Appeal against dismissal of money laundering investigation rejected due to insufficient factual description of prior fraud.

I. Pritožba državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Pritožbeno stališče, da ni nujno, da mora biti predhodno kaznivo dejanje v celoti zajeto v opisu kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa, da morajo biti navedene okoliščine, ki kažejo, da je bilo predhodno kaznivo dejanje storjeno, je brez dvoma pravilno. Vendar pa opis zahteve za preiskavo, tudi po oceni sodišča druge stopnje, takemu stališču sodne prakse ne sledi, saj je pri navedbi vseh teh denarnih transakcij na tekoče račune obdolženčeve družbe navedeno le, da naj bi denar izviral iz kaznivega dejanja goljufije na škodo posameznega oškodovanca. Iz tako skopega opisa oziroma zgolj navedbe kaznivega dejanja, pa ne izhajajo objektivne okoliščine izvršitve dejanja goljufije, saj ni navedeno kako in na kakšen način naj bi bila goljufija izvršena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom, sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 181. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva RS, ki je bila vložena zoper obdolžena A. A. in gospodarsko družbo B. d.o.o., v smeri kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado obdolženca naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje okrajni državni tožilec. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sklep o preiskavi oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo, ker je pritrdilo preiskovalni sodnici, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja. Ugotovilo namreč je, da očitek goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 kot predhodnega kaznivega dejanja, ni konkretiziran z objektivnimi dejstvi, iz katerih bi izhajala pridobitev denarja, katerega naj bi nato obdolženec z ravnanji, kot so opisana v zahtevi za preiskavo, opral. Zato obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo.

5. Pritožba državnega tožilca zatrjuje nasprotno in sicer, da opis dejanja vsebuje vse zahtevane zakonske znake, saj jasno razmejuje med delom, kjer je opisano dokončano predhodno kaznivo dejanje in delom izvrševanja pranja denarja. Opozarja, da predhodno dejanje ni opredeljeno le s pravno kvalifikacijo dejanja, temveč je opis precej širši. Bistveno po mnenju tožilca je, da je kot zakonski znak opredeljena protipravna pridobitev premoženja in da se je storilec tega zavedal. To pa je konkretizirano z navedbo, da je šlo za bančne transakcije umazanega denarja, zneske in datuma nakazil ter tekoči račun prejemnika nakazil, pa tudi da premoženje izvira iz kaznivega dejanja goljufije na škodo konkretnih oškodovancev. Kljub temu, da goljufija sama ni podrobneje opisana, pa to ni potrebno spričo tega, da je zakonski znak kaznivega dejanja dejstvo, da premoženje izvira iz dokončanega kaznivega dejanja in drugič, da se storilec tega dejstva zaveda.

6. Pritožbeno stališče, da ni nujno, da mora biti predhodno kaznivo dejanje v celoti zajeto v opisu kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa, da morajo biti navedene okoliščine, ki kažejo, da je bilo predhodno kaznivo dejanje storjeno, je brez dvoma pravilno. Tako stališče ima namreč podlago tudi v sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 75110/2010 z dne 10.7.2014) in sicer, da zadošča opredelitev objektivnih dejstev izvršitve prehodnega kaznivega dejanja. Vendar pa opis zahteve za preiskavo, tudi po oceni sodišča druge stopnje, takemu stališču sodne prakse ne sledi, saj je pri navedbi vseh teh denarnih transakcij na tekoče račune obdolženčeve družbe navedeno le, da naj bi denar izviral iz kaznivega dejanja goljufije na škodo posameznega oškodovanca. Iz tako skopega opisa oziroma zgolj navedbe kaznivega dejanja, pa ne izhajajo objektivne okoliščine izvršitve dejanja goljufije, saj ni navedeno kako in na kakšen način naj bi bila goljufija izvršena. Zato tudi ni mogoče preizkusiti ali je sploh šlo za kaznivo dejanje in drugič, da denar izvira iz kaznivega dejanja. To, kar državni tožilec navaja v opisu dejanja, pa se nanaša le na subjektivni element kaznivega dejanja pranja denarja oziroma na obdolženčevo zavedanje, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem. Ta očitek pa sam po sebi ne zatrjuje, da je bilo tudi predhodno kaznivo dejanje storjeno, saj bi glede na sam opis lahko bilo tudi nasprotno. Denar bi, hipotetično vzeto, lahko izviral iz povsem zakonitega posla, vendar pa bi bil pomotoma poslan na tekoči račun napačne osebe, ki pa bi, glede na višino zneskov in dejstvo, da s pošiljateljem denarja ni imela nobenega opravka vedela, ali bi vsaj morala in mogla vedeti, da je v ozadju neka nečednost oziroma kaznivo dejanje. Seveda v takem primeru, če bi prejemnik z denarjem kakorkoli razpolagal, ne bi šlo za kaznivo dejanje pranja denarja, saj predhodno dejanje ni bilo kaznivo. Ker gre torej za objektivni pogoj kaznivosti, je predhodno kaznivo dejanje tudi zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja in morajo zato biti v opisu dejanja konkretizirane vsaj objektivne okoliščine izvršitve predhodnega kaznivega dejanja.

7. Navedeno stališče ima podlago tudi v opisu kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, katerega del zakonskega opisa je enak kot pri pranju denarja (kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem...). Tudi pri tem kaznivem dejanju gre za razpolaganje s stvarjo, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, enako kot pri pranju denarja (kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem...). Kot izhaja iz sodne prakse, se tudi v opisu kaznivega dejanja prikrivanja navajajo objektivni znaki kaznivega dejanja, katerega predmet je nato dejanje prikrivanja. Tu gre najpogosteje za ukradene stvari, ko bo opis navajal npr. predmet, ki je bil ukraden, odtujen, v katerega je bilo vlomljeno in podobno. Zgolj navedba kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot je to v obravnavani zahtevi za preiskavi, pa izvršitveno dejanje goljufije z ničemer ne konkretizira, zaradi česar se izkaže, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Spričo tega tudi ni pomembno, da je v obrazložitvi zahteve za preiskavo pojasnjeno, kako naj bi goljufija bila storjena, če pa opis kaznivega dejanja tega ne zatrjuje. Glede na to, da je bil državni tožilec na obravnavano problematiko pomanjkljivega opisa opozorjen že ob podaji predlogov za hišno preiskavo in za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, bi v opis zahteve za preiskavo goljufijo moral konkretizirati vsaj z minimalnimi objektivnimi dejstvi, npr. goljufija, ki naj bi bila storjena tako, da je neznani storilec v fakturo, poslano oškodovani družbi za plačilo naročenega blaga, lažno navedel račun gospodarske družbe obdolženca, ki ni bila stranka pogodbenega razmerja z oškodovancem (obrazložitev zahteve za preiskavo na str. 6). Tak, čeprav skop opis, bi povsem zadoščal za opredelitev objektivnih zakonskih znakov goljufije.

8. Ker glede na vse obrazloženo pritožbena izvajanja državnega tožilca niso omajala pravilnosti izpodbijane odločitve, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.