Appeal dismissed; poverty alone does not constitute serious harm for international protection status.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2772/2024/6 (1222-15) z dne 14. 8. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zatrjeval samo dejstva, ki so očitno nerelevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj so se nanašala le na njegov ekonomski oziroma želeni boljši finančni položaj, ki bi odpravil tudi spore v družini.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v bistvenem ponavlja, kar je navajal že v upravnem postopku in v tožbi, in sicer da je bilo stanje v Maroku tako hudo, da kljub temu, da se je trudil, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje svoje družine, državi pa je vseeno glede njenih državljanov. Meni, da je za situacijo v prvi vrsti odgovorna država, ker je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče do teh navedb opredelilo in jih zavrnilo kot nezadostne za priznanje statusa mednarodne zaščite. V razlogih je glede resne škode, ki naj bi pritožniku grozila v primeru vrnitve v Maroko, pojasnilo, da ta škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi (v konkretnem primeru zatrjevane razslojenosti oziroma ekonomskega stanja v Maroku, v katerem je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj), ampak jo mora pritožniku povzročiti subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

8. Tega pritožnik ne more izpodbiti z že navedeno trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanjem njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje 1 ), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. 2

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1) .

1 Po analogiji s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema v izvorni državi iz zadeve M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014, v kateri je Sodišče EU navedlo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka). Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, 11. točka obrazložitve.

2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.