Appeal dismissed; debt from notarized contract not clearly disproportionate; health claims insufficient for execution stay.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe v nobenem primeru ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila v zadevi že izdana odredba o prodaji, da dolžniki niso zatrjevali nobenega pogoja iz prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da je predmet izvršbe sicer stanovanjska hiša, v kateri živita drugi in tretji dolžnik, vendar denarna terjatev ni očitno nesorazmerna z vrednostjo nepremičnine, niti niso podani kakšni drugi posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe.

2. Zoper sklep se dolžniki pritožujejo. Menijo, da je napačna ugotovitev sodišča, da naj denarna terjatev, ki se izterjuje, ne bi bila nesorazmerna z vrednostjo nepremičnine. Vrednost nepremičnine je namreč bistveno višja kot jo je ugotovilo sodišče. Celo v primeru, da bi upoštevali vrednost 567.000,00 EUR, je terjatev kar 4x nižja. Nepremičnina predstavlja dom drugega in tretjega dolžnika, zato bi moralo sodišče predlogu za odlog ugoditi. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da v primeru izgube obstaja velika verjetnost hitrejšega napredovanja kroničnih bolezni, kar je za primer A. A. potrdil tudi CSD. Z odlogom izvršbe bi preprečili hujše posledice na njegovo fizično in duševno zdravje ter zmožnost preživljanja sebe in hčere. S predložitvijo mnenja CSD so dolžniki temu pogoju zadostili. V spis dodatno vlagajo zdravniške izvide za A. A. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so dolžniki izkazali obstoj drugih posebej upravičenih razlogov, saj so dolžniki zaradi epidemije Covid-19 izgubili zaposlitev, nastali so jim dodatni življenjski stroški, ki so jih dolžniki poplačevali s prihranki in očetovo pokojnino. Zaradi brezposelnosti so tudi izgubili možnost najetja posojil. Sodišče se sploh ni opredelilo do razloga iz 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ. V primeru javne dražbe bi bila drugi in tretji dolžnik prisiljena živeti na cesti, saj drugega nepremičnega premoženja ali možnosti nastanitve nimata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po tretjem odstavku 71. člena ZIZ je odlog izvršbe na nepremičnino mogoč do izdaje odredbe o prodaji, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi. Ker je bil sklep o izvršbi v zadevah I 147/2018 in I 276/2019 izdan pred uveljavitvijo ZIZ-M, opozorila ni vseboval, je pa to opozorilo vseboval sklep o izvršbi I 317/2023. V predmetni zadevi je bila odredba o prodaji že izdana. Sodišče prve stopnje se je v izogib očitkom, da dolžniki niso bili opozorjeni na pravilo iz tretjega odstavka 71. člena ZIZ, pravilno ukvarjalo še z vsebinsko utemeljenostjo predloga. Odločitev je pravilna tudi iz vsebinskih razlogov.

5. Zaključek sodišča, da višina terjatve ni očitno nesorazmerna z vrednostjo nepremičnine, je pravilen 1 . Dolžniki so lastniki nepremičnine, vredne najmanj 567.000,00 EUR, upnikom pa so dolžni okrog 150.000,00 EUR (od tega upniku v nosilni zadevi preko 135.000,00 EUR). Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja. Ugoditev predlogu iz razloga po 1. točki drugega odstavka ZIZ bi v primeru, ko gre za relativno visoko terjatev in ko dolžnik ne zatrjuje nobenih realnih okoliščin, da bi lahko poplačal svoj dolg, namreč pomenila, da bi bila izvršba odložena praktično za vedno 2 . Ne glede na to, da gre za dom drugega in tretjega dolžnika, sodišče predlogu za odlog iz razloga po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ pravilno ni ugodilo.

6. Prav tako ni podan položaj iz 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, saj dolg temelji na gospodarski pogodbi, oziroma na obveznosti iz naslova lastništva zasebnega podjetja. Dolžniki pa v predlogu za izvršbo niso navajali, da naj bi bili potrošniki in da naj bi uveljavljali ničnost izvršilnega naslova (nasprotno, navajajo, da so dolg pripravljeni poplačati). Sodišče zato ni kršilo postopka, ker se do določbe 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni opredelilo. Če pa dolžniki (glede na vsebino pritožbenih navedb) mislijo na 2. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ, pa se ta nanaša na izvršbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine, kar ni predmet tega postopka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje glede neobstoja drugega upravičenega razloga za odlog. S sklicevanjem na kronične bolezni pritožniki ne morejo prepričati, da so podani posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe. Predvsem dolžnik A. A. predlogu ni priložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo bolezen. Dokumentacija, priložena pritožbi, je v večjem delu prepozna, v preostalem delu pa iz nje ne izhaja, da bi šlo za kakšne večje akutne težave. Res so dolžniki priložili mnenje CSD. Vendar tudi stres, ki naj bi ga A. A. doživljal zaradi izvršbe, ni taka okoliščina, da bi zaradi nje sodišče lahko odložilo izvršbo, saj iz mnenja ne izhaja, da gre za kratkoročno težavo, njena rešitev pa je očitno vezana na možnost poplačila upnikov, pri čemer dolžniki z ničemer niso izkazali kakršnihkoli aktivnosti pri reševanju problematike (terjatev je zapadla 2016, od epidemije Covid-19 so minila skoraj tri leta, dolžniki obrazloženo ne trdijo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih se ne morejo zaposliti). Dejstvo je, da upnik na poplačilo svoje terjatve čaka že osem let, tudi upnik pa ima zavarovane ustavne pravice (pravico do sodnega varstva in v zvezi s tem do sojenja v razumnem roku, pravico do zasebne lastnine). Ob tehtanju vseh opisanih okoliščin ni nobenega razloga, da bi pretehtale okoliščine na strani dolžnikov. Kot pa pravilno poudarja sodišče prve stopnje, bi odložitev izvršbe zaradi kronične bolezni pomenila, da izvršbe nikoli ne bo mogoče opraviti in tudi v tem primeru bi prišlo do položaja, ki je v nasprotju z jasno določbo osmega odstavka 169. člena ZIZ.

8. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Zato glede tega razloga za odlog mnenje CSD ni relevantno, saj morata biti podana oba pogoja: nesorazmernost in nevarnost za preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov.

2 Dolžniki so v predlogu sicer govorili o 12 mesecih, vendar so hkrati navajali, da nimajo sredstev za preživljanje, možnosti poplačila tako visokega dolga niso utemeljevali z nobenimi konkretnimi okoliščinami, oziroma teh okoliščin niso z ničemer izkazali.