka prišla k njemu v dnevno sobo, ne glede na to, ali bo to nemudoma po koncu vadbe, kot se je nato dejansko zgodilo, ali po tem, ko se bo stuširala. Srža kazenskopravnega očitka obtožencu to ne spreminja, toliko manj ovrže, izvajanja pritožbe v zvezi s tem pa niso utemeljena. čŒeprav obtoženec ni mogel filigransko vedeti, kdaj natančno bo oškodovanka vstopila v dnevno sobo, je na njen prihod nedvomno počakal. Ko je oškodovanko zagledal, pa bi tudi po prepričanju višjega sodišča z orožjem rokoval previdno in varno (kot je gotovo znal), seveda kolikor ne bi naklepno izvršil očitanega mu kaznivega dejanja.

Nesprejemljive so trditve pritožnika, da obtoženec ni imel vnaprej izdelanega načrta umoriti oškodovanko, ker ni mogel vedeti, ali bo D. D. prišla v dnevno sobo, saj je bil prihod pričakovan. Dejstvo, da je oškodovanka sedla na sedežno garnituro, je obtožencu omogočilo natančen strel v desno stransko polovico njenega prsnega koša, pri čemer so za odločitev v tej zadevi irelevantne špekulacije, kam drugam bi oškodovanka lahko sedla. S tem v zvezi v izpodbijani sodbi ni zaslediti očitanih "notranjih nasprotij".

78. Upoštevajoč obtoženčevo poznavanje orožja in previdnost pri rokovanju z njim, o čemer so skladno izpovedale zaslišane priče, je ob razumnem vrednotenju vseh povzetih dejstev tudi po presoji sodišča druge stopnje razprava v smeri, da naj bi šlo pri ravnanju obtoženca za tragično nesrečo, ne za naklepno storitev kaznivega dejanja, podana na tolikšni ravni življenjske nesprejemljivosti, da meji že kar na logično absurdnost. Zato so kot docela nerazumne zavrnjene pritožbene navedbe, da kršitev številnih pravil o varnem rokovanju s puško v opredeljenih okoliščinah še ne pomeni, da je obtoženec želel umoriti Saro, saj to ne vzdrži kritične presoje. Na načelni ravni sicer drži, da lahko pravila prekrši tudi človek, ki je vešč nekega ravnanja, vendar ne ob upoštevanju kumulativnih kršitev varnostnih normativov in siceršnjega odnosa obtoženca do rokovanja s puško, ki ga je krasila malodane izjemna previdnost, ne le na strelišču, ampak tudi doma (izpovedi staršev ...). Kolikor bi obtoženec upošteval vsaj eno od relevantnih pravil varnega rokovanja s puško (če v puško ne bi vstavil pravega naboja; če bi vklopil mehansko varovalo sprožilca orožja; če puške ne bi usmeril v oškodovanko; če prsta ne bi držal na sprožilcu), do ustrelitve oškodovanke ne bi prišlo, nasprotna pritožbena izvajanja pa niso le neutemeljena, temveč tudi nerazumljiva. Posledično ne more biti niti najmanjšega govora o pravni opredelitvi ravnanja obtoženega po 118. členu KZ-1, ki inkriminira povzročitev smrti drugega, vendar iz malomarnosti. Ugotovljene (objektivne) okoliščine poteka kritične interakcije v dnevni sobi, ki razkrijejo nič manj kot likvidacijo oškodovanke, v povezavi s sledečimi okoliščinami glede vsebine partnerskega razmerja med obtoženim in pokojno ter motiva za kaznivo dejanje omogočajo tudi zanesljivo sklepanje o načrtni in (razumljivo) naklepni izvršitvi umora na zahrbten način (kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1).

Glede subjektivnih vidikov kaznivega dejanja

79. Sodišče prve stopnje je v točkah 30 in 31 izpodbijane sodbe navedlo bistvena dognanja o obtoženčevi osebnostni strukturi, njegovem načinu funkcioniranja in odnosu do pokojne oškodovanke, pri čemer je v celoti sledilo prepričljivim in strokovno utemeljenim zaključkom izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke. Pritožba ne obrazloži, zakaj naj bi bilo sklicevanje sodbe na mnenje (le) izvedenca za klinično psihologijo "zgrešeno in neutemeljeno", saj so izvedenska mnenja nedvomno lahko dokazno gradivo v kazenskem postopku, dokazna ocena izsledkov izvedencev pa je gotovo v domeni sodišča, tj. tako v sferi atomističnega kot holističnega dokaznega vrednotenja. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

80. Ne le, da pritožba z ničemer konkretizirano ne izpodbija ključnih ugotovitev obeh izvedencev; že v postopku pred sodiščem prve stopnje obramba na nobeni točki ni oporekala izsledkom izvedenske eksploracije, navsezadnje niti ni predlagala morebitne postavitve drugih izvedencev s predmetnih področij. Izvedenca pa sta bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, dostopnimi iz podatkov spisa, ter sta tudi po presoji pritožbenega sodišča podala popolni in prepričljivi mnenji. Ob izostanku vsakršnih dokaznih predlogov v tej smeri pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne morejo izkazati pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče pridobiti mnenje Z. Z., pri kateri naj bi bil obtoženec opravil psihiatrični pregled v letu 2014. Prvenstveno se izvedenci ne morejo in se niso opredeljevali glede vprašanja, ali je obtoženi zmožen storitve očitanega kaznivega dejanja, kot razloguje pritožba, saj je bila dokazna ocena, da je kaznivo dejanje izvršil, v sferi prvega sodišča. Prav tako pa je osebnostna struktura posameznika (pri obtožencu so bile ugotovljene poteze narcisistične in disocialne osebnostne motenosti), na podlagi katere sta postavljena izvedenca gradila svoje zaključke, pojmovno trajna psihološka entiteta, zato kliničnopsihološka in psihiatrična eksploracija, čeravno sta bili opravljeni pet let po kaznivem dejanju, v tej luči nimata kvarnega značaja. Za odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega razbremenilnega pomena niti okoliščina, da je obtoženec pridobil dovoljenje za nošenje varnostnega orožja, pri čemer se je moral podvreči strogemu preverjanju in zahtevam. Navedeno gotovo ne more dokazovati, da obtoženec ni izvršil kaznivega dejanja.

