VSL Sodba II Cpg 468/2024 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 982,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 6,40 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (458. člen v zvezi z 338. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je kot delodajalec opustila obvezne ukrepe za varnost in zdravje pri delu, zaradi česar se je pri delu poškodoval njen zaposlen - zavarovanec tožeče stranke. V skladu z navedenim je na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ zoper toženo stranko uveljavljala povrnitev škode, tj. stroškov zdravljenja in nadomestil plač zavarovanca v skupnem znesku 982,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka kot delodajalec ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, saj v konkretnem primeru ni poskrbela za ustrezen način izvedbe del z usposabljanjem na delovnem mestu, nadzorom in vodenjem delavca ter vklopljenim varnostnim stikalom na obravnavanem delovnem stroju. Posledično je zahtevku tožeče stranke za povrnitev škode v celoti ugodilo.

8. Brez podlage so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni določno opredelilo in argumentiralo pravne podlage svoje odločitve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da pravno podlago v obravnavani zadevi predstavlja zlasti določba 87. člena ZZVZZ, v skladu s katero ima Zavod pravico zahtevati, da delodajalec povrne povzročeno škodo (katere obseg določa 91. člen ZZVZZ), če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica neustrezno izvedenih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Iz očitkov tožeče stranke ter obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, kar je znano tudi toženi stranki, ki v pritožbi obsežno problematizira prav prvostopenjsko presojo izpolnjevanja pravnega standarda "ustrezni ukrepi za varstvo pri delu". Zgrešeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 5. in 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1. Predmetni zakonski določbi zgolj na abstraktni ravni in primeroma urejata obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavcev, pri čemer je dejanska ustreznost ukrepov pravni standard, ki ga ob upoštevanju konkretnih okoliščin v posameznem primeru napolni sodišče.

9. Ne vzdržijo pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba na nobenem mestu ne določa standarda ustreznosti ukrepov varstva pri delu, in obrazložitve, kako ta ni bil izpolnjen v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi moralo biti usposabljanje zavarovanca tožeče stranke za delo na konkretnem delovnem mestu (s konkretnim delovnim strojem) bolj poglobljeno in detajlno, da bi delavec moral biti na konkretnem delovnem mestu nadzorovan in voden in da bi tožena stranka morala poskrbeti za delovanje varnostnega stikala na stroju.

10. V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa, (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.

11. Pritožba tudi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, v skladu s katerim delavec ni bil poučen o delu s strojem, nelogičen in protispisen ter da mnenje delavca ne predstavlja kriterija za opredelitev ustreznosti ukrepov varstva pri delu. S povzetimi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko graja dokazno oceno oziroma napada ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Kot že predhodno pojasnjeno je višje sodišče v obravnavani zadevi vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, zaradi česar s tem povezanih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo.

12. V kolikor je tožena stranka z očitkom o protispisnosti uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je v tem ostala pavšalna in neobrazložena. Protispisnost predstavlja napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo, pri čemer zgolj nestrinjanje z dokazno oceno ne more utemeljevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Kakor že predhodno pojasnjeno, je sodišče prve stopnje jasno opredelilo standard "ustreznih ukrepov varnosti pri delu", zaradi česar so brez podlage tudi pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi in s tem povezano uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.