Failure to pay court fee constitutes withdrawal; procedural stop is declarative, not requiring explicit withdrawal finding.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

[JEDRO]

Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.270,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški iz naslova plačila izvedenih del.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Sodišču najprej očita kršitev pravil postopka, ker glede navedb o pripoznavi zahtevka na plačilo 470,00 EUR ni zaslišalo A. A., ki je vodil pogovore z B. B. in bi lahko potrdil, da je bila omenjena terjatev med strankama nesporna. Zavrnitve dokaznega predloga niti ni posebej obrazložilo. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj neplačilo sodne takse za tožbo nima enakih učinkov kot izrecni umik tožbe in zato ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 366/2008 je tudi sicer neprepričljivo, ko položaje fikcij umika enači s položaji, ko upnik voljno ravna na način, da umakne tožbo. Upnik se mora namreč zavedati tega, da se z umikom odpoveduje uporabi instituta pretrganja zastaranja. Gre torej za posledico, ki je primerljiva odpustu dolga, pri kateri pa je potrebno aktivno ravnanje upnika in dolžnika. V pravdi I Pg 149/2020 ni prišlo do izdaje sklepa, s katerim se ugotovi, da je tožba umaknjena, temveč je bil postopek zgolj ustavljen.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja na pravni pouk na plačilnem nalogu za plačilo sodne takse. Terjatev ni bila nesporna, saj je prav zaradi napačne izvedbe tožena stranka podrejeno uveljavljala jamčevalne zahtevke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. O tem, katere dokaze bo izvedlo, odloči sodišče, pri čemer mu med ostalim ni treba izvesti tistih dokazov, s katerimi se ne dokazujejo relevantna dejstva in s katerimi se dokazujejo že dokazana dejstva. Zaslišanje A. A. je bilo predlagano v zvezi z navedbo, da je tožena stranka pripoznala terjatev v znesku 470,00 EUR z dopisom in da je bilo zastaranje pretrgano zaradi vložitve predloga za izvršbo. Pri slednjem ne gre za sporno dejstvo, ampak za uporabo materialnega prava, podobno pa velja tudi za dopis z dne 23.9.2019. Tožeča stranka razen sklicevanja na omenjeni dopis ni podala kakšnih drugih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na drugačno vsebino dopisa od zapisane, zato sodišče ni kršilo postopka, ker dokaza z zaslišanjem A. A. ni izvedlo.

7. Že sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 366. člen OZ, po katerem se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. Prav za tak primer je šlo v predmetni zadevi. Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse). Ker zastaranje z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi povedanega ni bilo pretrgano, je terjatev v višini 6.800,00 EUR zastarala.

8. Enako pa velja tudi za terjatev v višini 470,00 EUR. Zastaranje te terjatve prav tako ni bilo prekinjeno z vložitvijo predloga za izvršbo, sodišče prve stopnje pa je glede dopisa z dne 23.9.2019 pravilno pojasnilo, da ne pomeni pripoznave terjatve. Pripoznava dolga mora biti namreč vselej jasna, nepogojna in določna. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi in zato take izjave ni mogoče šteti za pripoznavo v smislu 364. člena OZ. Standard je visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. V dopisu (priloga A12) je tožena stranka zapisala, da "potrjujejo terjatev v znesku 470,00 EUR, kateri ostaja odprt do sklenitve primopredajnega zapisnika z našim zunanjim sodelavcem B. B.". Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka postavila pogoj za plačilo, to je sklenitev primopredajnega zapisnika 1 . Zato ni pomembno, da se je morda naknadno izkazalo, da je terjatev nesporna 2 (in tudi iz tega razloga zaslišanje A. A. ni bilo potrebno). Povedano pa pomeni, da zastaranje z dopisom z dne 23.9.2019 ni bilo pretrgano.

9. Ker so od zapadlosti terjatve do vložitve predmetne tožbe minila več kot tri leta, zastaranje pa ni bilo pretrgano, je ugovor zastaranja utemeljen in je bil zahtevek materialnopravilno zavrnjen. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Sklenitev primopredajnega zapisnika pomeni kvalitativni prevzem del, ki so bila sicer glede na vsebino dopisa opravljena. To pa pomeni, da z dopisom terjatev za toženo stranko po višini še ni bila nesporna in je bilo plačilo pogojeno s sklenitvijo primopredajnega zapisnika.

2 Primerjaj tudi odločbo VS RS III Ips 21/2022.