81. Kljub izčrpnim in kompleksnim ugotovitvam izvedencev se pritožba izolirano ukvarja le z vprašanjem obtoženčevega žalovanja za umrlo partnerko D. D. Kliničnopsihološki izvedenec je namreč menil, da je ob nenadni in nepričakovani smrti partnerja ter hkratni osebni povzročitvi takega dogodka, kar je eden najbolj čustveno stresnih dogodkov, pričakovati dolgo in intenzivno travmatsko obdobje, medtem ko je bilo pri obtožencu zaslediti manjšo mero intenzivnosti tovrstnega procesa spoprijemanja z nastalo izgubo. Zaslišan na glavni obravnavi 27. 5. 2022 je ž.

ž. dodal, da je neobičajno, patološko in nenavadno vedenje, kadar človek, ki je hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dva dni po takšnem dogodku kliče prodajalca orožja ter se zanima za vrnitev določenih delov orožja in plačane kupnine. Tudi psihiatrični izvedenec dr. X. X. se je na glavni obravnavi 17. 6. 2022 opredelil, da to ravnanje obtoženca kaže, da ga dogodek čustveno ni toliko prizadel, kot pa bi večino ljudi, ki neposredno po doživetem dogodku ne bi razmišljali o načrtih za prihodnost in celo o materialnih dobrinah.

Izvedenec za klinično psihologijo je dvomil v pristnost obtoženčevega razvezanega obnašanja na pogrebu oškodovanke 18. 3. 2015 v smislu ekscesnih izpadov, v zvezi s čimer je prvo sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe natančno obrazložilo dokazno oceno, pri kateri je sledilo izpovedbam objektivnih, prepričljivih in nepristranskih prič (Videnšek, Drev, Bratuž, Brežnik, Jovan), ki so vedenje obtoženca na pogrebu skladno opisale kot zaigrano, pretirano in nepristno iskanje pozornosti. Sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni sledilo izpovedbam (obtoženemu naklonjenih) prič Y.

Y. in W. W., N. N. ter O. O., ki so obtoženca skušali prikazati kot malodane onemogočenega in omamljenega zaradi vplivov močnih psihogenih zdravil. Zlasti v povezavi z dognanji dopolnjenega mnenja izvedenca dr. X. X. z dne 8. 8. 2022, ki je po pregledu medicinske dokumentacije iz PB ... razkril, da je obtoženi tudi na dan pogreba prejel nespremenjen odmerek zdravil, namenjenih pomirjanju, ne pa onesposobljenju, kakor bi bilo razbrati iz izpovedb nekaterih prič. Istočasno je izvedenec za psihiatrijo povzel zabeležke iz PB ..., iz katerih izhaja, da je bil obtoženi med hospitalizacijo razen prvih dni nastopaški, ves čas dobrovoljen, večino časa je preživel s svojci, ne na terapijah.

Dan pred pogrebom oškodovanke je kljub nemiru v sobi prilagojeno spal. Na dan pogreba je bil ustrezen in se je s pogreba vrnil urejen (kar ni skladno z vedenjem med samim pogrebom). Tudi ob odpustu je bil neprizadet in dobro razpoložen.

82. Ob součinkujočem upoštevanju povzetih okoliščin in (pritožbeno neizpodbijanih) ugotovitev izpodbijane sodbe (stran 54), da je obtoženec že dva dni po kritičnem dogodku kontaktiral H. H., če mu lahko vrne skupaj 250,00 EUR za naročeno dodatno orožarsko opremo in za laserski merilnik, pritožbeno sodišče niti po presoji tosmernih pritožbenih navedb nima pomislekov v dokazno oceno prvega sodišča, da obtoženčevo žalovanje za ustreljeno partnerko, ki naj bi po njegovih zatrjevanjih umrla po nesreči, očitno ni bilo pristno. Obtoženec je bil med hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici v bistvenem dobro razpoložen in se je prioritetno ukvarjal s prizadevanji za vrnitev razmeroma nizkega denarnega zneska, nič neoporečnega pa ni niti v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje, ki je sledeč številnim zaslišanim očividcem obnašanje obtoženca na pogrebu ocenilo kot zaigrano. Pri tem je prvo sodišče naredilo prav to, kar pritožba neutemeljeno pogreša - mnenja prič, udeležencev pogreba (ki navsezadnje niso le mnenja, pač pa neposredna opažanja), je dokazno ocenilo in tudi iz njihovih izpovedb, seveda hkrati z drugimi ugotovljenimi dejstvi, ki sledijo, utemeljeno in docela življenjsko sklepalo, da takšni vedenjski vzorci ne kažejo na odzivanje žalujočega človeka po tragični nesreči, ampak utrjujejo zaključek, da je obtoženi izvršil kaznivo dejanje. Pritožbeno selektivno izvzemanje opredelitve kliničnopsihološkega izvedenca, da je obtoženec žaloval (poenostavljeno) "z nekoliko manjšo mero intenzivnosti", ne more izpodbiti prepričljivosti sintezne oziroma holistične dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz enakega razloga izzvenijo tudi pritožbena prizadevanja prikazati, češ da je obtoženec vendarle žaloval in da dogajanja na pogrebu ni hlinil, povsem brezpredmetno pa je razpravljanje v smeri, da vsaka oseba žaluje "po svoje". To sicer drži, vendar nima pomena v konkretni zadevi, kjer je vprašanje žalovanja le eden od kamenčkov v dokaznem mozaiku, ki brez dvoma obremenjuje obtoženca.

