Croatia asylum appeal dismissed; no systemic flaws or personal risk proven to block Dublin transfer.

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

[JEDRO]

Pritožnik konkretizirano ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje,zato ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve, da Republika Hrvaška obravnava prosilce za mednarodno zaščito v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, ženevske Konvencije o statusu beguncev in EKČP (neobstoj sistemskih pomanjkljivosti), niti v pritožbi (kot pred tem tudi ne v tožbi) ne zatrjuje obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da lahko zaradi njih že sama predaja za pritožnika pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in da posledično zato akt predaje v njegovem primeru ni dopusten.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2350/2023/47 (1221-02) z dne 22. 8. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III 1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal ureditev stanja tako, da ga Republika Slovenija do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne preda Republiki Hrvaški (sklep iz II. točke izreka sodbe in sklepa).

2. Iz obrazložitve sodbe med drugim izhaja, da ob odsotnosti relevantnih poročil, ki bi jih sprejeli npr. organi EU, ESČP, UNHCR, ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo v poštenem postopku obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ali da ga bo izpostavila ponižujočim in nečloveškim življenjskim razmeram. Na tako obravnavo tudi ni mogoče sklepati na podlagi tožnikovih izjav, saj ni navajal okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, čeprav je bil tja v okviru dublinskega postopka v preteklosti že vrnjen in nastanjen v azilni dom. Prav tako ni razvidno, da bi tožnik lahko bil izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje, torej med njo ali po njej, saj ni zatrjeval osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga še, naj pritožbeno sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

6. Pritožnik v pritožbi tudi po lastni navedbi ponavlja, kar je navajal že v tožbi, in sicer da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici. Temu utemeljenemu stališču je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na stališča Sodišča Evropske Unije v zadevi Jawo (C- 163/17) pritrdilo v 22. in 23. točki sodbe. V nadaljevanju je presodilo, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje. Temu pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, zato ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve, da Republika Hrvaška obravnava prosilce za mednarodno zaščito v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, ženevske Konvencije o statusu beguncev in EKČP (neobstoj sistemskih pomanjkljivosti), niti v pritožbi (kot pred tem tudi ne v tožbi) ne zatrjuje obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da lahko zaradi njih že sama predaja za pritožnika pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in da posledično zato akt predaje v njegovem primeru ni dopusten.

7. Po obrazloženem Vrhovno sodišče zavrača očitek o nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. 2 Kot navedeno v prejšnji točki obrazložitve, je zatrjevanje te kršitve pavšalno, v okviru pritožbenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Pritožnik tudi ne more uspeti s poudarjanjem stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, 3 saj to v njegovem primeru ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Hrvaški grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

8. Pritožnik z ostalimi navedbami in z navajanjem številk treh zadev upravnega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj v pritožbi zapisanega ni mogoče postaviti v kontekst izpodbijane sodbe preko tega, kar je Vrhovno sodišče navedlo v prejšnjih točkah obrazložitve ob upoštevanju konkretnih okoliščin zadeve, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, in vsebine (prazne) pritožbe. Ta namreč ne ponudi drugega kot pravno stališče glede spoštovanja absolutne prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pri čemer pa povsem izostane konkretizacija, s čim naj bi sodišče prve stopnje v tej zadevi to prepoved kršilo.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1) .

K II. točki izreka

10. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti vzvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

3 Gre za razlago, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo ne samo, če bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ampak tudi če tako tveganje izhaja iz pritožnikove osebne situacije v državi, ki bo predala prosilca drugi državi, ko mora organ presoditi, ali bi bila že sama odstranitev posameznika v drugo državo (zaradi njegovega zdravstvenega stanja) v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz 3. člena EKČP.