Appeal dismissed; one person can serve as both guardian and foster parent without conflict of interest.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu opredelilo namen institutov rejništva in skrbništva. Namen vsakega je v tem, da se v določenem delu nadomesti starševsko skrb. Tako bi se lahko izključevala skrbništvo in izvrševanje starševske skrbi, ne pa rejništvo in skrbništvo. Z enim in drugim institutom se (začasno) nadomešča del starševske skrbi. Ni razloga oziroma ovire, da za izvrševanje enega in drugega dela starševske skrbi ne bi bila določena ista oseba oziroma, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik, kakor tudi skrbnik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom III N 1129/2020 z dne 21. 12. 2022 mld. otroke nasprotnih udeležencev A. A., B. A. in C. A. odvzelo staršema. Prvi nasprotni udeleženki je odvzelo tudi pravico do stikov z mladoletnimi otroci. Drugemu nasprotnemu udeležencu je odvzelo pravico do osebnih stikov z mladoletnimi otroci in odločilo, da lahko stike z njimi izvršuje tako, da otrokom napiše pismo, razglednico, čestitko za rojstni dan. Odločilo je še, da je prva nasprotna udeleženka dolžna za preživljanje mld. A. A. plačevati mesečno preživnino v znesku 120,00 EUR, za mld. C. A. in B. A. pa po 80,00 EUR, s tem da se mesečna preživnina nakazuje udeleženki Č. Č., h kateri so bili otroci nameščeni. Njej se nakazuje tudi nadomestilo preživnine, ki ga izplačuje Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad R Slovenije. Odločilo je še, da se nasprotnima udeležencema omeji starševska skrb nad mladoletnimi otroci tako, da se jima odvzame pravica do upravljanja z denarnimi sredstvi otrok ter vsa opravila v zvezi z njihovim finančnim stanjem, in za ta opravila imenovalo skrbnika Center za socialno delo, Enota D. (v nadaljevanju CSD). Nasprotnima udeležencema je omejilo starševsko skrb tudi glede zastopanja mladoletnih otrok, odločanja glede vprašanj, povezanih z njihovim šolanjem, z zdravljenjem, s statusom otrok in njihovim zastopanjem v vseh sodnih in upravnih postopkih. Za ta opravila je kot skrbnico imenovalo udeleženko Č. Č. Odločilo je še, da odvzem mladoletnih otrok obema staršema traja največ tri leta.

2. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se izrečeni ukrep za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja z odvzemom otrok staršem spremeni tako, da se mld. otroci namestijo v rejništvo Č. Č.

3. Zoper takšno odločitev je prva nasprotna udeleženka po začasnem zastopniku vložila pravočasno pritožbo, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrže predlog CSD za dopolnitev sklepa oziroma zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, in sicer določb 319. in 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), saj je sodišče vsebinsko odločalo o zadevi rejništva, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, nov predlog za rejništvo pa je bil podan prepozno. Predlagatelj je predlagal izdajo dopolnilnega sklepa glede rejništva po poteku 15-dnevnega roka. Zato bi moralo sodišče njegov predlog zavreči kot prepozen. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni zadržkov, da se za rejnico otrok postavi njihovo babico Č. Č., čeprav je bila ta s predhodnim sklepom že določena za njihovo skrbnico. Pri varstvu in vzgoji otrok imata skrbnik in rejnik namreč različni vlogi, ki se med seboj izključujeta in jih ni mogoče združevati. Skrbnik skrbi za osebnost, pravice in koristi otrok, rejnik pa mora otrokom omogočiti ustrezno okolje in pogoje za njihovo uspešno odraščanje. Zaradi različnih pristojnosti rejnika in skrbnika je prisotno navzkrižje interesov med rejnikom in otrokom, katerega interese zastopa skrbnik, zato morata biti rejnik in skrbnik vselej dve različni osebi. Rejnik ne more nastopati v vlogi rejnika in skrbnika otroka, saj bi potem vse odločitve sprejemal sam. Tako obstaja nevarnost, da bo lastne interese postavil pred interese otrok. Rejnik bi lahko preferiral svoje finančne interese in zaradi njih omejeval interese otrok, s čimer bi se zmanjšali izdatki za preživljanje otrok, rejnik pa bi zase zadržal neporabljen del rejnine oziroma preživnine. Imenovanje iste osebe za skrbnika in rejnika mladoletnim otrokom je v nasprotju z načelom otrokove koristi iz 7. člena Družinskega zakonika (DZ).

4. Zastopnica otrok je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče z dopolnilnim sklepom odločalo o predlogu predlagatelja, o katerem s sklepom z dne 21. 12. 2022 ni odločalo, čeprav je predlagatelj predlog za rejništvo med postopkom večkrat podal. Ne strinja se z navedbami pritožnice o obstoju zadržkov, da se za rejnico otrokom postavi njihovo babico. Opozarja tudi na stališče teorije, da ni ovire, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik kakor tudi skrbnik, saj se vlogi rejnika in skrbnika ne izključujeta pač pa dopolnjujeta.