83. Sodišče prve stopnje je v točki 33 izpodbijane sodbe obrazložilo dokazno oceno, da je bil obtoženec v času obravnavanega dogodka istočasno že v partnerskem odnosu tudi z I. I. Prvenstveno se je ob tem oprlo na izpovedbe A. A. in B. B. ter C. C., ki so brez kančka pomisleka prepričljivo razkrili, da je obtoženec očitno živel tozadevno "dvojno življenje". A. A. je izpovedala, da se je hčerka I. I., ko so izvedeli za smrt D. D., zlomila in zjokala ter izrazila strah, ali je šlo pri kritičnem dogodku res za nesrečo, kakor je prikazoval obtoženi.

Slednji je članom družine ... celo navajal, da sta s D. D. izključno (poslovno) sodelovala in da ni bila njegova punca, kar je v eklatantnem nasprotju z njegovim zagovorom v tem kazenskem postopku, ko je zatrjeval ne le, da sta bila v razmerju, temveč tudi, da je bilo to razmerje ideal(izira)no ljubeče. Povedno je tudi, da je staršema I. I. (izpoved A. A.) skušal preprečiti, da bi odšla do staršev D. D. z vprašanjem, ali res ni bil fant njune hčerke. Å ele kasneje so se pogovarjali in ugotovili, da je bil vzporedno partner obeh.

Že v preiskavi je A. A. zatrdno povedala, da sta bila obtoženi in I. I. par že v času kritičnega dogodka, kar je priči v razgovoru potrdila tudi sama I. I., a je navajala, da naj bi bila D. D. zgolj njegova sodelavka. Obtoženec je na D. D. hitro pozabil, vselej je bil nasmejan in zgovoren, zaradi česar A. A. sprva ni posumila, da naj bi bila D. D. njegovo dekle. A. A. je izpovedala, da je bila hčerka z obtožencem v razmerju že v obdobju, ko je obiskovala deveti razred osnovne šole; leta 2015, ko se je vse skupaj dogajalo, pa je kot I.

I. fant prihajal tudi k njim domov. A. A.. je izpovedala, da sta razmerje na začetku "zanikala" oziroma skrivala. Priča je enako izpovedala tudi na glavni obravnavi in dodala, da je hčerka I. I. odreagirala celo panično in dejala, da bog ne daj, da bi se izvedelo, da je bila ona z obtožencem že v zvezi, ko se je zgodil dogodek s D. D. Na vprašanje, ali sta bila z I. I. par že 15. 3. 2015, je priča odgovarjala pritrdilno po večkratnih izrecnih poizvedbah. Da je bila hčerka z obtožencem že v devetem razredu osnovne šole, je potrdil tudi B.

B. Enako je izpovedoval, da je obtoženec D. D. prikazoval kot poklicno partnerko in v zvezi z njeno smrtjo ni pokazal nobenega čustva. Potrdil je, da je obtoženec "sedel na dveh stolih" in tudi I. I. prestrašenost, ko se je izvedelo za ustrelitev D. D. Nespregledljiva je, ne nazadnje, izpovedba I. I. sošolke C. C. Slednja je povedala, da se je zveza I. I. z obtožencem začela že pred začetkom gimnazije v letu 2013, kar je skladno z izpovedbama I. I. staršev. V razmerju sta bila ves čas, vendar sta se morala skrivati in pretvarjati, da sta samo prijatelja, kar velja tudi za obdobje pred kritičnim dogodkom s D.

D. Vse te okoliščine je C. C. izvedela od I. I, ki je prijateljicam povedala, da je bila z obtožencem intimna v celotnem obdobju od leta 2013 naprej. Pretvarjanje je prenehalo šele nekaj časa po dogodku s D. D. Ko je prišlo do ustrelitve, je I. I. v šoku poklicala prijateljice; bila je zelo čustvena in prestrašena ter jo je skrbelo za lastno varnost.

84. Ob hkratnem dokaznem upoštevanju SMS sporočila, ki ga je pokojna D. D. 20. 12. 2014 poslala obtožencu (hrbtna stran list. št. 297), v katerem mu očita, da je pri I. I., potem ko je od slednje prejel že tri fotografije, poizvedoval za kakšno dodatno fotografijo, na kateri bo vidna v celoti, ni nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec v trenutku, ko je ustrelil D. D., istočasno v partnerskem razmerju tudi z I. I. Slednja je (kot obtožencu evidentno naklonjena priča), ko je bila zaslišana kot priča, navedeno res zanikala, vendar izpovedi njenih staršev in sošolke ter SMS komunikacija med obtožencem in D. D. v celoti ovržejo verodostojnost in resnicoljubnost njene izpovedbe. Tehtna je opredelitev izpodbijane sodbe, da I. I. ne bi bila tako šokirana in prestrašena ob smrti D. D., če bi bila z obtožencem takrat zgolj znanca. Na tem mestu pritožnik s podajanjem lastne dokazne ocene ne bo mogel uspeti. I. I. je sicer skušala prikazati, da naj bi bile njene navedbe prijateljicam o razmerju z obtožencem motivirane z (neresničnim) hvaljenjem in vzbujanjem ljubosumja, kar je že samo zase neprepričljivo, izpodbito pa je bilo še z izpovedbo C. C., ki je zanikala, da bi bila takšna komunikacija med prijateljicami običajna ali da bi zveza s starejšim fantom dekletu prinašala večjo "popularnost". Enako neutemeljena je pritožbena teza, da A. A. A. A. in B. B. obtoženca ne marata ter sta zato izpovedala obtožencu v škodo. Ne le, da je A. A. decidirano zanikala obstoj zamer do obtoženca in je svoj odnos do njega opisala kot popolno ravnodušnost; pritožba prezre zlasti izpovedbo C. C., ki je bila kot sošolka I. I. dobro seznanjena o njenem razmerju z obtoženim, gre pa za povsem nevtralno pričo, izpovedbe katere zagovornik niti ne izpodbija.

