Court dismisses appeal for insurance claim denial due to driver fleeing accident scene, ruling on contract breach.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V konkretnih okoliščinah, kot so bile ugotovljene, bi toženec mogel in moral zaznati, da je prišlo do trčenja njegovega vozila ob parkirano vozilo v garažni hiši, zato bi se moral ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ker tega ni storil, pač pa je po nesreči, ki jo je povzročil, zapustil kraj dogodka, je skladno s 7. točko tretjega odstavka 7. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 1.432,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2021 do plačila (točka I izreka) ter da je toženec dolžan plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 674,54 EUR (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženec. Navaja, da je bistveno kršitev materialnega prava sodišče storilo v povzemanju izvedenskega mnenja, ker je toženec v času škodnega dogodka pobegnil s kraja hote, a je izvedenec v mnenju določno zapisal, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da ni bilo mogoče zaznati delovanja zunanjih sil na njegovo vozilo na osnovi samega trčenja. Napadena sodba pa to ključno ugotovitev preskoči, sklicujoč se na druge, za odločitev podrejene dokaze, ki naj bi bili zadostni za presojo. Čemu je torej sodišče postavilo izvedenca. K očitku hotenega pobega s kraja dogodka je toženec v postopku zatrjeval delovanje klimatske naprave in hrup drugih vozil, kar je vplivalo na zmanjšanje zaznave dogajanja. Zunanja temperatura je bila preko 30- Celzija. Prav tako ni nepomembna toženčeva starost blizu 80, ki notorno zmanjšuje dojemanje. Prav tako ni bilo upoštevano, da ima toženec dolgoletni vozniški stalež, ki razen redkih glob zaradi manjših prekoračitev hitrosti ni bil obravnavan zaradi drugih kršitev cestnoprometnih predpisov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po določbi 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določbi 458. člena ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, na kar je bil toženec v pravnem pouku izrecno podučen, ni dovoljen pritožbeni razlog. Prav tako tudi ni dovoljen pritožbeni razlog relativno bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na dejanske ugotovitve v postopku, pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik s pritožbenimi navedbami, s katerimi graja dokazno oceno posameznih izvedenih dokazov, zlasti zaključkov izvedenskega mnenja ter tudi skupno dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje ter s podajanjem svojih dokaznih zaključkov, ne more biti uspešen. Pritožbene navedbe predstavljajo kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a izpodbijanje dejanskih ugotovitev v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, kot je že bilo pojasnjeno.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba potrebne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, zato je njen preizkus v celoti mogoč. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja sicer lahko preide v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v primeru, če dokazne ocene zaradi njene nejasnosti, nerazumnosti in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče preveriti. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče za svojo odločitev v točkah od 12 do 18 obrazložitve navedlo razloge, ki niso nejasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje jih kot pravilne in zadostne povzema. Pravno relevantna dejstva je sodišče ugotovilo na podlagi ocene izpovedb toženca, izpovedb prič, zaključkov izvedenca prometne stroke ter z vpogledom z listinske dokaze. Vsak posamezen dokaz je dokazno ovrednotilo ter vse povezalo v dokazno oceno, na podlagi katere je prepričljivo zaključilo, da četudi toženec ni zaznal hrupa oziroma poka, ko je prišlo do trčenja med njegovim vozilom in vozilom, ki je bilo parkirano, pa je zagotovo slišal značilen top udarec, ki je nastal v posledici, ko se je najprej levo stransko ogledalo osebnega avtomobila Fiat Bravo zavrtelo v smeri vožnje in je pri tem iz ogledala padlo steklo in zaščitna plastika, hkrati pa se je desno stransko ogledalo toženčevega vozila premaknilo v zaprt položaj.

7. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, torej pravilno presodilo toženčevo neskrbno ravnanje in krivdno odgovornost za kršitev pogodbenih obveznosti. Zaključilo je, da je toženec ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili in posledično izgubil zavarovalne pravice. Pri tem je pravilno presojalo neskrbnost toženčevega ravnanja ne le glede povzročitve nesreče, pač pa tudi glede dolžnega ravnanja po njej in posledično kršitve pogodbe. V konkretnih okoliščinah, kot so bile ugotovljene, bi toženec mogel in moral zaznati, da je prišlo do trčenja njegovega vozila ob parkirano vozilo v garažni hiši, zato bi se moral ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ker tega ni storil, pač pa je po nesreči, ki jo je povzročil, zapustil kraj dogodka, je skladno s 7. točko tretjega odstavka 7. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice.

8. Ker ostale pritožbene navedbe niso pravno relevantne, sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. 1

9. Glede na obrazloženo in ker tudi uradni pritožbeni preizkus ni pokazal kršitev (določba 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

1 Določba 360. člena ZPP.