5. Odgovor na pritožbo je vložil tudi predlagatelj in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Opozarja, da je bila babica otrok postavljena za skrbnico le glede odločanja o določenih vprašanjih. Glede odločanja o vprašanju upravljanja z denarnimi sredstvi otrok ter z njihovim finančnim stanjem pa je sodišče za skrbnika imenovalo predlagatelja. Zato ne vzdrži argument pritožnice, da s takšno odločitvijo sodišča ni razrešen konflikt pri sprejemanju odločitev, ki ima finančne posledice za otroke. Napačno je pritožbeno naziranje, da s tem, ko je rejnik vpet v vsakodnevno življenje otrok, obstaja večja nevarnost, da bo lastne interese postavil pred interese otrok. Gre za pavšalni argument. Predlagatelj sodišču ne bi predlagal imenovanje rejnika, ki bi osebne interese postavljal pred interese otrok. Že vse od namestitve otrok pri njej udeleženka vzorno skrbi zanje, jim ureja vse potrebno in jih v velikem delu sama preživlja iz svoje skromne pokojnine, česar ni dolžna početi. Otroci nimajo nikakršnega premoženja, tudi če bi ga imeli, pa bi bila s strani CSD zagotovljena dvojna varovalka, saj bi predlagatelj izvajal nadzor udeleženke kot skrbnice ter preko individualnih projektnih skupin (IPS) spremljanje in nadzor tudi udeleženke kot rejnice.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem ukrepu nujnega odvzema otrok z začasno odredbo z dne 26. 7. 2020 namestilo otroke pri njihovi babici Č. Č. (v nadaljevanju: udeleženki). Predlagatelj je že s predlogom z dne 24. 2. 2021 predlagal, da se udeleženko imenuje za rejnico. S sklepom z dne 21. 12. 2022, ki je povzet v 1. točki obrazložitve te odločbe, o tem predlogu ni odločilo. Udeleženka je z vlogo, ki jo je naslovila "pritožba zoper sklep z dne 21. 12. 2022" opozorila sodišče, da o predlogu za njeno imenovanje rejnice, ni odločilo. Prvostopenjsko sodišče je omenjeno vlogo pravilno štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj o namestitvi v rejništvo še ni odločalo, zato je predlagatelja pozvalo, da se o tem izjavi. Predlagatelj je navedel, da vztraja pri namestitvi otrok v rejniško družino in da se za rejnico imenuje udeleženko. Izpodbijani sklep je torej posledica pravočasno vloženega predloga za dopolnitev sklepa, ki ga je vložila udeleženka postopka. Vloga predlagatelja, s katero je pritrdil udeleženkinemu predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o namestitvi v rejništvo in imenovanju rejnice, zato ne predstavlja prepoznega predloga za izdajo dopolnilnega sklepa, kot to meni pritožba. Tudi če ne bi šlo za predlog za dopolnitev sklepa z dne 21. 12. 2022, pa bi bilo treba predlagateljevo vlogo presojati kot predlog za spremembo izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka (prvi odstavek 160. člena DZ). Iz navedenih razlogov je pritožbeno uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka neutemeljeno.

8. Izpodbijana odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je udeleženka, ki je babica otrok in pri kateri so otroci nameščeni že štiri leta, vse od njihovega nujnega odvzema staršem, primerna oseba za izvajanje rejniške dejavnosti, da so vsi trije otroci pri udeleženki zadovoljni in si želijo, da se življenje tako nadaljuje, da se s tem strinja tudi njihova zakonita zastopnica v tem postopku, da udeleženka izredno dobro sodeluje s CSD, je zgledna, zelo uspešna in samoiniciativna. Tudi po mnenju CSD je namestitev otrok v rejništvo in imenovanje udeleženke za rejnico v največjo korist vseh treh mladoletnih otrok. Udeleženka dejansko že ves čas izvaja rejniško dejavnost, čeprav ta še ni formalno urejena, pri tem pa je pokazala zmožnost skrbeti za vse tri otroke. Tudi ob pogovoru z otroci je bilo ugotovljeno, da si oni ne želijo nobene druge oblike varstva in vzgoje, kot da za njih skrbi babica. Pritožnica navedenim dejanskim ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča ne nasprotuje. Meni pa, da udeleženka ne more biti rejnica otrok, ker je že njihova skrbnica, ista oseba pa ne more imeti obeh vlog oziroma je s tem podano navzkrižje interesov med rejnikom in otroci, katerih interese zastopa skrbnik. Navedena okoliščina predstavlja bistvo pritožničinega nasprotovanja imenovanju babice otrok za njihovo rejnico.

9. Sodišče prve stopnje je glede neutemeljenosti navedenega ugovora navedlo obširne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pri tem je treba poudariti, da je udeleženka "le" skrbnica za poseben primer, in sicer za zastopanje otrok, za odločanje o vprašanjih šolanja, zdravljenja in za vsa vprašanja v zvezi z njihovim statusom. Za upravljanje z denarnimi sredstvi mladoletnih otrok ter vse v zvezi z njihovim finančnim stanjem pa je kot skrbnik za poseben primer imenovan Center za socialno delo C., Enota D. Poleg te vrste nadzoru v konkretnem primeru, je sicer rejnik podvržen še nadzoru, ki izhaja iz določb Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), po katerih CSD vrši nadzor nad tem ali se sredstva, ki jih od države prejme rejnik, uporabljajo namensko. Pritožnica ni navedla nobene okoliščine, ki bi v obravnavanem primeru kazala na morebitno nevarnost zlorabe vloge rejnika, zgolj nekakšna abstraktna oziroma fiktivna možnost rejničinega preferiranja njenih finančnih interesov pa glede na vzpostavljene mehanizme nadzora ne more biti upoštevna.

10. Navzkrižja interesov med rejnikom in otrokom, katerega interese zastopa skrbnik, pa ni niti na načelni ravni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu opredelilo namen institutov rejništva in skrbništva. Namen vsakega je v tem, da se v določenem delu nadomesti starševsko skrb. Tako bi lahko izključevala skrbništvo in izvrševanje starševske skrbi, ne pa rejništvo in skrbništvo. Z enim in drugim institutom se (začasno) nadomešča del starševske skrbi. Ni razloga oziroma ovire, da za izvrševanje enega in drugega dela starševske skrbi ne bi bila določena ista oseba oziroma, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik, kakor tudi skrbnik. 1

11. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Prim. Kraljič S. in Križnik A., Pravni izzivi skrbništva, Založba WD, 2021, str. 152.