85. Ugotavljanje obstoja in narave (partnerskega) odnosa obtoženca z I. I. v trenutku, ko je izvršil očitano mu kaznivo dejanje, nedvomno ni brezpredmetno in ne drži pritožbeno stališče, da nima nobene zveze s tem postopkom. Kot je na več mestih izpodbijane sodbe utemeljilo sodišče prve stopnje, je bil z dognanimi dejanskimi okoliščinami ovržen obtoženčev zagovor, da je D. D. iskreno ljubil, da sta se v septembru 2015 želela poročiti in sta fantazirala o skupnem življenju v Avstraliji (slednje sta, mimogrede, zanikala oba starša oškodovanke, iz izpovedbe N. N. pa je mogoče razbrati, da so ideje o preselitvi v Avstralijo vznikale v konstelaciji popolnoma drugih oseb) ter da ni imel nobenega razloga, da bi D. D. namerno vzel življenje. Hkrati se je pokazala neresničnost zagovora obtoženega, da ni bil v razmerju s D. D. in z I. I. istočasno, medtem ko je bil odnos s D. D. že sam po sebi prežet s številnimi konflikti. Vse navedeno pa omogoča zanesljivo sklepanje o skrbnem načrtovanju izvršitve kaznivega dejanja in o motiviki zanj.

86. Na straneh 56 - 61 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dokazno vrednotilo izsledke dokazovanja, ki so skozi analizo SMS komunikacije med obtožencem in oškodovanko razkrili številne očitke D. D. obtožencu, vključno z (dognano utemeljenimi) očitki pogledovanja za drugimi ženskami in ne nazadnje "grožnjo" D. D., da ima toliko podatkov zoper obtoženca, da ga lahko "zafuka" (SMS z dne 14. 1. 2015, kar je dva meseca pred ustrelitvijo oškodovanke). O pismu, ki ga je oškodovanka, nezadovoljna s partnerskim razmerjem, napisala obtožencu, je izpovedovala M. M. V SMS sporočilu z dne 6. 2. 2015 (list. št. 299) je oškodovanka obtožencu sporočila, da je vrgla stran njegov prstan, kar je dober mesec pred izvršitvijo kaznivega dejanja, zato nimajo nobenega pomena trditve v pritožbi, da sta si omenjena v zlatarni ogledovala prstane, saj zavrženje prstana v februarju 2015 kajpak ne kliče k zaključku, da sta se nameravala poročiti. Iz SMS komunikacije so razvidne številne napovedi oškodovanke, da namerava zaključiti zvezo z obtožencem in ga zapustiti, na kar se je obtoženec 8. 1. 2015 (list. št. 298) med drugim odzval s povednim sporočilom "ti si samo moja in ne boš z nobenim, nobeno!". S pritožnikom ni mogoče soglašati, da "napetosti" med obtožencem in oškodovanko niso (bile) neobičajne oziroma neprisotne v partnerskih razmerjih, saj ugotovljena toksičnost pač ni značilna za ljubeče odnose, z drugačno dokazno oceno pa ne bo moč prepričati. Pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj posamične in iz konteksta iztrgane SMS-e, ne pa "vseh SMS-ov", ki naj bi kazali na to, da sta obtoženec in oškodovanka "funkcionirala normalno", ostaja na pritožbeni stopnji nesubstanciran, zato dodaten odgovor niti ni mogoč. Skladno z že omenjenim načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka, kadar je v vprašanju pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi bilo treba določno navesti in izpostaviti vsebino tistih sporočil, ki naj bi izkazovala nasprotne dokazne zaključke od tistih, ki jih je sprejelo prvo sodišče. V tem delu posplošena pritožba tega ne naredi, saj ostaja na ravni pavšalnosti, višje sodišče pa ob celostni dokazni oceni sprejema dejanske sklepe izpodbijane sodbe.

87. Neoporečni in v bistvenem neizpodbijani so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje dognanja izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke o strukturi osebnosti obtoženega v sintezni oziroma holistični luči povezalo z ugotovljenimi okoliščinami odnosa obtoženega z oškodovanko. Obtoženi A. A. je odvisen od odnosov, ki zapolnjujejo njegovo notranjo praznino ter katerih izguba pomeni zanj razpad identitete in vznik intenzivnih čustev sramu. Zato potrebuje človeka, ki ga pomirja in občuduje, zaradi česar je tudi oškodovanko (neizpodbijano) scela izoliral od prijateljev in od družbenih omrežij ter jo tako načrtno "privezal" nase. Izvedenska eksploracija je prav tako razkrila, da osebnostno strukturiran človek, kot je obtoženec, težavno prenaša zavrnitve in lahko pri (napovedani) zavrnitvi reagira sovražno, zaradi česar je prvo sodišče razumno sklepalo, da se je obtoženi z jezo, zamero in hostilnostjo odzval na napoved, da bo oškodovanka obtoženca zapustila. Hkrati je oškodovanka (kot izpričuje že povzeto SMS sporočilo z dne 14. 1. 2015) očitno razpolagala z informacijami take narave, ki bi obtoženca lahko obremenile (z oškodovankino dikcijo "zafukale"). V tej posledici je sodišče prve stopnje (ob istočasni ugotovitvi, da dogodek s polavtomatsko puško ADC 290 v objektivnem oziru ni bil nesrečen slučaj oziroma nezgoda) upravičeno zaključilo, da je obtoženec ne le naklepno vzel življenje oškodovanki, temveč da je kaznivo dejanje tudi skrbno načrtoval. Prvo sodišče je v točki 35 obrazložitve navedlo še strnjene razloge v utemeljitev stališča, da je iz opredeljenih ključnih okoliščin razviden tudi obtoženčev motiv za likvidacijo oškodovanke. Upoštevajoč izrazito šibkost pritožbe v tem delu višje sodišče, tj. z izjemo opredelitve, da se pridružuje izčrpni ter življenjsko in logično prepričljivi utemeljitvi izpodbijane sodbe, drugih razlogov ne podaja. Pritožba izzveni v popolni pavšalnosti, ko navaja, da sodišče prve stopnje "povsem drugače" vrednoti zagovor obtoženca in izpovedbe prič, ki naj bi mu bile v korist, na eni strani, na drugi pa izpovedbe prič, ki so obtožencu v škodo. Tovrstnih posplošenih navedb na pritožbeni ravni ni mogoče preizkusiti.

