Court increases sentence for grand theft due to excessive leniency regarding confession and return of stolen goods.

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zviša na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora.

II. Na podlagi prvega odstavka 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v tako izrečeno kazen všteje čas, prestan v priporu od 23.2.2023 od 16:45 ure dalje.

III. Po tretjem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika se odredi, da obtoženec izrečeno kazen prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku zavoda.

IV. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne.

V. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženca oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v preveliki meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo priznanje obtoženca. Slednji je bil namreč prijet ob vožnji z avtomobilom v smeri doma praktično neposredno po izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, in sicer dveh vlomov, torej dveh izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja velike tatvine. Pri tem so policisti v avtomobilu zasegli predmete, ki izvirajo iz obeh dejanj. Na zaslišanju ob privedbi k preiskovalnemu sodniku je v zagovor le opisal družinske in bivanjske razmere. Ob zgoraj ugotovljenem se tako izkaže obtoženčevo priznanje krivde bistveno manjše teže, kakor ga ocenjuje sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da so bili ukradeni predmeti vrnjeni oškodovancem, kaže na manjše posledice za oškodovance, vendar pa je do navedenega prišlo le zaradi ravnanj policije, in sicer prijetja obtožencev in zasega predmetov in ne zaradi osebne odločitve obtoženca, da denar in predmete vrne. Tako ta okoliščina nima take teže, kot opisuje sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen enega leta in treh mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzete mu prostosti in pripora ter odredilo, da izrečeno kazen prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku zavoda. Vzelo mu je zasežen denar in predmete in odredilo vrnitev slednjega oškodovancem ter naložilo obtožencu, da oškodovanki povrne 868,12 EUR nastale škode ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta višja državna tožilka in zagovornik. Oba se pritožujeta zaradi odločbe o sankciji ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni. Višja državna tožilka predlaga izrek višje kazni, in sicer enega leta in desetih mesecev zapora, zagovornik pa izrek nižje kazni, in sicer kazen enega leta zapora.

3. Zagovornik je odgovoril na pritožbo višje državne tožilke in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba višje državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da ima višja državna tožilka prav, ko graja višino zaporne kazni, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo obtožencu. Sodišče prve stopnje je v preveliki meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo priznanje obtoženca. Slednji je bil namreč prijet ob vožnji z avtomobilom v smeri doma praktično neposredno po izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, in sicer dveh vlomov, torej dveh izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja velike tatvine. Pri tem so policisti v avtomobilu zasegli predmete, ki izvirajo iz obeh dejanj. Na zaslišanju ob privedbi k preiskovalnemu sodniku je v zagovor le opisal družinske in bivanjske razmere. Ob zgoraj ugotovljenem se tako izkaže obtoženčevo priznanje krivde bistveno manjše teže, kakor ga ocenjuje sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja višja državna tožilka. Glede teže dejanja je potrebno ugotoviti, da je obtoženec prišel s sorazmerno oddaljenega kraja skupaj s tremi sostorilci, da so ob tem bili dobro organizirani, saj so se pripravili na izvrševanje tatvin, s seboj so imeli svetilko, rokavice, kape, obutev, oblačila, izvijač, pri dejanju pa so bili zakriti, opremljeni so bili z rokavicami in s tkanino preko obuval. Pri tem so si vsi štirje prilastili za 14.200,00 EUR denarja in predmetov, torej sorazmerno visoko korist. Dejstvo, da so bili ukradeni predmeti vrnjeni oškodovancem, kaže na manjše posledice za oškodovance, vendar pa je do navedenega prišlo le zaradi ravnanj policije, in sicer prijetja obtožencev in zasega predmetov in ne zaradi osebne odločitve obtoženca, da denar in predmete vrne. Tako ta okoliščina nima take teže, kot opisuje sodišče prve stopnje. Višja državna tožilka tudi utemeljeno opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo dejstvu, da ima obtoženec preživninske obveznosti do svojega otroka, še posebej, ker obtoženec ni zaposlen in otroka ni mogel preživljati v času, ko je bil na prestajanju predhodnih kazni zapora. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo okoliščine glede predkaznovanosti obtoženca, predvsem dejstvo, da gre za specialnega povratnika, ki mu je mogoče izreči le prostostno kazen. Glede na ugotovljeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba višje državne tožilke utemeljena, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

6. Obtožencu se je tako na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštel pripor od 23.2.2023 od 16:45 ure dalje ter po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 odredilo, da izrečeno kazen prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku zavoda.

7. Pritožbeno sodišče pri tem ni sledilo pritožbenim navedbam zagovornika, da naj bi šlo za neizstopajočo premoženjsko kriminaliteto, saj gre za sorazmerno težko dejanje glede na vrednost ukradenih predmetov, organiziranost in dejstvo, da gre za dva izvršitvena dejanja, iz prakse sodišč pa izhaja pogostnost kaznivih dejanj zoper premoženje, vendar običajno zaradi pridobitve premoženjske koristi, ki je nižja kot v tej zadevi. Da oškodovanci niso utrpeli škode, ne drži, saj so pri drugem vlomu uveljavljali za 868,12 EUR škode s poškodbo okna, pri prvem vlomu pa je bilo okno na silo odprto. Oškodovanci se z obtožencem in sostorilci res niso soočili ob izvršitvi kaznivega dejanja, vendar navedeno ne predstavlja relevantne olajševalne okoliščine. Zagovornik navaja, da ima obtoženec namen, da si poišče zaposlitev, vendar gre le za pavšalno izjavo obtoženca podano na naroku za izrek kazenske sankcije.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti ter pritožbi višje državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP.

9. Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo in ni sledilo odgovoru zagovornika na pritožbo višje državne tožilke, je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, ker je brez dohodkov in bo moral prestati še zaporno kazen.