Glede zahrbtnosti izvršitve

88. Sodišče prve stopnje je v točki 36 izpodbijane sodbe zaključilo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu. Obrazložilo je, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je svojega ravnanja zavedal in je oškodovanki, ki jo je s polavtomatsko puško s pravim nabojem ustrelil v prsni koš, v katerem se nahajajo vitalno pomembni telesni organi, hotel vzeti življenje. V točki 37 pa je razlogovalo, da je obtoženec dejanje izvršil na zahrbten način, torej je ravnal celo s t. i. obarvanim naklepom.

89. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je po odločitvi, da vzame življenje D. D., naredil načrt tako glede izvršitve kaznivega dejanja kot glede načina, kako bo ustrelitev prikazal kot nesrečo. Pod pretvezo, da po navodilih puškarja odpravlja napako na (dejansko brezhibni) puški, je počakal, da je oškodovanka prišla v dnevno sobo, pri čemer je zlorabil, da mu je kot partnerju zaupala, prav tako pa glede na njegovo predhodno zatrjevanje o napaki na orožju ni bila mogla slutiti, da je puška delujoča. Glede na obtoženčevo poznavanje orožja in izkušnje z njim ter siceršnjo previdnost pri rokovanju z orožjem ni pričakovala, da je v cev puške vstavil naboj in je puško pripravil za strel, zaradi česar ni slutila, da je v življenjski nevarnosti, ter je sedla na sedežno garnituro, kjer je bila ustreljena. Po ustrelitvi obtoženec oškodovanki ni nudil pomoči in je, še preden je bil poklical reševalce, puško pospravil v kovček za orožje ter v skladu s svojim predhodnim načrtom smrt prikazoval kot posledico nesreče, tj. nenamerne sprožitve orožja.

90. Konstrukcija zahrbtnosti kot kvalifikatornega normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 predpostavlja storilčevo zlorabo zaupanja žrtve, ki se v družbi oziroma v razmerju s storilcem počuti do te mere varna, da napada na lastno življenje ne pričakuje. 7 V dogmatiki materialnega kazenskega prava se zahrbtnost povezuje s t. i. garantnim položajem, ki ga ima storilec v odnosu do žrtve, kamor značilno uvrščamo partnerske odnose oziroma druge trajnejše življenjske skupnosti med ljudmi. V partnerskih razmerjih gotovo obstaja določena stopnja temeljnega vzajemnega zaupanja, da ne bo prišlo do skrajno nasilnega streženja po življenju partnerja. Storilec torej ravna zahrbtno, kadar izrabi zaupanje žrtve (tj. subjektivna sestavina normativnega zakonskega znaka po 1. točki 116. člena KZ-1), kaznivo dejanje pa izvrši na način, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva (objektivni element zahrbtnosti). Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu (zvijačnost in pretkanost) kot tudi podane objektivne okoliščine (način izvršitve dejanja ali uporabljeno sredstvo). 8

91. V apliciranju povzetih izhodišč na konkretni primer je že sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo obtoženčevo ravnanje vnaprej dobro premišljeno in skrbno načrtovano. Opredelilo se je, da je obtoženec kritičnega dne počakal, da sta se L. L. in M. M. vrnila z obiska pri bližnjih sorodnikih, tj. da bi z vpadljivim obnašanjem po strelu v oškodovanko prikazal, da je prišlo do nehotene nesreče, vključno z zaigranim vedenjem, da bo storil samomor. Nekaj dni pred kritičnim dogodkom je ... (sledeč izpovedma L.

L. in M. M.) prikazoval, da ima puška napako (kar ni bilo res); to je nedvomno slišala tudi oškodovanka. Slednja je bila seveda seznanjena z siceršnjim izredno previdnim ravnanjem obtoženca z orožjem, glede česar se je pritožbeno sodišče že izreklo, zato ni imela nobenega razloga, da obtožencu ne bi zaupala, da tudi v kritičnem dogodku ravna povsem varno, in je (nič hudega sluteča) v lastni dnevni sobi sedla pred delujoče orožje. Ko je obtoženec (naklepno, kot je prav tako bilo obrazloženo) zanemaril kar štiri pravila varnega rokovanja z orožjem, je z namerjenjem nabite puške v D.

D. in s pritiskom na petelina slednjo ultimativno prestrelil. Starša oškodovanke sta bila skladna, doživeta in slikovita tudi pri opisih, da je obtoženec po ustrelitvi le divjal po stanovanjski hiši in vpil, pri čemer oškodovanki ni nudil prve pomoči, pomoč reševalcev pa je poklical šele po izrecnih prigovarjanjih. Očitki staršema oškodovanke, ki da "nista storila nič", so na meji korektnosti in odvetniške etike. Obtoženec je uporabljeno puško vendarle uspel pospraviti v kovček, ki se je bil nahajal na tleh. L. L. in M.

M. sta izpovedala, da sta bila onadva tista, ki sta D. D. nudila pomoč (mama je hčerki skušala pomagati z umetnim dihanjem), obtoženec pa ni niti pristopil k ustreljeni partnerki, kar utemeljuje sklep, da ji ni želel pomagati, ter učinkuje v prid zaključku o načrtni izvršitvi kaznivega dejanja. Glede različnih verzij dogodka, ki jih je nudil obtoženec, s skupnim imenovalcem, da naj bi prišlo do nesreče, se je pritožbeno sodišče opredelilo v točki 37 te sodbe. Obtoženec je v bistvenem vselej zatrjeval, da je prišlo do nenamerne sprožitve puške;

če je različnim ljudem ponujal nekoliko drugačne izvedbene razlage (ki so bile v dokaznem postopku vse objektivno ovržene), pa ne izključuje načrtovanega umora na zahrbten način, ki nima nič opraviti z zatrjevanim "šokom" obtoženca. Navsezadnje obtoženec ni nadpovprečno inteligenten, kot protispisno prikazuje pritožba. Po kliničnopsihološki eksploraciji so njegove intelektualne sposobnosti na meji povprečja in podpovprečja, po psihiatrični pa so le v visokem povprečju.

92. S posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je argumentacija izpodbijane sodbe v smeri obtoženčevega čakanja, da se bosta L. L. in M. M. vrnila z obiska, neprepričljiva in nelogična, pred sodiščem druge stopnje ne bo mogoče prodreti. Domnevna "nesmiselnost" čakanja na prisotnost oseb, ki bi oškodovanki lahko rešili življenje, v popolnosti zbledi ob upoštevanju okoliščine, da se L. L. in M. M. nista nahajala v dnevni sobi ter kljub temu, da sta bila v hiši v bližini, nista imela nikakršne možnosti rešiti oškodovanke, ki je doživela takojšnjo smrt zaradi notranje izkrvavitve v posledici prestrelitve prsnega koša. Gotovo pa je obtoženec vedel, kakšne posledice bo povzročil direkten strel v predel prsnega koša in da bodo prizadejane poškodbe nezdružljive z življenjem, takšno posledico pa je tudi zasledoval. Na navedbe, da obtoženec ni mogel vedeti, da bo oškodovanka prišla v dnevno sobo, je pritožbeno sodišče odgovorilo v točki 77 te sodbe. Neupoštevno pa je tudi reproduciranje zagovora, da obtoženec sploh ni vedel, kaj se je zgodilo, oškodovanki pa je začel pomagati takoj, ko sta v sobo pritekla njena starša. Oba sta namreč, zaslišana kot priči, vsakršno pomoč obtoženca oškodovanki zanikala. Kaj ima v mislih pritožnik, ko se sklicuje na "uradni zaznamek 17 oziroma 7/1", višje sodišče ne more preizkusiti. Ob prvenstveni pripombi, da uradni zaznamki (najbrž policije) niso dokaz v kazenskem postopku ter da sta se L. L. in M. M. tako v preiskavi kot na glavni obravnavi o tem, da obtoženec oškodovanki sploh ni nudil prve pomoči, vsakič jasno, skladno in decidirano izrekla, sodišče druge stopnje ni dolžno pregledovati procesnega gradiva in ugibati, kateri uradni zaznamek ima pritožba pred očmi, kar je bilo pritožniku v tej sodbi že povedano.

93. Objektivne in subjektivne elemente zahrbtnosti ravnanja obtoženca je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo in utemeljilo v okoliščinah, da je pripravil načrt s prikazovanjem, kako manipulira z domnevno okvarjeno puško, oškodovanka pa glede na njegova prikazovanja okvare in siceršnjo previdnost z orožjem ni mogla zaznati obtoženčevega delovanja, tj. da je puško kot sredstvo izvršitve kaznivega dejanja pripravil za smrtonosni strel, pri čemer je upravičen zaključek, da napada na lastno življenje ni pričakovala.

Objektivna sestavina zahrbtnosti je neločljivo vsebinsko povezana s subjektivno, v okviru katere je obtoženec zlorabil zaupanje oškodovanke kot partnerice, ki se je v navzočnosti oziroma v odnosu z obtoženim vendarle počutila do te mere varna, da ni pričakovala napada na življenje. Dvoma ne more biti, da je obtoženec to elementarno zaupanje naklepno zlorabil, vedoč pri tem ne le, da mu oškodovanka kot partnerju, veščemu rokovanja z orožjem, v tej smeri zaupa, ampak je kot del svojega kriminalnega načrta lažno prikazoval, da je predmetna puška celo nedelujoča.

V danih okoliščinah se je odločil, da bo oškodovanki na zahrbten izvedbeni način vzel življenje, po izvršitvi kaznivega dejanja pa je, namesto da bi oškodovanki pomagal, puško pospravil v kovček in začel neresnično prikazovati, da se je puška sprožila po nesreči. Zapisano kaže, da je obtoženec očitno ravnal zvijačno in pretkano, zaradi česar je pod vtisom, da je v dnevni sobi varna, oškodovanka povsem nepripravljena sedla pred nabito strelno orožje in s tem obtožencu omogočila premišljeno načrtovano likvidacijo (oškodovanki je bila v podanih okoliščinah prestrela prsnega koša z oddaljenosti med 80 in 210 cm odvzeta vsaka realistična možnost obrambe lastnega življenja) ter izpeljavo predhodnega načrta, da bo kritični dogodek (v vsej svoji dvoličnosti) skušal prikazati kot nezgodo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi naziranju prvega sodišča, da na zahrbten način odvzema življenja jasno kažejo primeri, v katerih storilec izbere in načrtuje tak način izvršitve, ki mu po njegovih pričakovanjih omogoča, da kaznivo dejanje naj ne bi bilo odkrito. 9 Prav na ta način je deloval obtoženec, ki mu je po tudi presoji sodišča druge stopnje dokazano, da je bilo prikazovanje nesreče pri manipulaciji s puško esencialni del kriminalnega načrta.

94. Neupoštevne so pritožbene špekulacije, zakaj naj bi se oškodovanka prostovoljno usedla pred puško, saj je že bilo pojasnjeno, čemu ni imela razloga, da ne bi sedla na sedežno garnituro, pri čemer se obtožencu ne očita, da je imel v oškodovanko uperjeno orožje ves čas njenega gibanja po dnevni sobi. Uperjenje puške vanjo in izvedba usodnega strela se je namreč lahko pripetila v zelo kratkem času in glede na obtožencu dokazane ter tudi pritožbeno neproblematizirane strelske veščine malodane nenadno. To pojasnjuje tudi pritožbena špekulativna vprašanja, zakaj bi bila oškodovanka pred uperjeno puško tiho. čŒemu bi obtoženec "težko meril natančno" v oškodovanko, sedečo neposredno pred njim, pritožba ne utemelji, zlasti pa to ne drži. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem niti v delu izpodbijanja odločbe o pravni opredelitvi obtoženčevega ravnanja, kjer se ponovno ponujajo že zavrnjene razlage, češ da se je oškodovanka obračala proti obtožencu ali segala proti puški oziroma da obtoženec vanjo s puško ni (na)meril.

95. Ne držijo pritožbene navedbe, da obtoženec že pojmovno ni mogel izkoristiti zaupljivosti D. D., saj naj bi bilo to v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe o "napetem" odnosu med vpletenima protagonistoma in namero oškodovanke, da obtoženca zapusti. Absurdno bi bilo sprejeti pritožbeno nakazano stališče, da obstoj nesoglasij v partnerskem razmerju "pojmovno" anulira bazično vzajemno zaupanje, da partner, čeravno v razpadajočem medosebnem odnosu, pač ne bo ultimativno in ekscesno agresivno stregel po življenju drugega partnerja. Točno takšno zaupanje je zaznamovalo oškodovanko, ko je kritičnega večera sedla pred nabito puško, ki jo je v rokah držal njen partner. Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče že prepoznavalo zahrbten način odvzema življenja v položajih, ko je bil storilec (verbalno) agresiven do žrtve, 10 in takrat, ko sta imela storilec in žrtev konflikten odnos ter sta se celo prepirala tistega dne, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje. 11 Tovrstne manifestacije torej ne izključujejo subjektivnega elementa zahrbtnosti v smislu pravne opredelitve kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 in očitana notranja nasprotja v izpodbijani sodbi ne morejo biti podana. Brezpredmetna pa je razprava pritožbe o motivih ljubosumja in maščevanja, ki da ne sodita med t. i. nizkotne nagibe. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je oškodovanki življenje vzel na zahrbten način, ne pa iz nizkotnih nagibov, tj. po 4. točki 116. člena KZ-1.

Glede odločbe o kazenski sankciji

96. že glede na določbo drugega odstavka 58. člena KZ-1 je prezentno, da je bilo v tej zadevi obtožencu mogoče izreči le (nepogojno) zaporno kazen. Storilcu kaznivega dejanja sodišče odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje (konkretno najmanj petnajst let zapora), tj. upoštevajoč težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo (prvi odstavek 49. člena KZ-1) ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Sodišče druge stopnje s pritožnikom ne soglaša, da prvostopenjsko sodišče svoje odločbe o izbiri in odmeri kazenske sankcije ni utemeljilo na ravni zadovoljivosti, razloge pa je tudi v pritožbenem postopku vendarle moč preizkusiti.

Odmera kazenske sankcije je plod sodniškega vrednotenja, pri čemer vsakršne najmanjše nianse ni niti možno eksplicitno artikulirati. Odločilno je, da kazen (obrazloženo) odraža upoštevanje zakonskih kriterijev, da je kazenska sankcija primerna, pravična in razumna ter da ne odstopa (arbitrarno) od izrečenih kazni v primerljivih zadevah sodne prakse. Teža predmetnega kaznivega dejanja, ko je obtoženec na zahrbten način vzel življenje lastni partnerki D. D., izhaja že iz sodbenega krivdoreka in prežema praktično celotno obrazložitev izpodbijane sodbe, zato sodišču prve stopnje ne gre očitati, da ugotovljenih dejstev ni ponavljalo v razlogih o odločbi o kazenski sankciji, saj bi bilo to odveč, kar pa seveda ne pomeni, da teža kaznivega dejanja ni našla svojega mesta pri odmeri kazni.

Enako velja za obtoženčevo ravnanje z ultimativno najvišjo obliko krivde, tj. ne le z direktnim, ampak celo s t. i. obarvanim (premišljenim oziroma premeditativnim) naklepom, ki zaznamuje izvršitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. V teh okvirih odločitvi prvega sodišča, ki se je pri odmeri določene kazni za kaznivo dejanje bolj približalo zakonskemu maksimumu kakor minimumu, ne gre očitati "strogosti", še manj nerazumnosti ali neskladnosti s sodno prakso (ki je pritožba navsezadnje niti ne konkretizira in ne postavi v primerjalno perspektivo).

Seveda je deplasirano pritožbeno sklicevanje na judikaturo za primere povzročitve smrti iz malomarnosti, saj obtoženi ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 118. členu KZ-1, pač pa za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja uboja, torej umora. Z reproduciranjem zagovora niti v tem delu pritožbe ne bo moč prodreti.

97. Prav tako s pritožnikom ni mogoče soglašati, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je gotovo apliciralo na okoliščine konkretnega primera. V součinkovanju s kriterijema teže kaznivega dejanja in krivde obtoženca je določilo kazen, ki jo je ocenilo kot skladno z vidika generalne in specialne prevencije, svojo odločitev pa je tudi zadostno obrazložilo. V luči olajševalnih okoliščin ni prezrlo nobene pomembne okoliščine, ki bi vodila k omilitvi kazni. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi okoliščinam, ki jih je prvo sodišče ovrednotilo v obteževalni smeri, toda z izjemo okoliščine, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1. Da je obtoženi kaznivo dejanje storil z najvišjo stopnjo krivde (direktnim naklepom), je že neločljivo vtkano v bit očitanega mu kaznivega dejanja, ki ga niti ni mogoče izvršiti z eventualnim naklepom, zato te ugotovitve ni dopustno še dodatno šteti kot obteževalne okoliščine pri odmeri kazni. Višje sodišče je v odločbo o določeni kazni poseglo v toliko, da je ob abstrahiranju upoštevanja te okoliščine primerno in pravično kazen za očitano kaznivo dejanje znižalo na šestindvajset let zapora.

98. Ob sicer pravilnem obteževalnem vrednotenju dejstva, da je bil obtoženi večkrat pravnomočno obsojen (zadeve z opr. št. 19373/2017, 12195/2019 in 3725/2019) za kazniva dejanja, ki jih je izvrševal tako pred kot po izvršitvi v tem postopku obravnavanega dejanja, kar kaže na njegovo trdovratno nekonformnost normam temeljnega družbenega sožitja, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določenih kazni v postopku odmere (enotne) kazni obsojencu na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar pomeni kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca po 5. točki 372. člena ZKP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Z upoštevano sodbo Okrajnega sodišča v žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 res izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora, vendar je bila v pritožbenem postopku s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno 16. 8. 2021, obtožencu izrečena kazen znižana na eno leto zapora, kar je prvo sodišče očitno spregledalo. Zato je pritožbeno sodišče v postopku odmere enotne kazni (ob nespremenjenem upoštevanju ostalih določenih kazni) kot določeno po sodbi v zadevi 3725/2019 upoštevalo le kazen eno leto zapora, ne pa eno leto in štiri mesece zapora.

99. Ker je pritožbeno sodišče kazen, določeno obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje, znižalo na šestindvajset let zapora, je sorazmerno znižalo tudi izrečeno mu enotno kazen, in sicer na devetindvajset let zapora. Pri tem je ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, povzete tako v tej sodbi kot v izpodbijani sodbi. Odmere enotne kazni pritožba v ničemer vsebinsko ne napada. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je enotna kazen v izrečenem trajanju primerno in pravično povračilo za obtoženčevo kriminalno dejavnost. Kljub upoštevanju štiri mesece nižje kazni kot določene v zadevi Okrajnega sodišča v žalcu I K 3725/2019 višje sodišče zaključuje, da ob vrednotenju zgoraj navedenih okoliščin ni temelja za še dodatno omiljanje enotne kazni v trajanju devetindvajsetih let, ki se razkriva kot skladna s smotri kazenskopravnega sankcioniranja.

100. Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi zagovornika delno ugodilo, tj. kolikor je znižalo za predmetno kaznivo dejanje obtoženemu določeno kazen, znižanje določene kazni pa se je odrazilo tudi v znižanju izrečene mu enotne kazni. Na podlagi istega zakonskega določila je v odločbo o kazenski sankciji poseglo tudi po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je v postopku odmerjanja kazni po prvem odstavku 55. člena KZ-1 kot določeno upoštevalo kazen enega leta zapora, izrečeno obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v žalcu v zadevi I K 3725/2019. Ker preostali pritožbeni razlogi niso podani, druge kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa niso bile ugotovljene, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 391. člena ZKP v vseh nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

101. Izostanek odločbe o obtoženčevi dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška tega pritožbenega postopka, temelji na določilu drugega odstavka 98. člena ZKP.

K točki I izreka te odločbe (sklep):

102. Izpodbijana sodba je bila obtožencu vročena 7. 12. 2023, zagovorniku, odvetniku B. B., pa 9. 1. 2024 (vročilnici pri list. št. 2303). 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo, štet od zadnje vročitve, se je torej iztekel z dnem 9. 2. 2024. Vlogo, naslovljeno "dopolnitev pritožbenih navedb", je zagovornik oddal priporočeno po pošti dne 1. 3. 2024 (list. št. 2391 - 2392), kar je potemtakem občutno po izteku pritožbenega roka. Problematika, ki jo zagovornik naslavlja v tej vlogi, ni bila v vloženi pritožbi omenjena niti z besedo, kar pomeni, da niti ne more iti za "dopolnitev pritožbenih navedb", temveč za vlogo oziroma po vsebini pritožbo, ki je evidentno prepozna. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi 389. člena ZKP vlogo s sklepom zavrglo kot prepozno, tj. podano po izteku roka za vložitev pritožbe, in ne da bi se meritorno opredeljevalo do navedb v zavrženi vlogi. Kolikor je zagovornik v vlogi opozoril na preizkus, ki ga pritožbeno sodišče opravlja po uradni dolžnosti ("kršitve iz 18. člena ZKP", očitno v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), pa je bilo že zgoraj obrazloženo, da pritožbeno sodišče kršitev, ki jih preizkuša na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo (tj. z izjemo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP v odločbi o kazenski sankciji). Pri tem ni dolžno pojasnjevati razlogov, zakaj (domnevne) kršitve niso bile ugotovljene, vključno s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi to ne le izvotlilo pomen zakonskega prekluzivnega roka za vložitev pritožbe, pač pa bi pritožnik, ki je bil zamudil rok, skozi stranska vrata dosegel odgovor pritožbenega sodišča na trditve, v zvezi s katerimi je očitno časovno prekludiran.

1 Sklepi III Kp 9850/2015-410 z dne 22. 10. 2019, I Kpr 9850/2015-421 z dne 6. 1. 2020 in III K 9850/2015-551 z dne 1. 9. 2021.

2 Npr. odločba US RS U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021 (tč. 19 obrazložitve) in mnoge druge.

3 Sklep US RS U-I-429/18, Up-1026/18 z dne 12. 5. 2022 (tč. 23 obrazložitve).

4 Sodba VS RS I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020 ter v njej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESčŒP).

5 Sodba VS RS I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010 (tč. 10 obrazložitve).

6 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter mnoge druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

7 Korošec D. in Zobec B.: 116. člen. V: Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (1. knjiga); JP Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 356 - 357, tč. 26.

8 Npr. sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019 (tč. 7 obrazložitve).

9 Prim. sklep VSL Kp 365/94 z dne 11. 5. 1994.

10 Sodba VS RS I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021.

11 Sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019.